Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
V Cankarjevem domu so v času pred, med in po 10 dnevni vojni normalno poslovali
Cankarjev dom v Ljubljani je naša osrednja kulturna ustanova.
To dokazujejo tudi njihovi podatki, saj je do leta 2000 Cankarjev dom gostil 17.380 kulturnih, umetniških, kongresnih, sejemskih in družabnih prireditev ter skupaj 6,700.000 obiskovalk in obiskovalcev. Svojo vlogo pa je Cankarjev dom odigral tudi pred 25 leti, v času osamosvojitve in 10-dnevne vojne. Takrat so ob alarmih za zračne napade nudili zavetje od 3 do 4.000 občanom. Vseskozi pa je Cankarjevem domu deloval generalštab, sem so prihajali člani Predsedstva Republike Slovenije. Tu sta imela svoj štab minister za obrambo Janez Janša in minister za notranje zadeve Igor Bavčar. Tu so potekale znamenite konference za domačen in tuje novinarje. O tej vlogi, in o legendarnih tiskovnih konferencah tedanjega ministra za informiranje Jelka Kacina, bomo govorili v Nedeljski reportaži, ki jo je pripravil Milan Trobič.
V času gradnje Cankarjevega doma v Ljubljani je bilo jasno, da bo to središče za najrazličnejše kulturne prireditve, kongrese, politična zborovanja in še marsikaj drugega. Tedaj je bil celoten projekt tudi finančno zelo zahtevna, in čeprav so ga podprli tako država, mesto kot tudi drugi, so razmišljali kako bi dobili dodaten denar.
Vodja operativnega vodstva celotne graditve Cankarjevega doma Janez Zemljarič pa je takrat dobil genialno idejo, da bi garderobe v Cankarjevem domu zgradili tako, da bi služile tudi kot protiatomsko zaklonišče.
Vedel je namreč, da na zvezni ravni obstaja veliko denarja za obrambo in narodno zaščito. Na koncu mu je uspelo, da je odgovorne prepričal, da so ta denar res namenili Cankarjevemu domu.
Ta ima tako danes protiatomsko zaklonišče pod samo stavbo in delno pod Erjavčevo cesto. Poleg tega so takrat garderobe imele dvojno vlogo, se spominja dolgoletni direktor Cankarjevega doma Mitja Rotovnik, ki doda, da se je odločitev o protiatomskem zaklonišču izkazala kot odlična, 10 let po gradnji CD je to prišlo še kako prav vodstvom vojske in države, saj so bili v največjih garderobah CD Janez Janša, Igor Bavčar in drugi, ki so odločali o prihodnosti nove države.
Osrednje vprašanje je seveda zakaj so se odgovorni odločili, da bo Cankarjev dom v Ljubljani, postal središče osamosvajanja. Nekdanji minister za informiranje danes veleposlanik in stalni predstavnik Slovenije pri NATU Jelko Kacin pravi, da je bilo vzrokov več. Tu je bila vrsta dilem pred osamosvojitvijo, kdaj in kje ta odločilni akt razglasiti. JLA je namreč načrtovala državni udar, v Moskvi je zanj dobila načelno podporo, vendar s pogojem, da bodo ruski generali najprej odstavili Gorbačova nato pa podprli državni udar v Jugoslaviji. To se ni zgodilo in JLA je ukrepala na lastno pest, v veliki časovni stiski, doda Kacin.
Jelko Kacin.
foto: Arhiv Jelko Kacin.
Ko je Mitja Rotovnik razlagal svojo takratno vlogo kolegom direktorjem po svetu, je bilo to zanje zelo zanimivo. Tako jim je povedal, da je bil direktor štaba TO, kar so sprejeli z začudenjem in ko jim je podrobneje razložil kako in kaj, so se skupaj pošteno nasmejali. Sicer pa je CD v času 10-dnevne vojne nemoteno posloval, imeli so tudi prireditve, vsak dan pa so se odvijale novinarske konference. Takrat je bilo v CD 1000 domačih in tujih novinarjev.
