Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
V prvi nedeljski reportaži v letu 2017 bomo spoznali zanimiv izvir mineralne vode ali slatine, ki leži visoko nad Logarsko dolino. Če ste mogoče pregloboko pogledali v kozarec ali če si po napornem praznovanju v zaprtem prostoru želite osvežujočega potepa, potem vas vabimo, da se nam pridružite. Kozarec te mineralne vode vas bo zagotovo prebudil. Kisla, železna voda ali železova kislica izvira na območju južnih Karavank, na katerem je znanih in opisanih kar osem izvirov mineralne vode. Ta, ki jo bomo obiskali, izvira pod Pastirkovim vrhom ob znani solčavski panoramski cesti nad dolino Savinje.
Če se do izvira pripeljemo z avtom ali kolesom, lahko svoje prevozno sredstvo pustimo pod Krofičevo kmetijo in se po dobro označeni gozdni stezi sprehodimo do izvira.
Izvir Železne kisle vode bomo spoznali ob poslušanju nedeljske reportaže; njen avtor je Milan Trobič.
Železna kisla voda je najvzhodnejši izvir na širšem območju sistema mineralnih izvirov Jezersko-Bela- Železna Kapla nam je povedala dr. Nina Rman z oddelka za podzemne vode-hidrogeologijo na Geološkem zavodu Slovenije. Zakaj je ta izvir poseben?
Po njenem mnenju je poseben, saj v žargonu za mineralno vodo po navadi označimo tisto, ki ima veliko raztopljenih mineralov. Pri Kisli vodi pa ni dobesedno tako – ta voda ima elektroprevodnost približno 500–600 mikrosimensov na centimeter, kar je skorajda na ravni navadne podzemne vode. Vendar ima veliko CO2, ki ji daje posebno sestavo. Zanjo je značilno, da vsebuje veliko slednih prvin, redke zemlje in sestavin od mangana do niklja in železa, ki ga je veliko –približno 20 miligramov na liter. Na površju železo v vodi oksidira, zato se ob izviru tvori oranžno-rdečkasta oborina.
Okus Železne kisle vode določa predvsem železo, podobnega okusa so nekatere slatine iz Radencev ali pa izviri v Benediktu. Kjer koli opazite oranžno-rdečkasto usedlino okoli izvira, je zelo verjetno, da so ga obarvali železovi oksidi in hidroksidi, zato imajo te vode kovinski okus. Delno lahko občutimo tudi mehurčke CO2, vendar to pri Železni kisli vodi ni tako izrazito kot v Radencih, v katerih vse skupaj brbota, pove dr. Nina Rman.
Dr. Nina Rman meni, da je ekonomika posebna kategorija; če se kdo znajde, če zna to primerno prodajati, se da tudi z razmeroma majhno količino vode zaslužiti. Če pa bi hoteli to načrtno prodajati kot zdravilno vodo, je treba pridobiti ustrezne certifikate. Na Ministrstvu za zdravje je treba sprožiti postopek za razglasitev zdravilne vode in potem se njena zdravilnost dokazuje z balneološkimi študijami. Očitno se pri Kisli vodi ni s tem še nihče ukvarjal, saj to pomeni denarni vložek. Poleg tega je treba zagotavljati stalnost sestave vode – in to, da je ves čas mikrobiološko in kemično pregledana.
Vse je odvisno od vlagatelja, od tega, ali bi se mu kaj takega splačalo ali ne.
Velja pa opozoriti, da je Železna kisla voda zavarovana kot naravni spomenik; to pomeni, da se brez odobritve Zavoda RS za varstvo narave v sam spomenik ne sme posegati. Zato v primeru Kisle vode ni verjetno, da bi jo kdo ekonomsko izkoriščal in naredil polnilnico. Pri drugih termalnih, mineralnih virih, ki niso zavarovani, je postopek veliko lažji. Tako si lahko vsakdo brez problemov natoči to vodo in uživa v njenem okusu. Zagotovo pa Železna kisla voda ne bo nikoli tako ekonomsko zanimiva, kot stoletja znana zdravilišča od Rogaške Slatine do Radencev in drugih...
