Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Slovenska dežela je prepredena s cestami, ki so in še vedno zaznamujejo kraje in ljudi
Slovenska dežela je prepredena s cestami, ki so in še vedno zaznamujejo kraje in ljudi. Že od najstarejših časov so tu vodile pomembne povezave med Srednjo, Severno Evropo in Sredozemljem, znana je tako imenovana jantarna pot. Tu je šla argonavtska pot, tej so sledile rimske glavne in stranske ceste in poti, v kasnejših obdobjih pa še patriarhova pot in nenazadnje znamenita trgovska ali tudi tržaška cesta. Ta je svoj pomen ohranila vse do dokončanja železnice Dunaj - Trst in še kasneje do izgradnje slovenskega avtocestnega križa. Ob teh velikih cestah pa so obstajale še številne druge, ki imajo zelo zanimivo zgodovino. Ena takih je jamborna cesta. Kako skrivnostno in nenavadno zveni to ime! In res, ko pobliže spoznaš to traso, ljudi in kraje ob njej, ti postane jasno, da si odkril pravi zaklad. Ta cesta se začne v Planini, starodavnem trgu, ob regionalni cesti Ljubljana – Logatec – Planina - Postojna. Razcep je v samem središču Planine in jamborna cesta gre svojo pot skozi naselje Grič, v Lohačo, Strmico-domačini kraj imenujejo Strmca, Studeno, Belsko in naprej mimo Landola do Razdrtega.
Jamborna ali stara, rimska cesta?
Po trditvah in raziskavah zgodovinarja Miroslava Pahorja, ki je ob pomoči Ilonke Hajnal leta 1981 izdal knjigo Po jamborni cesti v mestu na peklu so to cesto že od nekdaj, pod imenom jamborna poznali v notranjosti Slovenije.
Miroslav Pahor je takole opisal kako je prvič slišal za jamborno cesto: " Bilo je avgusta leta 1958. Sedel sem takole na "nevtralnih tleh" v Podnartu na Gorenjskem in čakal, da mi prijazna gostilničarka prinese naročene zabeljene žgance z zeljem. K meni je prisedel dobrodušen starček in prižgala sva si, jaz svojo v Trstu kupljeno pipo, on pa svoj v Gorjušah izdelani vivček, ter začela pogovor. Ker so mimo drveli tovornjaki z lesom, sva se pogovarjala o lesu, predvsem pa o lesenih izdelkih, ki so jih včasih iz Gorenjske izvažali v svet. Med drugimi izdelki je nekaj nazivov, ki jih sicer nisem zapisal a so mi po zvenu priklicali v ušesa morje in ladje. Med njimi je bila tudi beseda "jambor". Ni mi hotelo v glavo, da bi Gorenjci izvažali pomorski les. Pa mi je starček govoril o prevozih, kakor bi sam sedel na furmanskih vozovih, in mi opisoval vse težave na poti iz Jelovice do Ljubljane, dalje težave v vrhniškem klancu in tako prišel do Planine. V možganih se mi je posvetilo! Ne, po planinskih ridah 30 do 40 metrov dolgih jamborov niso mogli speljati. Nemogoče! Na moj ugovor se je starček samo nasmehnil. "Saj, saj", je rekel, "po ridah res ni bilo mogoče. Vozili smo jih po jamborni cesti. Zazdelo se mi je sicer, da sem padel z neba, ko sem to slišal, naziv in kraj ceste sem pa le zapisal." ( Pahor, Hajnal. Po jamborni cesti v mesto na peklu. 1981. str. 5-6.).
Med domačini pa je veljalo, da je to stara rimska cesta. Ponekod jo imenujejo tudi lesna cesta, saj so po njej vozili velike količine lesa. Omenjena raziskovalca sta dokazala, da ta cesta res zasluži svoje ime jamborna, saj je zaradi svojega naklona in blagih ovinkov omogočala, da so po njej vozili najdaljše tramove, imenovane tudi jambore, bordonale, in »šif holc ali ladijski les«, za potrebe ladjedelništva.
Koliko je bilo tega lesa najbrž ne bo mogoče nikoli ugotoviti, je pa zanimivo, kar sta zapisala Pahor in Hajnal-ova: " O številu jamborov, ki so jih speljali iz teh krajev v obmorska mesta, ne bomo mogli dobiti nikoli odgovora. Vsi pripovedovalci so si bili enotni v tem, da so jih speljali na desettisoče. Za osvetlitev naj navedemo podatke iz Belskega, kjer so štirje fantje ( v Belskem pravijo: To so bili voli, ne pa navadni fantje) dnevno skupaj podrli 80 dreves. Če računamo samo 100 delovnih dni na leto, znese to 8.000 dreves v enem samem letu za štiri ljudi. Drugi podatek iz tega kraja pove, da so štirje fantje pripravili do 3.000 prostorninskih metrov lesa letno, kar znese 850 prostorninskih metrov na osebo. Podatki so presenetljivi. Toda previdnost nam narekuje dvomiti o takšnih podatkih. Pripovedovalci najbrž govorijo tudi o lantinah, ki jih dokaj pogosto mešajo z jambori.. Na drugem mestu čeprav bi morale biti po svojem številu pred jambori, govori izročilo o lantinah. Pripovedovalci pravijo o njih: Bile so podobne jamborom, vendar krajše in tanjše. Njihova dolžina je znašala od 7 do 20 metrov. Redki so bili primeri, da so merile 22 metrov..."( Pahor, Hajnal. Po jamborni cesti v mesto na peklu. 1981. str. 46-47.).
Miroslav Pahor je takole opisal iskanje podatkov o ladjah: " na svojih potepih sem preiskal vso ljubljansko okolico in si na Igu zabeležil podatek o "treh ladjah z imenom Ljubljana (Laibach)", za katere naj bi tamkajšnja okolica dobavila les. V Rakitni sem zvedel za 64 metrov dolg jambor, ki so ga leta 1894 peljali v Trst. To mi je priklicalo v spomin dogodek iz leta 1946, ko mi je Reza Premrl iz Malega Ubeljskega na neki ohceti pripovedovala o "dolgi leseni pošasti, ki jo je po stari cesti vleklo 8 parov konj". Zdaj sem to zgodbo povezal z rakitniškim jamborom." (Pahor, Hajnal. Po jamborni cesti v mesto na peklu. 1981. str. 8-9.)
Preplet cest
Zgodovina cest na tem koščku naše domovine je izredno pestra in zanimiva, pove arheologinja Andreja Penko, domačinka iz Studenega, ki je na podlagi terenskih raziskav in svoje diplome izdala odlično knjigo z naslovom: Naše korenine.
V tej knjigi je Andreja Penko med drugim izpostavila pomen Postojnskih vrat skozi zgodovino. Jamborna cesta je tu, kot smo že omenili le ena od starih cest, ki so od prazgodovine dalje povezovale notranje dežele z morjem. Znane so: jantarna pot, patriarhova pot, trgovska pot in lesna ali jamborna cesta. V novejšem času, času furmanov, so te poti spet obnavljali. Danes pa je njihov pomen spet nekako zbledel.
Na potep
O trasi jamborne ceste sta kot rečeno prva pisala Miroslav Pahor in Ilonka Hajnal. Njun opis pravi: "Jamborna cesta je imela od Planine do Senožeč tri težke odseke. Prvi je bil na odseku Planina-Strmica. To je bila reber v Grabnu. Drugi nekoliko lažji je bil vzpon od belskega križišča na Vrhe in tretji med Razdrtim in Senožečami. Za speljavo teh odsekov so bile potrebne priprege, navadno volovske. V Planini, Strmici, Studenem, Belskem in Landolu pravijo priprežništvu "forajt". V Brezju, Malem in Velikem Ubeljskem ter Razdrtem ga imenujejo "firšpanje". Tako so težje in dolge tovore med Planino in Strmico čez Graben "forajtali" Planinci. Na odseku med belskim križiščem in Vrhovi so "forajtali" Belci in Studenčani, ki so se za takšno delo celo posebej usposobili. Od Razdrtega do Starega Smoljevega nad Senožečami pa so "firšpali" priprežniki iz Razdrtega, redko tudi Ubeljci. "( Pahor, Hajnal. Po jamborni cesti v mesto na peklu. 1981. str. 76.).
Potep po jamborni cesti se začne na koncu Planine, kjer je naselje Kačja vas. Ime naj bi dobila po velikem številu kač, ki so nekoč v davnini pikale ljudi, po drugem izročilu pa je ime nastalo zaradi serpentin, ovinkov na stari cesti Dunaj - Trst. Že takoj nas preseneti ostanek velikega betonskega zidu, ki je sodil v obrambno linijo alpski zid, ki so ga pred drugo svetovno vojno zgradili Italijani. Ti so namreč po prvi svetovni vojni dobili velik del zahodne Slovenije, Primorsko, in meja je šla prav skozi Kačjo vas, ki je danes del Planine. Ta zid se imenuje tudi tankovski zdi, in sodi v sistem italijanske obrambne linije- alpski zid. Ta pa je spet nasledil podobno obrambno zaporno linijo, ki so jo sestavljala gradišča, utrjene naselbine na vzpetinah.
