Potujoča pošast

Prav zagotovo poznate Rakitno zaradi Mladinskega klimatskega zdravilišča, najbrž vam je znano tudi Rakitniško jezero in mogoče tudi to, da leži kraj na najvišjem kraškem polju. Najbrž pa se boste kar malce zdrznili, ko vam povemo, da je iz Rakitne pred skoraj 125 leti potoval v ladjedelnico v Trstu najdaljši znani jambor, ki so ga kdajkoli vozili po naših cestah. Tega je za popravilo svoje poškodovane 815-tonske jadrnice kupil takrat eden najbogatejših in najbolj znanih slovenskih ladjarjev v Trstu Henrik Angel Jazbec. Ta najdaljši jambor, ki je meril kar 64 metrov so posekali v okolici Rakitne in ga nato peljali skozi Begunje, Cerknico, Rakek, Planino, Studeno, čez Razdrto v Trst. Ta izjemni podvig rakitniških gozdarjev, sekačev in furmanov je leta 2013 spodbudil člane Turističnega društva Menišija, da so začeli zbirati podatke. Te so nato predali kolegom iz Rakitne, ki bodo ob obletnici potovanja jambora pripravili posebno slovesnost. O rakitniškem jamboru bomo govorili v oddaji Nedeljska reportaža.

Skrita pot

V nadaljevanju bom uporabil besedilo, ki ga je za naše srečanje na Rakitni pripravil Janez Košir, turistični vodič in tajnik Turističnega društva Menišija:

"Prvo informacijo o poti najdaljšega jambora iz Rakitne preko Menišije do Trsta mi je ob načrtovanju Meniševske sprehajalne poti posredoval Miro Nared. Na TD Menišija se s projektom « Jamborna pot« ukvarjamo že od leta 2013. V raziskavo te poti nas je potegnil prospekt občine Postojna iz leta 2011 »Jamborna cesta«, ki smo ga dobili od TD Podgura, ob vodenju po Menišiji.

Turistično društvo Podgura je ob svojem kozolcu v Belskem, postavilo tudi repliko rakitniškega jambora.

 

Tam je obdelana ta cesta od Planine do Razdrtega in omenjen najdaljši 64 m dolg jambor, ki je pripotoval po tej cesti iz okolice Rakitne. Postavili smo si vprašanje zakaj v tem prospektu ni obdelan tudi najzahtevnejši del poti od Planine do Rakitne in si zadali nalogo v kateri bi ta del obdelali, kasneje pa izpeljali projekt v katerem bo zajeta celotna pot jambora  od Rakitne do Trsta?

Pri kolegu Darku Jerina iz Rakitne sem se pozanimal če on kaj ve o tem in on mi je posredoval izvleček iz članka Miroslava Pahorja in Ilonke Hajnal v »Informatorju Splošne plovbe Piran« - Po sledeh nekega jambora «. Pod izvlečkom je bil podpisan Janko Vidmar. Več o furmanstvu in o tem jamboru sta pisala tudi v knjigi »Po jamborni cesti v mesto na peklu«.

Najdaljši znani jambor  (64 m) je v Trst prišel za jadrnico Beechdale iz okolice Rakitne. Peljali so ga skozi Begunje, Cerknico, Rakek, Planino, Studeno, Landol, Razdrto, Senožeče, Sanadole, Sežano, Opčine do ladjedelnice sv. Marka v Trstu. Tu je začetek našega projekta » Po sledeh najdaljšega jambora od Rakitne do Trsta«.

Ker je jambor potoval tudi čez Menišijo, smo si v  idejnem projektu zadali nalogo da raziščemo pot po kateri je ta jambor potoval. od Rakitne do Planine, sama Jamborna pot pa bi povezovala vsa društva ob poti od Rakitne do Trsta. Trasa poti do Planine je sedaj po naši raziskavi večinoma poznana. Tam se bo Rakiški del poti povezal na že obdelano traso občine Postojna, do Razdrtega.

 

 

Potovanje velikega jambora iz Rakitne v Trst

Tudi v tem delu bomo dodali zapis Janeza Koširja:

Novembra, leta 1893 se je 815 tonska jadrnica znašla v hudi nevihti jugovzhodno od Balaerov. Vihar je ladji potrgal jadra, prelomil srednji jambor, nazadnje pa je uničil še zadnji jambor. Na nesrečo sta pri tem utonila še dva mornarja. Navkljub hudim poškodbam pa jadrnica ni potonila. S skrajnimi napori so mornarji spravili v bližnje pristanišče. Tam so jo zasilno popravili nato pa so odpluli v svojo matično luko Trst. Lastnik poškodovane jadrnice je bil Henrik Jazbec. Bil je najbogatejša slovanska osebnost v tedanjem Trstu in tudi eden najbolj znanih slovanskih ladjarjev v Trstu. Bil je član tržaške trgovske komore in tudi član raznih pomorskih združenj v Trstu.

