Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Za Donačko goro je slovenski planinski pisatelj Janko Mlakar med drugim zapisal: “Ta gora je že po značaju ženska: sprejemljiva in muhasta, vabljiva in odbijajoča, krotka in divja – vse je odvisno od tega, kako in od kod se ji približamo.”
V zgodovini je imela gora vsaj tri imena, popotniku pa ponuja kar nekaj različnih podob. S Ptujskega in Dravskega polja se zdi kot razpotegnjena gora, ki ji je nekdo odsekal vrh, z vzhoda je videti kot sedlo med dvema vrhovoma, z rogaške strani se kaže kot koničasti rog, z žetalske smeri kot piramida, z južne strani pa se vidijo trije vrhovi, zato ji pravijo tudi štajerski Triglav.
Gora ima ob 881 do 884 metrov nadmorske višine, odvisno pač od tega, iz katerega pisnega vira črpate podatke, ter bogato zgodovino, ki kaže na to, da sta bila gora in okolica obljudeni že v obdobju neolitika. O tem pričajo arheološki ostanki, najdeni v teh krajih in raztreseni po muzejih od Dunaja do Maribora. Gora je tudi zaklad narave, saj je tam mogoče najti redke nasade avriklja ali lepega jegliča, pa Hopejevega klinčka in edino slovensko rastišče Juvanovega natreska.
Na severni strani gore je lepo ohranjen bukov gozd, ki ga uvrščajo med pragozdove. Že od leta 1965 je zavarovan, po površini pa meri približno 28 hektarjev.
Ne nazadnje pa na Donačko goro vodi tudi prva označena planinska pot v Sloveniji. Pa tudi to še ni vse o Donački gori, opozarja avtor Nedeljske reportaže Jurij Popov. Ob pogledu na ta zadnji vrh Karavank na Slovenskem, ki mu do 900 metrov nadmorske višine manjka dvajset metrov, in ob vsej bogati zgodovini, ki jo hrani, se obiskovalec zave pomena trditve, da je lahko tudi malo veliko.
Kje je prva nadelna slovenska planinska pot? Kdaj je bila nadelana in kdo jo je? Iskanje odgovorov na ta vprašanja nas je pripeljajo na sam rob Slovenije, v Rogatec. Tam je leta 1853 dunajski zdravnik, ki je takrat deloval v Rogaški Slatini, dotor Ernest Froelich poskrbel za oblikovanje prve slovenske planinske poti in sicer na Donačko goro (884 m).
Kaže pa, da so to pot že prej uporabljali v pohodniške namene. Nadvojvoda Janez naj bi se po njej prvič vzpel leta 1741, drugič pa dve leti pozneje. Iskanje odgovora na omenjna vprašanja je razkrilo kako zanimiva je gora in njena zgodovina. Tu je nešteto kamnolomov, saj so v njih do leta 1956 klesali brusne kamne in jih prodajali tudi na tujem. Na gori je od leta 1965 zavarovan bukov pragozd, v svojih nedrih pa hrani rastišča nekaterih redkih rastlin.
Goro so poznali že Kelti in Rimljani, oboji naj bi imeli na vrhu svoja svetišča. Gori je bila tudi krščanska cerkev, ki so jo nenehno prizadevale vremenske ujme, leta 1741 pa je vanjo udarila strela in jo zažgala. Pri tem je umrlo 59 romarjev. Zato so cerkev prestavili nekaj sto metrov nižje in jo posvetili svetemu Donatu. Takrat so gori spremenili ime. Iz Rogaške v Donačko. Najkrajša pot na vrh je iz Rudijevega doma, ta del poti je edini ostanek prve nadelane slovenske planinske poti.
893 epizod
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Za Donačko goro je slovenski planinski pisatelj Janko Mlakar med drugim zapisal: “Ta gora je že po značaju ženska: sprejemljiva in muhasta, vabljiva in odbijajoča, krotka in divja – vse je odvisno od tega, kako in od kod se ji približamo.”
