Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Nizke temperature, ki so v zadnjem mesecu marsikomu zagrenile življenje, so pričarale širok nasmeh lednim plezalkam in plezalcem, ki jih je pri nas vedno več. Skoraj povsod, kjer je zmrznila voda, padajoča po strmih pobočjih, ste lahko videli plezalce, ki so se s cepini in derezami prebijali proti vrhu ledenih vertikal. Za ene junaki, za druge adrenalinski odvisniki, če ne še celo kaj drugega.
Da ste v oddaji slišali same ženske glasove, je zgolj naključje. In hkrati dokaz, da se ta veja alpinizma pri nas razvija zelo hitro, in to ne glede na starost in spol; čeprav se je pri nas pognala relativno pozno – za letnico prvega vzpona šteje leto 1979. Takrat so sicer na tehničen način preplezali slap Lucifer v bližini Gozda – Martuljka, kmalu potem istega leta pa še Sinji slap nad Jezerskim. V teh štiridesetih letih je šel razvoj opreme skokovito naprej – težke cepine je zamenjalo lahko in natančno ledno orodje, kovane dereze lahke in varnejše naslednice, prilagodljive čevljem. Posledično je bilo in je še mogoče preplezati vedno težje smeri.
Drži, ko plezajo izkušene alpinistke in alpinisti, je stvar videti precej preprosta. A je vse prej kot to, pove vrhunska alpinistka in gorska vodnica Tina Di Batista. In začeti je treba na začetku. Torej v alpinistični šoli ali v spremstvu gorskega vodnika, v vsakem primeru pa pod nadzorom strokovno usposobljene osebe, saj gre, to resnici na ljubo moramo poudariti, za tvegano početje. Nevarnosti nikoli ne moremo popolnoma izključiti, saj se še tako izkušenemu plezalcu lahko zgodi, da ga presenetijo slabo stanje ledu, vremenske razmere ali kos ledu, ki prileti od zgoraj. Včasih se lahko zgodi tudi napaka, ki ima subjektivne razloge – na primer utrujenost ali nepazljivost.
Poznavanje opreme, tehnike plezanja in razmer so osnova varnega plezanja, pove alpinistična inštruktorica Marta Krejan ali Gozdna, kakor jo kličejo soplezalci. Šele potem postane ledno plezanje pravi užitek. Ko enkrat znamo pravilno uporabljati opremo in se naučimo vrvne in ledne tehnike, postane plezanje po ledu izkušnja, ki pritegne marsikoga in skoraj nikogar ne pusti hladnega. Žal to s seboj prinaša tudi težave – vedno več ljudi se v ledne slapove podaja brez znanja, z neustrezno opremo ali s precenjevanjem svojih sposobnosti. Pogosto celo samo zato, da bi naredili kakšno fotografijo.
To najbolj občutijo gorski reševalci. Veliko znanja in izkušenj z reševanjem v gorah ima Andreja Jagodic, alpinistka in gorska reševalka. Reševanje v gorah je izjemno zahtevno, pravi, v zaledenelih slapovih pa postane še za odtenek težje. Sploh letos, ko je v nekakšno čudno modo prišlo nočno plezanje po ledu. V primeru nočnega plezanja namreč gorski reševalci ne morejo računati na pomoč helikopterja, ki je v večini primerov najhitrejša in najboljša rešitev. Žal nekateri pomoč pokličejo tudi takrat, kadar je sploh ne potrebujejo. To močno moti vse naše sogovornice. Življenjska ogroženost je eno, neodgovornost in lahkomiselnost pa drugo.
Ledni plezalci se vsega tega zavedajo in iz njihovih besed lahko razberemo veliko spoštovanje do ledenih čudežev narave. Zavedajo se tudi nevarnosti vseh dejavnikov, na katere nimajo vpliva. A to jih ne odvrne, ampak le še bolj spodbudi k večji previdnosti, doda ledna plezalka Marinka Dretnik.
Ljudje, ki lednega plezanja ne poznajo, pogosto po krivici sklepajo, da gre za početje na robu samomora, ki povzroča sive lase gorskim reševalcem in obremenjuje davkoplačevalce, napol v smehu pove Marta Krejan. Pa ni tako. Velika večina nesreč v naših gorah se zgodi na zavarovanih poteh. Nesreč alpinistov je relativno malo, saj ti praviloma znajo ustrezno poskrbeti za svojo varnost in izberejo ustrezno opremo. Kar se tiče lednih plazov, doda Andreja Jagodic, zaradi velike priljubljenosti žal lahko pričakujemo več nesreč – predvsem neizkušenih plezalcev in tistih, ki precenjujejo svoje sposobnosti.