Trasa jamborne ceste je označena tudi s posebnimi informativnimi tablami, ki jih je leta 2011 pripravila Občina Postojna. Teh točk je 17 od Planine do Razdrtega.
Informativne table ponazarjajo značilnosti krajev ob cesti, način življenja ljudi in druge znamenitosti.
Jamborna cesta poteka skozi področja, ki imajo zelo zanimiva ledinska imena. Prvi tak predel ceste se imenuje Lohača. Po izročilu naj bi tu v obdobju Ilirskih provinc, ko so te kraje zasedli Francozi, stale vislice, na katerih so obešali tatove. Ta kraj je bil vedno nekako "zlovešč". Spomnim se, da so starejši ljudje pripovedovali, da so obešenci več dni viseli na vislicah, v opozorilo drugim morebitni tatovom. Zato naj bi tudi ledinsko ime, Lohača, po eni teoriji pomenila lobanjo, lobačo, po drugi pa je to ime dobila po Vlahih.
Da zgodbe o razbojnikih niso iz trte zvite dokazuje Jenčkova kapelica. Ta stoji le streljaj od Lohače, ob sami cesti. Tu so pred drugo svetovno vojno roparji ubili mladega fanta in mu ukradli par volov. Ta "roparski umor" so povzeli tedanjih časopisi, v Jutru, sobota 10.junij 1922, str. 3. so zapisali: " Ljubljanska porota. Roparski umor v gozdu Bukovici. Včeraj se je vršila zanimiva razprava proti Andreju Pelanu, posestnikovem sinu iz Planine radi roparskega umora, izvršenega na Alojziju Jenčku, katerega je ta izvršil v družbi svojega tatinskega tovariša Antona Zrinška iz Dobca. Andrej Pelan je že zgodaj priče z raznimi tatvinami, ki jih je izvrševal v družbi enakih malopridnežov in ob tej priliki se je seznanil z Antonom Zrinškom, s katerim sta odslej uganjala svoje tatinske pustolovščine. Dne 10. januarja lanskega leta sta se sešla v gozdu Bukovici z namenom, da umorita prvega voznika, ki bi se pripeljal mimo in se polastita voza in živine. Prežala sta v zasedi in čakala, da se je zmračilo. Kmalu sta zaslišala rožljanje voza, na katerem se je vračal 16-letni Alojzij Jenček domov. Pelan je izprožil nanj pet strelov. Zrinšeke pa je hitel za zdivjanimi voli. Nato sta vrgla nesrečnega Jenčka v graben pod cesto in se odpeljala proti Planini. Tu je Pelan vole prodal, nakar jo je hotel potegniti čez mejo. Toda policija ga je kmalu prijela in izročila sodni oblasti. O aferi se je razpravljalo pred poroto že pred tremi meseci in sodišče je prisodilo Antonu Zrinšku 12 let ječe. Glede Pelana, ki se je takrat skliceval na to, da je italijanski državljan in da spada pod tržaško sodišče, se je razpravljalo šele včeraj, ko je tržaško sodišče izreklo, da prepusti obtoženca naši sodni oblasti... Po resumeju g.predsednika senata so porotniki soglasno potrdili stavljena jim vprašanja glede umora in tri vprašanja glede tatvine nakar je sledila obsodba: dosmrtna ječa. Obsojenec se je vso razpravo vedel zelo cinično in vzel obsodbo hladno na znanje."
Ta zgodba je postala del izročila in jo ljudje poznajo še danes. Zanimivo pa je kako je odmevala leta 1981, ko sta jo zapisal tudi Pahor in Hanjalova, pri tem seveda ne omenjata kdo je bil tisti, ki jima je zgodbo povedal: " Leta 1921 je bil "Na Lobači" ubiti 16-letni Lojz Jenček iz Strmice, ko je fural iz Planine. Italijanska in jugoslovanska policija sta kmalu ugotovili, da sta zločin zagrešila Andrej Pelan iz Kačje vasi in Franc Zrimšek iz Zdola nad Begunjami. Izpovedala sta, da sta ga ubila v prepričanju, da ima denar. Ker pa denarja nista našla, sta vzela volovsko vprego in jo gnala do Senožeč, kjer jo je kupil premožen kmet, ki so ga vsi poznali po njegovi sli po denarju. Ta je voz, verige in drugo volovsko opremo skril na raznih krajih, vole pa gnal proti Sežani, da jih na trgu proda ali zamenja. To nas prepričuje, da je vedel vsaj to, da sta bila vola ukradena. Na poti ga je prehitel pripovedovalec. Spoznal je vole in ga prisilil, da se je ustavil v Štorjah. Prišlo je do hudega prerekanja, vendar je moral Senožejec vole odgnati spet v Senožeče in vrniti voz in vso opremo. Napadalca pa sta bila baje obsojena na dosmrtno ječo.."(Pahor, Hajnal. Po jamborni cesti v mesto na peklu. 1981. str. 96.).
Tega kraja so se popotniki bali, saj so med ljudmi krožile govorice, da se tam prikazuje bela prikazen, da so tam vešče in coprnice, in da na popotnike prežijo roparji. V obširnih gozdovih so imeli namreč svoja zatočišča različni rokovnjači in zgodbe so bile strašljive. Ena takih je bila, da so rokovnjači oprezali za nosečimi ženskami, ki so jim izrezovali nerojene otroke. Nosečnico so ubili in nato so še nerojenemu otroku odsekali roke in jih nosili s seboj v prepričanju, da bodo s tem postali nevidni.
Nekoč so otroke v teh krajih strašili tudi s tako imenovanim krvavim stegnom. To naj bi služilo kot opomin otrokom, da naj se izogibajo vodam, jamam, nevarnim predelom in da naj ne ostajajo zunaj ponoči. Tudi Miroslav Pahor je posebno poglavje v knjigi namenili strahovom: " in vendar so ljudje strahove tudi videli. O tem pripovedujejo predvsem furmani. Ko so vozili ponoči, posebno ob luninem svitu, so ob cesti zagledali medle migetajoče lučke, ki so spremljale vozove vedno v enaki razdalji. Videli so dolge sence, ki so tekle poleg ali pred njihovimi vozovi. Videli so velike temne može, ki so mrko stali v gmajni in žugali mimoidočim. Videli so "množico tavajočih duš", ki so preletavale cesto! V takšnih primerih so furmani slekli jopiče in jih oblekli narobe, da jim "strahovi ne bi škodovali". Ko so konji ustavili ob običajni gostilni, je sledil vzdih olajšanja."(Pahor, Hajnal. Po jamborni cesti v mesto na peklu. 1981. str. 158.).
Na cesto so bile vezane tudi pripovedi o zakladih, tak primer je opis kopanja turškega zaklada na področju, ki se imenuje Brda. Stanka Horvat je v članku: Iz zgodovine srednjega veka, ki je izšel v monografiji z naslovom: Ljudje in kraji ob Pivki, prva knjiga. 1975. ur. Fatur Silvo, na strani 77 zapisala: " manjše turške posadke so bojeviti kmetje včasih tudi ugnali, tako,da so Turki morali plen skriti. Tako govori ustno izročilo v Studenem o zakopanem turškem zakladu: možaka iz Strmce sta prišla k učenemu možu v Studeno s starim papirjem, popisanim z lično pisavo in skico. Vsaka druga beseda je bila laška. Učitelj ju je napotil v Planino in tu sta od nekega Laha zvedela za vsebino skrivnostnega zapisa. Razveselila sta se novice, da je v podnožju Brd, nedaleč od ceste, jama ni v njej zaklad zlatnikov in srebrnikov. Lotila sta se kopanja. Po nekaj dneh sta spoznala, da potrebujeta pomoč. Prišli so tudi drugi. Kopali so v najhujši zimi in videti je bilo, kot bi vojska oblegala grad. Dolgo so delali... Ogromen nasip in rov pa je bil dolga leta priča ljudske lahkovernosti."
Pa brez takšnih dogodivščin kot jih opisuje Primorski list leta 1889 tudi ni šlo: "10.10.1899. Št. 29. Str. 3. V Strmici pri Postojni je požar vpepelil skoro celo vas. Ostalo je le 5 hiš.- Postojnske ognjegasce je na poti ustavil medved, ki se ni hotel ganiti s ceste."