V zgodovini je imela gora vsaj tri imena, popotniku pa ponuja kar nekaj različnih podob. S Ptujskega in Dravskega polja se zdi kot razpotegnjena gora, ki ji je nekdo odsekal vrh, z vzhoda je videti kot sedlo med dvema vrhovoma, z rogaške strani se kaže kot koničasti rog, z žetalske smeri kot piramida, z južne strani pa se vidijo trije vrhovi, zato ji pravijo tudi štajerski Triglav.
Gora ima ob 881 do 884 metrov nadmorske višine, odvisno pač od tega, iz katerega pisnega vira črpate podatke, ter bogato zgodovino, ki kaže na to, da sta bila gora in okolica obljudeni že v obdobju neolitika. O tem pričajo arheološki ostanki, najdeni v teh krajih in raztreseni po muzejih od Dunaja do Maribora. Gora je tudi zaklad narave, saj je tam mogoče najti redke nasade avriklja ali lepega jegliča, pa Hopejevega klinčka in edino slovensko rastišče Juvanovega natreska.
Na severni strani gore je lepo ohranjen bukov gozd, ki ga uvrščajo med pragozdove. Že od leta 1965 je zavarovan, po površini pa meri približno 28 hektarjev.
Ne nazadnje pa na Donačko goro vodi tudi prva označena planinska pot v Sloveniji. Pa tudi to še ni vse o Donački gori, opozarja avtor Nedeljske reportaže Jurij Popov. Ob pogledu na ta zadnji vrh Karavank na Slovenskem, ki mu do 900 metrov nadmorske višine manjka dvajset metrov, in ob vsej bogati zgodovini, ki jo hrani, se obiskovalec zave pomena trditve, da je lahko tudi malo veliko.
Kje je prva nadelna slovenska planinska pot? Kdaj je bila nadelana in kdo jo je? Iskanje odgovorov na ta vprašanja nas je pripeljajo na sam rob Slovenije, v Rogatec. Tam je leta 1853 dunajski zdravnik, ki je takrat deloval v Rogaški Slatini, dotor Ernest Froelich poskrbel za oblikovanje prve slovenske planinske poti in sicer na Donačko goro (884 m).
Kaže pa, da so to pot že prej uporabljali v pohodniške namene. Nadvojvoda Janez naj bi se po njej prvič vzpel leta 1741, drugič pa dve leti pozneje. Iskanje odgovora na omenjna vprašanja je razkrilo kako zanimiva je gora in njena zgodovina. Tu je nešteto kamnolomov, saj so v njih do leta 1956 klesali brusne kamne in jih prodajali tudi na tujem. Na gori je od leta 1965 zavarovan bukov pragozd, v svojih nedrih pa hrani rastišča nekaterih redkih rastlin.
Goro so poznali že Kelti in Rimljani, oboji naj bi imeli na vrhu svoja svetišča. Gori je bila tudi krščanska cerkev, ki so jo nenehno prizadevale vremenske ujme, leta 1741 pa je vanjo udarila strela in jo zažgala. Pri tem je umrlo 59 romarjev. Zato so cerkev prestavili nekaj sto metrov nižje in jo posvetili svetemu Donatu. Takrat so gori spremenili ime. Iz Rogaške v Donačko. Najkrajša pot na vrh je iz Rudijevega doma, ta del poti je edini ostanek prve nadelane slovenske planinske poti.
Naslednje pol ure vas v Nedeljski reportaži vabimo, da se razgibate. Začeti dan z gibanjem pomeni, da dobro vplivate na svoje zdravje, razlagajo v Društvu Šola zdravja, v katerem organizirajo jutranjo telovadbo, imenovano 1000 gibov, že v 90 občinah po Sloveniji. Z vadbo skrbijo za ohranjanje in izboljšanje zdravja udeležencev, predvsem starejših. Njihovi udeleženci vadijo v skupinah vsako jutro in v vsakem vremenu, 30 minut. Jutranji telovadbi v ljubljanskem Tivoliju se je pridružila tudi novinarka Petra Medved.
