Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Zmajarsko vzletišče
Ko obiščemo Loško dolino, nas pot pelje naprej preko Bloške police, skozi starodavni Lož, Stari trg pri Ložu, in nato nas že pozdravi Racna gora, s svojimi slemeni zapira Loško dolino na vzhodu. Čeprav je v tej naravni pregradi med Loško dolino in Loškim Potokom najvišji Petelinjek, je zaradi svoje dostopnosti veliko bolje obiskan vrh, imenovan enako kot gora - Racna gora.
Gozdu, ki vse bolj prerašča pobočja, kljubujejo le še redke košenice, med njimi tudi jasa na zahodnem pobočju, ki jo za vzletišče radi uporabljajo jadralni padalci in zmajarji, tako so med drugim zapisali na straneh javnega zavoda za kulturo, turizem in medgeneracijsko sodelovanje Snežnik.
Na vzhodni strani Loške doline, nad izviri Velikega Obrha se bohoti Racna gora. Ta je danes poraščena z gozdom, le sredi pobočja je ostala ena sama večja jasa. Zanimivo pa je, da ljudsko izročilo navaja Racno goro kot domovanje zmaja-ltuarn, na vrhu naj bi stal tudi grad.
Sicer pa je ta gora domovanje ali le prehod za številne žival, med njimi tudi za medveda. V ljudskem izročilu pa so z njo povezni številni strahovi in bajeslovna bitja.
Milena Ožbolt z Markovca pravi, da so vsaj tri inačice izvora imena. Prva je, da so zaradi poplav iz lukenj na Racni gori letale race, druga varianta, da so race iz Racne gore prihajale k vodi. Kraševčev ata ji je pa nekoč povedal, da so od tam letale race. Ena od štorij je tudi, da naj bi nekoč tam na drevju rasle race. Je pa gora nastala ko je bil še zmaj v Mrzli jami. Imel je sedem glav. Ljudje, ki so pršili v te kraje so se naselili na ravno polje, ki pa je bilo polno skal in kamenja, tu pa je bil še zmaj, ki so se ga vsi bali. Nato pa se je našel nek pogumen mož in je ljudi tako ohrabril, da so zmaja ugnali. Odsekali so mu šest glav, in ko naj bi padla še sedma, je zmaj začel prositi za življenje. V zameno pa naj bi očistil polje skalovja, in res ga je nato znosil na Racno goro.
Zmaji na Racni gori niso naključje, jasa, ki smo jo že večkrat omenili je spodbudila tudi prve letalce z zmaji, zmajarje, ki so sredi 70-let prejšnjega stoletja začeli tam letati. Prvi je bil dr. Bogomir Miro Hrabar, sicer domačin, ki je živel v Ljubljani. Njegovi poleti so vzbudili veliko zanimanje med domačini, in tako so se spletle tudi številne anekdote. Tak je bila recimo, da je nekoč pristal na njivi, kjer je še vedno rasel krompir, ki bi ga moral kmet sicer že davno pospraviti. Ko je zmajar zaoral med krompirjem, je lastnik njive takoj pridirjal z vilami in se seveda zelo razburil, ampak ker mu je letalec obljubil, za tisti čas, kar lepo vsoto denarja, ga je kmet na koncu pobaral: "Doktor Hrabar, kar še kdaj pristanite na moji njivi!"
Zmajarstvo je prišlo v naše kraje skupaj z nekaterimi drugim športi iz zahoda, in vse to se je združilo v Delta klubu, ob tem pa so nastali še trije centri v Ljubljani, Škofji Loki in v Cerknici, ki med samo niso bili povezani pove dolgoletni zmajar Andrej Mravlje. Ta pravi, da se je zmajarstvo začelo okrog leta 1975, zmaje so izdelovali po slikah iz knjig. Šolanje za letalce z zmaji se je začelo na Blokah, in ko so ti dobili dovolj izkušenj so šli letati na Racno goro. Tam so bili poleti visoki 300 metrov, let pa je trajal eno uro. Vendar pa so nekateri zmajarji radi tudi malo pretiravali in so svoje polete opisovali s podobno mero pretiravanja kot to velja za šale o ribičih, doda Mravlje.
Na Racni gori sta bili dve težji nesreči, tako je Stane Homar je postal tetraplegik, ostale nesreče pa so se na srečo končale le z zlomljenimi rokami, nogami, buškami in zvini. Zmajarji pa so pristajali tudi na vaških kurnikih, kozolcih in hišah, na veliko veselje domačinov.
Sicer pa nekih neposrednih povezav z jadralnim letalstvom, ki je bilo razvito na Blokah ni bilo pove Mravlje, čeprav so zmajarji letali tudi z gričkov in vzpetin v okolici Blok, recimo z Bradatke in podobo.
Zmaje so takrat popravljali kar na Racni gori. Zgodilo pa se je, da je moral kdo sesti v avto in se odpeljati v Ljubljano, kjer je potem v nekdanji Metalki kupil potrebne "rezervne dele". Šlo je predvsem za cevi, žico in ostalo drobnarijo.
