Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Mnogi psihologi in še več dušebrižnikov poudarja, da je najboljša obramba proti stresom, kugo današnjega časa, obujati, ohranjati in gojiti otroka v sebi. Vsako takšno početje je povezano z igro in današnji čas rojeva vedno nove. Tam nekje v osemdesetih letih prejšnjega stoletja, kar ni zelo daleč nazaj, so na Japonskem in v Hongkongu ustvarili novo igro – Airsoft. Po slovensko rečejo temu taktične igre, prebrati pa je tudi takle prevod – vojaški simulacijski šport.
Definicija na vsak način drži. Do zob in z replikami opremljeni možje se razdelijo na dobre in slabe in se spopadejo. Replika je kopija prave puške, pištole ali brzostrelke, za streljanje pa uporabljajo šest milimetrske kroglice iz trde plastike, ki redko povzročijo kakšno manjšo odrgnino. Zaščitna oprema je obvezna. Vojaška maskirna obleka z nakolenčniki, telovniki, ki so varovala in nosilci nabojnikov in druge za vojaka nujne priročne opreme, čelada in obvezna očala. Če jih kdo namenoma ali po nemarnem med igro sname, je spopada konec. Tudi smejanje ni priporočljivo, to se lahko pozna kakšnemu zobu. Zraven sodijo še primerni čevlji, najbolje vojaški, ki varujejo tudi gležnje. Igra zahteva tek in hojo po gozdu, preskakovanje ovir, vstopanje v jame, plezanje po skalah tako naprej, skratka vse, kar počnejo vojaki na terenu ali v urbanem okolju. Šport in taktična igra hkrati. Torej dela tudi domišljija.
Člani airsoft klubov po Evropi, pri nas jih je približno osemdeset, se dogovarjajo za večje dogodke, rečejo jim po angleško – evente. Ti zahtevajo pripravo taktične igre, domislijo si zgodbo, ki je bistvo vsakega eventa. Nazadnje na Madžarskem so uprizorili spopad med vojaki in proizvajalci in prekupčevalci z mamili, naslanjali pa so se na resnična dogajanja na mehiško-ameriški meji pri El Pasu. Dogodka se jih včasih udeleži nekaj deset, včasih nekaj sto, pred leti se jih je na Češkem zbralo približno dva tisoč. Kot vsi šport ima tudi ta pravila igre, največ in prednostna so tista, ki skrbijo za varnost.
882 epizod
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Mnogi psihologi in še več dušebrižnikov poudarja, da je najboljša obramba proti stresom, kugo današnjega časa, obujati, ohranjati in gojiti otroka v sebi. Vsako takšno početje je povezano z igro in današnji čas rojeva vedno nove. Tam nekje v osemdesetih letih prejšnjega stoletja, kar ni zelo daleč nazaj, so na Japonskem in v Hongkongu ustvarili novo igro – Airsoft. Po slovensko rečejo temu taktične igre, prebrati pa je tudi takle prevod – vojaški simulacijski šport.
Definicija na vsak način drži. Do zob in z replikami opremljeni možje se razdelijo na dobre in slabe in se spopadejo. Replika je kopija prave puške, pištole ali brzostrelke, za streljanje pa uporabljajo šest milimetrske kroglice iz trde plastike, ki redko povzročijo kakšno manjšo odrgnino. Zaščitna oprema je obvezna. Vojaška maskirna obleka z nakolenčniki, telovniki, ki so varovala in nosilci nabojnikov in druge za vojaka nujne priročne opreme, čelada in obvezna očala. Če jih kdo namenoma ali po nemarnem med igro sname, je spopada konec. Tudi smejanje ni priporočljivo, to se lahko pozna kakšnemu zobu. Zraven sodijo še primerni čevlji, najbolje vojaški, ki varujejo tudi gležnje. Igra zahteva tek in hojo po gozdu, preskakovanje ovir, vstopanje v jame, plezanje po skalah tako naprej, skratka vse, kar počnejo vojaki na terenu ali v urbanem okolju. Šport in taktična igra hkrati. Torej dela tudi domišljija.