Posebno vlogo je Cankarjev dom odigral ob alarmih za zračne napade. Takrat se je v prostorih doma zadrževalo od 3 do 4.000 ljudi, ki so jih iz Gallusove dvorane, kamor so se najprej zatekli, na pobudo Mitje Rotovnika usmerili v varne kleti. CD je bil namreč ena glavnih tarča napadov JLA, zaradi tega, ker je v CD potekalo, v času pred osamosvojitvijo več različnih manifestacij, ki so po ocenah tedanje jugovojske načenjale enotnost SFRJ, ena takih je bila podpora stavkujočim kosovskim rudarjem.
Osebje in vodstvo Cankarjevega doma je v času pred, med in po 10 dnevni vojni normalno poslovalo in delalo, in sicer v okvirih, kot so to dopuščale možnosti, je pa dejstvo, da je bila hiša, kot celota pravi borec za osamosvojitev, če zadevo presonaliziramo, meni Mitja Rotovnik. Ta doda, da takrat ni bilo nobenih težava ali zapletov. V CD so imeli dobro tehnično ekipo, zato ni bilo nobenih problemov, dilema Rotovnika je bila le ali v zaklonišče sodijo tudi domači ljubljenčki-psi, ko so jih ljudje v paniki, ob alarmih pripeljali v CD, je spustil v zaklonišča tudi psičke. Mitja Rotovnik pa se spominja, da je moral številnim novinarjem, še veliko kasneje po koncu 10-dnevne vojne za Slovenijo, vedno znova razlagati da ni tunelov med vlado, CD in parlamentom.
Ivan Botteri, ki je od leta 1994 novinar, je leta 1988 izstopil iz JLA, zato nas je zanimalo kako gleda na Cankarjeve dom kot središče osamosvajanja Slovenije? Botteri meni, da je bila odločitev za Cankarjev dom kot sedež osamosvojitve odlična poteza. JLA takrat ni imela ustreznega orožja, da bi bombardirala spodnje etaže CD. Poznala pa je skrite lokacije TO zato je bilo pomembno, da je bil sedež, štab v CD.
Kakšni pa so spomini Jelka Kacin na čas osamosvajanja? Kacin pravi, da so zelo živi in večplastni, saj se je zavedal, da imajo njegove besede in način kako določene zadeve predstavi vpliv na to kako bodo ljudje sprejeli in razumeli razvoj dogodkov in prihodnost osamosvajanja. Kacin tako opozori na potek agresije ko je JLA s pomočjo vojaške policije razorožila štab TO, ko je Josef Šimčik umrl v Pekrah, in vsega tega večina občanov ni mogla dojeti. Ljudje enostavno niso uspeli narediti preklop v svojih razmišljanjih, saj niti v najbolj morasti sanjah niso niti pomislili, da je JLA sposobna ukrepati proti civilnemu prebivalstvu in občanom skupne države. Ta resnica je bila za mnoge zelo stresna, in nemogoča. Cankarjev dom pa so izbrali zaradi dogajanja pred osamosvojitvijo, ko so bili tam kongresi, priprava in izvedba volitev itd.
Kako pa Mitja Rotovnik ocenjuje legendarne novinarske konference Jelka Kacina? Rotovnik meni, da je na novinarskih konferencah Jelko Kacin, blestel, povedal je več kot je bilo res, in je tako nekako hodil po robu, kot primer navaja kasetno bombo, ki so jo razstavili pred začetkom ene od novinarskih konferenc, in to je imelo izjemen propagandni učinke na tuje novinarje.
Vlado Zagorac je bil dopisnik Večernjega lista iz Zagreba, o izbiri Cankarjevega doma kot središča za informiranje pa pravi, da je bila to odlična odločitve. Zagorac pove kako je potekla akreditacija že pred dogajanjem v CD, problemov z vstopom v CD pa ni bilo. Takrat je večkrat dnevno poročal o dogajanju med vojno v Sloveniji saj sta bili Slovenija in Hrvaška zaveznici v procesu osamosvojitve.
890 epizod
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
V Cankarjevem domu so v času pred, med in po 10 dnevni vojni normalno poslovali
Cankarjev dom v Ljubljani je naša osrednja kulturna ustanova.