Vsakdanje življenje
Ljudje ob jamborni cesti niso imeli lahkega življenja. Pomagali so si na različne načine, nabirali so zdravilna zelišča in gozdne sadeže in jih prodajali, ženske-imenovane mrkatarice so nosile v Postojno in druge oddaljen kraje predvsem v Trst jajca, maslo in druge izdelke. Ob vseh težavah in nesrečah so se znali poveseliti, znali so prisluhniti in pomagati drug drugemu, se spominja Anton Požar, po domače Petrinov Tone iz Belskega.
Življenje je bilo nekoč bolj vezano na naravo, vse so obdelovali ročno, strojev je bilo zelo malo. Preživljali so se z delom v gozdovih, s prevozi lesa in delno kmetijstvom. Zaslužek je nudila tudi cesta, tako s prevažanjem pripreganjem, kot z oskrbo prevoznikov. Nekoč so tudi v skoraj vsaki hiši imeli nekoga, ki je bil vešč kake domače obrti. Kako je bilo pred II. svetovno vojno opisuje tudi dopisnik iz Strmce: Mali list. Številka 19. Trst. 6. maj 1927, stran 3.: "STRMCA pri Postojni. V naši vasi čitamo po večini vsi »Mali list« in vendar se le redko kdo oglasi, da bi povedal javnosti, da še živimo. Malo je vasi, ki bi imele tako lepo polje kakor naša, ali žal da nam zadnja leta odreka svoje pridelke -tako da se vprašujemo kaj bo. Davki visoki, zaslužka malo. Dosedaj smo s prevažanjem lesa iz knezovih gozdov nekaj zaslužili, sedaj se pa tudi ta zaslužek krha. Po zaslugi vaškega načelnika gosp. Vidriha in postonjskega podeštata so nam zgradili napajališče, oziroma staro napajališče moderno popravili, kar je za vas res nekaj lepega in koristnega. Vsa čast gosp. inženirju Hoffmanu ki nam je blagohotno naklonil zato potrebni les in drugi materijah Strmčani bodo ohranili gospoda trajno v hvaležnemu spominu."
Težko življenje je sicer zaznamovalo ljudi, ki pa se kljub temu niso vdali pod bremeni vsakdanjih dogodkov, saj kot pravi Marija Jenček, po domače Severjeva teta s Strmce, so se naučili, da je prava sreča v drobnih stvareh. Vsakdanje življenje je bilo težko in skromno. V njeni družini jim je oče umrl, ko so bili otroci še majhni. Ob pogrebu pa so sorodniki iz Trsta otrokom prinesli nekaj pomaranč, ki so bile zanje pravo bogastvo. Kljub težkim spominom , pa je Severjeva teta ohranila optimizem, ki ga lahko samo občudujemo. Enako kot njeno voljo, iskrive misli in "talent", saj sogovornica piše tudi priložnostna posvetila godovnikom iz Strmca in okolice, in pesmi, spomine o svojem kraju in ljudeh.
Tudi v teh krajih so, zaradi bližine meje poznali kontrabant, in tihotapstvo. Marija Jenček je imela kontrabantarsko izkušnjo, ko so jih financarji na meji zaplenili fino moko, ki jo je kupila v Planini. Precej hujšo izkušnjo pa je doživel njen oče, ki je kupil par volov in jih skušal skrivaj prepeljati preko meje. Financarji so ga ujeli in mu vole zaplenili, zaradi izgube, bi kmalu njihovo hišo prodali na dražbi. Vendar pa so posest rešil tako, da so on in trije bratje odšli na delo v Ameriko.
Tudi Miroslav Pahor opisuje podobne kontrabantarske izkušnje: " Na vprašanje, kako so si kontrabantarji opomogli, smo spet dobili zelo različne odgovore. Na primer Franc Simčič iz Strmice si je z zaslužkom od konjskega kontrabanta zgradil novo hišo. Prav tako Strmčan Franc Podboj, ki je bil le umerjen kontrabantar. " Mojstri za kontrabant so bili Podkrajci. Oni so si vsi opomogli!" pravijo v Gorenjem. V Bukovju, Strmci in Studenem pravijo, da je marsikateri kontrabantar zaslužil toliko, da je dokupil zemljo in postal iz polzemljakarja zemljakar. Nekateri so poprvaili hiše ali plačali dolgove. Drugi spet so s pretihotapljenimi konji stopili med furmane. Seveda so si morali prej preskrbeti "pristne papirje". Če pa je bilo s tihotapstvom združeno čezmerno pitje in širokoustenje, potem je sledila kazen in zapor. Pa čeprav je bila kazen majhna in zapor kratek, je to prineslo nevšečnosti in nekateri so zabredli v dolgove, ki se jih niso mogli več znebiti. Nekaterih pa se je držala prav smola. Tako smo zvedeli za zgodbo o kontrabantarja, ki si je sposodil 1.000 Lir, da bi kupil konje v Jugoslaviji, pa še te so mu zaplenili financarji. To je bilo v tistem času enakovredno finančnemu polomu."(Pahor, Hajnal. Po jamborni cesti v mesto na peklu. 1981. str. 142.).
Trasa
Stara ali jamborna cesta, se kot pove Andreja Penko, spušča od Strmce proti Studenemu. Ta del je zelo zanimiv saj je ob cesti cela vrsta pomnikov, starih kamnov, in ledinskih imen, ki dajejo slutiti, da gre za ostanke različnih ceste, stavb in drugih objektov. Ljudje pa so v preteklosti cestni tlak porabili tudi za druge gradnje. V Studenem, ki je nastalo v 12. Stoletju, so imeli dvor menih iz Stične, kasneje so ga prezidali v proti-turški tabor. V letih 1979-1983 so na tej lokaciji potekale arheološke raziskave. Nada Osmuk je v članku-tabor na Studenem, ki je izšel: Ljudje in kraji ob Pivki, druga knjiga. 1985. ur. Gospodarič, Rado, str. 121-131, med drugim na strani 130 zapisala: "novčne najdbe iz 16. in 17. stoletja ter nekaj tipične lončenine za to obdobje kažejo na življenje v tej postojanki še v kasnejši čas, po prenehanju turške nevarnosti. Domnevamo celo, da se je samostanka podružnica obdržala do konca 18. stoletja. Vsekakor je ostala taborska oziroma dvorska postojanka v zavesti okoliških prebivalcev tudi še po svojem propadu, saj je v ljudskem izročilu zaslediti pripoved, daje na Taboru stala "kašča", kamor so shranjevali desetino."
Gonilo razvoja
TD Pudgura je bilo ustanovljeno leta 1999. Takrat so hoteli ohraniti orodje, vozove in drugo opremo, ki so jo nekoč uporabljali prebivalci vasi ob jamborni cesti. Te predmete so nato hranili na različnih krajih. Tako so dobili idejo, da bi vse predstavili na enem mestu. Leta 2002 so ob pomoči občine Postojna v Šentjoštu kupili kozolec toplar iz leta 1883. Postavili so ga ob cesti Postojna - Predjama. Najprej so večji poudarek namenili zbirki vozov, pred dvema letoma pa so ob pomoči evropskih sredstev postavili novo zbirko, pove predsednik TD Pudgura Evgen Požar. Ta pravi, da je ob in v kozolcu, razstavljenih 250 od preko 960 predmetov, ki so jih popisali strokovnjaki iz Slovenskega etnografskega muzeja. Turistično društvo Pudgura prireja celo vrsto prireditev, od gobarskih razstav, četrtkovih večerov z etnološko, zgodovinsko in drugo tematiko, srečanj, razstav in drugih aktivnosti povezanih z delom in življenjem ljudi ob jamborni cesti.
Tako organizirajo tudi številne prireditve, na primer četrtkove večere, z etnografsko, kulinarično in podobnimi vsebinami, tu so gobarske razstave. Ponosni pa so na prireditev, ki je značilna za njihove kraje, to je: gozdar, kmet nekoč in danes, poteka pa prvi konec tedna v avgustu. Te prireditve niso namenjene le obiskovalcem iz okolice in širše, sodelujejo tudi s podružničnimi osnovnimi šolami.
V turističnem društvu redno sodelujejo z osnovnimi šolami pri skupnih akcijah, razstavah in drugem s tem skušajo mladini približati izročilo prednikov.
Prihodnost je
Sodobni čas tudi tem krajem ni prizanesel s propadom industrije; večjih obratov, ki bi dajali ljudem kruh, tako rekoč ni, tudi turizem se le počasi pobira, čeprav je le nekaj kilometrov stran znameniti Predjamski grad. Toda v teh krajih so doma pridni ljudje, ki jih vse dosedanje krize niso zlomile.V nedeljski reportaži smo odkrivali del stare ali jamborne ceste od Belskega do Razdrtega. Raziskovanje preostanka prepuščamo vam, spoštovani poslušalci. Če vas kdaj pot zanese na ta konec dežele, boste lahko odkrivali zanimive in tako domače kraje, razpete med zgodbami o cesti – zgodbe o roparskem vitezu Erazmu Predjamskem , srednjeveških in sodobnih romarjih na Planinsko goro, skrivnostnih gradiščih in rimskih obrambnih zaporah na Hrušici.