Člani airsoft klubov po Evropi, pri nas jih je približno osemdeset, se dogovarjajo za večje dogodke, rečejo jim po angleško – evente. Ti zahtevajo pripravo taktične igre, domislijo si zgodbo, ki je bistvo vsakega eventa. Nazadnje na Madžarskem so uprizorili spopad med vojaki in proizvajalci in prekupčevalci z mamili, naslanjali pa so se na resnična dogajanja na mehiško-ameriški meji pri El Pasu. Dogodka se jih včasih udeleži nekaj deset, včasih nekaj sto, pred leti se jih je na Češkem zbralo približno dva tisoč. Kot vsi šport ima tudi ta pravila igre, največ in prednostna so tista, ki skrbijo za varnost.
Sam Dedal, oče mitološkega letalca Ikarja, si najbrž ne bi mogel bolje zamisliti kril, s katerimi bi lahko tako zelo živalim podobno poletel s sinom v višave. Bistvena razlika med njegovo zamislijo, ki se je za Ikarja slabo končala ter tako imenovanim 'wing-suitom' je v tem, da sodobni letalci letijo od zgoraj navzdol. In da namesto zamahov uporabljajo kar 500 metrov prostega pada. Kdo so pogumni letalci, ki skačejo z gora v prepade, nato pa na koncu razprejo padalo in pristanejo v dolini? Kako se takega letenja oziroma jadranja sploh naučijo? Jih je strah? Koliko nesreč se je že zgodilo in v katero smer se bo ta šport razvijal v prihodnje? Seveda pa tudi o tem, kje jih boste, z malo sreče, morda celo videli skakati. Ljudi netopirje, ki niso batmani, bo v Nedeljski reportaži skušal za trenutek ujeti Jure Čokl.
Kaj so jedli Emonci? To vprašanje si je novinar Ivan Merljak zastavil že pred mesecem ali dvema, ko je pripravljal oddajo Sledi časa o Emoni, saj prav letos mineva dva tisoč let od njenega "uradnega" nastanka. No, odgovor na uvodno vprašanje pa so poiskali na Srednji šoli za gostinstvo in turizem v Ljubljani, kjer so pred dnevi pripravili razstavo jedi, kakršne so si pripravljali v rimski Emoni. In kot se je lahko Ivan Merljak prepričal tudi kot avtor tokratne Nedeljske reportaže, so bile te jedi presenetljivo podobne današnjim, predvsem pa zelo okusne in - medeno sladke... Avtor Ivan Merljak
Kam odpeljati najdene ali zavržene živali, vedo že otroci v osnovni šoli - in prav je tako. Kaj jim, dokler ne dobijo ustrezne oskrbe, lahko ponudimo "za pod zob", tudi ni težko ugotoviti oziroma najti v najbližji trgovini. Kaj pa narediti, če najdemo na primer malo divjo svinjo, ki brez naše pomoči ne bi preživela? Komu sporočiti najdbo, v kakšnem primeru ji sploh pomagati? In kaj se bo z njo dogajalo, ko bo enkrat na varnem v azilu za prostoživeče živali? Kako se godi drugim prostoživečim živalim, ki so se znašle na drugi strani kletke? Kako jim pomagajo, kakšne so njihove zgodbe in koliko možnosti imajo, da se znova vrnejo v svoje življenjsko okolje? Po sledeh pomoči potrebnih divjih svinj, dihurjev, kun, lisic, sov in še koga se v Nedeljski reportaži odpravlja Jure Čokl.
Ob današnjem začetku Tedna ljubiteljske kulture, ki mu vselej namenja pozornost tudi Prvi program Radia Slovenija, smo v Uredništvu dokumentarnih oddaj tokratno Nedeljsko reportažo pripravili v skladu s tem pomembnim dogodkom. Marko Radmilovič nas bo tako popeljal v svet amaterskih gledališč in nam med drugim predstavil nenavadno pobudo nekaterih kulturnih društev, ki si z izmenjavo predstav omogočajo prave male gledališke abonmaje. Sicer pa več v oddaji z naslovom "Za red sobotni in izven".