Zmajarstvu je sredi 90 let na Racni gori sledilo jadralno padalstvo, letal je tudi Adolf Košmrl. Kot doda, je bil prvi jadralni padalec na Racni gori, Andrej Šebenik, domačin, ki je navdušil tudi vse ostale. Vsi pa so se učili sami, sproti iz svojih napak. Začeli so prirejati tudi tekme, tako na občinski kot na državni ravni, ustanovili pa so tudi klub Race.
Zmajarstva in padalstva ne bi bilo brez jase na Racni gori. Adolf Košmrl iz Vrhnike pri Ložu, pove, da ima njegova družina v lasti ta del gore že od nekdaj , in da je jasa tam že od kar pomni. Po njegovem je najbrž nastala zaradi vetra, ki ne pusti, da bi tam kaj raslo. Prej je bila Racna gora gola, saj so tam pasli živino in ovce. Jaso pa je ročno kosil sovaščan. Seno so nato s pomočjo leskovih vej spravljali do poti in ga nato z vozovi prepeljali v dolino.
Z Racno goro je, poleg zmajev povezanih kar nekaj mitoloških bitij, Milena Ožbolt pove, da je bilo veliko različnih cupranc, ki so hodile po gori sem ter tja. To so trdili domačini, ki so na gori večkrat videli lučke. Pri tem pa so najbrž pozabili, da so v resnici z Racne gore hodili Polanci k maši in so si svetili z baklami-faglami. Na vrhu gore pa so zažigali cuprance.
Racno goro sestavljata apnenec in dolomitizirani apnenec. Nekoč so imeli domačini svoje travnike predvsem na dolomitni podlagi, saj je bila ta primerna za košnjo in pašništvo. Gozdne površine so krčili večinoma s požigalništvom in s pomočjo koz, ki so poskrbele, da se površine niso zarasle. Revirni gozdar Janez Antončič ocenjuje, da je industrializacija povzročila, da ljudje niso več kosili in pasli na Racni gori, zato se je ta začela zaraščati. Gozd se je približal hišam in zato prihajajo v vasi medvedi, in druga divjačina.
Na Racni gori živijo: jeleni, košute, medvedi, divji prašiči, divje mačke, risi, polhi, cel vrsta ptic, tudi divji petelin in gozdni jerebi. Rafael Mlakar, z Iga vasi, ga je bil letos, kljub svojim častitljivim 80 letom, že v vsaj 30-krat na Racni gori. ( Žal je Rafael Mlakar pred nekaj dnevi umrl).
Na Racni gori je veliko divjačine, ki se tu ne zadržuje ampak je gora le vmesna postaja na njihovih poteh, to so recimo risi in volkovi. Šakalov še ni, jih pa pričakujejo, saj so sledi že našli. Pa tudi Ljubljansko barje, kjer so šakali že stalni prebivalci ni tako daleč od Racne gore. Opazili so večkrat tudi gamse ali gošarje kot jih ponekod imenujejo.
Kako zelo pomembna je na Racni gori divjačina, kaže izročilo, saj so bili včasih zato v teh krajih zelo "aktivni" raubšici, ali nezakoniti lovci.
Brez polhanja v tisti krajih ne gre. Rafael Mlakar je povedal, da so na Racni gori polhali že od nekdaj. Zato izročila in zgodb o polhanju ne manjka. Posebej pa je bila že od nekdaj cenjena tako imenovana polšja mast, za hitrejše celjenje ran. Polšje kožuščke pa so kupovali različni posamezniki pa tudi trgovci.
Racna gora je naravna pregrada med Notranjsko in Dolenjsko in je pomemben vir lesa, za domačo porabo, in za industrijsko predelavo in prodajo.
Racna gora je tudi vir za največji vodotok v Loški dolini.
Največji problem pri gospodarjenju z gozdom na Racni gori so bile poti, pravi Janez Antončič. Problem so bile slabe ceste, in sedaj pospešeno delajo vlake, da lahko ljudje gozd obdelujejo. Žal z večjim številom cest prihaja v gozd vse več ljudi, ki se tam vozijo z različnimi prevoznimi sredstvi, kar vnaša nemir in prinaša onesnaževanje, zato bo treba to zakonsko urediti.
Naselij na Racni gori ni, v bližini je Knežja Njiva in v to pogorje sodijo »Zdolnje in Zgornje Polane«, pravi Milena Ožbolt. Naselja so na pobočjih Racne gore. Tak primer so recimo že omenjene Poljane-Polane, ki so nastale v času turških vpadov, zaradi njihov odmaknjenosti od glavnih ceste so jih drugi prebivalci in ravninskih predelov in okoličani zasmehovali. Očitali so jim, da imajo "smešno govorico" in podobno.
Ko imate toliko...
Je Pudobec srečal Poljanca, se pomenkujeta, pa pravi: "Zakaj pa vi na Poljanah snega v kopico ne denete, ko ga imate toliko! Ga boste stopili, pa boste imeli vodo, kadar bo suša!" Pravi Poljanec: "Bomo- takrat ko boste vi seno v vodi sušili!"