V času, ko poslušate oddajo, je mraz že popustil in velika večina lednih slapov je do naslednje zmrzali vzela slovo. Do takrat bodo ledne plezalke in plezalci brusili dereze in cepine drugje in se ozirali v nebo, ali jim bo le naklonilo še kakšen dan ali dva užitkov na ledu. In ta bo enak za vse, pa če nosijo čevlje s petko, kot sogovornice v oddaji, ali tiste dolgočasnih barv, ki so narejeni za močnejši spol. ‘Konec koncev’, zaključi Marta Krejan, ‘še v nobeni trgovini nisem slišala, da bi prodajali moške in ženske dereze!’
890 epizod
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Nizke temperature, ki so v zadnjem mesecu marsikomu zagrenile življenje, so pričarale širok nasmeh lednim plezalkam in plezalcem, ki jih je pri nas vedno več. Skoraj povsod, kjer je zmrznila voda, padajoča po strmih pobočjih, ste lahko videli plezalce, ki so se s cepini in derezami prebijali proti vrhu ledenih vertikal. Za ene junaki, za druge adrenalinski odvisniki, če ne še celo kaj drugega.
Da ste v oddaji slišali same ženske glasove, je zgolj naključje. In hkrati dokaz, da se ta veja alpinizma pri nas razvija zelo hitro, in to ne glede na starost in spol; čeprav se je pri nas pognala relativno pozno – za letnico prvega vzpona šteje leto 1979. Takrat so sicer na tehničen način preplezali slap Lucifer v bližini Gozda – Martuljka, kmalu potem istega leta pa še Sinji slap nad Jezerskim. V teh štiridesetih letih je šel razvoj opreme skokovito naprej – težke cepine je zamenjalo lahko in natančno ledno orodje, kovane dereze lahke in varnejše naslednice, prilagodljive čevljem. Posledično je bilo in je še mogoče preplezati vedno težje smeri.
Drži, ko plezajo izkušene alpinistke in alpinisti, je stvar videti precej preprosta. A je vse prej kot to, pove vrhunska alpinistka in gorska vodnica Tina Di Batista. In začeti je treba na začetku. Torej v alpinistični šoli ali v spremstvu gorskega vodnika, v vsakem primeru pa pod nadzorom strokovno usposobljene osebe, saj gre, to resnici na ljubo moramo poudariti, za tvegano početje. Nevarnosti nikoli ne moremo popolnoma izključiti, saj se še tako izkušenemu plezalcu lahko zgodi, da ga presenetijo slabo stanje ledu, vremenske razmere ali kos ledu, ki prileti od zgoraj. Včasih se lahko zgodi tudi napaka, ki ima subjektivne razloge – na primer utrujenost ali nepazljivost.
Poznavanje opreme, tehnike plezanja in razmer so osnova varnega plezanja, pove alpinistična inštruktorica Marta Krejan ali Gozdna, kakor jo kličejo soplezalci. Šele potem postane ledno plezanje pravi užitek. Ko enkrat znamo pravilno uporabljati opremo in se naučimo vrvne in ledne tehnike, postane plezanje po ledu izkušnja, ki pritegne marsikoga in skoraj nikogar ne pusti hladnega. Žal to s seboj prinaša tudi težave – vedno več ljudi se v ledne slapove podaja brez znanja, z neustrezno opremo ali s precenjevanjem svojih sposobnosti. Pogosto celo samo zato, da bi naredili kakšno fotografijo.
To najbolj občutijo gorski reševalci. Veliko znanja in izkušenj z reševanjem v gorah ima Andreja Jagodic, alpinistka in gorska reševalka. Reševanje v gorah je izjemno zahtevno, pravi, v zaledenelih slapovih pa postane še za odtenek težje. Sploh letos, ko je v nekakšno čudno modo prišlo nočno plezanje po ledu. V primeru nočnega plezanja namreč gorski reševalci ne morejo računati na pomoč helikopterja, ki je v večini primerov najhitrejša in najboljša rešitev. Žal nekateri pomoč pokličejo tudi takrat, kadar je sploh ne potrebujejo. To močno moti vse naše sogovornice. Življenjska ogroženost je eno, neodgovornost in lahkomiselnost pa drugo.