V tokratni Nedeljski reportaži vas bomo odpeljali na Gorenjsko, na kamniti vrh pod Stolom, ki ni zanimiv le za pohodnike, temveč tudi za ljubitelje zgodovine. Potovali torej ne bomo le po zemljevidu, temveč tudi v času in se preselili 1.500 let ali še več v preteklost. Vabljeni na Ajdno, pomembno arheološko najdišče v Sloveniji, ki leži nad Žirovnico na tisoč metrih nadmorske višine …
Nedeljska reportaža se bo tokrat vzpela k svetemu Miklavžu na Goro, na vzpetino nad Tuhinjsko dolino, ki je skriti biser za izletnike in ljubitelje kulturne dediščine. Sveti Miklavž skozi vse leto pripoveduje zgodbe, ki jih je skril v vsak kotiček svoje gore - naj gre za zidove protiturškega tabora, pisano poslikani cerkveni strop, etnološke zanimivosti stare mežnarske domačije ali pa za prečudovite razglede.
Zadnje tedne in mesece iz dežel na balkanskem polotoku ponovno prihajajo vznemirljive novice. Prostore nekdanje skupne države politika po novem imenuje »Države zahodnega Balkana«, novinarstvo uporablja izraz »regija,« nostalgiki pa jih še kar kličejo za »bivšo Jugoslavijo!« Nekoliko manj je oglaševano, da mnogo Slovencev, ali pač prebivalcev Slovenije, vsako leto obišče države južno od Kolpe. Ne le obal Jadranskega morja, temveč tudi notranjost. Ali kot turisti ali PA se vračajo v svoje rojstne kraje. Med vso to pisano množico, ki se poleti poti na balkanskih mejah, se je letošnjega avgusta znašel tudi Marko Radmilovič. Svoja doživetja in vtise je popisal v tokratni Nedeljski reportaži
Če se peljete proti Šmarni gori čez Tacenski most, boste na levi strani zagledali brzice in okoli njih kamnite tribune. Le redki so tisti, ki vsaj nekajkrat na leto niso slišali za tekme v veslanju na dvijih vodah, ki se na tem mestu odvijajo. A če obiščete tekmovališče poleti, v času, ko tam ni tekem, je prizor popolnoma drugačen – tekmovališče se spremeni v čisto pravo plažo – s sončniki, brisačami in stotnijami kopalcev, ki se nastavljajo soncu. A pozornemu opazovalcu ne bo ušel napis, ki opozarja, da je kopanje tukaj smrtno nevarno in na lastno odgovornost. Jure K. Čokl se je o tem pogovarjal z Maretom Kosičem, Janezom Čižmanom in Andrejem Česnjem. Poslušali bomo ponovitev oddaje.
Družina Pahernik in sonaravno gospodarjenje z gozdom v radeljski enoti Koroškega pokrajinskega muzeja Dobrih 500 hektarjev gozdov, ki so bili nekoč v lasti inženirja Franja Pahernika (1882–1976), pionirja sonaravnega gozdarstva na Slovenskem, danes občudujejo strokovnjaki od blizu in daleč. Njihovo povezanost z družino Pahernik bomo v tokratni Nedeljski reportaži spoznavali na terenu in v enoti Koroškega pokrajinskega muzeja v Radljah ob Dravi. Oddajo je pripravil Stane Kocutar.
Nedeljska reportaža se je tokrat ustavila v Podsmreki pri Velikih Laščah in obiskala staro, s slamo krito kaščo na domačiji, kjer se je rodil pisatelj, pesnik in dramatik Josip Stritar. Kašča danes še vedno služi svojemu osnovnemu namenu, z zbirko starega kmečkega orodja pa je tudi pomnik lokalne kulturne dediščine. Oddajo je pripravil Ambrož Kvartič.
Sveta Trojica v Slovenskih goricah je celo med vsemi čudesi, polnimi v slovenskih krajih, poseben trg. Čudes se tam gori kar tre: od energijskega parka do Cankarjevega bivališča prek poti sv. Martina. Predvsem pa so ponosni na prekrasno romarsko cerkev sv. Trojice, ki je eden najlepših primerov baročne arhitekture v naših krajih. Daleč vidno svetišče se ponaša, kar je velika posebnost, kar s tremi zvoniki. In o teh zvonikih bo tekla beseda v Nedeljski reportaži, ki jo je z naslovom Zgodba o odsluženem zvoniku pripravil Marko Radmilovič.
