Osem mesecev po končani drugi svetovni vojni, bilo je 13. januarja 1946, so jugoslovanske oblasti iz Apaške doline izgnale pretežni del tamkajšnjega nemško govorečega prebivalstva. Apače se prvič omenjajo na začetku 13. stoletja kot posest benediktinskega samostana v Šent Pavlu v Labotski dolini na Koroškem. Približno v tem času se je začela tudi nemška kolonizacija območja, za katero je bilo značilno, da so narasle vode Mure pogosto odplaknile kar cele vasi. Dokaj neznano okolje je v ospredje stopilo ob določanju državne meje med republiko Nemško Avstrijo ter Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev. Določitev Mure kot mejne črte je apaške Nemce dodelila jugoslovanski državi. S tem so se mnogi med njimi le stežka sprijaznili. Nemško usmerjeni domačini so tedaj sklenili poslati posebno delegacijo zavezniški razmejitveni komisiji, vendar je odločen nastop jugoslovanskih vojakov to preprečil. Z Apaško kotlino je Jugoslavija dobila okoli 4 tisoč prebivalcev, približno polovico Slovencev, rodovitna polja in številne mline ob Muri. Kljub obvezni slovenski šoli je okoli 3000 ljudi ohranilo nemščino kot svoj občevalni jezik, novo upanje pa jim je dvignil vzpon nacizma s priključitvijo Avstrije nemškemu rajhu. Takrat so po poročilih mariborske policije prirejali nočne baklade in pohode s pihalno godbo do mejnega prehoda Cmurek in vzklikali: “Hitler, Hitler …” Teh demonstracij se je poleg številnih spodnještajerskih Nemcev udeležilo tudi nekaj sto državljanov slovenske narodnosti. Po vojni so nove oblasti posegle po načelu kolektivne krivde in sredi najhuje zime približno 2200 ljudi v Gornji Radgoni natrpale v živinske vagone ter preko Madžarske napotile v Avstrijo. Metodologija Gestapa, preizkušena med vojno se je apaškim Nemcem zgodilo v prvem letu po vojni.