To dokazujejo tudi njihovi podatki, saj je do leta 2000 Cankarjev dom gostil 17.380 kulturnih, umetniških, kongresnih, sejemskih in družabnih prireditev ter skupaj 6,700.000 obiskovalk in obiskovalcev. Svojo vlogo pa je Cankarjev dom odigral tudi pred 25 leti, v času osamosvojitve in 10-dnevne vojne. Takrat so ob alarmih za zračne napade nudili zavetje od 3 do 4.000 občanom. Vseskozi pa je Cankarjevem domu deloval generalštab, sem so prihajali člani Predsedstva Republike Slovenije. Tu sta imela svoj štab minister za obrambo Janez Janša in minister za notranje zadeve Igor Bavčar. Tu so potekale znamenite konference za domačen in tuje novinarje. O tej vlogi, in o legendarnih tiskovnih konferencah tedanjega ministra za informiranje Jelka Kacina, bomo govorili v Nedeljski reportaži, ki jo je pripravil Milan Trobič.
V času gradnje Cankarjevega doma v Ljubljani je bilo jasno, da bo to središče za najrazličnejše kulturne prireditve, kongrese, politična zborovanja in še marsikaj drugega. Tedaj je bil celoten projekt tudi finančno zelo zahtevna, in čeprav so ga podprli tako država, mesto kot tudi drugi, so razmišljali kako bi dobili dodaten denar.
Vodja operativnega vodstva celotne graditve Cankarjevega doma Janez Zemljarič pa je takrat dobil genialno idejo, da bi garderobe v Cankarjevem domu zgradili tako, da bi služile tudi kot protiatomsko zaklonišče.
Vedel je namreč, da na zvezni ravni obstaja veliko denarja za obrambo in narodno zaščito. Na koncu mu je uspelo, da je odgovorne prepričal, da so ta denar res namenili Cankarjevemu domu.
Ta ima tako danes protiatomsko zaklonišče pod samo stavbo in delno pod Erjavčevo cesto. Poleg tega so takrat garderobe imele dvojno vlogo, se spominja dolgoletni direktor Cankarjevega doma Mitja Rotovnik, ki doda, da se je odločitev o protiatomskem zaklonišču izkazala kot odlična, 10 let po gradnji CD je to prišlo še kako prav vodstvom vojske in države, saj so bili v največjih garderobah CD Janez Janša, Igor Bavčar in drugi, ki so odločali o prihodnosti nove države.
Osrednje vprašanje je seveda zakaj so se odgovorni odločili, da bo Cankarjev dom v Ljubljani, postal središče osamosvajanja. Nekdanji minister za informiranje danes veleposlanik in stalni predstavnik Slovenije pri NATU Jelko Kacin pravi, da je bilo vzrokov več. Tu je bila vrsta dilem pred osamosvojitvijo, kdaj in kje ta odločilni akt razglasiti. JLA je namreč načrtovala državni udar, v Moskvi je zanj dobila načelno podporo, vendar s pogojem, da bodo ruski generali najprej odstavili Gorbačova nato pa podprli državni udar v Jugoslaviji. To se ni zgodilo in JLA je ukrepala na lastno pest, v veliki časovni stiski, doda Kacin.
Jelko Kacin.
foto: Arhiv Jelko Kacin.
Ko je Mitja Rotovnik razlagal svojo takratno vlogo kolegom direktorjem po svetu, je bilo to zanje zelo zanimivo. Tako jim je povedal, da je bil direktor štaba TO, kar so sprejeli z začudenjem in ko jim je podrobneje razložil kako in kaj, so se skupaj pošteno nasmejali. Sicer pa je CD v času 10-dnevne vojne nemoteno posloval, imeli so tudi prireditve, vsak dan pa so se odvijale novinarske konference. Takrat je bilo v CD 1000 domačih in tujih novinarjev.
Posebno vlogo je Cankarjev dom odigral ob alarmih za zračne napade. Takrat se je v prostorih doma zadrževalo od 3 do 4.000 ljudi, ki so jih iz Gallusove dvorane, kamor so se najprej zatekli, na pobudo Mitje Rotovnika usmerili v varne kleti. CD je bil namreč ena glavnih tarča napadov JLA, zaradi tega, ker je v CD potekalo, v času pred osamosvojitvijo več različnih manifestacij, ki so po ocenah tedanje jugovojske načenjale enotnost SFRJ, ena takih je bila podpora stavkujočim kosovskim rudarjem.
