Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Črni Vrh nad Idrijo leži na kraški planoti na vzhodnem delu Trnovskega gozda, ob regionalni cesti Godovič-Col- Ajdovščina. Kraj je znan po Trnovskem maratonu- smučarskotekaški prireditvi, po astronomskem observatoriju na Javorniku, pa tudi po bogati kulturni, predvsem pevski tradiciji in še čem. Črni Vrh je že od nekdaj slovel po »čistem gorskem zraku«, zato ne preseneča, da ga tudi danes obiskujejo številni, predvsem italijanski turisti. Ti pa med drugim seveda prisegajo na dobro kulinariko.
Črni Vrh bomo tokrat obiskali nekoliko drugače. Tja se bomo odpravili po trasi feldbana.
Naše potovanje bomo začeli z ozkotirno vojaško železnico ali feldbanom z besedami Dejana Colje, ki je zapisal:
»Predstavljajte si železnico skozi Črni Vrh nad Idrijo, glasen ropot vagonov na tračnicah in kovinsko cviljenje zavor … Ne, to niso sanje! Mimo Klavžarja, skozi Predgriže, Črni Vrh, Trebče in Zadlog je pred slabimi sto leti zares vozila železnica. To je bila vojaška ozkotirna poljska železnica, imenovana feldban.«
Uporabljali so jo za oskrbo vojakov na Soški fronti, na katero so dostavljali vse od hrane, streliva in orožja do vode, oblek, sanitetnega materiala, pogonskega goriva in pošte. Nazaj pa so vozili predvsem ranjence, pokvarjeno opremo, pošto in drugo. Po ocenah naj bi tako pretovorili več kot 800 ton najrazličnejšega materiala na dan.
Postaja feldbana, Soška fronta, Europeana 1914-1918.
foto: Österreichische Nationalbibliothek - Austrian National Library.
Prevoz ranjencev s feldbanom ob reki Piavi, 1918. Europeana 1914-1918.
foto: Österreichische Nationalbibliothek - Austrian National Library
Ozkotirna vojaška železnica je potekala od železniške postaje Logatec skozi Kalce in Hotedršico do Godoviča, potem pa proti Črnemu Vrhu in Zadlogu do Male Lazne na Trnovskem gozdu. Od tam so material pošiljali naprej po žičnici. Pozneje se je del te železnice v Godoviču odcepil in šel proti Idriji, do Dolenje Trebuše. Graditev proge so vodili vojaški gradbeni, cesarsko-kraljevi železniški oddelki. Delo so v zelo težkih razmerah, ob pomanjkanju hrane in boleznih, opravljali ruski vojni ujetniki, ki naj bi jih bilo po nekaterih ocenah celo do 25.000.
/Slika ruskih vojnih ujetnikov je objavljena na ; V zaledju Soške fronte -Vojni ujetniki, avtorica Barbara Žabota, Zgodovinski arhiv Ljubljana./
Progo so postavljali zelo hitro, saj so ponekod uporabljali kar trase obstoječih cest. V dobrih razmerah so lahko postavili tudi več kot kilometer proge na dan.
Traso feldbana, ki je potekal proti Črnemu Vrhu so znova odkrili šele pred nekaj leti. To se je posrečilo Dejanu Colji in Ivanu Rudolfu, zasebnemu zbiralcu, ki ima svoj Vojni muzej v Črnem Vrhu nad Idrijo.
Ivan je o trasi začel razmišljati, ko je zbiral gradivo za knjigo Črni Vrh pod Avstro-Ogrsko. Takrat je prebiral tudi župnijsko kroniko, v kateri je tedanji župnik opisal nesreče, ki so se zgodile na feldbanu. Polagoma se je vedenje o tem, kje je ta feldban potekal, izgubilo.