V Nedeljski reportaži se bomo ustavili na obrobju Maribora, natančneje v Borovi vasi, kjer je v času Evropske prestolnice kulture na zaraščeni njivi zaživel in preživel projekt Urbani vrtovi. "Idejni očetje" projekta so si te vrtove zamislili kot skupnostne vrtove, ki bodo meščane oskrbovali s svežimi pridelki, hkrati pa se bo širil tudi prostor spoznavanja, druženja in učenja. Dobri dve leti po zagonu projekta je Nataša Kuhar vrtičkarje obiskala in se prepričala, da so svoje delo vzeli zelo zares. Na vrtu se učijo, da ni vse odvisno od njih. Tudi to, da več kot dajejo, več dobijo - pa naj gre za delo, ljubezen do narave, izmenjavo izkušenj ali pa sadik in semen s sosedi.
Te dni je obiranje češenj v Goriških Brdih v polnem teku. Med prvimi smo se lahko obiranja in tudi zobanja češenj lotili novinarji v sadovnjaku enega največjih pridelovalcev Aleksija s kmetije Mavrič v Kojskem. In resnici na ljubo: pojedli smo jih veliko, pobrali pa bolj malo ?. Avtor oddaje je Ivan Merljak.
Metulji so pravzaprav čudež narave. Zanje je značilen štiristopenjski življenjski krog. Jajčeca se spremenijo v ličinke oziroma gosenice, te v bube in na koncu ciklusa so odrasli metulji, ki z izjemno barvitostjo svojih kril očarajo vsakega. Koliko različnih vrst metuljev je na svetu, ne ve natančno nihče, ocenjujejo pa, da jih je okoli sto petdeset tisoč, na Slovenskem okoli tri tisoč petsto. Najstarejši ohranjeni fosili metuljev so iz eocena, štirideset do petdeset milijonov let nazaj. Prav zaradi njihovega življenjskega ciklusa, pravzaprav zaradi razvojne preobrazbe, so pri mnogih narodih simbol metamorfoze. Pri nekaterih ljudstvih so metulji simbol upanja, mnogim pomenijo duše umrlih, ponekod so prinašalci sanj ali želja, drugje spet so simbol dobrega ter sposobnosti, da se vse slabo spremeni v dobro. Marsikje ponazarjajo ženskost in ljubkost, v vsakdanje življenje pa vnašajo lahkotnost in igrivost ter smisel za humor. Metulji so, kot vse živali in rastline, del življenjskega ciklusa sveta in imajo svoje mesto v prehranjevalni verigi. Je njihov položaj ogrožen ali ne, se je spraševal Jurij Popov ter v Ljubljani in na Goričkem posnel Nedeljsko reportažo o človeku najljubših žuželkah.
Ljubljana je bila edino glavno mesto, ki je bilo v času druge svetovne vojne popolnoma obdano z bodečo žico oziroma s »fortifikacijskim sistemom«. Italijanski in nato nemški okupatorji so slovensko glavno mesto z žičnim obročem odrezali od zaledja za kar 1170 dni. Po maju 1945 so meščani uničili skoraj celotni obrambni pas okoli Ljubljane, vključno z večino bunkerjev, leta 1953 pa so na današnji Dunajski cesti postavili prvi spomenik. Leta 1957 je potekal prvi spominski pohod »Ob žici okupirane Ljubljane«, ki se je nato razvil v tradicionalno prireditev. V Mestni knjižnici Ljubljana so pripravili dan zbiranja spominov povezanih z obdobjem, ko je bila Ljubljana »veliko koncentracijsko taborišče, ki pa ga okupator ves čas okupacije ni mogel spraviti na kolena.« Fotografije, pisma, dnevnike in različne predmete, ki jih hranijo zbiralci, so v Slovanski knjižnici pod drobnogled vzeli poznavalci in tako je nastala Nedeljska reportaža Bojana Leskovca.