894 epizod
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Slovenska dežela je prepredena s cestami, ki so in še vedno zaznamujejo kraje in ljudi
Slovenska dežela je prepredena s cestami, ki so in še vedno zaznamujejo kraje in ljudi. Že od najstarejših časov so tu vodile pomembne povezave med Srednjo, Severno Evropo in Sredozemljem, znana je tako imenovana jantarna pot. Tu je šla argonavtska pot, tej so sledile rimske glavne in stranske ceste in poti, v kasnejših obdobjih pa še patriarhova pot in nenazadnje znamenita trgovska ali tudi tržaška cesta. Ta je svoj pomen ohranila vse do dokončanja železnice Dunaj - Trst in še kasneje do izgradnje slovenskega avtocestnega križa. Ob teh velikih cestah pa so obstajale še številne druge, ki imajo zelo zanimivo zgodovino. Ena takih je jamborna cesta. Kako skrivnostno in nenavadno zveni to ime! In res, ko pobliže spoznaš to traso, ljudi in kraje ob njej, ti postane jasno, da si odkril pravi zaklad. Ta cesta se začne v Planini, starodavnem trgu, ob regionalni cesti Ljubljana – Logatec – Planina - Postojna. Razcep je v samem središču Planine in jamborna cesta gre svojo pot skozi naselje Grič, v Lohačo, Strmico-domačini kraj imenujejo Strmca, Studeno, Belsko in naprej mimo Landola do Razdrtega.
Jamborna ali stara, rimska cesta?
Po trditvah in raziskavah zgodovinarja Miroslava Pahorja, ki je ob pomoči Ilonke Hajnal leta 1981 izdal knjigo Po jamborni cesti v mestu na peklu so to cesto že od nekdaj, pod imenom jamborna poznali v notranjosti Slovenije.
Miroslav Pahor je takole opisal kako je prvič slišal za jamborno cesto: " Bilo je avgusta leta 1958. Sedel sem takole na "nevtralnih tleh" v Podnartu na Gorenjskem in čakal, da mi prijazna gostilničarka prinese naročene zabeljene žgance z zeljem. K meni je prisedel dobrodušen starček in prižgala sva si, jaz svojo v Trstu kupljeno pipo, on pa svoj v Gorjušah izdelani vivček, ter začela pogovor. Ker so mimo drveli tovornjaki z lesom, sva se pogovarjala o lesu, predvsem pa o lesenih izdelkih, ki so jih včasih iz Gorenjske izvažali v svet. Med drugimi izdelki je nekaj nazivov, ki jih sicer nisem zapisal a so mi po zvenu priklicali v ušesa morje in ladje. Med njimi je bila tudi beseda "jambor". Ni mi hotelo v glavo, da bi Gorenjci izvažali pomorski les. Pa mi je starček govoril o prevozih, kakor bi sam sedel na furmanskih vozovih, in mi opisoval vse težave na poti iz Jelovice do Ljubljane, dalje težave v vrhniškem klancu in tako prišel do Planine. V možganih se mi je posvetilo! Ne, po planinskih ridah 30 do 40 metrov dolgih jamborov niso mogli speljati. Nemogoče! Na moj ugovor se je starček samo nasmehnil. "Saj, saj", je rekel, "po ridah res ni bilo mogoče. Vozili smo jih po jamborni cesti. Zazdelo se mi je sicer, da sem padel z neba, ko sem to slišal, naziv in kraj ceste sem pa le zapisal." ( Pahor, Hajnal. Po jamborni cesti v mesto na peklu. 1981. str. 5-6.).
Med domačini pa je veljalo, da je to stara rimska cesta. Ponekod jo imenujejo tudi lesna cesta, saj so po njej vozili velike količine lesa. Omenjena raziskovalca sta dokazala, da ta cesta res zasluži svoje ime jamborna, saj je zaradi svojega naklona in blagih ovinkov omogočala, da so po njej vozili najdaljše tramove, imenovane tudi jambore, bordonale, in »šif holc ali ladijski les«, za potrebe ladjedelništva.
Koliko je bilo tega lesa najbrž ne bo mogoče nikoli ugotoviti, je pa zanimivo, kar sta zapisala Pahor in Hajnal-ova: " O številu jamborov, ki so jih speljali iz teh krajev v obmorska mesta, ne bomo mogli dobiti nikoli odgovora. Vsi pripovedovalci so si bili enotni v tem, da so jih speljali na desettisoče. Za osvetlitev naj navedemo podatke iz Belskega, kjer so štirje fantje ( v Belskem pravijo: To so bili voli, ne pa navadni fantje) dnevno skupaj podrli 80 dreves. Če računamo samo 100 delovnih dni na leto, znese to 8.000 dreves v enem samem letu za štiri ljudi. Drugi podatek iz tega kraja pove, da so štirje fantje pripravili do 3.000 prostorninskih metrov lesa letno, kar znese 850 prostorninskih metrov na osebo. Podatki so presenetljivi. Toda previdnost nam narekuje dvomiti o takšnih podatkih. Pripovedovalci najbrž govorijo tudi o lantinah, ki jih dokaj pogosto mešajo z jambori.. Na drugem mestu čeprav bi morale biti po svojem številu pred jambori, govori izročilo o lantinah. Pripovedovalci pravijo o njih: Bile so podobne jamborom, vendar krajše in tanjše. Njihova dolžina je znašala od 7 do 20 metrov. Redki so bili primeri, da so merile 22 metrov..."( Pahor, Hajnal. Po jamborni cesti v mesto na peklu. 1981. str. 46-47.).
Miroslav Pahor je takole opisal iskanje podatkov o ladjah: " na svojih potepih sem preiskal vso ljubljansko okolico in si na Igu zabeležil podatek o "treh ladjah z imenom Ljubljana (Laibach)", za katere naj bi tamkajšnja okolica dobavila les. V Rakitni sem zvedel za 64 metrov dolg jambor, ki so ga leta 1894 peljali v Trst. To mi je priklicalo v spomin dogodek iz leta 1946, ko mi je Reza Premrl iz Malega Ubeljskega na neki ohceti pripovedovala o "dolgi leseni pošasti, ki jo je po stari cesti vleklo 8 parov konj". Zdaj sem to zgodbo povezal z rakitniškim jamborom." (Pahor, Hajnal. Po jamborni cesti v mesto na peklu. 1981. str. 8-9.)
Preplet cest
Zgodovina cest na tem koščku naše domovine je izredno pestra in zanimiva, pove arheologinja Andreja Penko, domačinka iz Studenega, ki je na podlagi terenskih raziskav in svoje diplome izdala odlično knjigo z naslovom: Naše korenine.
V tej knjigi je Andreja Penko med drugim izpostavila pomen Postojnskih vrat skozi zgodovino. Jamborna cesta je tu, kot smo že omenili le ena od starih cest, ki so od prazgodovine dalje povezovale notranje dežele z morjem. Znane so: jantarna pot, patriarhova pot, trgovska pot in lesna ali jamborna cesta. V novejšem času, času furmanov, so te poti spet obnavljali. Danes pa je njihov pomen spet nekako zbledel.
Na potep
O trasi jamborne ceste sta kot rečeno prva pisala Miroslav Pahor in Ilonka Hajnal. Njun opis pravi: "Jamborna cesta je imela od Planine do Senožeč tri težke odseke. Prvi je bil na odseku Planina-Strmica. To je bila reber v Grabnu. Drugi nekoliko lažji je bil vzpon od belskega križišča na Vrhe in tretji med Razdrtim in Senožečami. Za speljavo teh odsekov so bile potrebne priprege, navadno volovske. V Planini, Strmici, Studenem, Belskem in Landolu pravijo priprežništvu "forajt". V Brezju, Malem in Velikem Ubeljskem ter Razdrtem ga imenujejo "firšpanje". Tako so težje in dolge tovore med Planino in Strmico čez Graben "forajtali" Planinci. Na odseku med belskim križiščem in Vrhovi so "forajtali" Belci in Studenčani, ki so se za takšno delo celo posebej usposobili. Od Razdrtega do Starega Smoljevega nad Senožečami pa so "firšpali" priprežniki iz Razdrtega, redko tudi Ubeljci. "( Pahor, Hajnal. Po jamborni cesti v mesto na peklu. 1981. str. 76.).