Poljanci imajo vsako zimo največ snega daleč naokoli, Pudobce in druge po dolini pa vsako pomlad voda zaliva in pudobski travniki so precej močvirnati tudi ko je drugod vse brez posebnosti...
/iz zapisov Milene Ožbolt/
Nad Zgornjimi Poljanami je cerkev sv. Andreja, ( svet Andri) ki je zelo stara. Na to cerkev so vezane številne zgodbe. Recimo Andrejeva stopinja.
Racna gora je najvišji vrh na vzhodni strani Loške doline, zato je vrh vedno buril duhove. Tam naj bi sežigali čarovnice in tam je tudi velik kup kamenja. Baje naj bi tam stal grad.
O gradu res ni nekih sledi je pa pogorje prepredeno z ostanek obrambne Rupnikove linije, ki so jo zgradili v času pred II. svetovno vojno. Po vojni so iz teh bunkerjev pobirali železje za obnovo požganih hiš in drugo opremo. Kup kamenja na vrhu Racne gore, pa je po najnovejših podatkih Milene Ožbolt ostanek skrivališč partizanskih družin, ki so se tja zatekle pred nasiljem italijanske vojske. Tam so imeli barake in latrino-poljsko stranišče, imenovano po Mussoliniju.
Tudi Racno goro je tako kot številna druga področja prizadel žled, in kako na to gleda revirni gozdar Janez Antončič. Kot ocenjuje, so 95% posledic žleda na njihovem področju že odstranili. Doda pa, da ima narava veliko moč in se bo obnovila sama, če ne prej v 40 letih, vendar pa smo ljudje preveč nestrpni in hočemo, da se to zgodi kar jutri. Ne samo z žledom in drugimi podobnimi ujmami, ljudje v krajih pod Racno goro se spopadajo tudi s poplavami.
Kakorkoli že, Racna gora vedno znova vabil v svoje zeleno naročje, in vsak dan, vsak letni čas ji nadene drugačno podobo.
890 epizod
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Zmajarsko vzletišče
Ko obiščemo Loško dolino, nas pot pelje naprej preko Bloške police, skozi starodavni Lož, Stari trg pri Ložu, in nato nas že pozdravi Racna gora, s svojimi slemeni zapira Loško dolino na vzhodu. Čeprav je v tej naravni pregradi med Loško dolino in Loškim Potokom najvišji Petelinjek, je zaradi svoje dostopnosti veliko bolje obiskan vrh, imenovan enako kot gora - Racna gora.
Gozdu, ki vse bolj prerašča pobočja, kljubujejo le še redke košenice, med njimi tudi jasa na zahodnem pobočju, ki jo za vzletišče radi uporabljajo jadralni padalci in zmajarji, tako so med drugim zapisali na straneh javnega zavoda za kulturo, turizem in medgeneracijsko sodelovanje Snežnik.
Na vzhodni strani Loške doline, nad izviri Velikega Obrha se bohoti Racna gora. Ta je danes poraščena z gozdom, le sredi pobočja je ostala ena sama večja jasa. Zanimivo pa je, da ljudsko izročilo navaja Racno goro kot domovanje zmaja-ltuarn, na vrhu naj bi stal tudi grad.
Sicer pa je ta gora domovanje ali le prehod za številne žival, med njimi tudi za medveda. V ljudskem izročilu pa so z njo povezni številni strahovi in bajeslovna bitja.
Milena Ožbolt z Markovca pravi, da so vsaj tri inačice izvora imena. Prva je, da so zaradi poplav iz lukenj na Racni gori letale race, druga varianta, da so race iz Racne gore prihajale k vodi. Kraševčev ata ji je pa nekoč povedal, da so od tam letale race. Ena od štorij je tudi, da naj bi nekoč tam na drevju rasle race. Je pa gora nastala ko je bil še zmaj v Mrzli jami. Imel je sedem glav. Ljudje, ki so pršili v te kraje so se naselili na ravno polje, ki pa je bilo polno skal in kamenja, tu pa je bil še zmaj, ki so se ga vsi bali. Nato pa se je našel nek pogumen mož in je ljudi tako ohrabril, da so zmaja ugnali. Odsekali so mu šest glav, in ko naj bi padla še sedma, je zmaj začel prositi za življenje. V zameno pa naj bi očistil polje skalovja, in res ga je nato znosil na Racno goro.
Zmaji na Racni gori niso naključje, jasa, ki smo jo že večkrat omenili je spodbudila tudi prve letalce z zmaji, zmajarje, ki so sredi 70-let prejšnjega stoletja začeli tam letati. Prvi je bil dr. Bogomir Miro Hrabar, sicer domačin, ki je živel v Ljubljani. Njegovi poleti so vzbudili veliko zanimanje med domačini, in tako so se spletle tudi številne anekdote. Tak je bila recimo, da je nekoč pristal na njivi, kjer je še vedno rasel krompir, ki bi ga moral kmet sicer že davno pospraviti. Ko je zmajar zaoral med krompirjem, je lastnik njive takoj pridirjal z vilami in se seveda zelo razburil, ampak ker mu je letalec obljubil, za tisti čas, kar lepo vsoto denarja, ga je kmet na koncu pobaral: "Doktor Hrabar, kar še kdaj pristanite na moji njivi!"
