Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Jamborna cesta

10.01.2016


Slovenska dežela je prepredena  s cestami, ki so in  še vedno zaznamujejo kraje in ljudi

Slovenska dežela je prepredena  s cestami, ki so in  še vedno zaznamujejo kraje in ljudi. Že od najstarejših časov so tu vodile pomembne povezave med Srednjo, Severno  Evropo in Sredozemljem, znana je tako imenovana jantarna pot. Tu je šla argonavtska pot, tej so sledile  rimske glavne in stranske ceste in poti, v kasnejših obdobjih pa še patriarhova pot in nenazadnje znamenita trgovska ali tudi tržaška cesta. Ta je svoj pomen ohranila vse do dokončanja železnice Dunaj - Trst in še kasneje do izgradnje slovenskega avtocestnega križa. Ob teh velikih cestah pa so obstajale še številne druge, ki imajo zelo zanimivo zgodovino. Ena takih je jamborna cesta. Kako skrivnostno in nenavadno zveni to ime! In res, ko pobliže spoznaš to traso, ljudi in kraje ob njej, ti postane jasno, da si odkril pravi zaklad. Ta cesta se začne v Planini,  starodavnem trgu, ob regionalni cesti Ljubljana – Logatec – Planina - Postojna. Razcep je v samem središču Planine in jamborna cesta gre svojo pot skozi naselje Grič, v Lohačo, Strmico-domačini kraj imenujejo Strmca,  Studeno,  Belsko in naprej mimo Landola do Razdrtega.

 

Jamborna ali stara, rimska cesta?

Po trditvah in raziskavah zgodovinarja Miroslava Pahorja, ki je ob pomoči Ilonke Hajnal leta 1981 izdal knjigo Po jamborni cesti v mestu na peklu so to cesto že od nekdaj, pod imenom jamborna poznali v notranjosti Slovenije.

Miroslav Pahor je takole opisal kako je prvič slišal za jamborno cesto: " Bilo je avgusta leta 1958. Sedel sem takole na "nevtralnih tleh" v Podnartu na Gorenjskem in čakal, da mi prijazna gostilničarka prinese naročene zabeljene žgance z zeljem. K meni je prisedel dobrodušen starček in prižgala sva si, jaz svojo v Trstu kupljeno pipo, on pa svoj v Gorjušah izdelani vivček, ter začela pogovor. Ker so mimo drveli tovornjaki z lesom, sva se pogovarjala o lesu, predvsem pa o lesenih izdelkih, ki so jih včasih iz Gorenjske izvažali v svet. Med drugimi izdelki je nekaj nazivov, ki jih sicer nisem zapisal a so mi po zvenu priklicali v ušesa morje in ladje. Med njimi je bila tudi beseda "jambor". Ni mi hotelo v glavo, da bi Gorenjci izvažali pomorski les. Pa mi je starček govoril o prevozih, kakor bi sam sedel na furmanskih vozovih, in mi opisoval vse težave na poti iz Jelovice do Ljubljane, dalje težave v vrhniškem klancu in tako prišel do Planine. V možganih se mi je posvetilo! Ne, po planinskih ridah 30 do 40 metrov dolgih jamborov niso mogli speljati. Nemogoče! Na moj ugovor se je starček samo nasmehnil. "Saj, saj", je rekel, "po ridah res ni bilo mogoče. Vozili smo jih po jamborni cesti. Zazdelo se mi je sicer, da sem padel z neba, ko sem to slišal, naziv in kraj ceste sem pa le zapisal." ( Pahor, Hajnal. Po jamborni cesti v mesto na peklu.  1981. str.  5-6.).

Med domačini  pa je veljalo, da je to stara rimska cesta. Ponekod jo imenujejo tudi lesna cesta, saj so po njej vozili velike količine lesa. Omenjena raziskovalca sta dokazala, da ta cesta res zasluži svoje ime jamborna, saj je zaradi svojega naklona in blagih ovinkov omogočala, da so po njej vozili najdaljše tramove, imenovane tudi jambore, bordonale, in »šif holc ali ladijski les«, za potrebe ladjedelništva.

Koliko je bilo tega lesa najbrž ne bo mogoče nikoli ugotoviti, je pa zanimivo, kar sta zapisala Pahor in Hajnal-ova: " O številu jamborov, ki so jih speljali iz teh krajev v obmorska mesta, ne bomo mogli dobiti nikoli odgovora. Vsi pripovedovalci so si bili enotni v tem, da so jih speljali na desettisoče. Za osvetlitev naj navedemo podatke iz Belskega, kjer so štirje fantje ( v Belskem pravijo: To so bili voli, ne pa navadni fantje) dnevno skupaj podrli 80 dreves. Če računamo samo 100 delovnih dni na leto, znese to 8.000 dreves v enem samem letu za štiri ljudi. Drugi podatek iz tega kraja pove, da so štirje fantje pripravili do 3.000 prostorninskih metrov lesa letno, kar znese 850 prostorninskih metrov na osebo. Podatki so presenetljivi. Toda previdnost nam narekuje dvomiti o takšnih podatkih. Pripovedovalci najbrž govorijo tudi o lantinah, ki jih dokaj pogosto mešajo z jambori.. Na drugem mestu čeprav bi morale biti po svojem številu pred jambori, govori izročilo o lantinah. Pripovedovalci pravijo o njih: Bile so podobne jamborom, vendar krajše in tanjše. Njihova dolžina je znašala od 7 do 20 metrov. Redki so bili primeri, da so merile 22 metrov..."( Pahor, Hajnal. Po jamborni cesti v mesto na peklu.  1981. str.  46-47.).

 

Miroslav Pahor je takole opisal iskanje podatkov o ladjah: " na svojih potepih sem preiskal vso ljubljansko okolico in si na Igu zabeležil podatek o "treh ladjah z imenom Ljubljana (Laibach)", za katere naj bi tamkajšnja okolica dobavila les. V Rakitni sem zvedel za 64 metrov dolg jambor, ki so ga leta 1894 peljali v Trst. To mi je priklicalo v spomin dogodek iz leta 1946, ko mi je Reza Premrl iz Malega Ubeljskega na neki ohceti pripovedovala o "dolgi leseni pošasti, ki jo je po stari cesti vleklo 8 parov konj". Zdaj sem to zgodbo povezal z rakitniškim jamborom." (Pahor, Hajnal. Po jamborni cesti v mesto na peklu.  1981. str.  8-9.)

 

 

Tabla ob repliki največjega jambora.

foto: F. Poljšak

 

Preplet cest

Zgodovina cest na tem koščku naše domovine je izredno pestra in zanimiva, pove arheologinja Andreja Penko, domačinka iz Studenega, ki je na podlagi terenskih raziskav in svoje diplome izdala odlično knjigo z naslovom: Naše korenine.

Andreja Penko, arheologinja, ki je raziskovala tudi traso jamborne ceste

foto: Primorske novice

V tej knjigi je Andreja Penko med drugim izpostavila  pomen Postojnskih vrat skozi zgodovino. Jamborna cesta je tu, kot smo že omenili  le ena od starih cest, ki so od prazgodovine dalje povezovale notranje dežele z morjem. Znane so: jantarna pot, patriarhova pot, trgovska pot in lesna ali jamborna cesta. V novejšem času, času furmanov, so te poti spet obnavljali. Danes pa je njihov pomen spet nekako zbledel.

 

 

Na potep

O trasi jamborne ceste sta kot rečeno prva pisala Miroslav Pahor in Ilonka Hajnal. Njun opis pravi:  "Jamborna cesta je imela od Planine do Senožeč tri težke odseke. Prvi je bil na odseku Planina-Strmica. To je bila reber v Grabnu. Drugi nekoliko lažji je bil vzpon od belskega križišča na Vrhe in tretji med Razdrtim in Senožečami. Za speljavo teh odsekov so bile potrebne priprege, navadno volovske. V Planini, Strmici, Studenem, Belskem in Landolu pravijo priprežništvu  "forajt". V Brezju, Malem in Velikem Ubeljskem ter Razdrtem ga imenujejo "firšpanje". Tako so težje in dolge tovore med Planino in Strmico čez Graben "forajtali" Planinci. Na odseku med belskim križiščem in Vrhovi so "forajtali" Belci in Studenčani, ki so se za takšno delo celo posebej usposobili. Od Razdrtega do Starega Smoljevega nad Senožečami pa so "firšpali" priprežniki iz Razdrtega, redko tudi Ubeljci. "( Pahor, Hajnal. Po jamborni cesti v mesto na peklu.  1981. str.  76.).

Potep po jamborni cesti se začne na koncu Planine, kjer je naselje Kačja vas.  Ime naj bi dobila po velikem številu kač, ki so nekoč v davnini pikale ljudi, po drugem izročilu pa je ime nastalo zaradi serpentin, ovinkov na stari cesti Dunaj - Trst. Že takoj nas preseneti ostanek velikega betonskega zidu, ki je sodil v obrambno linijo alpski zid, ki so ga pred drugo svetovno vojno zgradili Italijani. Ti so namreč po prvi svetovni vojni dobili velik del zahodne Slovenije, Primorsko, in meja je šla prav skozi Kačjo vas, ki je danes del Planine. Ta zid se imenuje tudi tankovski zdi, in sodi v sistem italijanske obrambne linije- alpski zid. Ta pa je spet nasledil podobno obrambno zaporno linijo, ki so jo sestavljala gradišča, utrjene naselbine na vzpetinah.