Potep po jamborni cesti se začne na koncu Planine, kjer je naselje Kačja vas. Ime naj bi dobila po velikem številu kač, ki so nekoč v davnini pikale ljudi, po drugem izročilu pa je ime nastalo zaradi serpentin, ovinkov na stari cesti Dunaj - Trst. Že takoj nas preseneti ostanek velikega betonskega zidu, ki je sodil v obrambno linijo alpski zid, ki so ga pred drugo svetovno vojno zgradili Italijani. Ti so namreč po prvi svetovni vojni dobili velik del zahodne Slovenije, Primorsko, in meja je šla prav skozi Kačjo vas, ki je danes del Planine. Ta zid se imenuje tudi tankovski zdi, in sodi v sistem italijanske obrambne linije- alpski zid. Ta pa je spet nasledil podobno obrambno zaporno linijo, ki so jo sestavljala gradišča, utrjene naselbine na vzpetinah.
Trasa jamborne ceste je označena tudi s posebnimi informativnimi tablami, ki jih je leta 2011 pripravila Občina Postojna. Teh točk je 17 od Planine do Razdrtega.
Informativne table ponazarjajo značilnosti krajev ob cesti, način življenja ljudi in druge znamenitosti.
Jamborna cesta poteka skozi področja, ki imajo zelo zanimiva ledinska imena. Prvi tak predel ceste se imenuje Lohača. Po izročilu naj bi tu v obdobju Ilirskih provinc, ko so te kraje zasedli Francozi, stale vislice, na katerih so obešali tatove. Ta kraj je bil vedno nekako "zlovešč". Spomnim se, da so starejši ljudje pripovedovali, da so obešenci več dni viseli na vislicah, v opozorilo drugim morebitni tatovom. Zato naj bi tudi ledinsko ime, Lohača, po eni teoriji pomenila lobanjo, lobačo, po drugi pa je to ime dobila po Vlahih.
Da zgodbe o razbojnikih niso iz trte zvite dokazuje Jenčkova kapelica. Ta stoji le streljaj od Lohače, ob sami cesti. Tu so pred drugo svetovno vojno roparji ubili mladega fanta in mu ukradli par volov. Ta "roparski umor" so povzeli tedanjih časopisi, v Jutru, sobota 10.junij 1922, str. 3. so zapisali: " Ljubljanska porota. Roparski umor v gozdu Bukovici. Včeraj se je vršila zanimiva razprava proti Andreju Pelanu, posestnikovem sinu iz Planine radi roparskega umora, izvršenega na Alojziju Jenčku, katerega je ta izvršil v družbi svojega tatinskega tovariša Antona Zrinška iz Dobca. Andrej Pelan je že zgodaj priče z raznimi tatvinami, ki jih je izvrševal v družbi enakih malopridnežov in ob tej priliki se je seznanil z Antonom Zrinškom, s katerim sta odslej uganjala svoje tatinske pustolovščine. Dne 10. januarja lanskega leta sta se sešla v gozdu Bukovici z namenom, da umorita prvega voznika, ki bi se pripeljal mimo in se polastita voza in živine. Prežala sta v zasedi in čakala, da se je zmračilo. Kmalu sta zaslišala rožljanje voza, na katerem se je vračal 16-letni Alojzij Jenček domov. Pelan je izprožil nanj pet strelov. Zrinšeke pa je hitel za zdivjanimi voli. Nato sta vrgla nesrečnega Jenčka v graben pod cesto in se odpeljala proti Planini. Tu je Pelan vole prodal, nakar jo je hotel potegniti čez mejo. Toda policija ga je kmalu prijela in izročila sodni oblasti. O aferi se je razpravljalo pred poroto že pred tremi meseci in sodišče je prisodilo Antonu Zrinšku 12 let ječe. Glede Pelana, ki se je takrat skliceval na to, da je italijanski državljan in da spada pod tržaško sodišče, se je razpravljalo šele včeraj, ko je tržaško sodišče izreklo, da prepusti obtoženca naši sodni oblasti... Po resumeju g.predsednika senata so porotniki soglasno potrdili stavljena jim vprašanja glede umora in tri vprašanja glede tatvine nakar je sledila obsodba: dosmrtna ječa. Obsojenec se je vso razpravo vedel zelo cinično in vzel obsodbo hladno na znanje."
Ta zgodba je postala del izročila in jo ljudje poznajo še danes. Zanimivo pa je kako je odmevala leta 1981, ko sta jo zapisal tudi Pahor in Hanjalova, pri tem seveda ne omenjata kdo je bil tisti, ki jima je zgodbo povedal: " Leta 1921 je bil "Na Lobači" ubiti 16-letni Lojz Jenček iz Strmice, ko je fural iz Planine. Italijanska in jugoslovanska policija sta kmalu ugotovili, da sta zločin zagrešila Andrej Pelan iz Kačje vasi in Franc Zrimšek iz Zdola nad Begunjami. Izpovedala sta, da sta ga ubila v prepričanju, da ima denar. Ker pa denarja nista našla, sta vzela volovsko vprego in jo gnala do Senožeč, kjer jo je kupil premožen kmet, ki so ga vsi poznali po njegovi sli po denarju. Ta je voz, verige in drugo volovsko opremo skril na raznih krajih, vole pa gnal proti Sežani, da jih na trgu proda ali zamenja. To nas prepričuje, da je vedel vsaj to, da sta bila vola ukradena. Na poti ga je prehitel pripovedovalec. Spoznal je vole in ga prisilil, da se je ustavil v Štorjah. Prišlo je do hudega prerekanja, vendar je moral Senožejec vole odgnati spet v Senožeče in vrniti voz in vso opremo. Napadalca pa sta bila baje obsojena na dosmrtno ječo.."(Pahor, Hajnal. Po jamborni cesti v mesto na peklu. 1981. str. 96.).
Tega kraja so se popotniki bali, saj so med ljudmi krožile govorice, da se tam prikazuje bela prikazen, da so tam vešče in coprnice, in da na popotnike prežijo roparji. V obširnih gozdovih so imeli namreč svoja zatočišča različni rokovnjači in zgodbe so bile strašljive. Ena takih je bila, da so rokovnjači oprezali za nosečimi ženskami, ki so jim izrezovali nerojene otroke. Nosečnico so ubili in nato so še nerojenemu otroku odsekali roke in jih nosili s seboj v prepričanju, da bodo s tem postali nevidni.
Nekoč so otroke v teh krajih strašili tudi s tako imenovanim krvavim stegnom. To naj bi služilo kot opomin otrokom, da naj se izogibajo vodam, jamam, nevarnim predelom in da naj ne ostajajo zunaj ponoči. Tudi Miroslav Pahor je posebno poglavje v knjigi namenili strahovom: " in vendar so ljudje strahove tudi videli. O tem pripovedujejo predvsem furmani. Ko so vozili ponoči, posebno ob luninem svitu, so ob cesti zagledali medle migetajoče lučke, ki so spremljale vozove vedno v enaki razdalji. Videli so dolge sence, ki so tekle poleg ali pred njihovimi vozovi. Videli so velike temne može, ki so mrko stali v gmajni in žugali mimoidočim. Videli so "množico tavajočih duš", ki so preletavale cesto! V takšnih primerih so furmani slekli jopiče in jih oblekli narobe, da jim "strahovi ne bi škodovali". Ko so konji ustavili ob običajni gostilni, je sledil vzdih olajšanja."(Pahor, Hajnal. Po jamborni cesti v mesto na peklu. 1981. str. 158.).
Na cesto so bile vezane tudi pripovedi o zakladih, tak primer je opis kopanja turškega zaklada na področju, ki se imenuje Brda. Stanka Horvat je v članku: Iz zgodovine srednjega veka, ki je izšel v monografiji z naslovom: Ljudje in kraji ob Pivki, prva knjiga. 1975. ur. Fatur Silvo, na strani 77 zapisala: " manjše turške posadke so bojeviti kmetje včasih tudi ugnali, tako,da so Turki morali plen skriti. Tako govori ustno izročilo v Studenem o zakopanem turškem zakladu: možaka iz Strmce sta prišla k učenemu možu v Studeno s starim papirjem, popisanim z lično pisavo in skico. Vsaka druga beseda je bila laška. Učitelj ju je napotil v Planino in tu sta od nekega Laha zvedela za vsebino skrivnostnega zapisa. Razveselila sta se novice, da je v podnožju Brd, nedaleč od ceste, jama ni v njej zaklad zlatnikov in srebrnikov. Lotila sta se kopanja. Po nekaj dneh sta spoznala, da potrebujeta pomoč. Prišli so tudi drugi. Kopali so v najhujši zimi in videti je bilo, kot bi vojska oblegala grad. Dolgo so delali... Ogromen nasip in rov pa je bil dolga leta priča ljudske lahkovernosti."