Osebje in vodstvo Cankarjevega doma je v času pred, med in po 10 dnevni vojni normalno poslovalo in delalo, in sicer v okvirih, kot so to dopuščale možnosti, je pa dejstvo, da je bila hiša, kot celota pravi borec za osamosvojitev, če zadevo presonaliziramo, meni Mitja Rotovnik. Ta doda, da takrat ni bilo nobenih težava ali zapletov. V CD so imeli dobro tehnično ekipo, zato ni bilo nobenih problemov, dilema Rotovnika je bila le ali v zaklonišče sodijo tudi domači ljubljenčki-psi, ko so jih ljudje v paniki, ob alarmih pripeljali v CD, je spustil v zaklonišča tudi psičke. Mitja Rotovnik pa se spominja, da je moral številnim novinarjem, še veliko kasneje po koncu 10-dnevne vojne za Slovenijo, vedno znova razlagati da ni tunelov med vlado, CD in parlamentom.
Ivan Botteri, ki je od leta 1994 novinar, je leta 1988 izstopil iz JLA, zato nas je zanimalo kako gleda na Cankarjeve dom kot središče osamosvajanja Slovenije? Botteri meni, da je bila odločitev za Cankarjev dom kot sedež osamosvojitve odlična poteza. JLA takrat ni imela ustreznega orožja, da bi bombardirala spodnje etaže CD. Poznala pa je skrite lokacije TO zato je bilo pomembno, da je bil sedež, štab v CD.
Kakšni pa so spomini Jelka Kacin na čas osamosvajanja? Kacin pravi, da so zelo živi in večplastni, saj se je zavedal, da imajo njegove besede in način kako določene zadeve predstavi vpliv na to kako bodo ljudje sprejeli in razumeli razvoj dogodkov in prihodnost osamosvajanja. Kacin tako opozori na potek agresije ko je JLA s pomočjo vojaške policije razorožila štab TO, ko je Josef Šimčik umrl v Pekrah, in vsega tega večina občanov ni mogla dojeti. Ljudje enostavno niso uspeli narediti preklop v svojih razmišljanjih, saj niti v najbolj morasti sanjah niso niti pomislili, da je JLA sposobna ukrepati proti civilnemu prebivalstvu in občanom skupne države. Ta resnica je bila za mnoge zelo stresna, in nemogoča. Cankarjev dom pa so izbrali zaradi dogajanja pred osamosvojitvijo, ko so bili tam kongresi, priprava in izvedba volitev itd.
Kako pa Mitja Rotovnik ocenjuje legendarne novinarske konference Jelka Kacina? Rotovnik meni, da je na novinarskih konferencah Jelko Kacin, blestel, povedal je več kot je bilo res, in je tako nekako hodil po robu, kot primer navaja kasetno bombo, ki so jo razstavili pred začetkom ene od novinarskih konferenc, in to je imelo izjemen propagandni učinke na tuje novinarje.
Vlado Zagorac je bil dopisnik Večernjega lista iz Zagreba, o izbiri Cankarjevega doma kot središča za informiranje pa pravi, da je bila to odlična odločitve. Zagorac pove kako je potekla akreditacija že pred dogajanjem v CD, problemov z vstopom v CD pa ni bilo. Takrat je večkrat dnevno poročal o dogajanju med vojno v Sloveniji saj sta bili Slovenija in Hrvaška zaveznici v procesu osamosvojitve.
V Šentrupertu na Dolenjskem se ljudje radi družijo pod kozolci, se poveselijo in tudi pokažejo, kaj so nabrali ali naredili. Letos so v Deželi kozolcev na široki travni ravnini pred krajem pripravili Zeliščni dan. To je svojevrstno druženje ljubiteljev zelišč v okolju prvega muzeja na prostem s kozolci na svetu. Prireditev je tudi strokovne narave, saj se udeleženci seznanijo z vlogo in pomenom zelišč v vsakodanjem življenju. Avtor oddaje je Ivan Merljak.
