Golobi pismonoše so znani po izrednem spominu, sposobni so preleteti velike razdalje, da se vrnejo v domač golobnjak. Njihove sposobnosti so izkoriščali tudi v vojaške namene, danes pa jih velika večina gojiteljev goji predvsem iz veselja, za razstave, pa tudi za tekmovanja. Športno golobarstvo je resna športna disciplina s svojimi zakonitostmi. Kakšna je sodobna reja športnih golobov pismonoš, kako potekajo treningi in tekmovanja, je v Nedeljski reportaži raziskovala Petra Medved.
športni golobi pismonoše
foto: Boštjan Podjed
Boštjan Podjed ima doma številno družino golobov. Pozorno opazovanje njihovega vedenja, natančnost pri prehrani ter znanje o golobarstvu mu prinašajo odlične rezultate. Njegovi golobi so v letošnji tekmovalni sezoni v končnem seštevku na klubski ravni zasedli prvo mesto v točkovanju posamezno, pa tudi ekipno na kratke proge. V točkovanju državnega prvenstva pa je ekipa njegovih golobov osvojila tudi prvo mesto na kratkih progah.
Športni golobi pismonoše
foto: Boštjan Podjed
Lastniki športnih golobov pismonoš tekmujejo, kateri golob bo hitreje priletel v domači golobnjak. Golobi, ki tekmujejo dobijo na nogo še en obroček. Tekmujejo na razdaljah od 100 do 1.800 kilometrov. Kategorij oziroma razdalj je več. Na kraj izpusta jih odpeljejo posebnih, za to namenjenih prikolicah. Golobi za 300 kilometrov dolgo pot iz Budimpešte v osrednjo Slovenijo potrebujejo štiri ure.
Jože Pečnik in Petra Medved
foto: Robert Medved
Sposobnosti goloba pismonoše so tudi v vojnah uporabljali za prenašanje sporočil, pripoveduje predsednik kluba ljubiteljev športnih in okrasnih golobov pismonoš v Novem mestu Jože Pečnik, ki je golobar že 41 let.
V prvi svetovni vojni so imeli golobi zelo velik delež. Nemci, Avstrijci, Angleži in Francozi – vsi so uporabljali goloba posmonoša za prenašanje sporočil. To so bile prav posebne enote vojakov, ki so s tem znale rokovati, logistika je bila lepo urejena. Kasneje pa so bile tudi enote, ki so imele nalogo sestreliti tega goloba, ki je prenašal sporočilo. Recimo Angleži so imeli to prednost, da so prišli do nemških šifer in so potem lovili nemške golobe, jih opremljali z drugimi, lažnimi sporočili in jih pošiljali na teren, razlaga Jože Pečnik.
foto: Jože Pečnik
Seveda ima vsak golobar svoje skrivnosti, kako do najboljših rezultatov na tekmovanjih. Član Kluba gojiteljev športnih golobov pismonoš Sel v Ljubljani Boštjan Podjed razlaga:
Najbolj razširjen in najbolj pogost način, ki se ga uporablja je t. i. vdovski način. To pomeni, da v času tekmovanja samičke ločene od samčkov. Ne vidijo se, dobro pa je tudi, da se ne slišijo. Dan pred tekmovanjem se za kratek čas spusi skupaj samčka in samičko, da se začne ljubezenska igra. Potem pa se ju loči in da v različni košari. Ko goloba spustiš ima le eno misel – vrni se domov, doma me čaka “ženka” in obratno. Ta metoda je za let dokaj uspešna. Potem je še ena metoda. Samička znese jajčka, po 18 dneh se izvalita mladičeka, starša ju hranita in tudi gnezdo je eden izmed motivov.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Hiter kot - golob pismonoša
22.11.2015
Golobi pismonoše so znani po izrednem spominu, sposobni so preleteti velike razdalje, da se vrnejo v domač golobnjak. Njihove sposobnosti so izkoriščali tudi v vojaške namene, danes pa jih velika večina gojiteljev goji predvsem iz veselja, za razstave, pa tudi za tekmovanja. Športno golobarstvo je resna športna disciplina s svojimi zakonitostmi. Kakšna je sodobna reja športnih golobov pismonoš, kako potekajo treningi in tekmovanja, je v Nedeljski reportaži raziskovala Petra Medved.
