V slovenskem zgodovinskem spominu imajo Turki prav posebno in nič kaj ugledno mesto. Spomin je obložen z njihovimi roparskimi pohodi po naših deželah vse od 14. do 16. stoletja, na severovzhodu še celo v 17. stoletju.

S Turki so včasih strašili otroke, saj so med drugim ugrabljali otroke in jih spreminjali v janičarje, ženskam so delali silo, moške nabijali na kole, vasi pa ropali in požigali. Prav zato imajo turške zgodbe primat v slovenski zgodovinski literaturi. Snov črpajo tudi iz legend. V Nedeljski reportaži Jurija Popova bomo govorili o dveh, pa tudi o tem, kako sta se skozi čas spreminjali. Obe zgodbi sta iz goric, prva iz lendavskih, druga iz jeruzalemskih.

Prva govori o hrabrem junaku kapetanu Mihaelu Hadiku, čigar naravno mumificirano truplo hranijo v kapeli Svete Trojice v Lendavskih goricah, druga pa o hrabrih Prlečkah, ki so na Babjem klancu v Jeruzalemskih goricah premagale turško četo.

Zanimivo bo slišati, koliko je v teh legendah zgodovinske resnice, koliko pa domišljije. Je bil kapetan Hadik res junak, ki je padel v spopadu s Turki, ali pa je umrl od neznane nalezljive bolezni ali celo od srčne kapi? Koliko je resnice v zgodbi o njegovi nesrečni ljubezni z graščakovo hčerko Piroško, ki je po njegovi smrti naredila samomor? Najbrž je na nastajanje legende najbolj vplivalo naravno balzamirano truplo kapetana Hadika, ki so ga nekateri domačini imeli celo za svetnika. Kaj pa Prlečke, so se res spopadle s turško plenilsko četo in kje so bili takrat moški?