Ledni plezalci se vsega tega zavedajo in iz njihovih besed lahko razberemo veliko spoštovanje do ledenih čudežev narave. Zavedajo se tudi nevarnosti vseh dejavnikov, na katere nimajo vpliva. A to jih ne odvrne, ampak le še bolj spodbudi k večji previdnosti, doda ledna plezalka Marinka Dretnik.
Ljudje, ki lednega plezanja ne poznajo, pogosto po krivici sklepajo, da gre za početje na robu samomora, ki povzroča sive lase gorskim reševalcem in obremenjuje davkoplačevalce, napol v smehu pove Marta Krejan. Pa ni tako. Velika večina nesreč v naših gorah se zgodi na zavarovanih poteh. Nesreč alpinistov je relativno malo, saj ti praviloma znajo ustrezno poskrbeti za svojo varnost in izberejo ustrezno opremo. Kar se tiče lednih plazov, doda Andreja Jagodic, zaradi velike priljubljenosti žal lahko pričakujemo več nesreč – predvsem neizkušenih plezalcev in tistih, ki precenjujejo svoje sposobnosti.
V času, ko poslušate oddajo, je mraz že popustil in velika večina lednih slapov je do naslednje zmrzali vzela slovo. Do takrat bodo ledne plezalke in plezalci brusili dereze in cepine drugje in se ozirali v nebo, ali jim bo le naklonilo še kakšen dan ali dva užitkov na ledu. In ta bo enak za vse, pa če nosijo čevlje s petko, kot sogovornice v oddaji, ali tiste dolgočasnih barv, ki so narejeni za močnejši spol. ‘Konec koncev’, zaključi Marta Krejan, ‘še v nobeni trgovini nisem slišala, da bi prodajali moške in ženske dereze!’
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Slepim gibanje in orientacija v prostoru pomenita velik izziv, saj se morajo vseh poti, ki jih vsakdan uporabljajo, naučiti. Nekatere slepe po teh poteh vodi pes vodnik, ki jim omogoča varno in hitrejše gibanje. Pri nas imamo trenutno trideset psov vodnikov, ki dnevno opravljajo svojo nalogo. V današnji Nedeljski reportaži nas bo po mestu varno vodil pes vodnik slepih. Izšolan je tako, da slepemu pomaga premagovati ovire na njegovih vsakdanjih poteh, hkrati pa postane njegov družinski član in življenjski sopotnik. V oddaji bomo izvedeli, kakšno delo opravljajo ti psi, kakšne lastnosti morajo imeti, kako se šolajo, pa tudi to, kako ravnati, ko srečamo slepega s psom vodnikom in kako se morajo vesti lastniki drugih psov ob srečanju s psom, ki opravlja svojo službo. Oddajo je pripravila Petra Medved.
Star maln je leta 2016 kljub odmaknjenosti obiskalo 200 mladih Francozov. Ti so bili nad videnim zelo navdušeni, zato bodo letos obisk ponovili. Prvega avgusta jih bo tako Vrhniko obiskalo kar 750.
Že od tistih dob, ko je Krpan iz Vrha izrekel modro misel o Dunaju in prehranjevalnih navadah Kranjcev, je nastanitev na Dunaju posebna zgodba. Sploh za Slovence. In sploh v razmerah histeričnega in globalnega turizma. Na srečo imamo tam svoje zavetje. Svojo postojanko. Kako bi bilo lažje Kopitarju in Cankarju, Miklošiču in Plečniku, če bi poznali Korotan… O sprehodu po cesarskem mestu in predvsem o slovenskem hotelu, dijaškem domu in kulturnem centru Korotanu, bo tekla beseda v Nedeljski reportaži.