Oblačila slavnih so od nekdaj pravi magnet za vse, ki se hočejo poistovetiti z občudovanja vrednimi vzorniki, pa naj bo iz sveta zabavne industrije, politike, umetnosti in še česa. Zanimiva je zgodba o usodi uniforme, ki naj bi pripadala nekdanjemu avstro-ogrskemu cesarju Francu Jožefu Prvemu in jo hranijo v Narodnem muzeju Slovenije. Nanjo so naleteli po naključju. Ob pripravah na odprtje velike razstave Znameniti Slovenci in njihova odlikovanja sta dr. Pavel Car, nekdanji direktor Narodnega muzeja Slovenije, in Marko Ličina iz Muzeja novejše zgodovine odšla v Pokrajinski muzej v Maribor. Tam sta v depoju opazila uniformo, ki je bila del razstave v Mariboru in so jo mariborski muzealci hoteli vrniti v Narodni muzej Slovenije. In tu se začne zgodba razpletati, prisluhnite ji v oddaji Nedeljska reportaža, njen avtor je Milan Trobič.
Tokratna Nedeljska reportaža sestavlja čudovite podobe iz živopisanih kamenčkov in keramike. V svojo delavnico v Mozirju jo je povabila mojstrica mozaika, Mojca Černivšek. Oddajo je pripravil Ambrož Kvartič.
Slovenija ima kar nekaj zelo znameniti termalnih vrelcev, ki slovijo širom sveta. Polege teh pa je tudi kar nekaj malo manj znanih izvirov, ki jih ljudje imenujejo toplice zaradi tople vode in zdravilnosti, kot sami radi rečejo. Ene takih so Klunove toplice v Bušeči vasi. Tu je izvir, ki ima celo leto stalno temperaturo 27 stopinj Celzija. Nastanek toplic je povezan z grofom Aleksandrom Auerspergom, lastnikom gradu Šrajbarski turn v Leskovcu pri Krškem. Jamo z vrelcem je kupil leta 1811, pet let po rojstvu prvorojenca, Antona Aleksandra – Anastasiusa Grüna/Anastazija Zelenca, nemškega pesnika in politika. Nad toplim vrelcem je dal leta 1816 zgraditi kopališče, ki deluje še danes. Zemljišče s toplicami je od Auerspergov kupil Matija Kodrič in ga nato leta 1923 prepisal za doto hčeri Tereziji, poročeni z Ivanom Klunom iz Ribnice. Tako so toplice, ki so še vedno v lasti omenjene družine, dobile današnje ime. Več o Klunovih toplicah pa v nedeljski reportaži, njen avtor je Milan Trobič.
Vikinška vas je najmanj, kar človek pričakuje na pragu vročega poletja. A vendar se jih da ugledati tukaj in zdaj. Pa ne samo vikinških vasi. Mogoče je videti srednjeveške tržnice, turnirske dvoboje, grajske spletične, fevdalca in fevdalko, lokostrelce in viteze. Srednji vek postaja velika turistična atrakcija in k pisanemu karnevalu prikazovanja skoraj tisočletja človeške zgodovine so se zdaj pridružili še Vikingi. V vikinškem taboru je popoldne za oddajo Nedeljska repotaža preživel Marko Radmilovič.
Knjižnice so vir znanja, nove izzive pa jim ponujajo kar razmere, v katerih želimo ohraniti kar največ starih sort rastlin, ki jih številni še pridelujejo in ohranjajo. Zato je knjižnica semen, ki so si jo zamislili v Goriški knjižnici Franceta Bevka v Novi Gorici, vznemirila tudi slovenski severovzhod. V Ormožu so se pod knjižnično streho zlahka našli tisti, ki doma pridelujejo vrtnine in se zavedajo, da je ob pridelku treba vzgojiti tudi semena – ta pa deliti z drugimi. Ormoška Knjižnica Franca Ksavra Meška je glede tega posebnost. Oddajo Nedeljska reportaža je pripravil Stane Kocutar.