Prvi namig mu je dal znanec, rojak Poženel Ludvik, ki je povedal, da mu je njegova mama pripovedovala kako so ranjenci vzdihovali, ko so jih vozili v glavno bolnico v Ljubljano ali pa naprej na Dunaj. Potem mu je to traso nad njegovo hišo pokazal. Spomnil se je tudi kako so to progo prečkali otroci, ki so hodili v šolo v Godovič.
Kmalu sta našla traso in tudi ostanke različnega materiala, ki je potrjeval obstoj te proge. Feldban je šel po tedanjih obstoječih cestah in ponekod tudi po povsem drugih trasah, povsod tam kjer je bil naklon klancev do 4%. Ob tem so delali tudi mostove in drugo. Problem je nastal kje najti traso proti Črnemu Vrhu, saj je cesta vijugala, šele kasneje pa so jo Italijani speljali bolj naravnost.
Nato sta skupaj s prijateljem Dejanom Coljo cele dneve iskala traso in jo tudi našla. Njegovo domnevo pa je najbolj potrdila skica vojaškega pokopališča, ob sedanji bencinski črpalki, na kateri je ob pokopališču narisana cesta in proga feldbana.
Večkrat so ga ljudje zapeljali, ko so mu kazali domnevne trase feldban. Skica pokopališča pa je potrdila, da je šla trasa po cesti, in ne pod Goro, kot jo imenujejo Črnovrščci.
Tam zgleda, da so prekladali del materiala na žičnico in ga vozili do Cola in naprej mogoče tudi na kraško bojišče, ampak to so domneve. V glavnem ni šlo vse po feldbanu, ki je iz Črnega Vrha nadaljeval pot proti Zadlogu. Tam je bila spet železniška postaja in skladišče, in tam se je spet en del odcepil in šel na žičnico proti Mali Lazni, drug del pa po feldbanu do Preske, in tam je bilo spet križišče in skladišče.
En del feldbana je šel proti Kovku, drug del pa proti Mali Lazni čez Škrbino. Tam je proga premagala vzpone spet po svoji poti, kjer pa ta ni presegal 3-4% pa je šla po cesti. Ivan je prišel do spoznanja, potem je to prebral tudi v literaturi, da so imeli vsakih 7 kilometrov skladišče. To pa zaradi tega, da strelivo ni bilo preveč skoncentrirano, za prevoz le-tega je bil najbolj primeren prav feldban. Ko so bile na Soški fronti ofenzive so porabili vse strelivo, v vmesnem času pa so skladišča spet napolnili in tako naprej.
Feldban so uporabljali tudi za prevoze ranjencev. Vozili pa so tudi hrano. V Godoviču so bile velike kuhinje, tam so hrano pripravljali, tam so bile tudi velike klavnice, pekli so tudi kruh. To hrano so potem vozili prav do Male Lazne, do Poncale, Pancale in nato z žičnico do Banjške planote in verjetno tudi proti Trebuši.
Ivan Rudolf ima tudi svoj zasebni Vojni muzej, kjer hrani zanimive ostaline različnih vojaških enot. Med predmeti seveda izstopata lani pridobljena vagončka feldbana.
Traso feldbana sta leta 2010, kot že zapisano, "ponovno odkrila" Dejan Colja in Ivan Rudolf, ki sta natančno preiskala, prehodila teren in vse tudi dokumentirala. Avtor vseh fotografij v fotozgodbi je Dejan Colja. Raziskovalca trase sta svojo pot začela v Godoviču, nato pa sta šla po sledeh ostankov do Predgriž in nato v Črni Vrh.
Ivan Rudolf in Dejan Colja sta raziskovala, in to še vedno počneta, tudi trase feldbana proti Zadlogu in naprej. Tu sta naletela tudi na obrambne jarke, za varovanje trase feldbana. Vse fotografije je posnel Dejan Colja.