Avtor: Ivan Merljak. Drevak je pračoln, bi lahko rekli. Dolbli so ga že mostiščarji na barju, poznali pa so ga vse do druge polovice prejšnjega stoletja, ko je naglo izginil zaradi uveljavitve lažjih materialov, še posebej plastike. Pa vendar, v Dolenjem jezeru ob Cerkniškem jezeru zna Tone Lovko še dandanes izdolbsti pravi drevak ... Obiskal ga je avtor oddaje, Ivan Merljak.
Menda je v človeku neka prastara sila, ki ga vleče k temu, da povsem navaden les preoblikuje v nekaj občudovanja vrednega. Kdo so ljudje, ki najprej z motorno žago in nato z dleti ter še s kakšnim bolj natančnim orodjem dajo podobo najrazličnejšim izdelkom iz lesa? Oblikujejo skulpture, podobe, vztrajajo ob zahtevnih intarzijah in se povezujejo s sorodno mislečimi doma in po svetu. V Nedeljski reportaži bo Stane Kocutar obiskal nekaj članov Združenja rezbarjev in modelarjev lesa Slovenije, ki jih družita delo in prijateljstvo.
Avtor: Jure Čokl. Včasih so ljudje ob besedi "motoristka" pomislili na sopotnico na motorju, ki je krasila jeklenega konjička in bila obsojena na sedenje zadaj. Da bi prijela za krmilo jeklenega konja in ga pognala po cesti, ni prišlo niti na kraj pameti nikomur. Motorji so nevarni, prehitri, pretežki, "to ni za punce" ... Še ena izmed zgodb torej, kjer so si ženske morale priboriti enakopravnost, porečete. Pa ni čisto tako. Brez vsakega boja je preprosto prišel čas, ko so ženske dobesedno vzele stvari v svoje roke - naredile izpit - kot moški, si kupile motor - brez moških in nato še lepše, bolj elegantne in s prav toliko adrenalina zapeljale (tudi) na naše ceste. Ste pomislili, da vozijo lažje in manj zahtevne motorje? Napaka! Vozijo čisto prave zverine in to tako, da jih od motoristov loči le eleganca, ki je pri motoristkah očitna. Med bencinskimi hlapi, "stotnijami konjskih moči" ter hrumenjem motorjev slovenskih motoristk je Jure Čokl preveril, ali bi mu morda uspelo katero izmed njih ujeti pred mikrofon.
Na praznični dan se bomo ozrli tudi po velikonočnih tradicijah sosednjih držav. V Dalmaciji in njenem zaledju so namreč v zadnjih dvajsetih letih spet obudili prastari običaj tako imenovane "žudije". Gre za rimske čuvaje Kristusovega groba, ki so se, po svetopisemskih pričevanjih, ob pogledu na vstalega Kristusa v strahu razbežali. Običaj v dnevih okoli Velike noči postaja vse bolj priljubljen, tako da zadnja leta organizirajo celo festival skupin "žudij" iz posameznih krajev. Sicer pa več v Nedeljski reportaži Marka Radmiloviča.
avtor: Ivan Merljak Običaj priprave butar za cvetno nedeljo je že zelo star in ga poznamo po vsej Sloveniji. Res pa je, da se razlikuje od pokrajine do pokrajine in celo od vasi do vasi. Po primorskih mestih in vaseh so namreč že od nekdaj namesto butar uporabljali le oljčne vejice. Ljudje so butare in oljčne vejice blagoslavljali in potem manjše vejice iz njih zatikali za podboje vrat ali kam drugam, da bi varovale dom. Nameščali pa so jih tudi v hlevih, da bi varovale živino ? Avtor oddaje je Ivan Merljak.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Neveljaven email naslov