Zmajarstvo je prišlo v naše kraje skupaj z nekaterimi drugim športi iz zahoda, in vse to se je združilo v Delta klubu, ob tem pa so nastali še trije centri v Ljubljani, Škofji Loki in v Cerknici, ki med samo niso bili povezani pove dolgoletni zmajar Andrej Mravlje. Ta pravi, da se je zmajarstvo začelo okrog leta 1975, zmaje so izdelovali po slikah iz knjig. Šolanje za letalce z zmaji se je začelo na Blokah, in ko so ti dobili dovolj izkušenj so šli letati na Racno goro. Tam so bili poleti visoki 300 metrov, let pa je trajal eno uro. Vendar pa so nekateri zmajarji radi tudi malo pretiravali in so svoje polete opisovali s podobno mero pretiravanja kot to velja za šale o ribičih, doda Mravlje.
Na Racni gori sta bili dve težji nesreči, tako je Stane Homar je postal tetraplegik, ostale nesreče pa so se na srečo končale le z zlomljenimi rokami, nogami, buškami in zvini. Zmajarji pa so pristajali tudi na vaških kurnikih, kozolcih in hišah, na veliko veselje domačinov.
Sicer pa nekih neposrednih povezav z jadralnim letalstvom, ki je bilo razvito na Blokah ni bilo pove Mravlje, čeprav so zmajarji letali tudi z gričkov in vzpetin v okolici Blok, recimo z Bradatke in podobo.
Zmaje so takrat popravljali kar na Racni gori. Zgodilo pa se je, da je moral kdo sesti v avto in se odpeljati v Ljubljano, kjer je potem v nekdanji Metalki kupil potrebne "rezervne dele". Šlo je predvsem za cevi, žico in ostalo drobnarijo.
Zmajarstvu je sredi 90 let na Racni gori sledilo jadralno padalstvo, letal je tudi Adolf Košmrl. Kot doda, je bil prvi jadralni padalec na Racni gori, Andrej Šebenik, domačin, ki je navdušil tudi vse ostale. Vsi pa so se učili sami, sproti iz svojih napak. Začeli so prirejati tudi tekme, tako na občinski kot na državni ravni, ustanovili pa so tudi klub Race.
Zmajarstva in padalstva ne bi bilo brez jase na Racni gori. Adolf Košmrl iz Vrhnike pri Ložu, pove, da ima njegova družina v lasti ta del gore že od nekdaj , in da je jasa tam že od kar pomni. Po njegovem je najbrž nastala zaradi vetra, ki ne pusti, da bi tam kaj raslo. Prej je bila Racna gora gola, saj so tam pasli živino in ovce. Jaso pa je ročno kosil sovaščan. Seno so nato s pomočjo leskovih vej spravljali do poti in ga nato z vozovi prepeljali v dolino.
Z Racno goro je, poleg zmajev povezanih kar nekaj mitoloških bitij, Milena Ožbolt pove, da je bilo veliko različnih cupranc, ki so hodile po gori sem ter tja. To so trdili domačini, ki so na gori večkrat videli lučke. Pri tem pa so najbrž pozabili, da so v resnici z Racne gore hodili Polanci k maši in so si svetili z baklami-faglami. Na vrhu gore pa so zažigali cuprance.
Racno goro sestavljata apnenec in dolomitizirani apnenec. Nekoč so imeli domačini svoje travnike predvsem na dolomitni podlagi, saj je bila ta primerna za košnjo in pašništvo. Gozdne površine so krčili večinoma s požigalništvom in s pomočjo koz, ki so poskrbele, da se površine niso zarasle. Revirni gozdar Janez Antončič ocenjuje, da je industrializacija povzročila, da ljudje niso več kosili in pasli na Racni gori, zato se je ta začela zaraščati. Gozd se je približal hišam in zato prihajajo v vasi medvedi, in druga divjačina.
Na Racni gori živijo: jeleni, košute, medvedi, divji prašiči, divje mačke, risi, polhi, cel vrsta ptic, tudi divji petelin in gozdni jerebi. Rafael Mlakar, z Iga vasi, ga je bil letos, kljub svojim častitljivim 80 letom, že v vsaj 30-krat na Racni gori. ( Žal je Rafael Mlakar pred nekaj dnevi umrl).
Na Racni gori je veliko divjačine, ki se tu ne zadržuje ampak je gora le vmesna postaja na njihovih poteh, to so recimo risi in volkovi. Šakalov še ni, jih pa pričakujejo, saj so sledi že našli. Pa tudi Ljubljansko barje, kjer so šakali že stalni prebivalci ni tako daleč od Racne gore. Opazili so večkrat tudi gamse ali gošarje kot jih ponekod imenujejo.
Kako zelo pomembna je na Racni gori divjačina, kaže izročilo, saj so bili včasih zato v teh krajih zelo "aktivni" raubšici, ali nezakoniti lovci.