893 epizod
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Črni Vrh nad Idrijo leži na kraški planoti na vzhodnem delu Trnovskega gozda, ob regionalni cesti Godovič-Col- Ajdovščina. Kraj je znan po Trnovskem maratonu- smučarskotekaški prireditvi, po astronomskem observatoriju na Javorniku, pa tudi po bogati kulturni, predvsem pevski tradiciji in še čem. Črni Vrh je že od nekdaj slovel po »čistem gorskem zraku«, zato ne preseneča, da ga tudi danes obiskujejo številni, predvsem italijanski turisti. Ti pa med drugim seveda prisegajo na dobro kulinariko.
Črni Vrh bomo tokrat obiskali nekoliko drugače. Tja se bomo odpravili po trasi feldbana.
Naše potovanje bomo začeli z ozkotirno vojaško železnico ali feldbanom z besedami Dejana Colje, ki je zapisal:
»Predstavljajte si železnico skozi Črni Vrh nad Idrijo, glasen ropot vagonov na tračnicah in kovinsko cviljenje zavor … Ne, to niso sanje! Mimo Klavžarja, skozi Predgriže, Črni Vrh, Trebče in Zadlog je pred slabimi sto leti zares vozila železnica. To je bila vojaška ozkotirna poljska železnica, imenovana feldban.«
Uporabljali so jo za oskrbo vojakov na Soški fronti, na katero so dostavljali vse od hrane, streliva in orožja do vode, oblek, sanitetnega materiala, pogonskega goriva in pošte. Nazaj pa so vozili predvsem ranjence, pokvarjeno opremo, pošto in drugo. Po ocenah naj bi tako pretovorili več kot 800 ton najrazličnejšega materiala na dan.
Postaja feldbana, Soška fronta, Europeana 1914-1918.
foto: Österreichische Nationalbibliothek - Austrian National Library.
Prevoz ranjencev s feldbanom ob reki Piavi, 1918. Europeana 1914-1918.
foto: Österreichische Nationalbibliothek - Austrian National Library
Ozkotirna vojaška železnica je potekala od železniške postaje Logatec skozi Kalce in Hotedršico do Godoviča, potem pa proti Črnemu Vrhu in Zadlogu do Male Lazne na Trnovskem gozdu. Od tam so material pošiljali naprej po žičnici. Pozneje se je del te železnice v Godoviču odcepil in šel proti Idriji, do Dolenje Trebuše. Graditev proge so vodili vojaški gradbeni, cesarsko-kraljevi železniški oddelki. Delo so v zelo težkih razmerah, ob pomanjkanju hrane in boleznih, opravljali ruski vojni ujetniki, ki naj bi jih bilo po nekaterih ocenah celo do 25.000.
/Slika ruskih vojnih ujetnikov je objavljena na ; V zaledju Soške fronte -Vojni ujetniki, avtorica Barbara Žabota, Zgodovinski arhiv Ljubljana./
Progo so postavljali zelo hitro, saj so ponekod uporabljali kar trase obstoječih cest. V dobrih razmerah so lahko postavili tudi več kot kilometer proge na dan.
Traso feldbana, ki je potekal proti Črnemu Vrhu so znova odkrili šele pred nekaj leti. To se je posrečilo Dejanu Colji in Ivanu Rudolfu, zasebnemu zbiralcu, ki ima svoj Vojni muzej v Črnem Vrhu nad Idrijo.
Ivan je o trasi začel razmišljati, ko je zbiral gradivo za knjigo Črni Vrh pod Avstro-Ogrsko. Takrat je prebiral tudi župnijsko kroniko, v kateri je tedanji župnik opisal nesreče, ki so se zgodile na feldbanu. Polagoma se je vedenje o tem, kje je ta feldban potekal, izgubilo.
Prvi namig mu je dal znanec, rojak Poženel Ludvik, ki je povedal, da mu je njegova mama pripovedovala kako so ranjenci vzdihovali, ko so jih vozili v glavno bolnico v Ljubljano ali pa naprej na Dunaj. Potem mu je to traso nad njegovo hišo pokazal. Spomnil se je tudi kako so to progo prečkali otroci, ki so hodili v šolo v Godovič.