Še pred povratkom  jadrnika v Trst je Jazbec pričel iskati nov jambor. Okrajni gozdar v Ljubljani mu je posredoval informacijo rakitniškega logarja, da bi se »tak jambor« utegnil najti v gozdu kmeta Opeka iz Rakitne.

Petnajstega decembra 1893 se je pri Opeki zglasil sam Henrik Angel Jazbec. Začela so se uspešna pogajanja in hoja je naslednji dan padla. Čez teden dni je bila okleščena in novi jambor olupljen in obtesan. Bil je presenetljivo dolg saj je v dolžino meril kar 64 m. Pri tej dolžini je imel nad devet kubičnih metrov uporabnega lesa.  Tesači so doma pripovedovali o nenavadno veliki hoji in so si jo hodili ogledovat kot pravi čudež. Zaradi izjemnih dimenzij so se ponovno pričela pogajanja o ceni prevoza do ladjedelnice. V gostilni so se po dolgotrajnih pogajanjih sporazumeli, da bo Jazbec poleg običajne tovornine plačal vse potrebne vprege od Cerknice do Sežane. Za kmeta Opeka je bil to dober posel, ker je na svoje stroške moral spraviti jambor samo po najtežjem delu poti do Cerknice.

Po sklenjenem dogovoru so se pričele priprave za prevoz. Najeli so štiri preme na dovolj visokih kolesih ker se deblo pri prevozu ni smelo drgniti po tleh. Jambor je moral priti v Trst nepoškodovan. Najprej pa so morali spraviti hojo iz gozda v vas. Ker je bila hoja posekana nekje na nam danes nepoznani lokaciji v soteski Zale so za prvi del poti od rastišča hoje pa do Rakitne porabili štiri dni. En dan za priprave, tri dni pa za prevoz.

Po prispetju v vas so ga nekaj dni sušili - drgnili tako, da so odstranili zadnjo mehko plast poletne rasti.  Po tej predpripravi se je deblo svetilo tako, kot bi bilo posekano spomladi. Po teh predpripravah se je končno pričel prevoz. Za prvi del poti od Rakitne do Bezuljaka so za prevoz po ozki vijugasti cesti porabili polna dva dneva.

Deblo je vleklo osem parov volov na nekakšnih grobih saneh, ki so jih privezali na kolesa. Ker je bila pokrajina zasnežena, je deblo pri prevozu največkrat potovalo kar po svoje. Da je prevoz do Bezuljaka uspel, je pri premikanju jambora sodelovalo več kot trideset mož iz Rakitne. Od Bezuljaka do Cerknice, pa je šlo lažje. Vozili so pol dneva.

Po prenočevanju v Cerknici, so naslednji dan nadaljevali vožnjo proti Rakeku. Počasne vole so zamenjali s hitrejšimi konji. Prve težave so nastopile že takoj na prvi strmini. Na Kamni gorici so konji omagali pred kapelico, tako, da so pri nadaljevanju prevoza do Rakeka nudili pomoč z volovskimi vpregami vaščani Rakeka. Še težje je bilo pri premagovanju ovinka za železniškim podvozom na Rakeku.  Zbralo se je več kot štirideset mož, da so odmikali jambor od stene podvoza. Po uspešnem prehodu pod železniško progo pa je preko Unca do Planine šlo gladko.

V Planini so nastopile težave še pri prehodu mostu čez Unico in ovinka neposredno pred vasjo. Za uspešno nadaljevanje poti se je zbralo veliko ljudi, ki so odnašali zadnji del jambora.

V Planini so se ustavili v Vilharjevi gostilni kjer so prenočili in naslednji dan nadaljevali pot čez Graben proti Strmici, ker čez Kačje Ride zaradi prevelike dolžine jambora prevoz ni bil mogoč. Ker »Dolge pošasti« ni bilo možno s konji spraviti čez Graben v Strmico, so v vasi najeli osem parov volov in nadaljevali pot do Studenega, kjer so nakrmili konje in prenočili. Do tu so iz Planine porabili cel dan in še del noči.