športni golobi pismonoše
foto: Boštjan Podjed
Boštjan Podjed ima doma številno družino golobov. Pozorno opazovanje njihovega vedenja, natančnost pri prehrani ter znanje o golobarstvu mu prinašajo odlične rezultate. Njegovi golobi so v letošnji tekmovalni sezoni v končnem seštevku na klubski ravni zasedli prvo mesto v točkovanju posamezno, pa tudi ekipno na kratke proge. V točkovanju državnega prvenstva pa je ekipa njegovih golobov osvojila tudi prvo mesto na kratkih progah.
Športni golobi pismonoše
foto: Boštjan Podjed
Lastniki športnih golobov pismonoš tekmujejo, kateri golob bo hitreje priletel v domači golobnjak. Golobi, ki tekmujejo dobijo na nogo še en obroček. Tekmujejo na razdaljah od 100 do 1.800 kilometrov. Kategorij oziroma razdalj je več. Na kraj izpusta jih odpeljejo posebnih, za to namenjenih prikolicah. Golobi za 300 kilometrov dolgo pot iz Budimpešte v osrednjo Slovenijo potrebujejo štiri ure.
Jože Pečnik in Petra Medved
foto: Robert Medved
Sposobnosti goloba pismonoše so tudi v vojnah uporabljali za prenašanje sporočil, pripoveduje predsednik kluba ljubiteljev športnih in okrasnih golobov pismonoš v Novem mestu Jože Pečnik, ki je golobar že 41 let.
V prvi svetovni vojni so imeli golobi zelo velik delež. Nemci, Avstrijci, Angleži in Francozi – vsi so uporabljali goloba posmonoša za prenašanje sporočil. To so bile prav posebne enote vojakov, ki so s tem znale rokovati, logistika je bila lepo urejena. Kasneje pa so bile tudi enote, ki so imele nalogo sestreliti tega goloba, ki je prenašal sporočilo. Recimo Angleži so imeli to prednost, da so prišli do nemških šifer in so potem lovili nemške golobe, jih opremljali z drugimi, lažnimi sporočili in jih pošiljali na teren, razlaga Jože Pečnik.
foto: Jože Pečnik
Seveda ima vsak golobar svoje skrivnosti, kako do najboljših rezultatov na tekmovanjih. Član Kluba gojiteljev športnih golobov pismonoš Sel v Ljubljani Boštjan Podjed razlaga:
Najbolj razširjen in najbolj pogost način, ki se ga uporablja je t. i. vdovski način. To pomeni, da v času tekmovanja samičke ločene od samčkov. Ne vidijo se, dobro pa je tudi, da se ne slišijo. Dan pred tekmovanjem se za kratek čas spusi skupaj samčka in samičko, da se začne ljubezenska igra. Potem pa se ju loči in da v različni košari. Ko goloba spustiš ima le eno misel – vrni se domov, doma me čaka “ženka” in obratno. Ta metoda je za let dokaj uspešna. Potem je še ena metoda. Samička znese jajčka, po 18 dneh se izvalita mladičeka, starša ju hranita in tudi gnezdo je eden izmed motivov.
Konec letošnjega septembra je zaživela Pot cistercijanov v Stični, del več kot 6300 kilometrov dolge mednarodne pohodniške poti, ki povezuje samostanske pokrajine šestih evropskih držav. To je projekt Cisterscapes, Cistercijanske pokrajine, v njem sodeluje 17 partnerjev iz petih držav, med njimi tudi Slovenije. Podrobno so preučili in raziskali sledi, ki jih je v kulturni krajini v dolgih stoletjih pustilo za seboj delovanje cistercijanov. Pobudniki tega projekta prihajajo iz Nemčije, okrožja Bamberg, v katerem je cistercijanski samostan Ebrach, s projektom pa so hoteli povezati evropske partnerje. Cistercijani so bili navzoči v Evropi že od srednjega veka, in to je bil že nekakšen začetek povezovanja evropske skupnosti. Pot cistercijanov v Stični v sklopu projekta cistercijanske pokrajine bomo spoznali v oddaji Nedeljska reportaža, njen avtor je Milan Trobič.
Pred kratkim sta odprtje v prestolnici dočakala dva kompleksa, ki sta dolgo razburjala javnost. Precej prahu sta pravzaprav dvigovala tudi njuna predhodnika. Ob tem se je v javnosti še bolj kot prej začelo razmišljati o gentrifikaciji in prevladujočih interesih kapitala – Ljubljana pri tem ni osamljen primer, podobno se dogaja ostalim zgodovinskim mestom v Evropi. Kako k temu prispevata prenovljeni Center Rog in prestižni stanovanjski kompleks Schellenburg, je vprašanje, s katerim smo se ukvarjali v zadnji Intelekti, v Nedeljski reportaži pa bomo pobliže spoznali eno izmed teh novosti – kompleks Schellenburg. Obiskala ga je Darja Pograjc, pa tudi preletela zgodovino prostora, ki ga ta kompleks zdaj zaseda.