Kmalu sta našla traso in tudi ostanke različnega materiala, ki je potrjeval obstoj te proge. Feldban je šel po tedanjih obstoječih cestah in ponekod tudi po povsem drugih trasah, povsod tam kjer je bil naklon klancev do 4%. Ob tem so delali tudi mostove in drugo. Problem je nastal kje najti traso proti Črnemu Vrhu, saj je cesta vijugala, šele kasneje pa so jo Italijani speljali bolj naravnost.
Nato sta skupaj s prijateljem Dejanom Coljo cele dneve iskala traso in jo tudi našla. Njegovo domnevo pa je najbolj potrdila skica vojaškega pokopališča, ob sedanji bencinski črpalki, na kateri je ob pokopališču narisana cesta in proga feldbana.
Večkrat so ga ljudje zapeljali, ko so mu kazali domnevne trase feldban. Skica pokopališča pa je potrdila, da je šla trasa po cesti, in ne pod Goro, kot jo imenujejo Črnovrščci.
Tam zgleda, da so prekladali del materiala na žičnico in ga vozili do Cola in naprej mogoče tudi na kraško bojišče, ampak to so domneve. V glavnem ni šlo vse po feldbanu, ki je iz Črnega Vrha nadaljeval pot proti Zadlogu. Tam je bila spet železniška postaja in skladišče, in tam se je spet en del odcepil in šel na žičnico proti Mali Lazni, drug del pa po feldbanu do Preske, in tam je bilo spet križišče in skladišče.
En del feldbana je šel proti Kovku, drug del pa proti Mali Lazni čez Škrbino. Tam je proga premagala vzpone spet po svoji poti, kjer pa ta ni presegal 3-4% pa je šla po cesti. Ivan je prišel do spoznanja, potem je to prebral tudi v literaturi, da so imeli vsakih 7 kilometrov skladišče. To pa zaradi tega, da strelivo ni bilo preveč skoncentrirano, za prevoz le-tega je bil najbolj primeren prav feldban. Ko so bile na Soški fronti ofenzive so porabili vse strelivo, v vmesnem času pa so skladišča spet napolnili in tako naprej.
Feldban so uporabljali tudi za prevoze ranjencev. Vozili pa so tudi hrano. V Godoviču so bile velike kuhinje, tam so hrano pripravljali, tam so bile tudi velike klavnice, pekli so tudi kruh. To hrano so potem vozili prav do Male Lazne, do Poncale, Pancale in nato z žičnico do Banjške planote in verjetno tudi proti Trebuši.
Ivan Rudolf ima tudi svoj zasebni Vojni muzej, kjer hrani zanimive ostaline različnih vojaških enot. Med predmeti seveda izstopata lani pridobljena vagončka feldbana.
Traso feldbana sta leta 2010, kot že zapisano, "ponovno odkrila" Dejan Colja in Ivan Rudolf, ki sta natančno preiskala, prehodila teren in vse tudi dokumentirala. Avtor vseh fotografij v fotozgodbi je Dejan Colja. Raziskovalca trase sta svojo pot začela v Godoviču, nato pa sta šla po sledeh ostankov do Predgriž in nato v Črni Vrh.
Ivan Rudolf in Dejan Colja sta raziskovala, in to še vedno počneta, tudi trase feldbana proti Zadlogu in naprej. Tu sta naletela tudi na obrambne jarke, za varovanje trase feldbana. Vse fotografije je posnel Dejan Colja.