Že leta 1928 so se ustanovitelji Radijske postaje Ljubljana zavezali, da bo del vsakodnevnega programa nove radijske postaje glasba, in to prvovrstna glasba, ne glasba z gramofonskih plošč. Od najmanj 150 minut dnevnega predvajanja, je moralo biti najmanj 60 minut namenjeno glasbi. Da bi lahko ponudili takšno glasbo, sta bila ustanovljena Radio kvartet in Radio orkester, ki ga je sestavljajo 11 članov. To je bil torej začetek naše glasbene produkcije, vodja orkestra pa je bil violinist Kazimir Petrič. Tako se je začelo, kako pa je danes, po okroglih devetdesetih letih. To vprašanje je Jurij Popov zastavil sebi in sogovornikom iz Simfoničnega orkestra RTV Slovenija in Big Benda. Današnji glasbeniki so se usedli na stole, ki so jih prej zasedali mnogi drugi, ki so skozi igranje v enem ali drugem sestavu zgradili tudi odmevno zasebno glasbeno pot. Pa ne le to, oba sestava sta pomembno vplivala na razvoj in uveljavitev glasbe v našem kulturnem prostoru. Pravzaprav odločilno. Big Bend deluje neprekinjeno že od leta 1945, simfonični orkester od leta 1955. Gre za glasbena sestava, ki nista le po letih med starejšimi v širši evropski regiji, sta namreč tudi po svojem ugledu pomembna dejavnika tega prostora še danes. Danes je zlasti simfonični orkester mednaroden, saj v njem igra kar nekaj glasbenikov iz »tujine«, danes temu rečemo bolj ali manj združene Evrope. Kako so se znašli pri nas in v takšnem sestavu in kako je igrati v glasbenem sestavu s takšnim ugledom kot ga imata Big Bend in Simfonični orkester RTV Slovenija in seveda, kako je voditi takšno glasbeno produkcijo.
Na območju Slovenije je v času II. svetovne vojne strmoglavilo okoli 360 vojaških letal. Zaradi splošnega pomanjkanja materiala vseh vrst so njihovi ostanki kmalu postali lonci, strehe in še marsikaj drugega. Vendarle pa je marsikaj ostalo skritega tudi do danes. Tudi zgodbe, kako so se vsa ta letala znašla nad našo državo. Eden izmed lovcev na izgubljena letala je tudi nekdanji vrhunski alpinist Stanko Mihev, ki je do zdaj našel in dokumentiral že več kot 160 letal, ki so strmoglavila pri nas. Na lovu za nemškim lovskim letalom, ki je svojo pot končalo skoraj pri vrhu Nanosa, se mu je pridružil Jure K. Čokl.
Kava velja za najbolj priljubljen napitek na svetu. In ni jih malo, ki trdijo, da gre tudi za najbolj priljubljeno pijačo, po analogiji: »Lahko živim brez vode, brez kave pa ne!« Ob vseh presežnikih, ki jih napitek nudi, pa gre tudi za pomembno in predvsem globalno gospodarsko panogo. Ki kot mnoge gospodarske panoge v sebi skriva mnoga protislovja. O pravični trgovini, ki se je kot gibanje začela prav s kavo, smo že marsikaj slišali, a zanimivih tem o kavi je vedno dovolj. Nekatere, predvsem naše lokalno slovenske, je Marko Radmilovič poiskal na Festivalu kave, ki se je pred nekaj tedni odvijal na Celjskem sejmišču.
Kalce pri Logatcu so znamenito križišče, kjer se ceste odcepijo levo proti Idriji, desno proti Grčarevcu, Planini in Postojni, naravnost pa nas vijugava, skoraj gorska cesta popelje skozi obsežne hrušiške gozdove na Col in naprej v Ajdovščino. Ta smer je od nekdaj veljala za tako rekoč pravo avanturo, saj je že Janez Vajkard Valvazor zapisal, da je to divji, neobljuden in neudoben kraj, in da obsežni hrušiški gozdovi sežejo daleč tja v Turčijo. Ti samotni kraji pa so polni nevarnosti, ki prežijo na popotnike.
Vodnemu stolpu, ki leži na levem dravskem obrežju v starem mestnem jedru Maribora, je pred petdesetimi leti grozil potop. Zaradi gradnje elektrarn se je gladina Drave dvignila za več kot dva metra. Kazalo je, da bo renesančna utrdba iz sredine 16. stoletja za vedno izgubljena. Višji gradbeni tehnik Jože Požauko se s tem ni hotel sprijazniti. Zasnoval je za tiste čase skorajda znanstvenofantastični projekt in 1500 ton težki kamniti stolp dvignil za 260 centimetrov. Oddajo je pripravil Stane Kocutar.