Pa brez takšnih dogodivščin kot jih opisuje Primorski list leta 1889 tudi ni šlo: "10.10.1899. Št. 29. Str. 3. V Strmici pri Postojni je požar vpepelil skoro celo vas. Ostalo je le 5 hiš.- Postojnske ognjegasce je na poti ustavil medved, ki se ni hotel ganiti s ceste."
Vsakdanje življenje
Ljudje ob jamborni cesti niso imeli lahkega življenja. Pomagali so si na različne načine, nabirali so zdravilna zelišča in gozdne sadeže in jih prodajali, ženske-imenovane mrkatarice so nosile v Postojno in druge oddaljen kraje predvsem v Trst jajca, maslo in druge izdelke. Ob vseh težavah in nesrečah so se znali poveseliti, znali so prisluhniti in pomagati drug drugemu, se spominja Anton Požar, po domače Petrinov Tone iz Belskega.
Življenje je bilo nekoč bolj vezano na naravo, vse so obdelovali ročno, strojev je bilo zelo malo. Preživljali so se z delom v gozdovih, s prevozi lesa in delno kmetijstvom. Zaslužek je nudila tudi cesta, tako s prevažanjem pripreganjem, kot z oskrbo prevoznikov. Nekoč so tudi v skoraj vsaki hiši imeli nekoga, ki je bil vešč kake domače obrti. Kako je bilo pred II. svetovno vojno opisuje tudi dopisnik iz Strmce: Mali list. Številka 19. Trst. 6. maj 1927, stran 3.: "STRMCA pri Postojni. V naši vasi čitamo po večini vsi »Mali list« in vendar se le redko kdo oglasi, da bi povedal javnosti, da še živimo. Malo je vasi, ki bi imele tako lepo polje kakor naša, ali žal da nam zadnja leta odreka svoje pridelke -tako da se vprašujemo kaj bo. Davki visoki, zaslužka malo. Dosedaj smo s prevažanjem lesa iz knezovih gozdov nekaj zaslužili, sedaj se pa tudi ta zaslužek krha. Po zaslugi vaškega načelnika gosp. Vidriha in postonjskega podeštata so nam zgradili napajališče, oziroma staro napajališče moderno popravili, kar je za vas res nekaj lepega in koristnega. Vsa čast gosp. inženirju Hoffmanu ki nam je blagohotno naklonil zato potrebni les in drugi materijah Strmčani bodo ohranili gospoda trajno v hvaležnemu spominu."
Težko življenje je sicer zaznamovalo ljudi, ki pa se kljub temu niso vdali pod bremeni vsakdanjih dogodkov, saj kot pravi Marija Jenček, po domače Severjeva teta s Strmce, so se naučili, da je prava sreča v drobnih stvareh. Vsakdanje življenje je bilo težko in skromno. V njeni družini jim je oče umrl, ko so bili otroci še majhni. Ob pogrebu pa so sorodniki iz Trsta otrokom prinesli nekaj pomaranč, ki so bile zanje pravo bogastvo. Kljub težkim spominom , pa je Severjeva teta ohranila optimizem, ki ga lahko samo občudujemo. Enako kot njeno voljo, iskrive misli in "talent", saj sogovornica piše tudi priložnostna posvetila godovnikom iz Strmca in okolice, in pesmi, spomine o svojem kraju in ljudeh.
Tudi v teh krajih so, zaradi bližine meje poznali kontrabant, in tihotapstvo. Marija Jenček je imela kontrabantarsko izkušnjo, ko so jih financarji na meji zaplenili fino moko, ki jo je kupila v Planini. Precej hujšo izkušnjo pa je doživel njen oče, ki je kupil par volov in jih skušal skrivaj prepeljati preko meje. Financarji so ga ujeli in mu vole zaplenili, zaradi izgube, bi kmalu njihovo hišo prodali na dražbi. Vendar pa so posest rešil tako, da so on in trije bratje odšli na delo v Ameriko.
Tudi Miroslav Pahor opisuje podobne kontrabantarske izkušnje: " Na vprašanje, kako so si kontrabantarji opomogli, smo spet dobili zelo različne odgovore. Na primer Franc Simčič iz Strmice si je z zaslužkom od konjskega kontrabanta zgradil novo hišo. Prav tako Strmčan Franc Podboj, ki je bil le umerjen kontrabantar. " Mojstri za kontrabant so bili Podkrajci. Oni so si vsi opomogli!" pravijo v Gorenjem. V Bukovju, Strmci in Studenem pravijo, da je marsikateri kontrabantar zaslužil toliko, da je dokupil zemljo in postal iz polzemljakarja zemljakar. Nekateri so poprvaili hiše ali plačali dolgove. Drugi spet so s pretihotapljenimi konji stopili med furmane. Seveda so si morali prej preskrbeti "pristne papirje". Če pa je bilo s tihotapstvom združeno čezmerno pitje in širokoustenje, potem je sledila kazen in zapor. Pa čeprav je bila kazen majhna in zapor kratek, je to prineslo nevšečnosti in nekateri so zabredli v dolgove, ki se jih niso mogli več znebiti. Nekaterih pa se je držala prav smola. Tako smo zvedeli za zgodbo o kontrabantarja, ki si je sposodil 1.000 Lir, da bi kupil konje v Jugoslaviji, pa še te so mu zaplenili financarji. To je bilo v tistem času enakovredno finančnemu polomu."(Pahor, Hajnal. Po jamborni cesti v mesto na peklu. 1981. str. 142.).
Trasa
Stara ali jamborna cesta, se kot pove Andreja Penko, spušča od Strmce proti Studenemu. Ta del je zelo zanimiv saj je ob cesti cela vrsta pomnikov, starih kamnov, in ledinskih imen, ki dajejo slutiti, da gre za ostanke različnih ceste, stavb in drugih objektov. Ljudje pa so v preteklosti cestni tlak porabili tudi za druge gradnje. V Studenem, ki je nastalo v 12. Stoletju, so imeli dvor menih iz Stične, kasneje so ga prezidali v proti-turški tabor. V letih 1979-1983 so na tej lokaciji potekale arheološke raziskave. Nada Osmuk je v članku-tabor na Studenem, ki je izšel: Ljudje in kraji ob Pivki, druga knjiga. 1985. ur. Gospodarič, Rado, str. 121-131, med drugim na strani 130 zapisala: "novčne najdbe iz 16. in 17. stoletja ter nekaj tipične lončenine za to obdobje kažejo na življenje v tej postojanki še v kasnejši čas, po prenehanju turške nevarnosti. Domnevamo celo, da se je samostanka podružnica obdržala do konca 18. stoletja. Vsekakor je ostala taborska oziroma dvorska postojanka v zavesti okoliških prebivalcev tudi še po svojem propadu, saj je v ljudskem izročilu zaslediti pripoved, daje na Taboru stala "kašča", kamor so shranjevali desetino."
Gonilo razvoja
TD Pudgura je bilo ustanovljeno leta 1999. Takrat so hoteli ohraniti orodje, vozove in drugo opremo, ki so jo nekoč uporabljali prebivalci vasi ob jamborni cesti. Te predmete so nato hranili na različnih krajih. Tako so dobili idejo, da bi vse predstavili na enem mestu. Leta 2002 so ob pomoči občine Postojna v Šentjoštu kupili kozolec toplar iz leta 1883. Postavili so ga ob cesti Postojna - Predjama. Najprej so večji poudarek namenili zbirki vozov, pred dvema letoma pa so ob pomoči evropskih sredstev postavili novo zbirko, pove predsednik TD Pudgura Evgen Požar. Ta pravi, da je ob in v kozolcu, razstavljenih 250 od preko 960 predmetov, ki so jih popisali strokovnjaki iz Slovenskega etnografskega muzeja. Turistično društvo Pudgura prireja celo vrsto prireditev, od gobarskih razstav, četrtkovih večerov z etnološko, zgodovinsko in drugo tematiko, srečanj, razstav in drugih aktivnosti povezanih z delom in življenjem ljudi ob jamborni cesti.
Tako organizirajo tudi številne prireditve, na primer četrtkove večere, z etnografsko, kulinarično in podobnimi vsebinami, tu so gobarske razstave. Ponosni pa so na prireditev, ki je značilna za njihove kraje, to je: gozdar, kmet nekoč in danes, poteka pa prvi konec tedna v avgustu. Te prireditve niso namenjene le obiskovalcem iz okolice in širše, sodelujejo tudi s podružničnimi osnovnimi šolami.
V turističnem društvu redno sodelujejo z osnovnimi šolami pri skupnih akcijah, razstavah in drugem s tem skušajo mladini približati izročilo prednikov.