Slovenci smo bili vedno tesno povezani z gorami. V njih so pastirji pasli živino, rudarji kopali rudo, botaniki odkrivali nove vrste … Občudovali so jih umetniki, opevali pesniki. Naša prestolnica Ljubljana leži v kotlini in je obdana s hribčki in hribi, na katere se vzpenja vedno več ljudi. Ne tako zelo daleč pa lahko ob lepem vremenu vidimo tudi najvišje slovenske gore. Kaj nas na gore, njihove osvajalce, občudovalce in zgodovino organiziranega planinstva spominja v samem središču Ljubljane, pa boste izvedeli v Nedeljski reportaži, ki jo je pripravil Aleš Ogrin.
Mi Slovenci smo bili vedno tesno povezani z gorami. V njih so pastirji pasli živino, rudarji kopali rudo, botaniki odkrivali nove vrste … Občudovali so jih umetniki, opevali pesniki. Naša prestolnica Ljubljana leži v kotlini in je obdana s hribčki in hribi, na katere se vzpenja vedno več ljudi. Ne tako zelo daleč pa lahko ob lepem vremenu vidimo tudi najvišje slovenske gore. Kaj nas na gore, njihove osvajalce, občudovalce in zgodovino organiziranega planinstva spominja v samem središču Ljubljane, pa boste izvedeli v Nedeljski reportaži, ki jo je pripravil Aleš Ogrin.
Nedeljska reportaža nas popelje v butično destilarno Karakter, v kateri nastaja in zori gin z bohinjskim značajem, obogaten z okusi in aromami tamkajšnjega sadja ter zelišč in ruševja z okoliških gora.
Ko s prstom kažemo na krivce, ki naš matični planet vedno bolj potiskajo, vsaj za človeštvo, proti preživetvenemu robu, redko pomislimo na modo. Na oblačila, na tekstil kot tak. Bolj v ospredju in tudi medijsko bolj pokrite so vsebine, ki govorijo o škodljivem vplivu fosilnih goriv in njihove uporabe na okolje, tako da tekstilna industrija pogosto ostane v ozadju transporta oziroma mobilnosti kot take. To pa ne pomeni, da je tekstilna industrija glede opotekajočega se okolja brez greha. Ravno nasprotno. Štejejo jo za drugega največjega onesnaževalca in Marko Radmilovič v Nedeljski reportaži predstavlja prakse, ki pomenijo sicer majhen kamenček v naporih po trajnostni uporabi tekstila. Obiskal je Gornjo Radgono in nastala je oddaja z naslovom: Gornja Radgona proti hitri modi.
Konec letošnjega septembra je zaživela Pot cistercijanov v Stični, del več kot 6300 kilometrov dolge mednarodne pohodniške poti, ki povezuje samostanske pokrajine šestih evropskih držav. To je projekt Cisterscapes, Cistercijanske pokrajine, v njem sodeluje 17 partnerjev iz petih držav, med njimi tudi Slovenije. Podrobno so preučili in raziskali sledi, ki jih je v kulturni krajini v dolgih stoletjih pustilo za seboj delovanje cistercijanov. Pobudniki tega projekta prihajajo iz Nemčije, okrožja Bamberg, v katerem je cistercijanski samostan Ebrach, s projektom pa so hoteli povezati evropske partnerje. Cistercijani so bili navzoči v Evropi že od srednjega veka, in to je bil že nekakšen začetek povezovanja evropske skupnosti. Pot cistercijanov v Stični v sklopu projekta cistercijanske pokrajine bomo spoznali v oddaji Nedeljska reportaža, njen avtor je Milan Trobič.
Pred kratkim sta odprtje v prestolnici dočakala dva kompleksa, ki sta dolgo razburjala javnost. Precej prahu sta pravzaprav dvigovala tudi njuna predhodnika. Ob tem se je v javnosti še bolj kot prej začelo razmišljati o gentrifikaciji in prevladujočih interesih kapitala – Ljubljana pri tem ni osamljen primer, podobno se dogaja ostalim zgodovinskim mestom v Evropi. Kako k temu prispevata prenovljeni Center Rog in prestižni stanovanjski kompleks Schellenburg, je vprašanje, s katerim smo se ukvarjali v zadnji Intelekti, v Nedeljski reportaži pa bomo pobliže spoznali eno izmed teh novosti – kompleks Schellenburg. Obiskala ga je Darja Pograjc, pa tudi preletela zgodovino prostora, ki ga ta kompleks zdaj zaseda.