Nina Rman pravi, da vode ni veliko. To kaže, da sta dotok, ki se steka v izvir, zelo majhen; sam izvir se pojavi v razpoklinski prelomni coni, ko se voda ne more več prosto pretakati po podzemlju. Geološke raziskave Karavank na obeh straneh meje kažejo, da na tem območju ni velikega zaledja, na katerem bi se voda lahko pretakala proti temu izviru. Sama količina iztoka je manjša od 1 dcl na sekundo, je pa stalna. V preteklosti je bil problem predvsem takrat, ko so bile meteorne vode visoke in je bližnji potok preprosto preplavil izvir, ki ni bil primerno zavarovan. Tako so leta 2008–2009 sanairali zajetje, ki zdaj omogoča prost dostop in preprečuje mešanje z vodo iz potoka.
Železna kisla voda je uvrščena v turistični vodnik 70 geoloških zanimivosti Slovenije. Dr. Nina Rman pove, da so vanj skušali zajeti vsa področja, s katerimi se ukvarja geologija. Nabralo se je precej zanimivosti, 70 so jih izbrali zato, ker je Geološki zavod v letu 2016 slavil 70-letnico obstoja. Opisali so zanimivosti, ki so lahko dostopne, nekatere zelo poznane že z drugih vodnikov pa so izpustili. V vodniku so različni geološki pojavi, od kraških jam do mineralnih voda v Radencih in vulkanskih kamenin na Goričkem. Pojave, kot so najdišča izjemnih fosilov, so izpustili, da ne bi bilo ropanja, a hkrati si lahko redke primerke ogledate.
Izvir Železne kisle vode ali Železove kislice je nekoliko poseben saj nima veliko vode potrdi tudi dr. Mihael Brenčič geolog, izredni profesor na oddelku za geologijo Naravoslovnotehniške fakultete v Ljubljani.
Ta voda pripada skupini mineralnih vod, ki jih najdemo na širšem področju Železne Kaple, Solčavskega in Jezerskega, leži najviše in je vezana na geološke strukture – periadratski lineament/ šiv: to je velika geološka struktura v smeri V–Z in je vezana na stik dveh tektonskih plošč na severu evropske in jugu adriatske plošče. Izvir je zanimiv, ker je v nasprotju z drugimi nekoliko kisel; ima nizek ph – od 5,6 do 5,7 – in posledica tega je, da je kemična sestava vode nekoliko drugačna. Geologija izvira je zanimiva: pojavi se v paleozojskih plasteh, skrilavcih, glinavcih – v nasprotju z drugimi izviri v Karavankah, ki so vezani na karbonatne kamenine, apnenec.
Županja občine Solčava Katarina Prelesnik pravi, da so občani ponosni na svoje vodno bogastvo.
Voda zanje pomeni življenje in večkrat pokaže tudi svojo moč in silo, ponosni so na izvir Kisle vode ali Železove kislice. Ta je bogata z železom in je pitna , vendar posebnega okusa. Pravijo, da pomaga tistim, ki so zdravi, takim še bolj, tistim, ki so bolni pa tudi. To vodo izkoriščajo tudi v turistične namene, so eno redkih območij kjer z naravnim bogastvom upravljajo v okviru občine. Režijski obrat tudi skorajda ne klorira pitne vode, tako, da pijejo občani naravno, zdravo vodo.
Kakšne načrte pa imajo s to Železno kislo vodo?
Županja Katarina Prelesnik pove, da so ta izvir so uredili krajani pred 7 leti, s panoramsko cesto pa je to dodana vrednost, saj so za to cesto dobili priznanje. Vendar bodo poskrbeli še za dodatne informacije in usmerjevalne table. Sicer pa ti ta voda da moč, vendar pa je treba v to tudi verjeti. Vse obiskovalce pa vabi na obisk tega izvira in okušanje tega bogastva.
Domačini člani društva Panorama so s prostovoljnim delom, prispevali so tudi potreben material, uredili izvir Železne kisle vode.
Martina Poličnik, kmetija Žibovt, Logarska dolina, vodi društvo Panorama.
Domačini to vodo cenijo od nekdaj, še doda Martina Poličnik, pili so jo za žejo in zdravje. Ker je bil pretok majhen so nato ta izvir uredili, in tako je dostop lažji, voda se ne skali. Voda vsebuje veliko železa in zato je okolica rdečkasto rjava. To je nekaj posebnega kar ne najdemo drugje. Pove da so prvi zapisi o vodi iz 1856 leta. Raziskave je nato v sodobnem času vodil dr. Janez Kraševec s sodelavci, ki so ugotovili, da vsebuje veliko železa. Zato je pitje te vode najbolj naravna oblika vnosa železa v organizem. Tako zdravljenje je znano že iz 16. stoletja. ta voda tudi ne bo škodila tistim ki imajo po praznovanju "mačka".