Prihodnost je
Sodobni čas tudi tem krajem ni prizanesel s propadom industrije; večjih obratov, ki bi dajali ljudem kruh, tako rekoč ni, tudi turizem se le počasi pobira, čeprav je le nekaj kilometrov stran znameniti Predjamski grad. Toda v teh krajih so doma pridni ljudje, ki jih vse dosedanje krize niso zlomile.V nedeljski reportaži smo odkrivali del stare ali jamborne ceste od Belskega do Razdrtega. Raziskovanje preostanka prepuščamo vam, spoštovani poslušalci. Če vas kdaj pot zanese na ta konec dežele, boste lahko odkrivali zanimive in tako domače kraje, razpete med zgodbami o cesti – zgodbe o roparskem vitezu Erazmu Predjamskem , srednjeveških in sodobnih romarjih na Planinsko goro, skrivnostnih gradiščih in rimskih obrambnih zaporah na Hrušici.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
"Koliko letališč imamo v Sloveniji," je vprašanje na katerega vprašani praviloma odgovorijo napačno, kot na tisto o številu otokov. Med otoki po navadi pozabijo na Mariborski otok, med letališči pa na Mariborsko letališče. Mariborsko letališče je pravo letališče z vsem; s tablo "prihodi" in s tablo "odhodi" v angleščini, s stezo, kontrolnim stolpom in vsem kar spada zraven. Manjka le malenkost ali dve. Recimo letala in potniki. O zgodbi tega nenavadnega infrastrukturnega objekta v nedeljski reportaži, ki jo pripravlja Marko Radmilovič.
Mariborska Biotehniška šola je ena najstarejših skoraj neprekinjeno delujočih šol, ki pa je skozi čas kar nekajkrat zamenjala ime. Ne pa tudi vsebine. V svoji zgodovini je dala veliko slovečih imen stroke in v izročilu stare slave živi tudi podatek, da so se sadjarstva v Mariboru učili celo južni Tirolci in Bolgari. V tokratni Nedeljski reportaži bomo izmerili mladostni utrip šole, ki že skoraj poldrugo stoletje zaznamuje ločnico med mestom in podeželjem, kjer se, kot je nekoč ugotovil že Kajetan Kovič … »začne in neha drugi svet«.
V Nedeljski reportaži smo obiskali Center za komunikacijsko dostopnost in svetovanje o tehničnih prilagoditvah za osebe z okvaro sluha, ki deluje v prostorih Zveze društev gluhih in naglušnih Slovenije in Klicni center za osebe z okvaro sluha, ki deluje v okviru Združenja tolmačev za slovenski znakovni jezik. Kako izboljšati dostopnost in enakopravno vključenost oseb z okvaro sluha na vseh ravneh življenja, dela in prostega časa ter na kakšen način lahko te osebe dostopajo do informacij in komunikacij, je v oddaji raziskovala novinarka Petra Medved.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Prav zagotovo poznate Rakitno zaradi klimatskega Mladinskega zdravilišča, najbrž vam je znano tudi Rakitniško jezero in mogoče tudi to, da leži kraj na najvišjem kraškem polju. Najbrž pa se boste kar malce zdrznili, ko vam povemo, da je iz Rakitne pred skoraj 125 leti potoval v ladjedelnico v Trstu najdaljši znani jambor, ki so ga kdajkoli vozili po naših cestah. Tega je za popravilo svoje poškodovane 815-tonske jadrnice kupil takrat eden najbogatejših in najbolj znanih slovenskih ladjarjev v Trstu Henrik Angel Jazbec. Ta najdaljši jambor, ki je meril kar 64 metrov so posekali v okolici Rakitne in ga nato peljali skozi Begunje, Cerknico, Rakek, Planino, Studeno, čez Razdrto v Trst. Ta izjemni podvig rakitniških gozdarjev, sekačev in furmanov je leta 2013 spodbudil člane Turističnega društva Menišija, da so začeli zbirati podatke. Te so nato predali kolegom iz Rakitne, ki bodo ob obletnici potovanja jambora pripravili posebno slovesnost. O rakitniškem jamboru bomo govorili v oddaji Nedeljska reportaža, njen avtor je Milan Trobič.
Niso vse potice za pojest, nekatere so samo za gledat. Takšne so Ljubenske potice, ki v resnici sploh niso potice iz testa in makove, orehove ali pehtranove file. Te potice so za gledat in za žegnat, ko pa je ta obred opravljen jih razstavijo in predelajo v male križe, te pa postavljajo po hiši in okoli nje, da bi domačijo zavarovali pred slabimi silami. Tako je to, beseda pa teče o poticah ali cvetnonedeljskih butarah z Ljubnega ob Savinji. Ljubno torej ni le dežela flosarjev, teh ni več, pol stoletja pa je bila tod izhodiščna točka za prevoz lesa vse tja do Beograda in Črnega morja, tudi ne le dežela smučark skakalk ampak je tudi dežela potic. Cvetnonedeljske butare oziroma Ljubenske potice izdelujejo, takšne kot jih poznajo danes, že dobrih 130 let in ne gre za tradicijo, ki počasi odhaja v pozabo. Nasprotno, gre za tradicijo, ki se krepi v zavesti ljudi. Vsako leto ljudje vse več takšnih potic prinesejo k žegnanju. Ne bomo pretiravali, če zapišemo, da vsaka hiša na Ljubnem in v okolici izdela Ljubensko potico ali pa jo zanje naredi tisti, ki jo zna narediti. Kot bo pokazala Nedeljska reportaža Jurija Popova, poznajo tri vrste Ljubenskih potic, za izdelavo vsake pa je potrebna vrsta rokodelskih spretnosti in domače gradivo. In seveda domišljija, kajti Ljubenske potice so figuralne butarice. Domače pomeni, da mora material iz katerega so izdelane rasti v okolici doma. Na primer sedem vrst lesa iz katerega so narejeno Ljubenske potice.
Povsod po Sloveniji poznajo običaje žegnanja za veliko noč. Obredje se začne na cvetno nedeljo, ko po večini krajev blagoslavljajo butare, le na Primorskem žegnajo le oljčne vejice. Poleg lesenega žegna, ki ga predstavljajo butare, na veliko soboto blagoslavljajo tudi meseni žegen, cekarje in jerbase s simbolnimi jedmi. Leseni žegen kmetje podorjejo na njivah, da bi se blagoslov prenesel nanje in bi dobro obrodile, mesenega pa poje družina na veliko noč. Prenos blagoslova prek predmetov na človeka, živali in polja ima predkrščanski izvor.
»Slovenski avtomobilski salon,« je naphan z glamurjem pravkar zaprl svoja vrata in razstavni prostori so se šibili od novih idej in starih tehnologij. V luči zaskrbljujočih podatkov, ki Slovenijo izpostavljajo kot okolje podvrženo hitrejšemu spreminjanju podnebja kot je to primer v širši okolici, se zdi iskanje alternativne mobilnosti iskanje sodobnega Grala. Marko Radmilovič je nekaj dni preživel na prav posebnem avtomobilskem tekmovanju, kjer je čas prijatelj, bencin pa sovražnik.
Nemogoče je prešteti koliko bolj ali manj znanih biserov narave ima naša mala dežela Slovenija. Vsakega posebej poznajo predvsem domačini, ko pa bisere nekega območja nanizajo v krajinski park in jih tako zavarujejo pred izginotjem, takrat se zanje začne novo življenje. Spoznavati in obiskovati jih začnejo tudi drugi. Pred nekaj leti, leta 2012, se je med dvema večjima naravnima parkoma – Notranjskim regijskim in parkom Škocjanskih jam oblikoval krajinski park Pivška presihajoča jezera, park, ki ima za osnovo 17 presihajočih jezer. Gre za naravno območje, kakršnega je nemogoče najti še kje drugje na svetu, zato je vključen v evropsko naravovarstveno strukturo Natura 2000. Na zračni razdalji približno 15 kilometrov se nahaja sedemnajst neobstojnih jezer. V zadnjem desetletju jih je bilo le enkrat vseh 17 polnih vode, dve leti skupaj pa nobeno. Pivška občina je tako občina z največ jezeri na Slovenskem, pa vendar se lahko zgodi, da ni videti niti enega samega. Jezera se napolnijo z vodo najpogosteje med oktobrom in aprilom, povprečna obstojnost jezer pa je šest mesecev. Voda se najdlje ohrani v Petelinjskem jezeru, drugem največjim, 9 mesecev. Ko voda ponikne v podzemlje – gre namreč za kraški svet – se jezerska tla spremenijo v plodna travišča. Celotno območje je sicer domovanje skoraj 200 različnih rastlinskih vrst, več kot 200 vrst hroščev, več kot 100 vrst metuljev in skoraj 150 vrst ptičev. Ekologi so na območju parka popisali 117 naravnih posebnosti. To je le nekaj številk, ki ponazarjajo za kako ekološko nepoškodovano območje gre. Tu je tudi zdaj še zadnje domovanje kraškega škrgonošca, rakca, ki ga drugod na svetu ni več, torej je endemit. Črnega bora pa je na območju parka toliko, da domačini pravijo, da je le-ta najlepša pivška roža. O vsem tem in še čem v Nedeljski reportaži Jurija Popova, med sogovorniki je tudi tudi personator Martina Krpana z Vrha, ki je bil doma prav na tem območju, pod Sveto Trojico med Postojno in Pivko. Tu je namreč Fran Levstik okoli leta 1858 zvedel za zgodbe o »švercanju« soli in oblikoval povest, ki se je spremenila v legendo o dobrem in klenem kmečkem možu Martinu Krpanu.