 

Trasa jamborne ceste je označena tudi s posebnimi informativnimi tablami, ki jih je leta 2011 pripravila Občina Postojna. Teh točk je 17 od Planine do Razdrtega.

Informativne table  ponazarjajo značilnosti krajev ob cesti, način življenja ljudi in druge znamenitosti.

Jamborna cesta poteka skozi področja, ki imajo zelo zanimiva ledinska imena.  Prvi tak predel ceste se imenuje Lohača. Po izročilu naj bi tu v obdobju Ilirskih provinc, ko so te kraje zasedli Francozi, stale vislice, na katerih so obešali tatove. Ta kraj je bil vedno nekako "zlovešč". Spomnim se, da so starejši ljudje pripovedovali, da so obešenci več dni viseli na vislicah, v opozorilo drugim morebitni tatovom.  Zato naj bi tudi ledinsko ime, Lohača,  po eni teoriji pomenila lobanjo, lobačo, po drugi pa je to ime dobila po Vlahih.

Da zgodbe o razbojnikih niso iz trte zvite dokazuje Jenčkova kapelica. Ta stoji le streljaj od Lohače, ob sami cesti.  Tu so pred drugo svetovno vojno roparji ubili mladega fanta in mu ukradli par volov. Ta "roparski umor" so povzeli tedanjih časopisi, v Jutru, sobota 10.junij 1922, str. 3. so zapisali: " Ljubljanska porota. Roparski umor v gozdu Bukovici.  Včeraj se je vršila zanimiva razprava proti Andreju Pelanu, posestnikovem sinu iz Planine radi roparskega umora, izvršenega na Alojziju Jenčku, katerega je ta izvršil v družbi svojega tatinskega tovariša Antona Zrinška iz Dobca. Andrej Pelan je že zgodaj priče z raznimi tatvinami, ki jih je izvrševal v družbi enakih malopridnežov in ob tej priliki se je seznanil z Antonom Zrinškom, s katerim sta odslej uganjala svoje tatinske pustolovščine.  Dne 10. januarja lanskega leta sta se sešla v gozdu Bukovici z namenom, da umorita prvega voznika, ki bi se pripeljal mimo in se polastita voza in živine. Prežala sta v zasedi in čakala, da se je zmračilo. Kmalu sta zaslišala rožljanje voza, na katerem se je vračal 16-letni Alojzij Jenček domov. Pelan je izprožil nanj pet strelov. Zrinšeke pa je hitel za zdivjanimi voli. Nato sta vrgla nesrečnega  Jenčka v graben pod cesto in se odpeljala proti Planini. Tu je Pelan vole prodal, nakar jo je hotel potegniti čez mejo. Toda policija ga je kmalu prijela in izročila sodni oblasti.  O aferi se je razpravljalo pred poroto že pred tremi meseci in sodišče je prisodilo Antonu Zrinšku 12 let ječe. Glede Pelana, ki se je takrat skliceval na to, da je italijanski državljan in da spada pod tržaško sodišče, se je razpravljalo šele včeraj, ko je tržaško sodišče izreklo, da prepusti obtoženca naši sodni oblasti... Po resumeju g.predsednika senata so porotniki soglasno potrdili stavljena jim vprašanja glede umora in tri vprašanja glede tatvine nakar je sledila obsodba: dosmrtna ječa. Obsojenec se je vso razpravo vedel zelo cinično in vzel obsodbo hladno na znanje." 

Ta zgodba je postala del izročila in jo ljudje poznajo še danes. Zanimivo pa je kako je odmevala leta 1981, ko sta jo zapisal tudi Pahor in Hanjalova, pri tem seveda ne omenjata kdo je bil tisti, ki jima je zgodbo povedal:  " Leta 1921 je bil "Na Lobači" ubiti 16-letni Lojz Jenček iz Strmice, ko je fural iz Planine. Italijanska in jugoslovanska policija sta kmalu ugotovili, da sta zločin zagrešila Andrej Pelan iz Kačje vasi in Franc Zrimšek iz Zdola nad Begunjami.  Izpovedala sta, da sta ga ubila v prepričanju, da ima denar. Ker pa denarja nista našla, sta vzela volovsko vprego in jo gnala do Senožeč, kjer jo je kupil premožen kmet, ki so ga vsi poznali po njegovi sli po denarju. Ta je voz, verige in drugo volovsko opremo skril na raznih krajih, vole pa gnal proti Sežani, da jih na trgu proda ali zamenja. To nas prepričuje, da je vedel vsaj to, da sta bila vola ukradena. Na poti ga je prehitel pripovedovalec. Spoznal je vole in ga prisilil, da se je ustavil v Štorjah. Prišlo je do hudega prerekanja, vendar je moral Senožejec vole odgnati spet v Senožeče in vrniti voz in vso opremo. Napadalca pa sta bila baje  obsojena na dosmrtno ječo.."(Pahor, Hajnal. Po jamborni cesti v mesto na peklu.  1981. str. 96.).

 

Tega kraja so se popotniki bali, saj so med ljudmi krožile govorice, da se tam prikazuje bela prikazen, da so tam vešče in coprnice, in da na  popotnike  prežijo roparji. V obširnih gozdovih so imeli namreč svoja zatočišča različni rokovnjači in zgodbe so bile strašljive. Ena takih je bila, da so rokovnjači oprezali za nosečimi ženskami, ki so jim izrezovali nerojene otroke. Nosečnico so ubili  in nato so še nerojenemu otroku odsekali roke in jih nosili s seboj v prepričanju, da bodo s tem postali nevidni.

Nekoč so otroke v teh krajih strašili tudi s tako imenovanim krvavim stegnom. To naj bi služilo kot opomin otrokom, da naj se izogibajo vodam, jamam, nevarnim predelom in da naj ne ostajajo zunaj ponoči.  Tudi Miroslav Pahor je posebno poglavje v knjigi namenili strahovom: " in vendar so ljudje strahove tudi videli. O tem pripovedujejo predvsem furmani. Ko so vozili ponoči, posebno ob luninem svitu, so ob cesti zagledali medle migetajoče lučke, ki so spremljale vozove vedno v enaki razdalji. Videli so dolge sence, ki so tekle poleg ali pred njihovimi vozovi. Videli so velike temne može, ki so mrko stali v gmajni in žugali mimoidočim. Videli so "množico tavajočih duš", ki so preletavale cesto! V takšnih primerih so furmani slekli jopiče in jih oblekli narobe, da jim "strahovi ne bi škodovali". Ko so konji ustavili ob običajni gostilni, je sledil vzdih olajšanja."(Pahor, Hajnal. Po jamborni cesti v mesto na peklu.  1981. str. 158.).

Na cesto so bile vezane tudi pripovedi o zakladih, tak primer je opis kopanja turškega zaklada na področju, ki se imenuje Brda. Stanka Horvat je v članku: Iz zgodovine srednjega veka, ki je izšel v monografiji z naslovom: Ljudje in kraji ob Pivki, prva knjiga. 1975. ur. Fatur Silvo, na strani 77 zapisala: " manjše turške posadke so bojeviti kmetje včasih tudi ugnali, tako,da so Turki morali plen skriti. Tako govori ustno izročilo v Studenem o zakopanem turškem zakladu: možaka iz Strmce sta prišla k učenemu možu v Studeno s starim papirjem, popisanim z lično pisavo in skico. Vsaka druga beseda je bila laška. Učitelj ju je napotil v Planino in tu sta od nekega Laha zvedela za vsebino skrivnostnega zapisa. Razveselila sta se novice, da je v podnožju Brd, nedaleč od ceste, jama ni v njej zaklad zlatnikov in srebrnikov. Lotila sta se kopanja. Po nekaj dneh sta spoznala, da potrebujeta pomoč. Prišli so tudi drugi. Kopali so v najhujši zimi in videti je bilo, kot bi vojska oblegala grad. Dolgo so delali... Ogromen nasip in rov pa je bil dolga leta priča ljudske lahkovernosti."

Pa brez takšnih dogodivščin kot jih opisuje Primorski list leta 1889 tudi ni šlo: "10.10.1899. Št. 29. Str. 3. V Strmici pri Postojni je požar vpepelil skoro celo vas. Ostalo je le 5 hiš.- Postojnske ognjegasce je na poti ustavil medved, ki se ni hotel ganiti s ceste."

Vsakdanje življenje

Ljudje ob jamborni cesti niso imeli lahkega življenja.  Pomagali so si na različne načine, nabirali so zdravilna zelišča in gozdne sadeže in jih prodajali, ženske-imenovane mrkatarice so nosile v Postojno in druge oddaljen kraje predvsem v Trst jajca, maslo in druge izdelke. Ob vseh težavah in nesrečah so se znali poveseliti, znali so prisluhniti in pomagati drug drugemu, se spominja Anton Požar, po domače Petrinov Tone iz Belskega.