Brez polhanja v tisti krajih ne gre. Rafael Mlakar je povedal, da so na Racni gori polhali že od nekdaj. Zato izročila in zgodb o polhanju ne manjka. Posebej pa je bila že od nekdaj cenjena tako imenovana polšja mast, za hitrejše celjenje ran. Polšje kožuščke pa so kupovali različni posamezniki pa tudi trgovci.
Racna gora je naravna pregrada med Notranjsko in Dolenjsko in je pomemben vir lesa, za domačo porabo, in za industrijsko predelavo in prodajo.
Racna gora je tudi vir za največji vodotok v Loški dolini.
Največji problem pri gospodarjenju z gozdom na Racni gori so bile poti, pravi Janez Antončič. Problem so bile slabe ceste, in sedaj pospešeno delajo vlake, da lahko ljudje gozd obdelujejo. Žal z večjim številom cest prihaja v gozd vse več ljudi, ki se tam vozijo z različnimi prevoznimi sredstvi, kar vnaša nemir in prinaša onesnaževanje, zato bo treba to zakonsko urediti.
Naselij na Racni gori ni, v bližini je Knežja Njiva in v to pogorje sodijo »Zdolnje in Zgornje Polane«, pravi Milena Ožbolt. Naselja so na pobočjih Racne gore. Tak primer so recimo že omenjene Poljane-Polane, ki so nastale v času turških vpadov, zaradi njihov odmaknjenosti od glavnih ceste so jih drugi prebivalci in ravninskih predelov in okoličani zasmehovali. Očitali so jim, da imajo "smešno govorico" in podobno.
Ko imate toliko...
Je Pudobec srečal Poljanca, se pomenkujeta, pa pravi: "Zakaj pa vi na Poljanah snega v kopico ne denete, ko ga imate toliko! Ga boste stopili, pa boste imeli vodo, kadar bo suša!" Pravi Poljanec: "Bomo- takrat ko boste vi seno v vodi sušili!"
Poljanci imajo vsako zimo največ snega daleč naokoli, Pudobce in druge po dolini pa vsako pomlad voda zaliva in pudobski travniki so precej močvirnati tudi ko je drugod vse brez posebnosti...
/iz zapisov Milene Ožbolt/
Nad Zgornjimi Poljanami je cerkev sv. Andreja, ( svet Andri) ki je zelo stara. Na to cerkev so vezane številne zgodbe. Recimo Andrejeva stopinja.
Racna gora je najvišji vrh na vzhodni strani Loške doline, zato je vrh vedno buril duhove. Tam naj bi sežigali čarovnice in tam je tudi velik kup kamenja. Baje naj bi tam stal grad.
O gradu res ni nekih sledi je pa pogorje prepredeno z ostanek obrambne Rupnikove linije, ki so jo zgradili v času pred II. svetovno vojno. Po vojni so iz teh bunkerjev pobirali železje za obnovo požganih hiš in drugo opremo. Kup kamenja na vrhu Racne gore, pa je po najnovejših podatkih Milene Ožbolt ostanek skrivališč partizanskih družin, ki so se tja zatekle pred nasiljem italijanske vojske. Tam so imeli barake in latrino-poljsko stranišče, imenovano po Mussoliniju.
Tudi Racno goro je tako kot številna druga področja prizadel žled, in kako na to gleda revirni gozdar Janez Antončič. Kot ocenjuje, so 95% posledic žleda na njihovem področju že odstranili. Doda pa, da ima narava veliko moč in se bo obnovila sama, če ne prej v 40 letih, vendar pa smo ljudje preveč nestrpni in hočemo, da se to zgodi kar jutri. Ne samo z žledom in drugimi podobnimi ujmami, ljudje v krajih pod Racno goro se spopadajo tudi s poplavami.
Kakorkoli že, Racna gora vedno znova vabil v svoje zeleno naročje, in vsak dan, vsak letni čas ji nadene drugačno podobo.
Kljub temu da Slovenci obožujemo svojo domovino in njene pokrajine, so kotički, ki - na srečo – ostajajo neodkriti. Eden takšnih kotičkov, kotov, ali kar pokrajin, so gozdovi, grmovje, mrtvice, travniki in ostale prepreke, ki obdajajo reko Muro. Prepreke seveda samo za tistega, ki se nameni prevoziti breg Mure s kolesom. Na avstrijski strani Mure, ko je ta mejna reka, poteka kolesarska pot, imenovana »R2«. Naši severni sosedje so jo zgradili pred leti, začne pa se v srcu Visokih Tur in konča, ko reka zapusti Avstrijo. Našemu dokumentaristu Marku Radmiloviču pa je prišla pod pedala drugačna ideja … Kaj če bi prevozil Muro po slovenski strani, kjer ni udobja asfalta in kažipotov, kjer se steze in stezice in poti navezujejo na breg brez pravega reda in logike? Kako mu je to uspelo, izveste tokratni Nedeljski reportaži.