Pred več kot dvajsetimi leti je Dokumentarno feljtonsko uredništvo objavilo reportažo Marka Radmiloviča o pristanku stratosferskega balona v Ženavljah. Sredi tridesetih let prejšnjega stoletja je namreč na Goričkem pristal stratosferski balon, ki sta ga upravljala belgijska znanstvenika Max Cosyns in Nere van der Elst. O dogodku je nato naš sodelavec Marko Radmilovič posnel še dokumentarni film, letos pa se vrača na mesto pristanka. Mineva namreč 80 let od nenavadnega dogodka, vaščani pa so že pred sedemnajstimi leti, na mestu pristanka, inspirirani z radijsko oddajo in filmom postavili spominsko obeležje, obletnico pa bodo počastili s prigodno prireditvijo. Kaj vse se bo zgodilo v Ženavljah v nedeljski reportaži z naslovom: Dan, ko smo Evropi padli na glavo" Avtor Marko Radmilovič.
Več kot 300 let so se v Dornavi in v njeni okolici na manjših in srednje velikih kmetijah ukvarjali s pridelavo "lüka" oziroma čebule, ene najbolj znanih vrst zelenjave na Ptujskem polju. Čeprav je njena pridelava v 70-ih letih prejšnjega stoletja nekoliko zamrla, jo je Turistično etnografsko društvo Lükari pred dobrima dvema desetletjema znova obudilo. O dornavskem lüku, skoraj pozabljeni poljščini, je v svojih delih pisal že pisatelj Anton Ingolič, na kar so domačini nadvse ponosni. Kot tudi na to, da je njihov lük zaščiten z geografsko označbo tako v Sloveniji, kot tudi v Evropski uniji. In če vas bo pot predzadnjo nedeljo v avgustu peljala v najstarejšo vas na Ptujskem polju, boste deležni pozdrava "Po dornavski šegi: lük - lük!". Nedeljsko reportažo je tam posnela Nataša Kuhar.
Menda je stara resnica, da se vsi družbeni pojavi prej ali slej spremenijo v svoje nasprotje. Živ dokaz je tako imenovana železna zavesa, ki je Evropo delila od leta 1945 do njenega padca v devetdesetih letih prejšnjega stoletja. To je bila ideološka meja, dolga več kot 12.500 kilometrov. Raztezala se je od Arktičnega oceana na norveško-ruski meji, prek obal Baltskega in Jadranskega morja in čez Balkan do Črnega morja. Ob tej zgodovinski delitveni črti leži 24 evropskih držav. Danes ima stara celina 50 suverenih držav, to pomeni, da jih skoraj polovica leži ob črti, ki že deset let postaja svoje nasprotje. Pred desetimi leti se je namreč v nekoč razdeljeni Nemčiji rodila ideja o svojevrstni ohranitvi te črte in o tem, da bi jo spremili v zeleno vez. Pripadniki različnih nevladnih organizacij, med njimi so zlasti dejavni naravovarstveniki, so namreč spoznali, da je železna zavesa poleg vsega slabega prinesla tudi nekaj dobrega. Ohranila je namreč skoraj nedotaknjena naravna; to pomeni, da so tam ohranjene tudi redke rastlinske vrste, ki jih drugod ni več. Zelena vez, ki danes združuje narode in države, poteka prek manj razvita območja, ob njej pa je že več kot 40 narodnih parkov in več kot 3.200 zavarovanih naravnih območij. Poleg tega je zelena vez tudi območje posebne kulturne dediščine - vojaške arhitekture. Ohranja tudi te, kot opozorilo in kot pričevanje. Jurij Popov se je z novinarskimi kolegi iz različnih držav in ljudmi, ki skrbijo za Zeleno vez - Green Belt - odpravil na 240 kilometrov dolg odsek te poti, od Trsta do Beljaka. Dogajanje in vtise je strnil v Nedeljski reportaži. Avtor: Jurij Popov.
Lego kock nikoli ne nehaš sestavljati, pravijo tisti, ki so jih kdaj resno sestavljali. Najprej jih sestavljaš s starši, nato sam, potem skupaj z otroki in tako je krog sklenjen. Sestavljalci, ki so začeli zlagati simetrične kocke takrat, ko so se te prvič pojavile v nekdanji Jugoslaviji, so zdaj stari okoli 45 let. In se še zmeraj igrajo. Zakaj so te igrače tako zelo drugačne od ostalih? Zakaj navdušenje nad njimi ne poneha? Katere kocke so najbolj priljubljene in katere so največ vredne? Koliko denarja porabijo za najbolj iskane modele najbolj zavzeti sestavljalci? V svet igrač neštetih možnosti, barv in oblik se z malo starejšimi ljubitelji kock podaja Jure Čokl.