Življenje je bilo nekoč bolj vezano na naravo, vse so obdelovali ročno, strojev je bilo zelo malo. Preživljali so se z delom v gozdovih, s prevozi lesa in delno kmetijstvom. Zaslužek je nudila tudi cesta, tako s prevažanjem pripreganjem, kot z oskrbo prevoznikov.   Nekoč so tudi v skoraj vsaki hiši imeli nekoga, ki je bil vešč kake domače obrti. Kako je bilo pred II. svetovno vojno opisuje tudi dopisnik iz Strmce: Mali list. Številka 19. Trst. 6. maj 1927, stran 3.: "STRMCA pri Postojni. V naši vasi čitamo po večini vsi »Mali list« in vendar se le redko kdo oglasi, da bi povedal javnosti, da še živimo. Malo je vasi, ki bi imele tako lepo polje kakor naša, ali žal da nam zadnja leta odreka svoje pridelke -tako da se vpra­šujemo kaj bo. Davki visoki, zaslužka malo. Dosedaj smo s prevažanjem lesa iz knezovih gozdov nekaj zaslužili, sedaj se pa tudi ta zaslužek krha. Po zaslugi vaškega načelnika gosp. Vidriha in postonjskega podeštata so nam zgradili napajališče, oziroma staro napajališče moderno popravili, kar je za vas res nekaj lepega in koristnega. Vsa čast gosp. inženirju Hoffmanu ki nam je blagohotno naklonil zato potrebni les in drugi materijah Strmčani bodo ohranili gospoda trajno v hvaležnemu  spominu."

Težko življenje je  sicer zaznamovalo ljudi, ki pa se kljub temu niso vdali pod bremeni vsakdanjih dogodkov, saj kot pravi Marija Jenček, po domače Severjeva teta s Strmce, so se naučili, da je prava sreča v drobnih stvareh. Vsakdanje življenje je bilo težko in skromno.  V njeni družini jim je oče umrl, ko so bili otroci še majhni. Ob pogrebu pa so sorodniki iz Trsta otrokom prinesli nekaj pomaranč, ki so bile zanje pravo bogastvo. Kljub težkim spominom , pa je Severjeva teta ohranila optimizem, ki ga lahko samo občudujemo. Enako kot njeno voljo, iskrive misli in "talent", saj sogovornica piše tudi priložnostna posvetila godovnikom iz Strmca in okolice, in pesmi, spomine o svojem kraju in ljudeh.

Velika noč 2015. Marija Jenček in njen mož Ivan. Strmca

foto: TD Pudgura

 

Tudi v teh krajih so, zaradi bližine meje poznali kontrabant, in tihotapstvo. Marija Jenček je imela kontrabantarsko izkušnjo, ko so jih financarji na meji zaplenili fino moko, ki jo je kupila v Planini. Precej hujšo izkušnjo pa  je doživel njen oče, ki je kupil par volov in jih skušal skrivaj prepeljati preko meje. Financarji so ga ujeli in mu vole zaplenili,  zaradi izgube, bi kmalu njihovo hišo prodali na dražbi. Vendar pa so posest rešil tako, da so on in trije bratje odšli na delo v Ameriko.

Tudi Miroslav Pahor  opisuje podobne kontrabantarske izkušnje: " Na vprašanje, kako so si kontrabantarji opomogli, smo spet dobili zelo različne odgovore.  Na primer Franc Simčič iz Strmice si je z zaslužkom od konjskega kontrabanta zgradil novo hišo. Prav tako Strmčan Franc Podboj, ki je bil le umerjen kontrabantar. " Mojstri za kontrabant so bili Podkrajci. Oni so si vsi opomogli!" pravijo v Gorenjem. V Bukovju, Strmci in Studenem pravijo, da je marsikateri kontrabantar zaslužil toliko, da je dokupil zemljo in postal iz polzemljakarja zemljakar. Nekateri so poprvaili hiše ali plačali dolgove. Drugi spet so s pretihotapljenimi konji stopili med furmane. Seveda so si morali prej preskrbeti "pristne papirje". Če pa je bilo s tihotapstvom združeno čezmerno pitje in širokoustenje, potem je sledila kazen in zapor. Pa čeprav je bila kazen majhna in zapor kratek, je to prineslo nevšečnosti in nekateri so zabredli v dolgove, ki se jih niso mogli več znebiti. Nekaterih pa se je držala prav smola. Tako smo zvedeli za zgodbo o kontrabantarja, ki si je sposodil 1.000 Lir, da bi kupil konje v Jugoslaviji, pa še te so mu zaplenili financarji. To je bilo v tistem času enakovredno finančnemu polomu."(Pahor, Hajnal. Po jamborni cesti v mesto na peklu.  1981. str. 142.).

Trasa

Stara ali jamborna cesta, se kot pove  Andreja Penko, spušča  od Strmce proti Studenemu. Ta del je zelo zanimiv  saj je ob cesti  cela vrsta pomnikov, starih kamnov, in  ledinskih imen, ki dajejo slutiti, da gre za ostanke različnih ceste, stavb in drugih  objektov. Ljudje pa so v preteklosti cestni tlak porabili tudi za druge gradnje. V Studenem, ki je nastalo v 12. Stoletju, so imeli dvor menih iz Stične, kasneje so ga prezidali v proti-turški tabor. V letih 1979-1983 so na tej lokaciji potekale arheološke raziskave. Nada Osmuk je v članku-tabor na Studenem, ki je izšel: Ljudje in kraji ob Pivki, druga knjiga. 1985. ur. Gospodarič, Rado, str. 121-131, med drugim  na strani 130 zapisala:  "novčne najdbe iz 16. in 17. stoletja ter nekaj tipične lončenine za to obdobje kažejo na življenje v tej postojanki še v kasnejši čas, po prenehanju turške nevarnosti. Domnevamo celo, da se je samostanka podružnica obdržala do konca 18. stoletja. Vsekakor je ostala taborska oziroma dvorska postojanka v zavesti okoliških prebivalcev tudi še po svojem propadu, saj je v ljudskem izročilu zaslediti pripoved, daje na Taboru stala "kašča", kamor so shranjevali desetino."

Gonilo razvoja

TD Pudgura  je bilo ustanovljeno leta 1999. Takrat so hoteli ohraniti orodje, vozove in drugo opremo, ki so jo nekoč uporabljali prebivalci vasi ob jamborni cesti. Te predmete so nato hranili na različnih krajih. Tako so dobili idejo, da bi vse predstavili na enem mestu. Leta 2002 so ob pomoči občine Postojna v Šentjoštu kupili kozolec toplar iz leta 1883. Postavili so ga  ob cesti Postojna - Predjama. Najprej so večji poudarek namenili zbirki vozov, pred dvema letoma pa so ob pomoči evropskih sredstev postavili novo zbirko, pove predsednik TD Pudgura Evgen Požar.   Ta pravi, da je ob in v kozolcu, razstavljenih 250 od preko 960 predmetov, ki so jih popisali strokovnjaki iz Slovenskega etnografskega muzeja. Turistično društvo Pudgura prireja celo vrsto prireditev, od gobarskih razstav, četrtkovih večerov z etnološko, zgodovinsko in drugo tematiko, srečanj, razstav in drugih aktivnosti povezanih z delom in življenjem ljudi ob jamborni cesti.

Evgen Požar, predsednik TD Pudgura, stoji pred razstavljeni primerkom največjega jambora. 1. Četrtkov večer pri kozolcu.

foto: F. Poljšak

 

Tako organizirajo tudi številne prireditve,  na primer četrtkove večere, z etnografsko, kulinarično in podobnimi vsebinami, tu so gobarske razstave. Ponosni pa so na prireditev, ki je značilna za njihove kraje, to je: gozdar, kmet nekoč in danes, poteka pa prvi konec tedna v avgustu. Te prireditve niso namenjene le obiskovalcem iz okolice in širše, sodelujejo tudi s podružničnimi osnovnimi šolami.

Gobarska nedelja 2008, pod kozolcem TD Pudgura.

foto: TD Pudgura

V turističnem društvu redno sodelujejo z osnovnimi šolami pri skupnih akcijah, razstavah in drugem s tem skušajo mladini približati izročilo prednikov.

Prihodnost je

Sodobni čas tudi tem krajem ni prizanesel s propadom industrije; večjih obratov, ki bi dajali ljudem kruh, tako rekoč ni,  tudi turizem se le počasi pobira, čeprav je le nekaj kilometrov stran znameniti Predjamski grad. Toda v teh krajih so doma pridni ljudje, ki jih vse dosedanje krize niso zlomile.V nedeljski reportaži smo odkrivali del stare ali jamborne ceste od Belskega do Razdrtega. Raziskovanje preostanka prepuščamo vam, spoštovani poslušalci. Če vas kdaj pot zanese na ta konec dežele, boste lahko odkrivali zanimive in tako domače kraje, razpete med zgodbami o cesti – zgodbe o roparskem vitezu Erazmu Predjamskem , srednjeveških in sodobnih romarjih na Planinsko goro,  skrivnostnih  gradiščih in rimskih obrambnih zaporah na Hrušici.