Če le imajo srečo, da jih pred plenilci in drugimi nevarnostmi opazijo in pravočasno zaščitijo čuteči ljudje, pelje njihova pot v eno izmed zavetišč za prostoživeče živali. V tokratni Nedeljski reportaži bomo stopili v osrednji center za nastanitev, oskrbo in zdravljenje zaščitenih prostoživečih živali na Muti, ki ga vodi veterinarski strokovnjak dr. Zlatko Golob. Četudi oskrbijo od 500 do 1000 živali na leto in je njihova oskrba zakonsko predpisana, so letos ostali brez sredstev za delovanje. Pa vendar nobena pomoči potrebna žival ni ostala brez oskrbe. Tudi velika uharica, ki so jo našli ob enem izmed celjskih trgovskih središč, ne. Oddajo je pripravil Stane Kocutar.
»Četudi nisem glasbeno nadarjen, naravo še posebej dobro slišim, v vseh tonih in odtenkih, v neprestani glasbi, ki jo ustvarjajo šumi gozda, šelestenje listja, žuborenje potoka, petje ptic, pa tudi piš viharja ali drobljenje snežink v globokem snegu. Dejansko tudi tišina zveni,« o svojih poteh, ki jih je opisal v knjigi Hodim, torej grem, pravi Marjan Bradeško. V Nedeljski reportaži bomo odmaknjene poti, ki jih v knjigi sicer predstavlja 32 zgodb, spoznavali v Polhograjskem hribovju. Avtor oddaje je Aleš Ogrin.
Kdo je pred poldrugim stoletjem rojeni duhovnik in pisatelj, čigar ime danes nosita knjižnici v Slovenj Gradcu in Ormožu? Zakaj se je do današnjih dni zapisal v zavest rojakov in številnih bralcev, ki jih je očaral tako kot leta 1900 Franca Saleškega Finžgarja? V tokratni Nedeljski reportaži se bomo napotili od Meškovih rojstnih Ključarovcev v Slovenskih goricah do Sel na Koroškem in skušali izvedeti, kdo je pravzaprav bil in zakaj so tudi 60 let po smrti odtisi Meškovih sledi med nami še vedno živi in topli … Oddajo je pripravil Stane Kocutar.
V poplavi digitalne zabave, ki je mnogokrat zgolj kratkočasni šum, vsaj v medijih ne smemo pozabiti na klasično umetnost. Na umetnost, ki še vedno prisega na trodimenzionalno, na pristna človeška čustva in ne nazadnje, ki še vedno časti in slavi umetnika. Ena teh umetnosti je lutkovna umetnost, ki se je skoraj v nespremenjeni obliki ohranila iz pradavnine. Lutke skozi čas niso zgubile niti delčka svoje privlačnosti, še več; zdi se, da so v boljši formi kot kadarkoli. Ne le umetnost kot taka, ne le obisk lutkovnih gledališč - lutkarstvo s seboj prinaša tudi mnoge spremljevalne dejavnosti, ki lutko vraščajo v, pa ne le otrokov, vsakdan. Ena teh spremljevalnih dejavnosti so lutkovni muzeji in tistega v Mariboru je v Nedeljski reportaži obiskal Marko Radmilovič.
Že od sredine februarja se letos v Sloveniji odvija množična selitev dvoživk, ki v iskanju vodnih površin za odlaganje mresta prečijo ceste. Prav zato v tem času potekajo tudi številne akcije prostovoljcev. Na portalu Pomagajmo žabicam lahko vidimo, kje vse v Sloveniji ljudje rešujejo žabe in druge dvoživke pred tem, da bi jih med prečkanjem cest povozil avto. Ene od teh akcij se je v Ljubljani udeležila tudi Špela Šebenik in nastala je Nedeljska reportaža.
Povezanost Posavskega muzeja v Brežicah z elementom vode je vidna že v imenu, saj gre za muzej ob Savi v Posavju. Zelo posebna povezanost pa se kaže tudi v freskni poslikavi v viteški dvorani brežiškega gradu, ki je pravi biser baročnega stenskega slikarstva. Na banjastem prehodu stene v strop si sledijo prizori iz grško-rimske mitologije iz zelo znanih Ovidovih metamorfoz, ki hkrati ponazarjajo štiri elemente. Tu poleg elementa zraka, ognja, zemlje najdemo tudi element vode- ki je prikazan s Pozejdonom in ženo Amfitrito, enookim Polifemom, Piramom in Tisbo in ugrabljeno Evropo na biku. Seveda pa je voda zastopana tudi v stalnih zbirkah muzeja, kjer spoznamo odnos do vode, delo ob in v vodi, nevarnosti, zabavo in še marsikaj. Tako tudi ne preseneča, da so ob zanimivi razstavi z naslovom Ženske nosijo svet, dodali tudi svoj interaktivni prispevek Ženske nosijo vodo. Vse to prepletanje brežiškega muzeja in vode bomo odkrivali v Nedeljski reportaži, njen avtor je Milan Trobič.