Pozabite na nogomet, pozabite celo na košarko! Prihaja "pandolo". Ampak da bo zgodba o tej skrivnostni istrski igri še bolj napeta, bomo sledili nenavadni poti, ki jo je pandolo naredil, ko se je s Primorske preselil v Prekmurje. V Nedeljski reportaži Marka Radmiloviča.
Podsreda je najbolj znana po gradu krških škofov, ki sodi med najlepše slovenske romanske gradove. Toda Jurij Popov se je na grad napotil le zato, da je od tam vrgel oko na čudoviti dolini Bistrice in Sotle, ki sta osrednji del Kozjanskega parka, enega izmed zavarovanih naravnih rajev na Slovenskem. Pomešal se je med otroke, udeležence naravoslovne izobraževalne delavnice ter skupaj z njimi spoznaval rastlinstvo, živalstvo, kamnine in vode. Ste vedeli, da tod raste sedem vrst zelo redkih in ogroženih praprotnic in semenk ter več kot 70 rastlinskih in živalskih vrst z rdečega seznama najbolj ogroženih in zavarovanih? Ste vedeli, da je na širšem območju več kot 30 vrst različnih kukavičevk, prelepih cvetov? Sprehajali smo se po tamkajšnjih habitatih, hodili po zavarovanih pešpoteh, obiskali 12 dreves, starejših od 250 let, in poslušali petje raznih redkih ptic, med njimi tudi zavarovanega čebelarja. Avtor: Jurij Popov
Na obrobju vasi Krvava Peč pri Velikih Laščah je v kraški vrtači pod krošnjami dreves začelo delovati nevsakdanje gledališče, ki ni nastalo z denarjem kulturnega ministrstva ali kakšnih drugih državnih botrov. Pobudo za "ljudski teater" je namreč dal domačin Srečko Knafelc, potem pa so vsi skupaj zgrabili velike kamne in jih utrdili v naravnem amfiteatru, podobno kot so to delali že stari Grki in Rimljani v davni antiki. Dve leti so valili kamne na kup, lani so imeli prvo preizkušnjo, letos pa so Lojzov teater odprli s pravim kulturnim programom. Avtor oddaje je Ivan Merljak.
Sam Dedal, oče mitološkega letalca Ikarja, si najbrž ne bi mogel bolje zamisliti kril, s katerimi bi lahko tako zelo živalim podobno poletel s sinom v višave. Bistvena razlika med njegovo zamislijo, ki se je za Ikarja slabo končala ter tako imenovanim 'wing-suitom' je v tem, da sodobni letalci letijo od zgoraj navzdol. In da namesto zamahov uporabljajo kar 500 metrov prostega pada. Kdo so pogumni letalci, ki skačejo z gora v prepade, nato pa na koncu razprejo padalo in pristanejo v dolini? Kako se takega letenja oziroma jadranja sploh naučijo? Jih je strah? Koliko nesreč se je že zgodilo in v katero smer se bo ta šport razvijal v prihodnje? Seveda pa tudi o tem, kje jih boste, z malo sreče, morda celo videli skakati. Ljudi netopirje, ki niso batmani, bo v Nedeljski reportaži skušal za trenutek ujeti Jure Čokl.