Tudi v Studenem ni šlo vse lahko. Vsi vaščani so pomagali prestavljati jambor, vendar pa se je ta kljub temu pri neki hiši zagozdil. Ni bilo druge pomoči kakor da so vogal hiše odbili in ga potegnili naprej. Škoda ni bila velika saj je gospodar ta vogal izravnal z malto in tako omogočil lažji prevoz za naslednje »fure«. Do Belskega je jambor vleklo šest parov konj, tam pa so že čakali Belci z osmimi pari volov, da so potegnili jambor po strmi cesti čez Vrh Vrhov  v Landol.

Zadnja pomoč volovskih vpreg konjem, pri vlačenju jambora, se je ponovila še pri Senožečah. Rakitniški furmani so tu prespali v stari furmanski gostilni »Pri Bajti«. Tamkajšnja zvedava gospodarica je s šiviljskim metrom izmerila celotno dolžino kompozicije, ki je stala pred hišo. Skupno s štirimi pari konj je merila 78 metrov. Po desetih dneh je jambor iz Rakitne prispel v Trst. Vprego štirih parov konj je spremljalo kakšnih deset od mraza pomodrelih mož.  Vozili so jambor – najdaljši do sedaj znan jambor. Tako dolg jambor je bil celo za Tržačane veliko presenečenje, ker kaj takega še nikoli niso videli. Z velikim občudovanjem so stali ob vsej poti od začetka Trsta do ladjedelnice. V ladjedelnici Sv. Marka so zapisali, da je jambor prispel nekje s Kranjske 24. januarja, leta 1894.

Potegnili so jih...

V krajih skozi katere je potoval jambor so še okrog leta 1970 vedeli, da je bil veliki jambor namenjen za Kurbjo dolino. V doku ladjedelnice sv. Marka v Trstu je tedaj čakala na popravilo velika jadrnica tipa bark na kateri se je svetilo ime »Beechdale« kar pomeni Bukova dolina. Furmane iz Rakitne so naplahtali da prevod imena jadrnice « Beechdale« za katero so pripeljali jambor pomeni »Kurbja dolina« kar bi se po angleško pisalo«Bitchdale«. Ko so se vračali nazaj, so v vseh gostilnah v katerih so se ustavili, povedali da so jambor peljali za Kurbjo dolino.

Zgornja slika:  V Žalcu pri Celju je poročnik fregate Vladimir Borša izdelal njen model, ki ga hrani Pomorski muzej v Piranu kot spomin na eno najlepših jadrnic Sredozemlja.

Usoda jadrnice

Jadrnica »Beechdale - Bukova dolina« je bila popravljena v maju leta 1894. V pristanišču je vkrcala tovor in 25 maja odplula proti vzhodnemu Sredozemlju. Za ladjarja Jazbeca je plula še celih 17 let, dokler jo ni prodal poleti leta 1911 v Turčijo. V pristanišču Izmir  je preživela prvo svetovno vojno, dokler jo niso leta 1918 dali v razpremo. Tedaj so tudi naš jambor požrli ognjeni zublji.

Kako naprej?

Kot je povedal Janez Košir so kontakti z društvi ob jamborni poti vzpostavljeni, pokazali so pripravljenost za sodelovanje, tako da pri nadaljevanju tega projekta ne bo večjih težav.

Za projekt »Jamborne poti« se  zanimajo v krajevni skupnosti Rakitna od koder je jambor tudi začel svojo pot. Ustanovili so organizacijski odbor, ki že dela na projektu  in prav je, da od tu naprej vodijo vse dejavnosti za predstavitev tega velikega podviga, ki so ga pred sto leti izpeljali furmani iz Rakitne. V ta odbor sta bila že povabljena na eno od sej tudi člana Turističnega društva Menišija, ki bosta pri projektu sodelovala tudi naprej.

"Mi bomo v naslednjem letu v tem velikem projektu sodelovali  kot partner in rakiškemu odboru predali vso zbrano dokumentacijo v nadaljnjo uporabo brez pogojev," je še dodal Janez Košir.

Slovesnosti

Kot nam je povedal predsednik Pripravljalnega odbora za jambor Darko Jerina se že pospešeno pripravljajo na 125-letnico prevoza največjega jambora iz Rakitne v Trst. Organizirali so že dva izleta po jamborni poti, očistili so del jambore poti  ob Rakitniškem jezeru, kjer bodo postavili repliko jambora. Poleg tega bodo v neposredni bližini pripravili poseben prireditveni prostor za slavje, ki bo potekalo dva dni. Organizirali bodo tematske programe, predstavili kmečka opravila, gozdarjenje, in drugo, kar je značilno za Rakitno. Krona vsega pa bo poseben zbornik, kjer bo osrednje mesto imela zgodba o prevozu jambora, dodani pa bodo še drugi etnološki, gozdarski, zgodvinski in podobni članki.