Zgodba o obstoječi atletski dvorani in na sploh atletski infrastrukturi v Ljubljani, je zgodba o ljubljanskem in tudi slovenskem športu. To je zgodba, ki se vedno znova zatika, ki nikakor ne steče, zgodba, ki ima nešteto obrazov in eno samo zrcalno podobo. Dobro končano evropsko prvenstvo v atletiki v Beogradu je pokazalo, da Slovenije na atletskem zemljevidu stare celine ni več. Na ŽAK Ljubljana, sicer stoji atletska dvorana, za katero trenerji ševilnih otrok in mladostnikov pravijo, » če ni drugega, je tudi to dobro.« Vendar ni dobro, ni dobro za mladino in njihovo športno vzgojo, ni dobro za zdravstveno balagajno, saj rastejo rodovi z neprimernim odnosom do športa in torej tudi do lastnega zdravja, ni dobro za vrhunski šport, ki je vedno osrednji magnet za množičnost, ni dobro za vse tiste, ki bi radi športu in mestu dali več, pa ne morejo. Šport ni sam sebi namen, čeprav se pri nas zdi, da so odgovorni prepričani, da je. Brez zadržkov lahko rečemo, da prevladuje ozkogledost. Trenerji, ki so bili nekoč tekmovalci in dobro poznajo šišensko atletsko dvorano in vse njene prednosti in slabosti, kot tudi pomankljivosti posedajočega se štadiona, z obžalovanjem povedo, da smo nabrž edina država na stari celini brez atletske dvorane, v obstoječi pa je število trenirajočih večje, kot je za uspešno vadbo primerno. Jurij Popov se je z nekaterimi trenerji, nekoč odličnimi tekmovalci, pogovarjal o tem, kako gledajo na zgodbo o atletski dvorani, o tisti, ki je in tisti, o kateri se govori več kot desetletje pa je ni, čeprav je zdaj slišati, da do leta 2020 bo. Nedeljska reportaža bo razgrnila eno plat medalje.