Kaj so jedli Emonci? To vprašanje si je novinar Ivan Merljak zastavil že pred mesecem ali dvema, ko je pripravljal oddajo Sledi časa o Emoni, saj prav letos mineva dva tisoč let od njenega "uradnega" nastanka. No, odgovor na uvodno vprašanje pa so poiskali na Srednji šoli za gostinstvo in turizem v Ljubljani, kjer so pred dnevi pripravili razstavo jedi, kakršne so si pripravljali v rimski Emoni. In kot se je lahko Ivan Merljak prepričal tudi kot avtor tokratne Nedeljske reportaže, so bile te jedi presenetljivo podobne današnjim, predvsem pa zelo okusne in - medeno sladke... Avtor Ivan Merljak
Kam odpeljati najdene ali zavržene živali, vedo že otroci v osnovni šoli - in prav je tako. Kaj jim, dokler ne dobijo ustrezne oskrbe, lahko ponudimo "za pod zob", tudi ni težko ugotoviti oziroma najti v najbližji trgovini. Kaj pa narediti, če najdemo na primer malo divjo svinjo, ki brez naše pomoči ne bi preživela? Komu sporočiti najdbo, v kakšnem primeru ji sploh pomagati? In kaj se bo z njo dogajalo, ko bo enkrat na varnem v azilu za prostoživeče živali? Kako se godi drugim prostoživečim živalim, ki so se znašle na drugi strani kletke? Kako jim pomagajo, kakšne so njihove zgodbe in koliko možnosti imajo, da se znova vrnejo v svoje življenjsko okolje? Po sledeh pomoči potrebnih divjih svinj, dihurjev, kun, lisic, sov in še koga se v Nedeljski reportaži odpravlja Jure Čokl.
Ob današnjem začetku Tedna ljubiteljske kulture, ki mu vselej namenja pozornost tudi Prvi program Radia Slovenija, smo v Uredništvu dokumentarnih oddaj tokratno Nedeljsko reportažo pripravili v skladu s tem pomembnim dogodkom. Marko Radmilovič nas bo tako popeljal v svet amaterskih gledališč in nam med drugim predstavil nenavadno pobudo nekaterih kulturnih društev, ki si z izmenjavo predstav omogočajo prave male gledališke abonmaje. Sicer pa več v oddaji z naslovom "Za red sobotni in izven".
V Nedeljski reportaži se bomo ustavili na obrobju Maribora, natančneje v Borovi vasi, kjer je v času Evropske prestolnice kulture na zaraščeni njivi zaživel in preživel projekt Urbani vrtovi. "Idejni očetje" projekta so si te vrtove zamislili kot skupnostne vrtove, ki bodo meščane oskrbovali s svežimi pridelki, hkrati pa se bo širil tudi prostor spoznavanja, druženja in učenja. Dobri dve leti po zagonu projekta je Nataša Kuhar vrtičkarje obiskala in se prepričala, da so svoje delo vzeli zelo zares. Na vrtu se učijo, da ni vse odvisno od njih. Tudi to, da več kot dajejo, več dobijo - pa naj gre za delo, ljubezen do narave, izmenjavo izkušenj ali pa sadik in semen s sosedi.
Te dni je obiranje češenj v Goriških Brdih v polnem teku. Med prvimi smo se lahko obiranja in tudi zobanja češenj lotili novinarji v sadovnjaku enega največjih pridelovalcev Aleksija s kmetije Mavrič v Kojskem. In resnici na ljubo: pojedli smo jih veliko, pobrali pa bolj malo ?. Avtor oddaje je Ivan Merljak.
Metulji so pravzaprav čudež narave. Zanje je značilen štiristopenjski življenjski krog. Jajčeca se spremenijo v ličinke oziroma gosenice, te v bube in na koncu ciklusa so odrasli metulji, ki z izjemno barvitostjo svojih kril očarajo vsakega. Koliko različnih vrst metuljev je na svetu, ne ve natančno nihče, ocenjujejo pa, da jih je okoli sto petdeset tisoč, na Slovenskem okoli tri tisoč petsto. Najstarejši ohranjeni fosili metuljev so iz eocena, štirideset do petdeset milijonov let nazaj. Prav zaradi njihovega življenjskega ciklusa, pravzaprav zaradi razvojne preobrazbe, so pri mnogih narodih simbol metamorfoze. Pri nekaterih ljudstvih so metulji simbol upanja, mnogim pomenijo duše umrlih, ponekod so prinašalci sanj ali želja, drugje spet so simbol dobrega ter sposobnosti, da se vse slabo spremeni v dobro. Marsikje ponazarjajo ženskost in ljubkost, v vsakdanje življenje pa vnašajo lahkotnost in igrivost ter smisel za humor. Metulji so, kot vse živali in rastline, del življenjskega ciklusa sveta in imajo svoje mesto v prehranjevalni verigi. Je njihov položaj ogrožen ali ne, se je spraševal Jurij Popov ter v Ljubljani in na Goričkem posnel Nedeljsko reportažo o človeku najljubših žuželkah.