Decembra bo minilo sto let od smrti največjega in verjetno najvplivnejšega slovenskega pisatelja Ivana Cankarja. Leto 2018 je tudi na nacionalnem nivoju razglašeno za Cankarjevo leto. Na Vrhniki, ki jo je veliki literat večpomensko označil za prečuden kraj, so v projekt jubilejnega leta vključeni tako rekoč vsi kulturniki. Tamkajšnja literarna pot nas popelje po Cankarjevi mladosti, na njej spoznavamo kotičke, ki so inspirirali pisateljeva literarna dela, se povzpnemo na Klanec siromakov, jo mahnemo čez Sveto Trojico in naposled zasluženo posrkamo skodelico kave. Pesnik, pripovednik in dramatik Ivan Cankar je bil poleg Zofke Kvedrove prvi, ki se mu je pri nas uspelo preživljati samo s pisanjem, svojih besedil ni popravljal, njegovim družbeno kritičnim mislim do današnjih dni ni pošla sapa. Tudi 100 let pozneje mnoge navdušuje in navdihuje, nekateri pa bi se mu tudi dandanes izognili v velikem loku. Po treh urah rekreativnega spoznavanja literarne preteklosti tudi avtor Nedeljske reportaže Bojan Leskovec Cankarja pozna bolje kot poprej.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Pred nekaj dnevi so svetovni mediji objavili drobno novičko, ki je šla mimo večine povsem neopažena. Eden vodilnih svetovnih proizvajalcev kitar je pred bankrotom. Novica sama po sebi ni nič posebnega, če ne bi šlo za glasbeni instrument, ki je v mnogočem oblikoval, oziroma določil dvajseto stoletje. Ali se kitara res poslavlja in kaj njen zaton pomeni za našo kulturo v najširšem pomenu besede? Kakšna je zgodba električne kitare, še sploh pri nas, kjer smo ta temni predmet poželenja z večjimi ali manjšimi mukami spravljali preko meja, ali celo izdelovali v domačih delavnicah?
V Ljubljani ob vodnjaku na Starem trgu 34 se ob popoldnevih zbere manjša skupina ljudi. Ne čisto vsak dan, a vendar zanimanje raste. Prevladujejo pripadnice ženskega spola. Za turistično vodstvo, ki ga prireja Inštitut za urbane kulture (IZUK), si je namreč treba nadeti feministična očala. To pa, kot kažejo izkušnje turističnih vodnikov, še vedno lažje in raje storijo ženske kot moški. Pot nas bo vodila od prve javne mestne dekliške šole, mimo ŠKUC-a, pa Starega trga 11a, kjer je živela in ustvarjala »nora grafna« Lili Novy, do Kongresnega trga in vhodne skulpturne kompozicije parlamenta – to je le nekaj točk, ki pričajo, da so k zgodovinskemu razvoju našega glavnega mesta precej prispevale tudi ženske. Pogosto pozabljene, a danes – zasluženo – postavljene v ospredje.
Uresničevanje sanj, Pet do petdeset nasvetov za uresničevanje sanj, Uresničevanje sanj s profiliranjem, meditacijo ali čim podobnim. To je le nekaj naslovov knjig in poimenovanj seans ali terapij za uresničevanje sanj. Zdi se, da je teh ponudb danes več kot uresničenih sanj. Vsak človek jih ima – sanje kot take in sanje, ki se mu zdijo neuresničljive ali težko uresničljive pa jih ohranja, ker so mu vodilo, ki ga žene naprej. Na uresničevanje sanj je mogoče gledati v metafizičnem ali pa čisto konkretnem smislu.
O vremenu znam razbrati nekaj več od povprečnega državljana. Vse svoje razširjeno vremensko znanje sem si pridobil na vremenskem forumu društva Zevs. Ko smo se dobili v gostinskem lokalu, le kje drugje bi se človek pogovarjal o vremenu, je bil zame nekoliko mistični trenutek. Do tega dne sem jih poznal le po njihovih spletnih imenih. Zdaj jih prvič vidim v živo. O vremenu vedo neprimerno več od mene. Še več od njih verjetno vedo poklicni meteorologi. Še več od poklicnih meteorologov ve o vremenu gospod bog. Pravzaprav on ve o vremenu vse, a je žal odklonil sodelovanje v današnji oddaji.
Neveljaven email naslov