Nedeljska reportaža

894 epizod


Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.

Jamborna cesta

10.01.2016


Slovenska dežela je prepredena  s cestami, ki so in  še vedno zaznamujejo kraje in ljudi

Slovenska dežela je prepredena  s cestami, ki so in  še vedno zaznamujejo kraje in ljudi. Že od najstarejših časov so tu vodile pomembne povezave med Srednjo, Severno  Evropo in Sredozemljem, znana je tako imenovana jantarna pot. Tu je šla argonavtska pot, tej so sledile  rimske glavne in stranske ceste in poti, v kasnejših obdobjih pa še patriarhova pot in nenazadnje znamenita trgovska ali tudi tržaška cesta. Ta je svoj pomen ohranila vse do dokončanja železnice Dunaj - Trst in še kasneje do izgradnje slovenskega avtocestnega križa. Ob teh velikih cestah pa so obstajale še številne druge, ki imajo zelo zanimivo zgodovino. Ena takih je jamborna cesta. Kako skrivnostno in nenavadno zveni to ime! In res, ko pobliže spoznaš to traso, ljudi in kraje ob njej, ti postane jasno, da si odkril pravi zaklad. Ta cesta se začne v Planini,  starodavnem trgu, ob regionalni cesti Ljubljana – Logatec – Planina - Postojna. Razcep je v samem središču Planine in jamborna cesta gre svojo pot skozi naselje Grič, v Lohačo, Strmico-domačini kraj imenujejo Strmca,  Studeno,  Belsko in naprej mimo Landola do Razdrtega.

 

Jamborna ali stara, rimska cesta?

Po trditvah in raziskavah zgodovinarja Miroslava Pahorja, ki je ob pomoči Ilonke Hajnal leta 1981 izdal knjigo Po jamborni cesti v mestu na peklu so to cesto že od nekdaj, pod imenom jamborna poznali v notranjosti Slovenije.

Miroslav Pahor je takole opisal kako je prvič slišal za jamborno cesto: " Bilo je avgusta leta 1958. Sedel sem takole na "nevtralnih tleh" v Podnartu na Gorenjskem in čakal, da mi prijazna gostilničarka prinese naročene zabeljene žgance z zeljem. K meni je prisedel dobrodušen starček in prižgala sva si, jaz svojo v Trstu kupljeno pipo, on pa svoj v Gorjušah izdelani vivček, ter začela pogovor. Ker so mimo drveli tovornjaki z lesom, sva se pogovarjala o lesu, predvsem pa o lesenih izdelkih, ki so jih včasih iz Gorenjske izvažali v svet. Med drugimi izdelki je nekaj nazivov, ki jih sicer nisem zapisal a so mi po zvenu priklicali v ušesa morje in ladje. Med njimi je bila tudi beseda "jambor". Ni mi hotelo v glavo, da bi Gorenjci izvažali pomorski les. Pa mi je starček govoril o prevozih, kakor bi sam sedel na furmanskih vozovih, in mi opisoval vse težave na poti iz Jelovice do Ljubljane, dalje težave v vrhniškem klancu in tako prišel do Planine. V možganih se mi je posvetilo! Ne, po planinskih ridah 30 do 40 metrov dolgih jamborov niso mogli speljati. Nemogoče! Na moj ugovor se je starček samo nasmehnil. "Saj, saj", je rekel, "po ridah res ni bilo mogoče. Vozili smo jih po jamborni cesti. Zazdelo se mi je sicer, da sem padel z neba, ko sem to slišal, naziv in kraj ceste sem pa le zapisal." ( Pahor, Hajnal. Po jamborni cesti v mesto na peklu.  1981. str.  5-6.).

Med domačini  pa je veljalo, da je to stara rimska cesta. Ponekod jo imenujejo tudi lesna cesta, saj so po njej vozili velike količine lesa. Omenjena raziskovalca sta dokazala, da ta cesta res zasluži svoje ime jamborna, saj je zaradi svojega naklona in blagih ovinkov omogočala, da so po njej vozili najdaljše tramove, imenovane tudi jambore, bordonale, in »šif holc ali ladijski les«, za potrebe ladjedelništva.

Koliko je bilo tega lesa najbrž ne bo mogoče nikoli ugotoviti, je pa zanimivo, kar sta zapisala Pahor in Hajnal-ova: " O številu jamborov, ki so jih speljali iz teh krajev v obmorska mesta, ne bomo mogli dobiti nikoli odgovora. Vsi pripovedovalci so si bili enotni v tem, da so jih speljali na desettisoče. Za osvetlitev naj navedemo podatke iz Belskega, kjer so štirje fantje ( v Belskem pravijo: To so bili voli, ne pa navadni fantje) dnevno skupaj podrli 80 dreves. Če računamo samo 100 delovnih dni na leto, znese to 8.000 dreves v enem samem letu za štiri ljudi. Drugi podatek iz tega kraja pove, da so štirje fantje pripravili do 3.000 prostorninskih metrov lesa letno, kar znese 850 prostorninskih metrov na osebo. Podatki so presenetljivi. Toda previdnost nam narekuje dvomiti o takšnih podatkih. Pripovedovalci najbrž govorijo tudi o lantinah, ki jih dokaj pogosto mešajo z jambori.. Na drugem mestu čeprav bi morale biti po svojem številu pred jambori, govori izročilo o lantinah. Pripovedovalci pravijo o njih: Bile so podobne jamborom, vendar krajše in tanjše. Njihova dolžina je znašala od 7 do 20 metrov. Redki so bili primeri, da so merile 22 metrov..."( Pahor, Hajnal. Po jamborni cesti v mesto na peklu.  1981. str.  46-47.).

 

Miroslav Pahor je takole opisal iskanje podatkov o ladjah: " na svojih potepih sem preiskal vso ljubljansko okolico in si na Igu zabeležil podatek o "treh ladjah z imenom Ljubljana (Laibach)", za katere naj bi tamkajšnja okolica dobavila les. V Rakitni sem zvedel za 64 metrov dolg jambor, ki so ga leta 1894 peljali v Trst. To mi je priklicalo v spomin dogodek iz leta 1946, ko mi je Reza Premrl iz Malega Ubeljskega na neki ohceti pripovedovala o "dolgi leseni pošasti, ki jo je po stari cesti vleklo 8 parov konj". Zdaj sem to zgodbo povezal z rakitniškim jamborom." (Pahor, Hajnal. Po jamborni cesti v mesto na peklu.  1981. str.  8-9.)

 

 

Tabla ob repliki največjega jambora.

foto: F. Poljšak

 

Preplet cest

Zgodovina cest na tem koščku naše domovine je izredno pestra in zanimiva, pove arheologinja Andreja Penko, domačinka iz Studenega, ki je na podlagi terenskih raziskav in svoje diplome izdala odlično knjigo z naslovom: Naše korenine.

Andreja Penko, arheologinja, ki je raziskovala tudi traso jamborne ceste

foto: Primorske novice

V tej knjigi je Andreja Penko med drugim izpostavila  pomen Postojnskih vrat skozi zgodovino. Jamborna cesta je tu, kot smo že omenili  le ena od starih cest, ki so od prazgodovine dalje povezovale notranje dežele z morjem. Znane so: jantarna pot, patriarhova pot, trgovska pot in lesna ali jamborna cesta. V novejšem času, času furmanov, so te poti spet obnavljali. Danes pa je njihov pomen spet nekako zbledel.

 

 

Na potep

O trasi jamborne ceste sta kot rečeno prva pisala Miroslav Pahor in Ilonka Hajnal. Njun opis pravi:  "Jamborna cesta je imela od Planine do Senožeč tri težke odseke. Prvi je bil na odseku Planina-Strmica. To je bila reber v Grabnu. Drugi nekoliko lažji je bil vzpon od belskega križišča na Vrhe in tretji med Razdrtim in Senožečami. Za speljavo teh odsekov so bile potrebne priprege, navadno volovske. V Planini, Strmici, Studenem, Belskem in Landolu pravijo priprežništvu  "forajt". V Brezju, Malem in Velikem Ubeljskem ter Razdrtem ga imenujejo "firšpanje". Tako so težje in dolge tovore med Planino in Strmico čez Graben "forajtali" Planinci. Na odseku med belskim križiščem in Vrhovi so "forajtali" Belci in Studenčani, ki so se za takšno delo celo posebej usposobili. Od Razdrtega do Starega Smoljevega nad Senožečami pa so "firšpali" priprežniki iz Razdrtega, redko tudi Ubeljci. "( Pahor, Hajnal. Po jamborni cesti v mesto na peklu.  1981. str.  76.).