Ljubljana je bila edino glavno mesto, ki je bilo v času druge svetovne vojne popolnoma obdano z bodečo žico oziroma s »fortifikacijskim sistemom«. Italijanski in nato nemški okupatorji so slovensko glavno mesto z žičnim obročem odrezali od zaledja za kar 1170 dni. Po maju 1945 so meščani uničili skoraj celotni obrambni pas okoli Ljubljane, vključno z večino bunkerjev, leta 1953 pa so na današnji Dunajski cesti postavili prvi spomenik. Leta 1957 je potekal prvi spominski pohod »Ob žici okupirane Ljubljane«, ki se je nato razvil v tradicionalno prireditev. V Mestni knjižnici Ljubljana so pripravili dan zbiranja spominov povezanih z obdobjem, ko je bila Ljubljana »veliko koncentracijsko taborišče, ki pa ga okupator ves čas okupacije ni mogel spraviti na kolena.« Fotografije, pisma, dnevnike in različne predmete, ki jih hranijo zbiralci, so v Slovanski knjižnici pod drobnogled vzeli poznavalci in tako je nastala Nedeljska reportaža Bojana Leskovca.
Avtor: Ivan Merljak. Drevak je pračoln, bi lahko rekli. Dolbli so ga že mostiščarji na barju, poznali pa so ga vse do druge polovice prejšnjega stoletja, ko je naglo izginil zaradi uveljavitve lažjih materialov, še posebej plastike. Pa vendar, v Dolenjem jezeru ob Cerkniškem jezeru zna Tone Lovko še dandanes izdolbsti pravi drevak ... Obiskal ga je avtor oddaje, Ivan Merljak.
Menda je v človeku neka prastara sila, ki ga vleče k temu, da povsem navaden les preoblikuje v nekaj občudovanja vrednega. Kdo so ljudje, ki najprej z motorno žago in nato z dleti ter še s kakšnim bolj natančnim orodjem dajo podobo najrazličnejšim izdelkom iz lesa? Oblikujejo skulpture, podobe, vztrajajo ob zahtevnih intarzijah in se povezujejo s sorodno mislečimi doma in po svetu. V Nedeljski reportaži bo Stane Kocutar obiskal nekaj članov Združenja rezbarjev in modelarjev lesa Slovenije, ki jih družita delo in prijateljstvo.
Avtor: Jure Čokl. Včasih so ljudje ob besedi "motoristka" pomislili na sopotnico na motorju, ki je krasila jeklenega konjička in bila obsojena na sedenje zadaj. Da bi prijela za krmilo jeklenega konja in ga pognala po cesti, ni prišlo niti na kraj pameti nikomur. Motorji so nevarni, prehitri, pretežki, "to ni za punce" ... Še ena izmed zgodb torej, kjer so si ženske morale priboriti enakopravnost, porečete. Pa ni čisto tako. Brez vsakega boja je preprosto prišel čas, ko so ženske dobesedno vzele stvari v svoje roke - naredile izpit - kot moški, si kupile motor - brez moških in nato še lepše, bolj elegantne in s prav toliko adrenalina zapeljale (tudi) na naše ceste. Ste pomislili, da vozijo lažje in manj zahtevne motorje? Napaka! Vozijo čisto prave zverine in to tako, da jih od motoristov loči le eleganca, ki je pri motoristkah očitna. Med bencinskimi hlapi, "stotnijami konjskih moči" ter hrumenjem motorjev slovenskih motoristk je Jure Čokl preveril, ali bi mu morda uspelo katero izmed njih ujeti pred mikrofon.
Na praznični dan se bomo ozrli tudi po velikonočnih tradicijah sosednjih držav. V Dalmaciji in njenem zaledju so namreč v zadnjih dvajsetih letih spet obudili prastari običaj tako imenovane "žudije". Gre za rimske čuvaje Kristusovega groba, ki so se, po svetopisemskih pričevanjih, ob pogledu na vstalega Kristusa v strahu razbežali. Običaj v dnevih okoli Velike noči postaja vse bolj priljubljen, tako da zadnja leta organizirajo celo festival skupin "žudij" iz posameznih krajev. Sicer pa več v Nedeljski reportaži Marka Radmiloviča.
Neveljaven email naslov