Vse se je začelo z veliko ljubeznijo in vnemo poznavalca in zbiralca mineralov Zmaga Žorža iz Radelj ob Dravi, ki je pošteno prečesal Pohorje in Kozjak. Sled do davno tega zaprtega rudnika na Remšniku, kjer so pred dobrim stoletjem in pol natopili še okoli 70 kg srebra na leto, je odkril v graških arhivih. Tako je bila odrta pot do izjemnega bogastva mineralov. Ti so na ogled v muzeju na Remšniku. Tja nas bo popeljala Nedeljska reportaža, ki jo je pripravil Stane Kocutar.
V Nedeljski reportaži se bomo odpravili na pot, na kateri je brez sodelovanja, logike in kančka igrivosti težko uspeti oziroma bolje rečeno priti na svobodo. V ljubljanskem Enigmariumu smo obiskali sobo pobega. V Sloveniji je bila prva odprta leta 2014, ta hip jih pod omenjeno znamko deluje 20, ki jih je letos obiskalo že približno deset tisoč igralcev. Kaj so sobe pobega in kako so se razvile tudi v vrhunsko izkušnjo, je raziskoval Aleš Ogrin. Slišali boste še, kako je potekalo reševanje iz podmornice oziroma kako povodnemu možu vrniti glavo in Urški srce.
Zbirateljstvo je ena skritih slovenskih strasti. Število zbiralcev glede na število prebivalcev mora biti v samem svetovnem vrhu. Slovenci zbiramo vse, kar je mogoče zbirati. Nekatere stare zbiralske strasti, kot so recimo znamke, prtički ali kemični svinčniki, so se z vzponom novih tehnologij nekoliko umirile, prišle pa so mnoge nove. Ob klasičnih, kot so motorna kolesa, kmetijski stroji ali etnološki predmeti, pa obstaja pri nas tudi nekaj skrajno nenavadnih zbirk. Recimo zbirka figuric iz »Kinder jajčk«! A verjetno je zastavonoša neobičajnih zbiralskih predmetov zbirka tisočih medvedkov, ki jo je skozi leta zbral Bor Sojar Voglar. V teorijo in prakso plišastega medvedka se je v Nedeljski reportaži potopil Marko Radmilovič.
Nedeljska reportaža se skupaj z njenima snovalcema, Danajo Kek in Simonom Trampušem, sprehaja po gozdni učni poti na Golem Brdu - Pustolovščini koconogega čuka Valentina.
Lani so ob koncu tedna gozdov in tedna vseživljenjskega učenja v Zeliščarskem centru JV Slovenije v Zagradu odprli prvo gozdno knjižnico v Sloveniji, ki je bila zgrajena v okviru projekta Herbalium ‒ prostor narave, zdravja in dobrega počutja, ki ga je organizirala občina Škocjan na Dolenjskem. V sklopu tega projekta so uredili tudi gledališče v gozdu, čutno gozdno pot, geološki stolpec, energijski krog, učni čebelnjak in lesena gibalna igrala. Tako je nastala gozdna učilnica, v kateri so za posamezne točke uporabili material iz okolice. Ponekod pa so tudi zasadili avtohtone drevesne vrste, zelišča in medovite rastline. Kot nadgradnja in dopolnilo je, kot smo omenili, nastala tudi gozdna knjižnica. V njej prevladujejo knjige o naravi, gozdu in tudi osebni rasti in samooskrbi. Projekt Herbalium in gozdno knjižnico bomo spoznali v oddaji Nedeljska reportaža, njen avtor je Milan Trobič.