Vse se je začelo z veliko ljubeznijo in vnemo poznavalca in zbiralca mineralov Zmaga Žorža iz Radelj ob Dravi, ki je pošteno prečesal Pohorje in Kozjak. Sled do davno tega zaprtega rudnika na Remšniku, kjer so pred dobrim stoletjem in pol natopili še okoli 70 kg srebra na leto, je odkril v graških arhivih. Tako je bila odrta pot do izjemnega bogastva mineralov. Ti so na ogled v muzeju na Remšniku. Tja nas bo popeljala Nedeljska reportaža, ki jo je pripravil Stane Kocutar.
V Nedeljski reportaži se bomo odpravili na pot, na kateri je brez sodelovanja, logike in kančka igrivosti težko uspeti oziroma bolje rečeno priti na svobodo. V ljubljanskem Enigmariumu smo obiskali sobo pobega. V Sloveniji je bila prva odprta leta 2014, ta hip jih pod omenjeno znamko deluje 20, ki jih je letos obiskalo že približno deset tisoč igralcev. Kaj so sobe pobega in kako so se razvile tudi v vrhunsko izkušnjo, je raziskoval Aleš Ogrin. Slišali boste še, kako je potekalo reševanje iz podmornice oziroma kako povodnemu možu vrniti glavo in Urški srce.
Zbirateljstvo je ena skritih slovenskih strasti. Število zbiralcev glede na število prebivalcev mora biti v samem svetovnem vrhu. Slovenci zbiramo vse, kar je mogoče zbirati. Nekatere stare zbiralske strasti, kot so recimo znamke, prtički ali kemični svinčniki, so se z vzponom novih tehnologij nekoliko umirile, prišle pa so mnoge nove. Ob klasičnih, kot so motorna kolesa, kmetijski stroji ali etnološki predmeti, pa obstaja pri nas tudi nekaj skrajno nenavadnih zbirk. Recimo zbirka figuric iz »Kinder jajčk«!
A verjetno je zastavonoša neobičajnih zbiralskih predmetov zbirka tisočih medvedkov, ki jo je skozi leta zbral Bor Sojar Voglar. V teorijo in prakso plišastega medvedka se je v Nedeljski reportaži potopil Marko Radmilovič.
Nedeljska reportaža se skupaj z njenima snovalcema, Danajo Kek in Simonom Trampušem, sprehaja po gozdni učni poti na Golem Brdu - Pustolovščini koconogega čuka Valentina.
Lani so ob koncu tedna gozdov in tedna vseživljenjskega učenja v Zeliščarskem centru JV Slovenije v Zagradu odprli prvo gozdno knjižnico v Sloveniji, ki je bila zgrajena v okviru projekta Herbalium ‒ prostor narave, zdravja in dobrega počutja, ki ga je organizirala občina Škocjan na Dolenjskem. V sklopu tega projekta so uredili tudi gledališče v gozdu, čutno gozdno pot, geološki stolpec, energijski krog, učni čebelnjak in lesena gibalna igrala. Tako je nastala gozdna učilnica, v kateri so za posamezne točke uporabili material iz okolice. Ponekod pa so tudi zasadili avtohtone drevesne vrste, zelišča in medovite rastline. Kot nadgradnja in dopolnilo je, kot smo omenili, nastala tudi gozdna knjižnica. V njej prevladujejo knjige o naravi, gozdu in tudi osebni rasti in samooskrbi. Projekt Herbalium in gozdno knjižnico bomo spoznali v oddaji Nedeljska reportaža, njen avtor je Milan Trobič.
Gasilske veselice obstajajo skoraj tako dolgo kot gasilstvo samo. Njihov namen in izvedba sta se skozi leta spreminjala, a v očeh lokalne skupnosti ta dogodek ostaja predvsem priložnost za druženje in izkazovanje podpore pogumnim dekletom in fantom, ki prostovoljno rešujejo življenja in premoženje. Predvsem pa je tudi v ozadju takega dogodka duh prostovoljstva in usklajenega dela za lokalno skupnost, ki mu neizprosni čas, v katerem živimo, ne pride do živega. V ozadje veselice v malem kraju na obrobju Ljubljane se je v oddaji Nedeljska reportaža podal Jure K. Čokl.