Kako se je začelo?
886 epizod
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
V prvi nedeljski reportaži v letu 2017 bomo spoznali zanimiv izvir mineralne vode ali slatine, ki leži visoko nad Logarsko dolino. Če ste mogoče pregloboko pogledali v kozarec ali če si po napornem praznovanju v zaprtem prostoru želite osvežujočega potepa, potem vas vabimo, da se nam pridružite. Kozarec te mineralne vode vas bo zagotovo prebudil. Kisla, železna voda ali železova kislica izvira na območju južnih Karavank, na katerem je znanih in opisanih kar osem izvirov mineralne vode. Ta, ki jo bomo obiskali, izvira pod Pastirkovim vrhom ob znani solčavski panoramski cesti nad dolino Savinje.
Če se do izvira pripeljemo z avtom ali kolesom, lahko svoje prevozno sredstvo pustimo pod Krofičevo kmetijo in se po dobro označeni gozdni stezi sprehodimo do izvira.
Izvir Železne kisle vode bomo spoznali ob poslušanju nedeljske reportaže; njen avtor je Milan Trobič.
Železna kisla voda je najvzhodnejši izvir na širšem območju sistema mineralnih izvirov Jezersko-Bela- Železna Kapla nam je povedala dr. Nina Rman z oddelka za podzemne vode-hidrogeologijo na Geološkem zavodu Slovenije. Zakaj je ta izvir poseben?
Po njenem mnenju je poseben, saj v žargonu za mineralno vodo po navadi označimo tisto, ki ima veliko raztopljenih mineralov. Pri Kisli vodi pa ni dobesedno tako – ta voda ima elektroprevodnost približno 500–600 mikrosimensov na centimeter, kar je skorajda na ravni navadne podzemne vode. Vendar ima veliko CO2, ki ji daje posebno sestavo. Zanjo je značilno, da vsebuje veliko slednih prvin, redke zemlje in sestavin od mangana do niklja in železa, ki ga je veliko –približno 20 miligramov na liter. Na površju železo v vodi oksidira, zato se ob izviru tvori oranžno-rdečkasta oborina.
Okus Železne kisle vode določa predvsem železo, podobnega okusa so nekatere slatine iz Radencev ali pa izviri v Benediktu. Kjer koli opazite oranžno-rdečkasto usedlino okoli izvira, je zelo verjetno, da so ga obarvali železovi oksidi in hidroksidi, zato imajo te vode kovinski okus. Delno lahko občutimo tudi mehurčke CO2, vendar to pri Železni kisli vodi ni tako izrazito kot v Radencih, v katerih vse skupaj brbota, pove dr. Nina Rman.
Dr. Nina Rman meni, da je ekonomika posebna kategorija; če se kdo znajde, če zna to primerno prodajati, se da tudi z razmeroma majhno količino vode zaslužiti. Če pa bi hoteli to načrtno prodajati kot zdravilno vodo, je treba pridobiti ustrezne certifikate. Na Ministrstvu za zdravje je treba sprožiti postopek za razglasitev zdravilne vode in potem se njena zdravilnost dokazuje z balneološkimi študijami. Očitno se pri Kisli vodi ni s tem še nihče ukvarjal, saj to pomeni denarni vložek. Poleg tega je treba zagotavljati stalnost sestave vode – in to, da je ves čas mikrobiološko in kemično pregledana.
Vse je odvisno od vlagatelja, od tega, ali bi se mu kaj takega splačalo ali ne.
Velja pa opozoriti, da je Železna kisla voda zavarovana kot naravni spomenik; to pomeni, da se brez odobritve Zavoda RS za varstvo narave v sam spomenik ne sme posegati. Zato v primeru Kisle vode ni verjetno, da bi jo kdo ekonomsko izkoriščal in naredil polnilnico. Pri drugih termalnih, mineralnih virih, ki niso zavarovani, je postopek veliko lažji. Tako si lahko vsakdo brez problemov natoči to vodo in uživa v njenem okusu. Zagotovo pa Železna kisla voda ne bo nikoli tako ekonomsko zanimiva, kot stoletja znana zdravilišča od Rogaške Slatine do Radencev in drugih...