Kaj je to »mofeta«? Čeprav smo našo po površini sicer skromno, po raznovrstnosti pa neverjetno deželo prečesali po dolgem in počez, se še vedno najdejo bolj ali manj neznana čudesa, ki letijo ali obstajajo ali, bolje rečeno, brbotajo. Sploh v predelih Slovenije, ki medijsko niso tako zelo izpostavljeni zaradi preprostega dejstva, da so po kilometrih preveč oddaljeni od velepomembne prestolnice. Takšna pokrajina so Slovenske Gorice. Ob znani in priznani vinorodnosti pa to gričevje na vzhodu skriva tudi kakšno bolj neverjetno posebnost, ki jo znanost uvršča med geološka čudesa. Marko Radmilovič se je v Nedeljski reportaži izgubljal v gozdovih nad dolino reke Ščavnice.
V Sloveniji imamo kar trinajst potujočih knjižnic, ena izmed njih je tudi ljubljanska. Ta deluje v prirejenem avtobusu, imenovanem bibliobus; z njim obiskuje urbane predele in podeželske kraje, v katerih ni v bližini stacionarnih knjižnic. Lani je ljubljanska potujoča knjižnica dobila nov bibliobus, letos pa praznuje že 50. obletnico delovanja. Na eno izmed poti se je za nedeljsko reportažo z bibilobusom zapeljala Tadeja Bizilj.
V Nedeljski reportaži se bomo odpravili v Narodni muzej Slovenije, kjer je na ogled interaktivna razstava z naslovom Nekoč je bil Gutenwerd. Na razstavi je približno 600 predmetov, ki pričajo o naselju trškega značaja, ki je poleg drugih ohranjenih in že izginulih naselji ob Krki, tam obstajalo več stoletji, razstava pa se osredotoča na obdobje med 12. in 15. stoletjem, do krvavih dogodkov, ko so med roparskimi pohodi kraj uničili osmanski Turki. Razstava pripoveduje predvsem o vsakdanjem življenju prebivalcev izginulega naselja na današnjem Šentjernejskem polju, njihovih dejavnostih, znanjih in veščinah, trdem življenju, pa tudi umetnosti, ki je velikokrat pomenila način sprostitve v zahtevnih življenjskih okoliščinah. Raziskovalce so zanimali tudi urbanistični načrti, kako so bile speljane ceste, kje so stale hiše in kakšne so bile.
Iskanje formule za življenje in preživetje v vedno bolj kompleksni, tudi razslojeni družbi daje večkrat zanimive rezultate. Zavedanje o demografski ogroženosti večine razvitih držav je na površje prineslo mogoče rešitve problema v sodelovanju in vključevanju več generacij. Kajti sodobnost je prinesla dramatično razdružitev posameznih generacij, kar je bilo še pred desetletij nekaj povsem nepredstavljivega. Družine in člani širših skupnosti so živeli skupaj in nihče se ni spraševal ali dvomil v urejene in zacementirane odnose med generacijami. Najrazličnejše revolucije dvajsetega stoletja pa so posamezne generacije razdružile do te mere, da se danes organizacije in posamezniki trudijo člane posameznih generacij ponovno spraviti za isto mizo ali vsaj v isti prostor. Nedeljska reportaža govori o enem takšnih poizkusov. Marko Radmilovič je oddajo naslovil »Medgeneracijsko sodelovanje družine Novak!«
Eden izmed zimskih športov in snežnih radosti je sankanje, ki pa mora biti seveda varno. Čeprav to rekreacijo povezujemo bolj s športno dejavnostjo in veseljem otrok, obstajajo v Sloveniji sankaški klubi, v katerih se posamezniki zelo resno ukvarjajo s tem športom in v njem tudi tekmujejo. Ena izmed sankaških prog in tudi klub sta v občini Jesenice. Pod Golico je namreč ta šport priljubljen že dolgo, zato se je Špela Šebenik za lansko marčevsko oddajo Nedeljska reportaža odpeljala na Planino pod Golico na naravno sankaško progo Savske jame. To sezono so jo odprli prejšnji konec tedna, pripravljajo tudi drsališče.
Knjiga Pohodniška pot Juliana in njene zgodbe se je rodila z namenom, da bi ljudi odvrnili od pretiranega obiskovanja in obremenitve Triglava, da bi jih povabili na krožno pot. Najprej je bila to pot okoli bohinjskih planin, da bi od daleč občudovali čudovite razglede na Triglav. Zamisel je nastala iz potrebe, da bi pohodnikom predstavili ta izjemni prostor naravnih, krajinskih, kulturnih in zgodovinskih posebnosti Julijskih Alp. Omenjena knjiga ni tehnični opis poti, ampak so v njej zgodbe, ki naj bi pohodnika spremljale kot tihe sopotnice v nahrbtniku. Tudi ta pohodniška pot ni taka kot nekatere druge, na katerih si pohodniki prizadevajo, da bi jih čim prej prehodili. Nasprotno: zgodbe popotnika nagovarjajo, naj se kje ustavi, si vzame čas zase in hkrati poišče še dodatne opise, posebnosti zunaj ustaljenih pohodniških poti. Tako so pohodniki povabljeni, naj obiščejo recimo Ajdno, dolino Vrat, Trento in kobariške konce. Na pot Juliana se bomo odpravili v Nedeljski reportaži, njen avtor je Milan Trobič.