Sprehod po obrežjih reke Ljubljanice nam odstre zanimivo povezanost mesta in vode. Ta povezanost se kaže na različne načine. Po reki plujejo turistične ladjice, čeznjo se pnejo številni mostovi. Z reko so povezani legende in mitološko izročilo. Zato ne preseneča, da so na Gallusovem nabrežju ob Akademiji za glasbo v Ljubljani leta 2019 odkrili kip Ekvorne, starodavne koliščarske boginje Ljubljane in Barja. Njen kult je bil tako močan, da ga niso mogli pregnati niti poznejši osvajalci Rimljani, ki so tu postavili rimsko mesto Emono, predhodnico današnje Ljubljane. Prebivalci Emone so omenjeno boginjo poznali pod imenom Ekvorna, to naj bi pomenilo vodno ali rečno gladino, pa tudi ravno površino oziroma nižino. Mi pa bomo odkrivali še eno povezanost mesta in reke oziroma mesta in vode, in to so vodnjaki. Več o ljubljanskih vodnjakih v oddaji Nedeljska reportaža, njen avtor je Milan Trobič.
Lažnih čarovnikov se je v zadnjem času namnožilo prek razumnih meja, zato se zdi modro obiskati pravega. Stanko Navalinski sicer ni pravi čarovnik; je radiestezist in bioenergetik, ki živi samotno življenje pod Gajem na Kozjaku in kljub svojim osmim križem rad pomaga vsakemu, ki pride mimo. V Nedeljski reportaži ga je obiskal Marko Radmilovič.
Pankrti, Berlinski zid, Buldogi, Grupa 92, Lublanski psi, Otroci socializma, Via ofenziva. To je le nekaj ljubljanskih punkvskih skupin, ki so konec sedemdesetih in v začetku osemdesetih pretresle slovensko in takratno jugoslovansko glasbeno sceno. In čeprav je o punku napisanih kar nekaj knjig in posnetega veliko dokumentarnega gradiva, o njegovi bolj človeški podobi ne vemo prav veliko. Zato je še kako dobrodošlo organizirano vodenje ali bolje rečeno punk tura, ki jo vodi Esad Babačič, pesnik, igralec in nekdanji pevec skupine Via Ofenziva. Triurno kolesarjenje po manj znanih kotičkih Ljubljane nam razkrije pogled v zakulisje punkovskega gibanja ter nam postreže z anekdotami in prigodami uporniške generacije. .
Simon Rutar je bil zanimiv in izjemen mož, ki se je rodil pred 170 leti v vasi Krn pod Krnom. Tu se je prvič srečal z imenom Gradec, to je hrib, le streljaj od njegove rojstne hiše, za katerega se je izkazalo, da je zelo pomembno arheološko najdišče. Drugo srečanje z Gradcem je bil avstrijski Gradec, kjer je Simon Rutar končal študij zgodovine in geografije. Kljub temu, da ni bil arheolog, pa je skozi svoje delo tako v muzejih, delal je v muzeju v Splitu, kot tudi drugje obravnaval arheološke teme. Predvsem se je posvečal arheološki topografiji in zato ga imajo arheologi za začetnika slovenske arheološke terminologije. Ob obletnici rojstva Simona Rutarja so zato v Tolminskem muzeju pripravili arheološko razstavo, kjer so bile prikazane najdbe iz deželice Simona Rutarja, to pa je svet pod Krnom. Te najdbe pa so dodobra spremenile doslej znane podatke o življenju v zgornjem Posočju. Več o tem v oddaji Nedeljska reportaža, njen avtor je Milan Trobič.
Ob začetku velikonočnega obredja že stoletja stoji svetilnik, ki se imenuje cvetna nedelja. Ta praznik, zunaj verujočih že skoraj pozabljen, spet dobiva veljavo: predvsem pa ga zadnja desetletja zaznamujejo posamezniki in skupine, ki kar tekmujejo, komu bo uspela bolj imenitna butara. K samemu izvoru te šege se je v Voličino odpeljal Marko Radmilovič.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Pripoved o zaokroženi temi, zanimivih krajih in ljudeh, pa tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše. Razmišljanje o vsakdanjiku, včasih tudi potopis ali celo malce ironičen pogled novinarja na dogajanje okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom. Ob 14.30 na Prvem.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Pripoved o zaokroženi temi, zanimivih krajih in ljudeh, pa tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše. Razmišljanje o vsakdanjiku, včasih tudi potopis ali celo malce ironičen pogled novinarja na dogajanje okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom. Ob 14.30 na Prvem.
Neveljaven email naslov