Nina Rman pravi, da vode ni veliko. To kaže, da sta dotok, ki se steka v izvir, zelo majhen; sam izvir se pojavi v razpoklinski prelomni coni, ko se voda ne more več prosto pretakati po podzemlju. Geološke raziskave Karavank na obeh straneh meje kažejo, da na tem območju ni velikega zaledja, na katerem bi se voda lahko pretakala proti temu izviru. Sama količina iztoka je manjša od 1 dcl na sekundo, je pa stalna. V preteklosti je bil problem predvsem takrat, ko so bile meteorne vode visoke in je bližnji potok preprosto preplavil izvir, ki ni bil primerno zavarovan. Tako so leta 2008–2009 sanairali zajetje, ki zdaj omogoča prost dostop in preprečuje mešanje z vodo iz potoka.
Železna kisla voda je uvrščena v turistični vodnik 70 geoloških zanimivosti Slovenije. Dr. Nina Rman pove, da so vanj skušali zajeti vsa področja, s katerimi se ukvarja geologija. Nabralo se je precej zanimivosti, 70 so jih izbrali zato, ker je Geološki zavod v letu 2016 slavil 70-letnico obstoja. Opisali so zanimivosti, ki so lahko dostopne, nekatere zelo poznane že z drugih vodnikov pa so izpustili. V vodniku so različni geološki pojavi, od kraških jam do mineralnih voda v Radencih in vulkanskih kamenin na Goričkem. Pojave, kot so najdišča izjemnih fosilov, so izpustili, da ne bi bilo ropanja, a hkrati si lahko redke primerke ogledate.
Izvir Železne kisle vode ali Železove kislice je nekoliko poseben saj nima veliko vode potrdi tudi dr. Mihael Brenčič geolog, izredni profesor na oddelku za geologijo Naravoslovnotehniške fakultete v Ljubljani.
Ta voda pripada skupini mineralnih vod, ki jih najdemo na širšem področju Železne Kaple, Solčavskega in Jezerskega, leži najviše in je vezana na geološke strukture – periadratski lineament/ šiv: to je velika geološka struktura v smeri V–Z in je vezana na stik dveh tektonskih plošč na severu evropske in jugu adriatske plošče. Izvir je zanimiv, ker je v nasprotju z drugimi nekoliko kisel; ima nizek ph – od 5,6 do 5,7 – in posledica tega je, da je kemična sestava vode nekoliko drugačna. Geologija izvira je zanimiva: pojavi se v paleozojskih plasteh, skrilavcih, glinavcih – v nasprotju z drugimi izviri v Karavankah, ki so vezani na karbonatne kamenine, apnenec.
Županja občine Solčava Katarina Prelesnik pravi, da so občani ponosni na svoje vodno bogastvo.
Voda zanje pomeni življenje in večkrat pokaže tudi svojo moč in silo, ponosni so na izvir Kisle vode ali Železove kislice. Ta je bogata z železom in je pitna , vendar posebnega okusa. Pravijo, da pomaga tistim, ki so zdravi, takim še bolj, tistim, ki so bolni pa tudi. To vodo izkoriščajo tudi v turistične namene, so eno redkih območij kjer z naravnim bogastvom upravljajo v okviru občine. Režijski obrat tudi skorajda ne klorira pitne vode, tako, da pijejo občani naravno, zdravo vodo.
Kakšne načrte pa imajo s to Železno kislo vodo?
Županja Katarina Prelesnik pove, da so ta izvir so uredili krajani pred 7 leti, s panoramsko cesto pa je to dodana vrednost, saj so za to cesto dobili priznanje. Vendar bodo poskrbeli še za dodatne informacije in usmerjevalne table. Sicer pa ti ta voda da moč, vendar pa je treba v to tudi verjeti. Vse obiskovalce pa vabi na obisk tega izvira in okušanje tega bogastva.
Domačini člani društva Panorama so s prostovoljnim delom, prispevali so tudi potreben material, uredili izvir Železne kisle vode.
Martina Poličnik, kmetija Žibovt, Logarska dolina, vodi društvo Panorama.