Od leta 2008 v stavbi polhograjske graščine domuje Muzej pošte in telekomunikacij. Tam ga je po obnovi gradu uredil Tehniški muzej Slovenije. Ta z graščino tudi upravlja. Grad s svojo prostornostjo ponuja možnost dveh zbirk oziroma stalnih razstav – Zgodovina pošte in (Tele)komunikacije včeraj, danes, jutri. V Nedeljski reportaži se je po obeh stalnih razstavah Muzeja pošte in telekomunikacij sprehodil Aleš Ogrin.
Včasih so jo imenovali najdaljša noč v letu, a zadnja leta je postala najbolj množična in najbolj bučna. Silvestrovanja na prostem so silvestrsko obredje v marsičem postavila na glavo in z njimi je nekaj malega izgubil tudi najbolj slavnostni obrok leta: silvestrska večerja. Vsaj malo bomo pokukali v jedilnik in tradicije okoli tega znamenitega obroka, a v Nedeljski reportaži to storimo nekoliko drugače. Prepustili se bomo umetnosti in spominom profesionalnih gostincev, ki jim je bila silvestrska večerja nekoč največji poklicni izziv v vsem letu.
Letos mineva 800 let od prve postavitve živih jaslic – sv. Frančišek Asiški jih je postavil v votlino v italijanskem Grecciou, od takrat pa se je ta upodobitev Jezusovega rojstva razširila v vse dele sveta. Konec decembra lahko ponekod občudujemo žive jaslice, figuralne upodobitve Jezusovega rojstva pa krasijo številne trge, vasi, cerkve in domove. Da bi spoznali zgodovino jaslic, njihov pomen, raznolikost ter neizmerno ustvarjalnost, smo obiskali en muzej, dve cerkvi in se pogovarjali s tremi ljudmi, ki o jaslicah vedo res veliko. Vabljeni k poslušanju Nedeljske reportaže, v kateri bomo izvedeli, kako se jaslice pripravljajo v frančiškanski cerkvi v Ljubljani in kakšen zaklad jaslic z vsega sveta skriva Muzej jaslic Brezje.
Ljubljana je bila že od nekdaj znana kot bela, zelena, baročna, Plečnikova ali kot, recimo, mesto ob reki. V zadnjem času pa na primer poudarjajo, da je pravzaprav otok, obdan z vodnim tokom. Ena izmed oznak je tudi, da je Ljubljana mesto mostov. In eden najzanimivejših je zagotovo Zmajski ali – z malo manj znanim imenom – Jubilejni most. Ta most je imel med Plečnikovimi hudo konkurenco in je postavljen prav na rob območja, ki ga zajema zaščita Unescove svetovne dediščine. To območje sega od Špice do zapornic. Zmajski most tako sodi v najvišjo kategorijo svetovne, ne samo krajevne ali državne kulturne dediščine. Ob tem je zelo pomembna njegova simbolika, ki ga povezuje z ljubljanskim grbom. Ta je imel najprej v središču utrdbo, v baročnem obdobju pa je dobil tudi na stolpu sedečo kačo ali kuščarja, ki se je v stoletjih razvil v zmaja. Ta je skupaj s svojimi tovariši na Zmajskem mostu postal simbol mesta Ljubljana. O Zmajskem mostu, simboliki zmaja in mostu pa več v oddaji Nedeljska reportaža, njen avtor je Milan Trobič.
Slovenci smo bili vedno tesno povezani z gorami. V njih so pastirji pasli živino, rudarji kopali rudo, botaniki odkrivali nove vrste … Občudovali so jih umetniki, opevali pesniki. Naša prestolnica Ljubljana leži v kotlini in je obdana s hribčki in hribi, na katere se vzpenja vedno več ljudi. Ne tako zelo daleč pa lahko ob lepem vremenu vidimo tudi najvišje slovenske gore. Kaj nas na gore, njihove osvajalce, občudovalce in zgodovino organiziranega planinstva spominja v samem središču Ljubljane, pa boste izvedeli v Nedeljski reportaži, ki jo je pripravil Aleš Ogrin.
Mi Slovenci smo bili vedno tesno povezani z gorami. V njih so pastirji pasli živino, rudarji kopali rudo, botaniki odkrivali nove vrste … Občudovali so jih umetniki, opevali pesniki. Naša prestolnica Ljubljana leži v kotlini in je obdana s hribčki in hribi, na katere se vzpenja vedno več ljudi. Ne tako zelo daleč pa lahko ob lepem vremenu vidimo tudi najvišje slovenske gore. Kaj nas na gore, njihove osvajalce, občudovalce in zgodovino organiziranega planinstva spominja v samem središču Ljubljane, pa boste izvedeli v Nedeljski reportaži, ki jo je pripravil Aleš Ogrin.
Nedeljska reportaža nas popelje v butično destilarno Karakter, v kateri nastaja in zori gin z bohinjskim značajem, obogaten z okusi in aromami tamkajšnjega sadja ter zelišč in ruševja z okoliških gora.
Neveljaven email naslov