Gasilske veselice obstajajo skoraj tako dolgo kot gasilstvo samo. Njihov namen in izvedba sta se skozi leta spreminjala, a v očeh lokalne skupnosti ta dogodek ostaja predvsem priložnost za druženje in izkazovanje podpore pogumnim dekletom in fantom, ki prostovoljno rešujejo življenja in premoženje. Predvsem pa je tudi v ozadju takega dogodka duh prostovoljstva in usklajenega dela za lokalno skupnost, ki mu neizprosni čas, v katerem živimo, ne pride do živega. V ozadje veselice v malem kraju na obrobju Ljubljane se je v oddaji Nedeljska reportaža podal Jure K. Čokl.
V Dornavi pri Ptuju so pred sedemdesetimi leti ustanovili zavod, ki je skrbel za invalidno mladino. Na začetku se je zavod imenoval, vsaj za današnje standarde, precej brutalno: »Dom za duševno defektno mladino«. V sedemdesetih letih je prerasel v sodoben zavod za usposabljanje, delo in varstvo, ki je dobil ime po tragično preminulem prvem direktorju dr. Marijanu Borštnarju. Dolga desetletja je bil dom zavoda »baročna graščina Dornava« ter kot takšen tudi simbol odnosa do hendikepa pri nas, ki pa so ga začeli v devetdesetih letih prejšnjega stoletja počasi prazniti. Do dokončne preselitve na novo, sodobno in vrhunsko opremljeno lokacijo, prav tako v Dornavi, pa je prišlo pred približno dvema desetletjema. V zavodu se ukvarjajo, ob mnogih tradicionalnih metodah pomoči in terapije invalidnim osebam, tudi z manj konvencionalnimi prijemi. Eden izmed njih je tudi delovanje pevske skupine pod vodstvom kreativnega terapevta Davida Vezjaka. Zbor Belkanto je na vaji obiskal Marko Radmilovič.
Nočni tek Ljubljanica je letos privabil 285 tekačic in tekačev, ki so se pomerili na 5- in 10-kilometrski razdalji. Gre za eno izmed številnih tekaških prireditev v Sloveniji in vse pogostejšo obliko nočnega teka. Tek po nočnih ljubljanskih ulicah in nabrežjih je posebno doživetje, ki pa se ne more primerjati s tekom v naravi ali z največjim tekaškim praznikom pri nas- Ljubljanskim maratonom. Miha Žorž se je podal na daljšo preizkušnjo skupaj z nekaterimi tekači iz tekaške skupine Urbani tekači, ki jo vodita Jasmina Kozina Praprotnik in Urban Praprotnik. Več o skupinski tekaški vadbi v tokratni Nedeljski reportaži.
Zbiranje gramofonskih plošč je prav posebna strast. A tudi poslušanje gramofonskih plošč je svojevrsten obred in izkušnja. Držanje ovitka in opazovanje njegove likovne podobe, medtem ko se plošča vrti na gramofonu, igla pa prasketaje potuje po tankih zarezah zvočnega zapisa in ob nežnem pokljanju predvaja izbrano glasbo, je prizor, ki marsikomu vzbuja občutek nostalgije. V aprilski Nedeljski reportaži se je Miha Žorž podal po poti gramofonskih plošč in v za marsikoga že izgubljenem času našel povsem aktualne poglede. Ljubezen do plošč je namreč ljubezen do glasbe. Še vedno.
Nekatere slovenske kmetije so se že pred leti odločile za smer, ki se ji strokovno reče »dopolnilna dejavnost«. Gre za oblike dela na kmetiji, ki niso nujno povezane z neposredno kmetijsko proizvodnjo, pa vendar izražajo duha slovenskega kmetstva v najlepši luči. A med »dopolnilnimi dejavnostmi« je prav malo takih, ki bi poudarile tudi ustvarjalno dušo ne le kmetij, temveč slovenskega podeželja na splošno. V Nedeljski reportaži se odpravljamo na kmetijo Leber-Vračko v Juriju ob Pesnici, na kateri gospodarica Alenka svoj dom, pa tudi bližnjo okolico, razveseljuje in olepšuje s številnimi izdelki, ki v mnogočem presegajo ljudsko ustvarjalnost in so plod vrhunskega oblikovanja.