Domačini to vodo cenijo od nekdaj, še doda Martina Poličnik, pili so jo za žejo in zdravje. Ker je bil pretok majhen so nato ta izvir uredili, in tako je dostop lažji, voda se ne skali. Voda vsebuje veliko železa in zato je okolica rdečkasto rjava. To je nekaj posebnega kar ne najdemo drugje. Pove da so prvi zapisi o vodi iz 1856 leta. Raziskave je nato v sodobnem času vodil dr. Janez Kraševec s sodelavci, ki so ugotovili, da vsebuje veliko železa. Zato je pitje te vode najbolj naravna oblika vnosa železa v organizem. Tako zdravljenje je znano že iz 16. stoletja. ta voda tudi ne bo škodila tistim ki imajo po praznovanju "mačka".
Kako se je začelo?
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Sora je bila nekoč reka, v kateri je človek lahko našel prav vse, le življenja ne. Imela je smolo, da so se vanjo izlivali odpadki kar treh velikih podjetij, ki so bila vezana na kemijo. Reka je bila tako močno onesnažena, da je zastrupljala celo reke, v katere se je izlivala. Starejši se spominjajo nezdravih in povsem nenaravnih barv, ki so bile nekoč pravi prepoznavni znak mrtve reke. Potem se je zgodil pravi 'kopernikanski' obrat in nekoč povsem opustošena reka je postala čista, vanjo pa so se znova naselili njeni prvobitni prebivalci - ribe, ptice in celo potočni raki, ki so znani po tem, da za svoje življenje potrebujejo najbolj čisto vodo. Zgodbo vstajenja mrtve reke bodo Juretu K. Čoklu za poslušalce pripovedovali njeni varuhi, ki se v vseh letih niso vdali in so z vsemi sredstvi končno pripomogli k njenemu vnovičnemu rojstvu - ribiči. In to brez za ribiče tako značilnega pretiravanja.
Pred dvema letoma je gospa Ema Hudopisk Golčer napisala iskreno, radoživo in trpko zgodbo o življenju svoje mame. Ta je postala na Koroškem prava mala knjižna uspešnica in z njo smo dobili še eno izmed podobnih zgodb, ki jih "amaterski" pisci v zadnjih letih objavljajo v maniri svojevrstne biografske literature. O tem fenomenu, pa tudi o zanimivem in razgibanem življenju ženske iz prve polovice dvajsetega stoletja, bo tekla beseda v Nedeljski reportaži Marka Radmiloviča z naslovom: Gelika.
Spomin na gole, hladne kamnite stene in trpljenje znotraj njih ne mine niti po desetletjih. Je pa bridka izkušnja povezala tedanja goriška dekleta za vse življenje. Še danes se tako dobivajo in obujajo trpke spomine na težko in temačno medvojno obdobje, ki pa je vendarle ohranilo upanje in dalo vsaj slutiti svetlo luč na koncu predora - svobodo. Avtor oddaje je Ivan Merljak.
Ime Slovenske Konjice je že enajsto poimenovanje kraja, ki leži v eni najlepših slovenskih pokrajin. Od leta 1251 do leta 1680 je imel kraj nekaj izpeljank iz prvotnega imena Gonviz, potem so bile kar precej časa samo Konjice, leta 1936 pa so se preimenovale v Slovenske Konjice, da jih ne bi zamenjevali s krajem Konjic v Bosni in Hercegovini. Nekdanje mesto, ki je dandanes staro mestno jedro, je bilo njega dni leseno in je najmanj štirikrat pogorelo. Zato je mestna zastava rdeče barve z belim konjem v sredini, kar ima svoje korenine tudi v stari legendi. Nekoč lesene Konjice so danes kamnite, v nekatere zgradbe pa so celo vzidani kamni iz žičke kartuzije, ki prav letos slavi 850. obletnico ustanovitve. Kartuzija je bila kar nekaj stoletij v središču evropskega religioznega dogajanja z drugo največjo knjižnico na evropskih tleh in daleč naokoli znanim zeliščarstvom. V mestu, natančneje v delavnici kulturnega društva Gnezdo, pa prav v teh dneh šivajo kostume za prireditev, ki bo zaznamovala drugo pomembno obletnico kraja. Leta 1515 so se namreč tu zbrali uporni kmetje, združeni v Kmečko zvezo in napisali celo dve pismi cesarju Maksimilijanu, ki je bil do kmetov na prvi pogled prijazen, vendar tudi zahrbten. Kmetje so pod težo vse hujšega izkoriščanja plemstva zahtevali staro pravdo, kar so tudi povedali na zborovanju, ko se je tu zbralo približno 300 delegatov uboge gmajne. Te dogodke bodo letos uprizorili, saj je bil torej kraj eno izmed žarišč vseslovenskega kmečkega upora pred pol tisočletja. Če odmislimo ti dve obletnici, pa so Slovenske Konjice dobile že dvakrat tudi evropsko zlato priznanje Entente Florale kot najlepši cvetni kraj na stari celini. Staro mestno jedro je prenovljeno in se zdi kot galerija raznobarvnih fasad in zanimivih portalov tipičnih meščanskih enonadstropnih hiš. In kot se je lahko prepričal tudi avtor Nedeljske reportaže Jurij Popov, se na vse našteto ponuja zelo lep razgled z bližnjega Zlatega griča, na katerem se drenjajo trte predvsem bel
