So kraji o katerih se veliko piše in veliko govori. Pri poslušalcih in bralcih to sproža različne predstave o videzu, razsežnosti, lokaciji in še čem. Hkrati vzbuja tudi željo po videti. Auschwitz je takšen kraj. Žal lahko rečemo, da je to kraj, ki je znan po tem, da je v njem človeškost izginila. Auschwitz na Poljskem je namreč simbol tega, kar naj bi se v človeško zgodovini nikoli ne zgodilo. Pa se je!

Verjeti je, da bo ohranjanje spomina na hladnokrvno usmrtitev  od 1.1 do 1.5 milijona ljudi v plinskih celicah, predvsem Judov (0d 800 tisoč do 1.1 milijona), dovolj močno opozorilo, da se to ne bi več ponovilo. Žal se. Na primer v Srebrenici.

Prve dni maja se je na ogled tovarne smrti prvič odpravilo približno 50 dijakinj in dijakov treh slovenskih gimnazij (škofijske iz Ljubljane, prve celjske in prve mariborske). Ogledali so si Auschwitz 1, prvo taborišče, ki je bilo nameščeno v prostorih nekdanje vojašnice in približno 2 kilometra oddaljeni Auschwitz 2 oziroma Auschwitz – Birkenau.

Da bi lažje doumeli razsežnost uničevalnega taborišča in motive, ki so vodili naciste pri tem največjem zločinu v zgodovini človeštva, sta jih na poti spremljala dva zgodovinarja, dr. Toš in prof. Hajdinjak, posebna dragocenost pa je bilo pričevanje ene izmed preživelih taboriščnic Sonje Vrščaj (90) iz Ljubljane.  Zanimalo nas je, kako bodo mladi doživeli to prvo fizično srečanje s takšnim krajem, srečanje, ki bi ga lahko imenovali oblikovanje plastičnega spomina. Zato jih je napoti spremljal tudi Jurij Popov in posnel Nedeljsko reportažo.