V tokratni Nedeljski reportaži se odpravljamo na morje. In to dobesedno: v začetku meseca smo se odpravili v Izolo na poletno šolo jadranja in se mladim jadralcem Jadralnega kluba Burja pridružili na poletnem počitniškem treningu. V klubu skrbijo tako za tiste, ki se na jadrnice in morje šele navajajo, kot za mlade, ki že tekmujejo na regatah. Kako mladi jadralci iz Jadralnega kluba Burja preživljajo poletje, v katerem vetru najraje jadrajo, kakšne so njihove jadrnice in kako jih je spremljati na motornem gumijastem čolnu?
V Gdansku na Poljskem bo med 5. in 9. septembrom potekalo največje tekmovanje za mlade strokovnjake Euroskills. Gre za prestižno evropsko tekmovanje mladih strokovnjakov, starih med 18 in 25 let, mladi pa na njem tekmujejo v več kot 40 različnih panogah. To je največji dogodek na področju poklicnega izobraževanja in pomembno prispeva k ugledu poklicnih panog, ki v zadnjem času izgubljajo zanimanje. Slovenijo bo na tekmovanju zastopalo 12 tekmovalcev, ki bodo svojo strokovnost in spretnosti pokazali v devetih panogah oziroma kategorijah, udeležili se ga bodo v okviru Centra za poklicno izobraževanje. V Nedeljski reportaži, ki jo je pripravil Aleš Ogrin, se odpravljamo v šolske delavnice Šolskega centra Škofja Loka. S tekmovalcem v stavbnem mizarstvu Janom Kožuhom in mentorjem Jožetom Jarcem bomo predstavili, kako potekajo priprave na to veliko tekmovanje.
Ena izmed zabav poletnih dni so v zadnjem desetletju postali »koruzni labirinti«. Čeprav je o teh spreminjajočih se postavitvah v medijih najti čez glavo zapisov, se šele Nedeljska reportaža Marka Radmiloviča pogumno in celostno odpravlja v koruzni labirint. To pa ne pomeni, da bo našla tudi pot iz njega. Koruzni labirinti namreč upoštevajo dolgo tradicijo teh osupljivih poti, ki koreninijo pri samem vodnjaku človeške civilizacije. Kar se zdi kot skromna poletna zabava, je v resnici tisočletja stara kultura, v kateri je izgubljanje ali le sprehod po blodnjaku veliko več kot samo kratkočasje za vso družino.
Na obalnem območju, predvsem pa v njegovi okolici, je več kot 150 različnih tematskih poti. Od pohodnih, konjeniških, planinskih do kolesarskih, to pomeni, da je to območje še toliko pomembnejše za rekreacijo, dejavno preživljanje prostega časa in turizem na splošno. Tako je recimo pred več kot desetimi leti Mestna občina Koper v okviru projekta LAS skupaj z obalnim planinskim društvom identificirala 15 tematskih pohodnih poti. Od teh je bilo devet pohodnih, pet kolesarskih in ena učna pot. Vse te poti so uredili, očistili in označili z enotnimi informacijskimi tablami. Izdali so tudi različno promocijsko gradivo, od načrtov do zgibank. Glavni kriterij izbora tematskih poti je bil ta, da so te poti geografsko razpršene po celotnem koprskem podeželju. Pozneje so izbor teh poti ob pomoči drugih projektov LAS še dopolnjevali. V Nedeljski reportaži bomo spoznali eno izmed teh tematskih poti, ki ima izhodišče v Dekanih, avtor oddaje je Milan Trobič.
Neveljaven email naslov