V Dornavi pri Ptuju so pred sedemdesetimi leti ustanovili zavod, ki je skrbel za invalidno mladino. Na začetku se je zavod imenoval, vsaj za današnje standarde, precej brutalno: »Dom za duševno defektno mladino«. V sedemdesetih letih je prerasel v sodoben zavod za usposabljanje, delo in varstvo, ki je dobil ime po tragično preminulem prvem direktorju dr. Marijanu Borštnarju. Dolga desetletja je bil dom zavoda »baročna graščina Dornava« ter kot takšen tudi simbol odnosa do hendikepa pri nas, ki pa so ga začeli v devetdesetih letih prejšnjega stoletja počasi prazniti. Do dokončne preselitve na novo, sodobno in vrhunsko opremljeno lokacijo, prav tako v Dornavi, pa je prišlo pred približno dvema desetletjema. V zavodu se ukvarjajo, ob mnogih tradicionalnih metodah pomoči in terapije invalidnim osebam, tudi z manj konvencionalnimi prijemi. Eden izmed njih je tudi delovanje pevske skupine pod vodstvom kreativnega terapevta Davida Vezjaka. Zbor Belkanto je na vaji obiskal Marko Radmilovič.
Nočni tek Ljubljanica je letos privabil 285 tekačic in tekačev, ki so se pomerili na 5- in 10-kilometrski razdalji. Gre za eno izmed številnih tekaških prireditev v Sloveniji in vse pogostejšo obliko nočnega teka. Tek po nočnih ljubljanskih ulicah in nabrežjih je posebno doživetje, ki pa se ne more primerjati s tekom v naravi ali z največjim tekaškim praznikom pri nas- Ljubljanskim maratonom. Miha Žorž se je podal na daljšo preizkušnjo skupaj z nekaterimi tekači iz tekaške skupine Urbani tekači, ki jo vodita Jasmina Kozina Praprotnik in Urban Praprotnik. Več o skupinski tekaški vadbi v tokratni Nedeljski reportaži.
Zbiranje gramofonskih plošč je prav posebna strast. A tudi poslušanje gramofonskih plošč je svojevrsten obred in izkušnja. Držanje ovitka in opazovanje njegove likovne podobe, medtem ko se plošča vrti na gramofonu, igla pa prasketaje potuje po tankih zarezah zvočnega zapisa in ob nežnem pokljanju predvaja izbrano glasbo, je prizor, ki marsikomu vzbuja občutek nostalgije. V aprilski Nedeljski reportaži se je Miha Žorž podal po poti gramofonskih plošč in v za marsikoga že izgubljenem času našel povsem aktualne poglede. Ljubezen do plošč je namreč ljubezen do glasbe. Še vedno.
Nekatere slovenske kmetije so se že pred leti odločile za smer, ki se ji strokovno reče »dopolnilna dejavnost«. Gre za oblike dela na kmetiji, ki niso nujno povezane z neposredno kmetijsko proizvodnjo, pa vendar izražajo duha slovenskega kmetstva v najlepši luči. A med »dopolnilnimi dejavnostmi« je prav malo takih, ki bi poudarile tudi ustvarjalno dušo ne le kmetij, temveč slovenskega podeželja na splošno. V Nedeljski reportaži se odpravljamo na kmetijo Leber-Vračko v Juriju ob Pesnici, na kateri gospodarica Alenka svoj dom, pa tudi bližnjo okolico, razveseljuje in olepšuje s številnimi izdelki, ki v mnogočem presegajo ljudsko ustvarjalnost in so plod vrhunskega oblikovanja.
V tokratni Nedeljski reportaži se odpravljamo na morje. In to dobesedno: v začetku meseca smo se odpravili v Izolo na poletno šolo jadranja in se mladim jadralcem Jadralnega kluba Burja pridružili na poletnem počitniškem treningu. V klubu skrbijo tako za tiste, ki se na jadrnice in morje šele navajajo, kot za mlade, ki že tekmujejo na regatah. Kako mladi jadralci iz Jadralnega kluba Burja preživljajo poletje, v katerem vetru najraje jadrajo, kakšne so njihove jadrnice in kako jih je spremljati na motornem gumijastem čolnu?