Muzej krščanstva na Slovenskem je osrednja slovenska muzejska ustanova na področju zbiranja, preučevanja in razstavljanja premične sakralne kulturne dediščine. Muzej predstavlja več kot 1700 let staro versko izročilo na območju Slovenije. V njem najdemo različne zbirke premične sakralne kulturne dediščine in zgodovinski pregled družbenih tokov, v katerih je imelo krščanstvo pomembno vlogo. Petra Medved se bo tako v Nedeljski reportaži sprehodila skozi dve stalni razstavi - Zgodovino krščanstva na Slovenskem in Življenje za samostanskimi zidovi, pred mikrofon pa bo povabila tudi opata Cistercijanske opatije, v kateri muzej domuje. In v duhu praznikov bomo med drugim izvedeli tudi vse o peki hostij ...
Nutrije, simpatične tujerodne prebivalke obrežij vedno več slovenskih rek, z našimi podganami niso v sorodu, saj izvirajo iz Južne Amerike. So orjaške glede na naše domače podgane, imajo rumene dolge prednje zobe in rdeče smrčke. V zadnjih letih so postale tako pogumne, da se sprehajajo celo po središču Ljubljane, seveda v bližini vode. Pri nas so jih gojili že pred drugo svetovno vojno za potrebe krznarske industrije. Nato so skoraj povsem izginile, o posameznih primerih, ko so jih videli, skorajda niso poročali. Leta 1988 so jih najprej opazili pri Polšniku pri Litiji, dve leti pozneje pri Notranjih Goricah na Ljubljanskem barju, zdaj jih opazimo tako rekoč po vsej Sloveniji. Kakšna je naravnost filmska zgodba prijaznih južnoameriških živalskih priseljenk, ali povzročajo škodo in ali prenašajo bolezni, bo v Nedeljski reportaži raziskoval Jure K. Čokl. In pri tem morda našel tudi odgovor na vprašanje, v kakšnih odnosih so nutrije s svojimi slovenskimi "sorodnicami" - pižmovkami.
Kaj se zgodi, ko se skozi podstrešno lino v vsem sijaju prikaže Belin, staroslovanski bog svetlobe in sonca? Prostor oživi in vam razmiga domišljijo, da v neuporabnih, starih in zaprašenih predmetih zaslutite neko novo vrednost ... Če potem prah odpihnete stran in predmet nežno pobožate, vam največkrat spregovori, saj ste mu vdihnili novo življenje. Sicer pa Belin domuje v slovenskih gozdovih, kjer se običajno skriva za zelenimi vejami in vam pomežikne v vetru, če ga le povsem v tišini opazujete. In seveda vam pove, kaj vse se skriva v lesu dreves, ki vas obdajajo. Avtor oddaje je Ivan Merljak.
"Manj stvari, manj smeti! Prihranek denarja! Namesto kupovanja več doživetij! Utrjevanje medsebojnega zaupanja. Prihranek prostora za skladiščenje." Na teh načelih souporabe deluje prva knjižnica za izposojo predmetov pri nas, Knjižnica REČI v Savskem naselju v Ljubljani, v kateri si je mogoče namesto knjig izposoditi različne uporabne predmete za gospodinjstvo, dom in vrt, potovanje in športne aktivnosti, otroško opremo in predmete za ustvarjanje. Knjižnica, ki deluje po vzoru klasične knjižnične izposoje, zagovarja do narave prijaznejše in finančno pametnejše življenje, spodbuja zaupanje med ljudmi in bolj povezuje prebivalce lokalne skupnosti. O tem, kako Knjižnica REČI deluje kot povezovalka soseske ter spodbuja kulturo in prakso souporabe, bomo govorili v Nedeljski reportaži, ki jo pripravlja Petra Medved.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Pustno društvo Cerknica obeležuje 40 zacopranih let obstoja in delovanja. Ob coprniškem jubileju se bodo obiskovalcem Butal na nedeljskem pustnem karnevalu, ki se začne kot ponavadi točno okoli 12.32, ponovno predstavile tradicionalne velike figure na čelu s slavljenko, pramaterjo Uršulo, pa njeno potomko Lizo. Tam bo tudi največji žabon na svetu, pa povodni mož Jezerko, butalski jež, velikanska ščuka, mogočni zmaj, in seveda Butalci. Kako so potekale zadnje priprave na ta pomemben dogodek, kaj bo obravnavala letošnja butalska skupščina in kaj sporoča v »tvitih« butalski župan boste izvedeli v Nedeljski reportaži.
