Minilo je dobrih 3600 let od največjega vulkanskega izbruha v zadnjem stotisočletju na svetu. Zgodil se je v Grčiji, pravzaprav v Egejskem morju. Takrat je močna erupcija, ki je poslala v zrak 90 milijonov ton magme in vulkanskega pepela, izpraznila vulkan in preoblikovala nekoč okrogel otok Strogili v arhipelag, ki danes šteje pet otokov. Nastala je mogočna kaldera (vulkansko žrelo) s premerom 12 km. Pepel je pokopal tudi takrat zelo razvito mesto minjonske civilizacije Akrotiri, ki so ga odkrili šele v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja. Približno pol tisočletja je bil otok nenaseljen, v osmem stoletju pa so ga ponovno naselili Dorci s kraljem Tero na čelu in nekaj deset Špartanci. Takrat so ga poimenovali Tera, imenoval pa se je tudi Kalista, danes pa je po svetu znan kot Santorini. Zgodba o imenih je ena izmed mnogih posebnosti tega otoka; zgodb, mitov in legend pa je še veliko več kot jih je mogoče objaviti v eni sami oddaji. Povezane so z vulkanskimi izbruhi in potresi, vojaškimi osvajanji in spopadi, nadnaravnimi silami in delovanjem piratov, ne nazadnje pa tudi s čarovnicami, vampirji in drugimi podobnimi stvori. Ena izmed legend pravi, da bi lahko bil Santorini bil izgubljeni otok Atlantida, trdih dokazov seveda ni. Mit o Antlantidi, zakuhal ga je Platon, je verjetno tudi ena izmed največjih ugank človeštva. Na Santoriniju je več cerkva in kapelic kot je dni v leti (več kot 600), več vina kot vode, znana je cerkev, ki so jo zgradili z rdečim vinom, nekoč pa je bilo tu več oslov kot ljudi. V zadnjih dvajsetih letih je otok, nekoč kmečki in reven ter velikokrat prizadet zaradi potresov in vulkanskih izbruhov, doletel še turistični boom. Otoku je prinesel oboje, dobre in slabe plati. O zgodovini in sedanjosti Santorinija, o tem govori Nedeljska reportaža Jurija Popova.