Potep po jamborni cesti se začne na koncu Planine, kjer je naselje Kačja vas.  Ime naj bi dobila po velikem številu kač, ki so nekoč v davnini pikale ljudi, po drugem izročilu pa je ime nastalo zaradi serpentin, ovinkov na stari cesti Dunaj - Trst. Že takoj nas preseneti ostanek velikega betonskega zidu, ki je sodil v obrambno linijo alpski zid, ki so ga pred drugo svetovno vojno zgradili Italijani. Ti so namreč po prvi svetovni vojni dobili velik del zahodne Slovenije, Primorsko, in meja je šla prav skozi Kačjo vas, ki je danes del Planine. Ta zid se imenuje tudi tankovski zdi, in sodi v sistem italijanske obrambne linije- alpski zid. Ta pa je spet nasledil podobno obrambno zaporno linijo, ki so jo sestavljala gradišča, utrjene naselbine na vzpetinah.

 

Trasa jamborne ceste je označena tudi s posebnimi informativnimi tablami, ki jih je leta 2011 pripravila Občina Postojna. Teh točk je 17 od Planine do Razdrtega.

Informativne table  ponazarjajo značilnosti krajev ob cesti, način življenja ljudi in druge znamenitosti.

Jamborna cesta poteka skozi področja, ki imajo zelo zanimiva ledinska imena.  Prvi tak predel ceste se imenuje Lohača. Po izročilu naj bi tu v obdobju Ilirskih provinc, ko so te kraje zasedli Francozi, stale vislice, na katerih so obešali tatove. Ta kraj je bil vedno nekako "zlovešč". Spomnim se, da so starejši ljudje pripovedovali, da so obešenci več dni viseli na vislicah, v opozorilo drugim morebitni tatovom.  Zato naj bi tudi ledinsko ime, Lohača,  po eni teoriji pomenila lobanjo, lobačo, po drugi pa je to ime dobila po Vlahih.

Da zgodbe o razbojnikih niso iz trte zvite dokazuje Jenčkova kapelica. Ta stoji le streljaj od Lohače, ob sami cesti.  Tu so pred drugo svetovno vojno roparji ubili mladega fanta in mu ukradli par volov. Ta "roparski umor" so povzeli tedanjih časopisi, v Jutru, sobota 10.junij 1922, str. 3. so zapisali: " Ljubljanska porota. Roparski umor v gozdu Bukovici.  Včeraj se je vršila zanimiva razprava proti Andreju Pelanu, posestnikovem sinu iz Planine radi roparskega umora, izvršenega na Alojziju Jenčku, katerega je ta izvršil v družbi svojega tatinskega tovariša Antona Zrinška iz Dobca. Andrej Pelan je že zgodaj priče z raznimi tatvinami, ki jih je izvrševal v družbi enakih malopridnežov in ob tej priliki se je seznanil z Antonom Zrinškom, s katerim sta odslej uganjala svoje tatinske pustolovščine.  Dne 10. januarja lanskega leta sta se sešla v gozdu Bukovici z namenom, da umorita prvega voznika, ki bi se pripeljal mimo in se polastita voza in živine. Prežala sta v zasedi in čakala, da se je zmračilo. Kmalu sta zaslišala rožljanje voza, na katerem se je vračal 16-letni Alojzij Jenček domov. Pelan je izprožil nanj pet strelov. Zrinšeke pa je hitel za zdivjanimi voli. Nato sta vrgla nesrečnega  Jenčka v graben pod cesto in se odpeljala proti Planini. Tu je Pelan vole prodal, nakar jo je hotel potegniti čez mejo. Toda policija ga je kmalu prijela in izročila sodni oblasti.  O aferi se je razpravljalo pred poroto že pred tremi meseci in sodišče je prisodilo Antonu Zrinšku 12 let ječe. Glede Pelana, ki se je takrat skliceval na to, da je italijanski državljan in da spada pod tržaško sodišče, se je razpravljalo šele včeraj, ko je tržaško sodišče izreklo, da prepusti obtoženca naši sodni oblasti... Po resumeju g.predsednika senata so porotniki soglasno potrdili stavljena jim vprašanja glede umora in tri vprašanja glede tatvine nakar je sledila obsodba: dosmrtna ječa. Obsojenec se je vso razpravo vedel zelo cinično in vzel obsodbo hladno na znanje." 

Ta zgodba je postala del izročila in jo ljudje poznajo še danes. Zanimivo pa je kako je odmevala leta 1981, ko sta jo zapisal tudi Pahor in Hanjalova, pri tem seveda ne omenjata kdo je bil tisti, ki jima je zgodbo povedal:  " Leta 1921 je bil "Na Lobači" ubiti 16-letni Lojz Jenček iz Strmice, ko je fural iz Planine. Italijanska in jugoslovanska policija sta kmalu ugotovili, da sta zločin zagrešila Andrej Pelan iz Kačje vasi in Franc Zrimšek iz Zdola nad Begunjami.  Izpovedala sta, da sta ga ubila v prepričanju, da ima denar. Ker pa denarja nista našla, sta vzela volovsko vprego in jo gnala do Senožeč, kjer jo je kupil premožen kmet, ki so ga vsi poznali po njegovi sli po denarju. Ta je voz, verige in drugo volovsko opremo skril na raznih krajih, vole pa gnal proti Sežani, da jih na trgu proda ali zamenja. To nas prepričuje, da je vedel vsaj to, da sta bila vola ukradena. Na poti ga je prehitel pripovedovalec. Spoznal je vole in ga prisilil, da se je ustavil v Štorjah. Prišlo je do hudega prerekanja, vendar je moral Senožejec vole odgnati spet v Senožeče in vrniti voz in vso opremo. Napadalca pa sta bila baje  obsojena na dosmrtno ječo.."(Pahor, Hajnal. Po jamborni cesti v mesto na peklu.  1981. str. 96.).

 

Tega kraja so se popotniki bali, saj so med ljudmi krožile govorice, da se tam prikazuje bela prikazen, da so tam vešče in coprnice, in da na  popotnike  prežijo roparji. V obširnih gozdovih so imeli namreč svoja zatočišča različni rokovnjači in zgodbe so bile strašljive. Ena takih je bila, da so rokovnjači oprezali za nosečimi ženskami, ki so jim izrezovali nerojene otroke. Nosečnico so ubili  in nato so še nerojenemu otroku odsekali roke in jih nosili s seboj v prepričanju, da bodo s tem postali nevidni.

Nekoč so otroke v teh krajih strašili tudi s tako imenovanim krvavim stegnom. To naj bi služilo kot opomin otrokom, da naj se izogibajo vodam, jamam, nevarnim predelom in da naj ne ostajajo zunaj ponoči.  Tudi Miroslav Pahor je posebno poglavje v knjigi namenili strahovom: " in vendar so ljudje strahove tudi videli. O tem pripovedujejo predvsem furmani. Ko so vozili ponoči, posebno ob luninem svitu, so ob cesti zagledali medle migetajoče lučke, ki so spremljale vozove vedno v enaki razdalji. Videli so dolge sence, ki so tekle poleg ali pred njihovimi vozovi. Videli so velike temne može, ki so mrko stali v gmajni in žugali mimoidočim. Videli so "množico tavajočih duš", ki so preletavale cesto! V takšnih primerih so furmani slekli jopiče in jih oblekli narobe, da jim "strahovi ne bi škodovali". Ko so konji ustavili ob običajni gostilni, je sledil vzdih olajšanja."(Pahor, Hajnal. Po jamborni cesti v mesto na peklu.  1981. str. 158.).

Na cesto so bile vezane tudi pripovedi o zakladih, tak primer je opis kopanja turškega zaklada na področju, ki se imenuje Brda. Stanka Horvat je v članku: Iz zgodovine srednjega veka, ki je izšel v monografiji z naslovom: Ljudje in kraji ob Pivki, prva knjiga. 1975. ur. Fatur Silvo, na strani 77 zapisala: " manjše turške posadke so bojeviti kmetje včasih tudi ugnali, tako,da so Turki morali plen skriti. Tako govori ustno izročilo v Studenem o zakopanem turškem zakladu: možaka iz Strmce sta prišla k učenemu možu v Studeno s starim papirjem, popisanim z lično pisavo in skico. Vsaka druga beseda je bila laška. Učitelj ju je napotil v Planino in tu sta od nekega Laha zvedela za vsebino skrivnostnega zapisa. Razveselila sta se novice, da je v podnožju Brd, nedaleč od ceste, jama ni v njej zaklad zlatnikov in srebrnikov. Lotila sta se kopanja. Po nekaj dneh sta spoznala, da potrebujeta pomoč. Prišli so tudi drugi. Kopali so v najhujši zimi in videti je bilo, kot bi vojska oblegala grad. Dolgo so delali... Ogromen nasip in rov pa je bil dolga leta priča ljudske lahkovernosti."

Pa brez takšnih dogodivščin kot jih opisuje Primorski list leta 1889 tudi ni šlo: "10.10.1899. Št. 29. Str. 3. V Strmici pri Postojni je požar vpepelil skoro celo vas. Ostalo je le 5 hiš.- Postojnske ognjegasce je na poti ustavil medved, ki se ni hotel ganiti s ceste."