Pustni čas prinaša vsako leto več nezmernosti, ki prekrivajo avtohtono ali vsaj izvirno pustovanjsko tradicijo. V iskanju pustne avtentike se tako Marko Radmilovič odpravlja na vzhod naše domovine, kjer v nekaterih prekmurskih vaseh še živi nepotvorjeni običaj borovega gustivanja.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Kdo ve, če težki gospodarski časi ne vplivajo tudi na pravcato ?eksplozijo? plesa ter množico plesalk in plesalcev, ki smo ji priča v zadnjih letih. Plesni tečaji so največkrat razprodani, plesna društva pa rasejo kot gobe po dežju. Eden izmed plesov, ki so se mnogim zdeli že zdavnaj pozabljeni, je tudi swing. V Nedeljski reportaži ga bo tudi na radijskih valovih obudil Marko Radmilovič. Foto: Internet stock
Z neugnano silo so se zapodili po snegu, da je pršelo vse naokrog, se igrivo prekopicevali, kakor gruča razposajenih otrok. In se naposled umirili v milini črnega kontrasta z belim okoljem. Moč se je spremenila v lepoto, vsekakor vredno opevanja ... Trop konjev, ne brez gospodarja, marveč takih, priljudnih, vajenih človeka na svojem hrbtu, vajenih otrok. So res močni in nežni?
Ko so sredi petdesetih let prejšnjega stoletja v tedanji Jugoslaviji začeli pospešeno uvajati kmetijsko mehanizacijo, se je dramatično zmanjšala potreba po vprežni živini. Predvsem konji so bili žrtvovani na oltarju socialističmnega razvoja, a vsi se z njihovim izginotjem niso zlahka sprijaznili. V zaledju Dalmacije so jih kmetje pustili na svobodni in prosti paši, kjer so se konji naučili živeti z naravo in kljubovati tako zverem kot krutemu podnebju. V okolico mesteca Livno se je v lov za zadnjimi divjimi konji podal Marko Radmilovič.
Prav ste prebrali. Toni Štrigl ima na svojem vrtu protiletalski top. Ta je sicer last Slovenske vojske, ampak ker ima eksponat v Tonijevi zbirki 15.000 podarjenih vojaških predmetov posebno mesto, mu je Slovenska vojska odobrila njegovo hrambo. Podobno kot veliko ljudi s Koroške, ki so Toniju predmete za vojaško zbirko podarili in tako prav noben razstavljen predmet ni bil kupljen. Zakaj ljudje Toniju podarjajo muzejske predmete, kako zbirko vidijo obiskovalci in kako se je top znašel na dvorišču Tonija Štrigla, bo Jure K. Čokl raziskoval v Nedeljski reportaži. Seveda, ne brez čelade na glavi ?
Kozarec kuhanega vina odpira zgodbe, spomine, krepi vezi in okrepča duha. V njem se združita aromatični Mediteran in zimsko zasanjane Alpe, sadni spomin na poletje in želja po snežni zimski romantiki. Pred božičnimi stojnicami, ki jih je iz leta v leto več, štetje kozarcev teče drugače kot za njihovo okrašeno zunanjostjo. Prodajalci nam ne bodo zaupali le receptov, ampak bodo tokratno nedeljsko reportažo začinili tudi z zgodbami, ki v mesecu zapovedane sreče in veselja naredijo njihovo življenje polnejše. O kuhanem vinu in z njim povezanimi zgodbami bo tekla beseda v tokratni Nedeljski reportaži.
Neveljaven email naslov