V Gdansku na Poljskem bo med 5. in 9. septembrom potekalo največje tekmovanje za mlade strokovnjake Euroskills. Gre za prestižno evropsko tekmovanje mladih strokovnjakov, starih med 18 in 25 let, mladi pa na njem tekmujejo v več kot 40 različnih panogah. To je največji dogodek na področju poklicnega izobraževanja in pomembno prispeva k ugledu poklicnih panog, ki v zadnjem času izgubljajo zanimanje. Slovenijo bo na tekmovanju zastopalo 12 tekmovalcev, ki bodo svojo strokovnost in spretnosti pokazali v devetih panogah oziroma kategorijah, udeležili se ga bodo v okviru Centra za poklicno izobraževanje. V Nedeljski reportaži, ki jo je pripravil Aleš Ogrin, se odpravljamo v šolske delavnice Šolskega centra Škofja Loka. S tekmovalcem v stavbnem mizarstvu Janom Kožuhom in mentorjem Jožetom Jarcem bomo predstavili, kako potekajo priprave na to veliko tekmovanje.
Ena izmed zabav poletnih dni so v zadnjem desetletju postali »koruzni labirinti«. Čeprav je o teh spreminjajočih se postavitvah v medijih najti čez glavo zapisov, se šele Nedeljska reportaža Marka Radmiloviča pogumno in celostno odpravlja v koruzni labirint. To pa ne pomeni, da bo našla tudi pot iz njega. Koruzni labirinti namreč upoštevajo dolgo tradicijo teh osupljivih poti, ki koreninijo pri samem vodnjaku človeške civilizacije. Kar se zdi kot skromna poletna zabava, je v resnici tisočletja stara kultura, v kateri je izgubljanje ali le sprehod po blodnjaku veliko več kot samo kratkočasje za vso družino.
Na obalnem območju, predvsem pa v njegovi okolici, je več kot 150 različnih tematskih poti. Od pohodnih, konjeniških, planinskih do kolesarskih, to pomeni, da je to območje še toliko pomembnejše za rekreacijo, dejavno preživljanje prostega časa in turizem na splošno. Tako je recimo pred več kot desetimi leti Mestna občina Koper v okviru projekta LAS skupaj z obalnim planinskim društvom identificirala 15 tematskih pohodnih poti. Od teh je bilo devet pohodnih, pet kolesarskih in ena učna pot. Vse te poti so uredili, očistili in označili z enotnimi informacijskimi tablami. Izdali so tudi različno promocijsko gradivo, od načrtov do zgibank. Glavni kriterij izbora tematskih poti je bil ta, da so te poti geografsko razpršene po celotnem koprskem podeželju. Pozneje so izbor teh poti ob pomoči drugih projektov LAS še dopolnjevali. V Nedeljski reportaži bomo spoznali eno izmed teh tematskih poti, ki ima izhodišče v Dekanih, avtor oddaje je Milan Trobič.
V slikoviti alpski dolini Radovne stoji Pocarjeva domačija, v katero je zgodovina več kot tristo let nalagala zgodbe in predmete, zaradi katerih je danes to kulturni spomenik državnega pomena in eden od biserov kulturne dediščine Triglavskega narodnega parka.
Tretji vikend v juniju je v Pliskovici potekal festival kamna. Šlo je za 7. izdajo te prireditve, kjer v ospredje stopi zapostavljena, težka, a vseeno impresivna umetniška obrt: kamnoseštvo. Čeprav se je na prireditvi predstavljalo več različnih rokodelcev in je bilo poskrbljeno tudi za bogat spremljevalni program, je glavno besedo imel kamen. V Pliskovici je namreč potekalo tekmovanje mladih kamnosekov, predizbor državnega kamnoseškega prvenstva. O tekmovanju, kamnoseštvu in festivalu v idilični vasici na Krasu, izvemo več v Nedeljski reportaži.
»Projekt sofinancirata Republika Slovenija, Ministrstvo za vzgojo in izobraževanje in Evropska unija – NextGenerationEU.«
Ob skoraj pozabljeni vasi Radmožanci, ki leži med Lendavo, Dobrovnikom in obema Polanama, je gozd. Domačini mu pravijo Črni log. In v tem gozdu se je pred več kot sedmimi desetletji zgodil nenavaden dogodek. Vaški pastir se je vrnil s paše goveje živine in domačinom zaupal, da se mu je nad hrastom v gozdu prikazala Marija. Tako se je začela zgodba prekmurskega Lurda, ki še danes ni čisto priznana, pojasnjena ali širše znana. V Radmožance se je z Nedeljsko reportažo odpravil Marko Radmilovič.