Vsakdanje življenje

Ljudje ob jamborni cesti niso imeli lahkega življenja.  Pomagali so si na različne načine, nabirali so zdravilna zelišča in gozdne sadeže in jih prodajali, ženske-imenovane mrkatarice so nosile v Postojno in druge oddaljen kraje predvsem v Trst jajca, maslo in druge izdelke. Ob vseh težavah in nesrečah so se znali poveseliti, znali so prisluhniti in pomagati drug drugemu, se spominja Anton Požar, po domače Petrinov Tone iz Belskega.

Življenje je bilo nekoč bolj vezano na naravo, vse so obdelovali ročno, strojev je bilo zelo malo. Preživljali so se z delom v gozdovih, s prevozi lesa in delno kmetijstvom. Zaslužek je nudila tudi cesta, tako s prevažanjem pripreganjem, kot z oskrbo prevoznikov.   Nekoč so tudi v skoraj vsaki hiši imeli nekoga, ki je bil vešč kake domače obrti. Kako je bilo pred II. svetovno vojno opisuje tudi dopisnik iz Strmce: Mali list. Številka 19. Trst. 6. maj 1927, stran 3.: "STRMCA pri Postojni. V naši vasi čitamo po večini vsi »Mali list« in vendar se le redko kdo oglasi, da bi povedal javnosti, da še živimo. Malo je vasi, ki bi imele tako lepo polje kakor naša, ali žal da nam zadnja leta odreka svoje pridelke -tako da se vpra­šujemo kaj bo. Davki visoki, zaslužka malo. Dosedaj smo s prevažanjem lesa iz knezovih gozdov nekaj zaslužili, sedaj se pa tudi ta zaslužek krha. Po zaslugi vaškega načelnika gosp. Vidriha in postonjskega podeštata so nam zgradili napajališče, oziroma staro napajališče moderno popravili, kar je za vas res nekaj lepega in koristnega. Vsa čast gosp. inženirju Hoffmanu ki nam je blagohotno naklonil zato potrebni les in drugi materijah Strmčani bodo ohranili gospoda trajno v hvaležnemu  spominu."

Težko življenje je  sicer zaznamovalo ljudi, ki pa se kljub temu niso vdali pod bremeni vsakdanjih dogodkov, saj kot pravi Marija Jenček, po domače Severjeva teta s Strmce, so se naučili, da je prava sreča v drobnih stvareh. Vsakdanje življenje je bilo težko in skromno.  V njeni družini jim je oče umrl, ko so bili otroci še majhni. Ob pogrebu pa so sorodniki iz Trsta otrokom prinesli nekaj pomaranč, ki so bile zanje pravo bogastvo. Kljub težkim spominom , pa je Severjeva teta ohranila optimizem, ki ga lahko samo občudujemo. Enako kot njeno voljo, iskrive misli in "talent", saj sogovornica piše tudi priložnostna posvetila godovnikom iz Strmca in okolice, in pesmi, spomine o svojem kraju in ljudeh.

Velika noč 2015. Marija Jenček in njen mož Ivan. Strmca

foto: TD Pudgura

 

Tudi v teh krajih so, zaradi bližine meje poznali kontrabant, in tihotapstvo. Marija Jenček je imela kontrabantarsko izkušnjo, ko so jih financarji na meji zaplenili fino moko, ki jo je kupila v Planini. Precej hujšo izkušnjo pa  je doživel njen oče, ki je kupil par volov in jih skušal skrivaj prepeljati preko meje. Financarji so ga ujeli in mu vole zaplenili,  zaradi izgube, bi kmalu njihovo hišo prodali na dražbi. Vendar pa so posest rešil tako, da so on in trije bratje odšli na delo v Ameriko.

Tudi Miroslav Pahor  opisuje podobne kontrabantarske izkušnje: " Na vprašanje, kako so si kontrabantarji opomogli, smo spet dobili zelo različne odgovore.  Na primer Franc Simčič iz Strmice si je z zaslužkom od konjskega kontrabanta zgradil novo hišo. Prav tako Strmčan Franc Podboj, ki je bil le umerjen kontrabantar. " Mojstri za kontrabant so bili Podkrajci. Oni so si vsi opomogli!" pravijo v Gorenjem. V Bukovju, Strmci in Studenem pravijo, da je marsikateri kontrabantar zaslužil toliko, da je dokupil zemljo in postal iz polzemljakarja zemljakar. Nekateri so poprvaili hiše ali plačali dolgove. Drugi spet so s pretihotapljenimi konji stopili med furmane. Seveda so si morali prej preskrbeti "pristne papirje". Če pa je bilo s tihotapstvom združeno čezmerno pitje in širokoustenje, potem je sledila kazen in zapor. Pa čeprav je bila kazen majhna in zapor kratek, je to prineslo nevšečnosti in nekateri so zabredli v dolgove, ki se jih niso mogli več znebiti. Nekaterih pa se je držala prav smola. Tako smo zvedeli za zgodbo o kontrabantarja, ki si je sposodil 1.000 Lir, da bi kupil konje v Jugoslaviji, pa še te so mu zaplenili financarji. To je bilo v tistem času enakovredno finančnemu polomu."(Pahor, Hajnal. Po jamborni cesti v mesto na peklu.  1981. str. 142.).

Trasa

Stara ali jamborna cesta, se kot pove  Andreja Penko, spušča  od Strmce proti Studenemu. Ta del je zelo zanimiv  saj je ob cesti  cela vrsta pomnikov, starih kamnov, in  ledinskih imen, ki dajejo slutiti, da gre za ostanke različnih ceste, stavb in drugih  objektov. Ljudje pa so v preteklosti cestni tlak porabili tudi za druge gradnje. V Studenem, ki je nastalo v 12. Stoletju, so imeli dvor menih iz Stične, kasneje so ga prezidali v proti-turški tabor. V letih 1979-1983 so na tej lokaciji potekale arheološke raziskave. Nada Osmuk je v članku-tabor na Studenem, ki je izšel: Ljudje in kraji ob Pivki, druga knjiga. 1985. ur. Gospodarič, Rado, str. 121-131, med drugim  na strani 130 zapisala:  "novčne najdbe iz 16. in 17. stoletja ter nekaj tipične lončenine za to obdobje kažejo na življenje v tej postojanki še v kasnejši čas, po prenehanju turške nevarnosti. Domnevamo celo, da se je samostanka podružnica obdržala do konca 18. stoletja. Vsekakor je ostala taborska oziroma dvorska postojanka v zavesti okoliških prebivalcev tudi še po svojem propadu, saj je v ljudskem izročilu zaslediti pripoved, daje na Taboru stala "kašča", kamor so shranjevali desetino."

Gonilo razvoja

TD Pudgura  je bilo ustanovljeno leta 1999. Takrat so hoteli ohraniti orodje, vozove in drugo opremo, ki so jo nekoč uporabljali prebivalci vasi ob jamborni cesti. Te predmete so nato hranili na različnih krajih. Tako so dobili idejo, da bi vse predstavili na enem mestu. Leta 2002 so ob pomoči občine Postojna v Šentjoštu kupili kozolec toplar iz leta 1883. Postavili so ga  ob cesti Postojna - Predjama. Najprej so večji poudarek namenili zbirki vozov, pred dvema letoma pa so ob pomoči evropskih sredstev postavili novo zbirko, pove predsednik TD Pudgura Evgen Požar.   Ta pravi, da je ob in v kozolcu, razstavljenih 250 od preko 960 predmetov, ki so jih popisali strokovnjaki iz Slovenskega etnografskega muzeja. Turistično društvo Pudgura prireja celo vrsto prireditev, od gobarskih razstav, četrtkovih večerov z etnološko, zgodovinsko in drugo tematiko, srečanj, razstav in drugih aktivnosti povezanih z delom in življenjem ljudi ob jamborni cesti.

Evgen Požar, predsednik TD Pudgura, stoji pred razstavljeni primerkom največjega jambora. 1. Četrtkov večer pri kozolcu.

foto: F. Poljšak

 

Tako organizirajo tudi številne prireditve,  na primer četrtkove večere, z etnografsko, kulinarično in podobnimi vsebinami, tu so gobarske razstave. Ponosni pa so na prireditev, ki je značilna za njihove kraje, to je: gozdar, kmet nekoč in danes, poteka pa prvi konec tedna v avgustu. Te prireditve niso namenjene le obiskovalcem iz okolice in širše, sodelujejo tudi s podružničnimi osnovnimi šolami.

Gobarska nedelja 2008, pod kozolcem TD Pudgura.

foto: TD Pudgura

V turističnem društvu redno sodelujejo z osnovnimi šolami pri skupnih akcijah, razstavah in drugem s tem skušajo mladini približati izročilo prednikov.