Črni Vrh nad Idrijo leži na kraški planoti na vzhodnem delu Trnovskega gozda, ob regionalni cesti Godovič-Col-Ajdovščina. Kraj je znan po Trnovskem maratonu smučarski tekaški prireditvi, po astronomskem observatoriju na Javorniku, pa tudi po bogati kulturni, predvsem pevski tradiciji. Črni Vrh je že od nekdaj slovel tudi po "čistem gorskem zraku", zato ne preseneča, da ga tudi dandanes obiskujejo številni, predvsem italijanski turisti. Ti pa seveda prisegajo tudi na dobro kulinariko in še kaj. Vendar pa bomo tokrat obiskali Črni Vrh nekoliko drugače. Naš potovanje bomo začeli z ozkotirno vojaško železnico ali feldbanom.Ta je potekala od železniške postaje Logatec skozi Kalce in Hotedršico do Godoviča, potem pa proti Črnemu Vrhu in Zadlogu do Male Lazne na Trnovskem gozdu. Od tam so material pošiljali naprej po žičnici. Avtor oddaje je Milan Trobič.
Zgodba o obstoječi atletski dvorani in na sploh atletski infrastrukturi v Ljubljani, je zgodba o ljubljanskem in tudi slovenskem športu. To je zgodba, ki se vedno znova zatika, ki nikakor ne steče, zgodba, ki ima nešteto obrazov in eno samo zrcalno podobo. Dobro končano evropsko prvenstvo v atletiki v Beogradu je pokazalo, da Slovenije na atletskem zemljevidu stare celine ni več. Na ŽAK Ljubljana, sicer stoji atletska dvorana, za katero trenerji ševilnih otrok in mladostnikov pravijo, » če ni drugega, je tudi to dobro.« Vendar ni dobro, ni dobro za mladino in njihovo športno vzgojo, ni dobro za zdravstveno balagajno, saj rastejo rodovi z neprimernim odnosom do športa in torej tudi do lastnega zdravja, ni dobro za vrhunski šport, ki je vedno osrednji magnet za množičnost, ni dobro za vse tiste, ki bi radi športu in mestu dali več, pa ne morejo. Šport ni sam sebi namen, čeprav se pri nas zdi, da so odgovorni prepričani, da je. Brez zadržkov lahko rečemo, da prevladuje ozkogledost. Trenerji, ki so bili nekoč tekmovalci in dobro poznajo šišensko atletsko dvorano in vse njene prednosti in slabosti, kot tudi pomankljivosti posedajočega se štadiona, z obžalovanjem povedo, da smo nabrž edina država na stari celini brez atletske dvorane, v obstoječi pa je število trenirajočih večje, kot je za uspešno vadbo primerno. Jurij Popov se je z nekaterimi trenerji, nekoč odličnimi tekmovalci, pogovarjal o tem, kako gledajo na zgodbo o atletski dvorani, o tisti, ki je in tisti, o kateri se govori več kot desetletje pa je ni, čeprav je zdaj slišati, da do leta 2020 bo. Nedeljska reportaža bo razgrnila eno plat medalje.
Smučanje kot šport in smučanje kot del turistične industrije kar nekaj mesecev polnita medije. A kljub raznolikosti obojega, so zapisi v glavnem podobni; uspehi naših smučarjev in pretirani stroški smučarskih počitnic. Poskusimo obrniti nov list in v nedeljski reportaži se z Markom Radmilovičem odpravimo na svojevrstno potovanje v srce Balkana. Smučanje na Kopaoniku sicer zveni kot turistična promocija, a nedeljska reportaža: "Balkanski špion" je mnogo več kot turistična razglednica.
Imate radi športno, klasično ali ekstavagantno obutev? Ste radi obuti po modi ali prisegate na udobje? Kupujete čevlje, ki jih nosite le eno sezono in jih potem zavržete, ali ste ozaveščeni in jih nesete v popravilo in s tem prispevate k manjši obremenitvi okolja? Vas zanima, kaj je namen čevljev z navigacijskim sistemom ali vdelanimi energetskimi kamni? O tem v Nedeljski reportaži, v kateri bomo izvedeli tudi, kako se izdelajo čevlji in kakšna je prihodnost čevljarske obrti v Sloveniji. Novinarka Petra Medved je obiskala tri slovenske čevljarje, ki jim je skupno tudi to, da nadaljujejo družinsko tradicijo svojih staršev oziroma starih staršev.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
V reviji Andragoška spoznanja smo med drugim naleteli tudi na objavo raziskave o ohranjanju kulturne dediščine na presečišču med andragogiko in kulturno antropologijo. Za primer so preučili 28 delavnic posvečenih ohranjanju kulturne dediščine, ki jih je pripravilo kulturno društvo Anbot iz Pirana. Raziskava je pokazala tesno vez med neformalnim izobraževanjem in ohranjanjem tovrstne dediščine, saj se je vzpostavila učinkovita vez med prostovljnim delom in znanjem. Društvo Anbot tudi sicer prisega na vseživljenjsko učenje, medgeneracijsko povezovanje in učenje za prostovoljstvo. Vsako mesto sestavljata v osnovi dve temeljni komponenti, ena je urbs ali materialna komponenta mesta, druga pa je civitas, ali človeška komponenta mesta. Drštvo Anbot s svojim pestrim in vsebinsko zelo premišljenim delovanjem oblikuje pomemben delež delovanja civitasa, človeške komponente mesta. Učinki takšnega delovanja presegajo le vprašanje ohranjanja kulturne in naravne dediščine, pomenijo tudi ohranjanje in negovanje vseh pozitivnih vrednot v mestu in povezujejo njegovo preteklo in sedanjo pot ter mu tlakujejo pot v prihodnost. Kot ugotavlja Jurij Popov, avtor Nedeljske reportaže, takšno delovanje tudi prinaša poseben življenjski utrip v mestu in krepi njegovo kulturno-zgodovinsko podstat. Pripravlja: Jurij Popov
Ste že slišali za Matjaževe kamre? Najbrž ste pomislili, da gre za kraj nekje na Koroškem, pod goro Peco, kjer spi mitološki kralj Matjaž. Vendar ste se ušteli. Matjaževe kamre ležijo ob regionalni cesti Logatec-Rovte-Žiri, ki povezuje Notranjsko z Gorenjsko. Ta cesta se vije tik ob reki Sovri, ki je pritok Poljanske Sore, in malo nižje od kraja Sopot se odpirajo v prepadnih stenah vhodi v Matjaževe kamre. Pri arheoloških izkopavanjih sredi petdesetih let prejšnjega stoletja so v plasteh grušča, v teh kamrah ali jamah, naleteli na ostanke kosti jamskega medveda, bizona, volka in jelena, kar je ostanek lovskega plena neandertalcev. Jamo pa so kot občasno postojanko uporabljali tudi v poznejših prazgodovinskih obdobjih, saj so med drugim našli ostanke kurišč in kamnitih orodij. Danes Matjaževe kamre obiskujejo naključni obiskovalci in organizirani jamarji. Strme prepadne stene nad vhodi so namenjene plezalcem. Matjaževe kamre bomo spoznali v Nedeljski reportaži, njen avtor je Milan Trobič.
Nizke temperature, ki so v zadnjem mesecu marsikomu zagrenile življenje, so pričarale širok nasmeh lednim plezalkam in plezalcem, ki jih je pri nas vedno več. Skoraj povsod, kjer je zmrznila voda, padajoča po strmih pobočjih, ste lahko videli plezalce, ki so se s cepini in derezami prebijali proti vrhu ledenih vertikal. Za ene junaki, za druge adrenalinski odvisniki, če ne še celo kaj drugega.
Zaspanost štajerskega podeželja, sta pred letom obudila dva navdušenca nad starinami. Vmes je vskočil še propadajoči baročni dvorec in rodila se je "dobra praksa" - kot se reče. Več v nedeljski reportaži Marka Radmiloviča z naslovom: "Grofičino popoldne!"
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Neveljaven email naslov