Prihodnost je

Sodobni čas tudi tem krajem ni prizanesel s propadom industrije; večjih obratov, ki bi dajali ljudem kruh, tako rekoč ni,  tudi turizem se le počasi pobira, čeprav je le nekaj kilometrov stran znameniti Predjamski grad. Toda v teh krajih so doma pridni ljudje, ki jih vse dosedanje krize niso zlomile.V nedeljski reportaži smo odkrivali del stare ali jamborne ceste od Belskega do Razdrtega. Raziskovanje preostanka prepuščamo vam, spoštovani poslušalci. Če vas kdaj pot zanese na ta konec dežele, boste lahko odkrivali zanimive in tako domače kraje, razpete med zgodbami o cesti – zgodbe o roparskem vitezu Erazmu Predjamskem , srednjeveških in sodobnih romarjih na Planinsko goro,  skrivnostnih  gradiščih in rimskih obrambnih zaporah na Hrušici.


09.08.2020

Divje jezero

Najgloblje jezero v Sloveniji, ki mu do dna ni prišel še nihče, ponuja neverjetno bogastvo narave in zgodb; vendar nanj le namiguje s skrivnostnim prepletom poplavljenih rovov v globini in strmimi stenami na višavah. In pa z nevsakdanjim mirom, ki ga ob deževjih zmoti silen izbruh vode na plano.


26.07.2020

Nedeljska reportaža

NAPOVED: Osli so rod v družini kopitarjev, kamor spadajo tudi konji in zebre. Biologi so s preučevanjem ugotovili, da udomačeni osli, kakršne poznamo v Evropi, izvirajo iz Afrike. O oslovski umirjenosti, radovednosti, previdnosti in prefinjenosti govori današnja Nedeljska reportaža. Ste vedeli, da na Kitajskem deluje več deset borz za trgovanje z osli in njihovimi kožami? Cene oslov se na svetovnih borzah gibljejo od nekaj sto do 3 tisoč dolarjev. V prihodnjih minutah pa boste izvedeli, ali so osli res trmaste in tihe živali, kakšen je njihov opoldanski počitek in zakaj stavek »Ti si osel« ni zmerljivka, ampak kvečjemu pohvala. Oslarijo v Gabrovici pri Komnu na Krasu je obiskal Bojan Leskovec. SLEDI POSNETEK: AR92532 »NR- OSLI« TRAJA: 23.07 min


19.07.2020

Doma imamo grad

Radijske dokumentarne oddaje nas pogosto peljejo na katerega od slovenskih gradov in nam predstavijo zgodbe njegovih zidov, muzejskih zbirk in nekdanjih plemiških lastnikov. Tokratna Nedeljska reportaža pa se sprašuje, kako se v gradu živi in zanj skrbi, če si njegov lastnik danes.


12.07.2020

Nedeljska reportaža

Pred petnajstimi leti, v obdobju gorskokolesarskega buma, je skupina zanesenjakov zasnovala širokopotezno prečenje Pohorja z gorskim kolesom. Pot ni nikoli zaživela kot ena slovenskih kolesarskih atrakcij in ji do recimo razvpitosti Parenzane na zahodni meji manjka kar nekaj. Zadnja leta je celo utonila v kolesarsko pozabo, a ji odmaknjenost, skrivnostnost ter seveda tudi relativna zahtevnost dajejo poseben čar. O poti in izkušnjah na njej govori Nedeljska reportaža Marka Radmiloviča.


05.07.2020

Kozjanski park

Kozjanski krajinski park je eden izmed prvih na slovenskem. Danes jih je že 34, Kozjanski pa bo v prihodnjem letu slavil 40 let obstoja. Te dni ga je obiskal Jurij Popov.


28.06.2020

Nedeljska reportaža

Poznate Kum, ki je s 1220 metri najvišji vrh Posavskega hribovja in ga nekateri imenujejo tudi Zasavski Triglav? Če ste za ta vrh slišali ali se nanj celo povzpeli, veste, da vas nagradi s prečudovitimi razgledi na vse strani. Verjetno pa sta vam malo manj znana kraj Podkum in vas Rtiče, kjer so razgledi prav tako izjemni. To pa še ni vse. Tam je tudi ekološko-izletniška kmetija in konjereja Planido, kjer gojijo bosanske planinske konje. Človek in konj sta že tisočletja neločljivo povezana, in to povezavo prikazujejo v konjski sobi na kmetiji Planido. Tam je urejena tudi etnološka zbirka kmečkega orodja, opreme in naprav, lesen mlin na kamne in ročni mlin – žrmlja za mletje žita. V okolici si poleg domačije lahko ogledate 200 let star kozolec, frnaže in bližnjo cerkvico.


21.06.2020

»Kočije si ni mogel privoščiti vsak, s kolesom je bilo pa lažje«

Od velocipeda z visokim sedežem, ki so ga uporabljali zanesenjaški meščani, do kolesa, ki je delavcem omogočalo prevoz od doma do železniških postaj. Kolo je imelo od nekdaj rekreacijski namen, pozneje pa dobi še funkcionalno, ekonomsko, feministično, ekološko in uporniško vlogo. V Nedeljski reportaži tudi o zaprtju Tovarne koles Rog in njeni zapuščini. Na kolo je sedla Darja Pograjc!


14.06.2020

Hej, mašinca, zaori

Pred približno tremi leti je slovensko javnost razburkala napoved koncerta Marka Perkovića Thompsona, ki se je imel zgoditi v Mariboru. Pevec, znan po svojih skrajnih stališčih, ki se nanašajo na ideologijo in ikonografijo zločinskega ustaškega režima, na koncu v mestu le ni smel nastopiti. To mu je z drzno in, kot je kasneje ugotovilo sodišče, tudi nelegalno akcijo preprečila mariborska upravna enota. Pred nekaj dnevi pa je odločitev sodišča formalno potrdilo še notranje ministrstvo in vsa zgodba se je v ogorčeni javnosti ponovila. Le malo kritikov ali zagovornikov koncerta zunaj Maribora pa se je do mesta, do njegovih prebivalcev tudi potrudilo. Medijskega manjka relevantnih razmišljanj, ki se pojavljajo ob boku koncerta v mestu samem, popravlja Nedeljska reportaža avtorja Marka Radmiloviča


07.06.2020

Trije pogledi na reko

Kako vidijo Dravo doktor bioloških znanosti ter potapljač, geolog in izpiralec zlata, ribič in njen bližnji sosed iz Malečnika pri Mariboru, kjer že več rodov izdelujejo rance – tradicionalna rečna plavila tega prostora? Drava je danes ukročena s številnimi pregradami, temeljito se je spremenila, a je na določenih odsekih ohranila veliko prvinskega. Zakaj je izpiranje zlata mukotrpno delo, kaj se skriva na dnu rečnega kanjina pri Ožbaltu in zakaj je v rečni strugi pri Dravogradu še danes prava deponija vojaškega materiala in opreme iz leta 1945?


31.05.2020

Klopca z razgledom

V svetu, polnem sovraštva, je vsaka omemba ljubezni dobrodošla. Če pa je mogoče na to ljubezen tudi sesti, je vsa reč še bolj imenitna. V tajnosti, ali vsaj konspiraciji, je po Sloveniji vzniknilo devetnajst umetelno izdelanih klopi, klopc pravzaprav, ki so se znašle na točkah s praviloma imenitnim razgledom. Obiskovalci so se pričeli ob teh klopcah navdušeno fotografirati, a vse te objave na spletu niso odgovorile na osnovno vprašanje: »Kdo je klopce izdelal in predvsem, kdo jih je na te točke prinesel?« V oddaji Nedeljska reportaža Marko Radmilovič odgovarja vsaj na nekaj teh vprašanj.


24.05.2020

Vinska Gora

Vinska Gora pri Velenju je imela v zgodovini zelo različna imena; najprej se je imenovala po svojem farnem zavetniku sv. Janezu ? Šentjanž na Peči, potem Šentjanž na Vinski Gori, domačini pa so ji rekli samo Šentjanž. Leta 1954 pa je kraj popolnoma upravičeno dobil današnje ime Vinska Gora. Na eni strani se tako imenuje najvišji vrh na tem območju, na drugi pa je tu pomembna tudi kmetijska dejavnost oziroma vinogradništvo, saj je bilo vse prisojno pobočje Vinske Gore nekoč poraslo z vinogradi. Resda ni bilo veliko žlahtnih trt, je pa tu doma domača sorta rizlinga ? peček, ki dozori konec avgusta. Da je bila vinska trta pomembna, kažejo zapisi škofov iz Gornjega Grada, ki so leta 1531 iz Vinske Gore vozili žlahtno vinsko kapljico omenjenim gornjegrajskim gospodom. Na bogato vinsko tradicijo še danes spominjajo viničarske koče. Tudi v teh krajih je trtna uš konec 19. stoletja uničila vse vinograde, pa vendar je Vinska Gora obdržala svoje ime. Sicer pa ima bogato zgodovino: tam je tekla rimska cesta, leta 1261 je na prostoru farne cerkve stala znana krstilnica s kapelo, nato pa so v 15. stoletju tam zgradili veliko cerkev. Ti kraji so znani iz obdobja turških vpadov, v II. svetovni vojni pa je tam šla XIV. divizija. Krajani so na svoj kraj ponosni in ga uspešno uvrščajo tudi v bogato turistično ponudbo. Njihova prizadevanja bomo spoznali v oddaji Nedeljska reportaža, njen avtor je Milan Trobič.


17.05.2020

Iz krajev dobrega imena

Preden so nekoč ljudje nek prostor naselili, so ga morali poimenovati. Iz krajevnih in ledinskih imen lahko tako razbiramo, kako so ljudje svoje kraje občutili in doživljali nekoč ter kako jih še danes. Nedeljska reportaža se je podala na pot po slovenskih krajih z veselimi, dobrimi, optimističnimi imeni.


12.04.2020

Varčna kuharica

Leta 2012 je v reviji Etnolog izšel nenavaden članek o tradiciji slovenske kuhinje. Na prvi pogled nič nenavadnega, saj se lep del družboslovja ukvarja s kuhinjo, gastronomijo, prehranskimi navadami in podobnim. Nekoč obrobna tema prihaja v središče akademskega zanimanja, kajti vse, kar je človeškega, se navezuje na hrano. A članek, ki ga je napisala Maja Godina Golija, doktorica etnoloških znanosti, gleda na kuharsko tradicijo skozi prizmo kriznih časov. Ker jih pravkar živimo, se v Nedeljski reportaži oziramo nazaj, da bi vedeli, kaj bomo jedli jutri. Reportažo je pripravil Marko Radmilovič.


29.03.2020

Jezerski hram

»Jezero je, jezera nej!« Tako domačini ob Cerkniškem jezeru hudomušno odgovorijo na zvedava vprašanja turistov, ki oprezujejo za skrivnostnim presihajočim jezerom in ne opazijo drugega kot grmovje, suhe jezerske trave in trstičje. Cerkniško jezero že tisočletja buri domišljijo najrazličnejših strokovnjakov, popotnikov, raziskovalcev pa tudi domačinov. Ti so z njim tesno povezani v dobre in slabem. In tako ga želijo predstaviti tudi drugim: kot enkraten pojav, ki mu daleč naokoli ni para. Ena takih pobud je tudi Zavod za ohranjanje naravne in kulturne dediščine Jezerski hram, ki je že več kot 20 let sinonim za organizacijo, ki raziskuje, varuje in ozavešča o lepotah naravne in kulturne dediščine presihajočega Cerkniškega jezera. Ta hram je ustanovil Vekoslav Kebe, ki s svojo družino, predvsem s hčerko Kristino Kebe, uspešno dopolnjuje predstavljanje naravne in kulturne dediščine Cerkniškega jezera in okolice. Delovanje in poslanstvo Jezerskega hram v Dolenjem Jezeru pri Cerknici bomo spoznali v oddaji Nedeljska reportaža. Njen avtor je Milan Trobič.


22.03.2020

Nedeljska reportaža

»Kjer zlivata se črni in beli potok, tam se dete Nadiža rodi … v potoških koritih plesat začne … leze bleščeča, poljane krasi, mimo beneških starih vasi … v nižini furlanski jo žeja izpije, v produ se skrije in mirno zaspi.« Tako je v prglihah (rimarski pesmi) predstavljena Nadiža, najzahodnejša mejna reka med Italijo in Slovenijo, ki se rodi in ima velik del svojega šestdesetkilometrskega toka pod dolgim grebenom kobariškega Stola, svojo pot pa konča v Furlanski dolini, kjer se pri Teru v Italiji izlije v Jadransko morje. Vsako besedno srečanje z njo kaže, da gre za skrivnostno reko, brez zadržkov lahko rečemo, da reko, rojeno za sanje. Vsa njena pot in vse, kar je ob njej, od megalitov do prodišč, tolmunov, korit in večkilometrske soteske med Matajurjem in Mijo, in vsega, tudi endemičnega živalskega in rastlinskega sveta – vse to je vplivalo na nastanek številnih legend, ki kronološko zložene v pravem zaporedju pripovedujejo vso njeno izjemno živahno zgodbo. Že njena hudourniška narava govori o tem, da gre za reko, ki spreminja svoj značaj najmanj dvakrat na leto, ko njen vodostaj doseže najvišjo točko in se potem spet močno zniža. Vse legende v vaseh Potoki in Kred zapisujejo od nekdaj v prglihah. Slišali jih bomo v Nedeljski reportaži Jurija Popova. Govorile bodo o Nadiži, njenih koritih in ledeniškem jezeru, ki ga danes ni več. O spopadu s Turki, o Ahlu in slovenski kraljici, Nadiškem puntu, škundri, bitki s Turki, plavarjih in med drugim o Belinovi glavi in Uši. Redko katera reka lahko ponudi toliko legend kot prav Nadiža, ki velja tudi za najtoplejšo alpsko reko in je celo zdravilna, saj zaceli vse rane.


15.03.2020

Psi z delovno dobo

V anglosaških deželah ima policijska oznaka K-9 poseben pomen. Zaradi značilnosti angleške izgovorjave ta črka in številka dajeta besedo, ki označuje slavni rod psa. Pri nas se je izraz »policijski pes« z leti spremenil v »službenega psa,« toda skrivnostnost, pomembnost in seveda malo tudi strahospoštovanje, ki ovija to vrsto naših štirinožnih prijateljev, se niso spremenili. Prejšnje leto smo praznovali sedemdeset let organiziranega šolanja službenih psov pri nas in piko na i temu praznovanju postavljamo v oddaji Nedeljska reportaža, ki jo je pripravil Marko Radmilovič.


08.03.2020

Tehnologija naše mladosti

Računalniški muzej in njegova zbirka Sodobnost zaznamujeta hiter tehnološki napredek in posledično hitro zastarevanje informacijske tehnologije. Veliko stare strojne in programske opreme je zato že romalo tako na smetišče kot na smetišče zgodovine. Nekaj pa se je je skupaj z njenimi zgodbami po zaslugi strokovnjakov in navdušencev znašlo v depoju Računalniškega muzeja v Ljubljani. Tam so zbrani zakladi, ki smo jih nekoč doma in po službah imeli vsi – ne da bi sploh vedeli, da gre za zaklade. Avtor: Ambrož Kvartič


01.03.2020

Lov na tartufe

Napoved: Tartufi so nenavadne, skrivnostne gomoljike ali podzemne gobe, ki rastejo v Franciji, Italiji in Istri. Še pred kratkim je v javnosti prevladovalo mnenje, da rastejo predvsem v hrvaškem delu Istre, v katerem je tradicija lova ali nabiranja res daljša, toda kot zanimivo tartufarsko območje je vse bolj znan tudi slovenski del Istre. Pri nas so bili nabiranje, lov in prodaja tartufov prepovedani vse do leta 2011, danes pa je to področje zakonsko urejeno. In kaj so pravzaprav tartufi? Gre za podzemne gobe, ki nimajo nadzemnih delov – to pomeni, da jih nabiralec lahko najde le ob pomoči posebej izurjenih prašičev ali psov, ki odkrijejo tartufe zaradi njihovega močnega aromatičnega vonja. Tartufov je več vrst in podvrst in rastejo od konca avgusta do konca decembra, glavna sezona nabiranja pa je od oktobra do konca januarja. Med najbolj cenjenimi in iskanimi je beli tartuf, takoj za njim pa črni, ki je seveda prav tako zaželen in cenjen. Velikost in teža posameznih gomoljev se razlikujeta od primera do primera – razpon je od nekaj gramov do kilograma in več. Tartufi so zelo cenjeni v kulinariki, slovijo pa tudi kot afrodiziak. Na območju Slovenske Istre deluje približno petindvajset nabiralcev ali lovcev na tartufe, kakšnih osem pa se jih s tem ukvarja poklicno. Med njimi je tudi Sara Kocjančič, ki jo bomo skupaj z Zdenkom Kocjančičem in Vinkom Šavletom spoznali v oddaji Nedeljska reportaža. Njen avtor je Milan Trobič.


23.02.2020

Sto metrov

Čeprav je sto metrov zelo nedvoumna in natančno določena dolžina, jo ljudje skozi očala prizadevanj, izkušenj in zgodb vseeno lahko dojemamo zelo različno. Nedeljska reportaža raziskuje, kako sto metrov dojemajo atleti, potapljači na vdih, višinski delavci, jamarji in smučarski skakalci.


16.02.2020

Konec smučanja

Če nam počasi postaja jasno, kakšen bo svet brez zime, pa se še vedno sprašujemo, kakšen bo svet brez smučanja. Marko Radmilovič se v Nedeljski reportaži odpravlja tako na domače hribe kot čez zahodno mejo, da bi se prikopal do vsaj kakšnega odgovora, kako smučati v času brez zime. Čim širši pogled na tematiko, ki je tako zelo kompleksna in za nekatere gospodarske subjekte v naši državi tudi usodna, mu pomagata razkrivati dva legendarna evropska smučarja. Prvi je Tone Vogrinec, alfa in omega slovenskega smučarskega športa, pa tudi smučanja kot takega, drugi pa je dr. Sandro Lazzari, eden izmed ustanoviteljev in še vedno direktor največjega smučišča na svetu, ki leži v osrčju italijanskih Dolomitov.


Stran 11 od 45
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov