Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Najboljši sekači so se na Kopah pomerili med seboj in izbrali potnike na 33. SP na Norveškem. Sloveniji po letošnjem naslovu evropskih prvakov še naslov svetovnih prvakov?
Statistično gledano je motorna žaga najbolj nevarno orodje. Njena uporaba vpliva na vsa čutila – hrup, tresenje, vonj sveže žaganega lesa in teža žage dodajajo osupljiv seštevek dražljajev pri delu slovenskih gozdnih delavcev ali sekačev, ki spadajo med najboljše na svetu – trenutno imamo evropskega prvaka in ekipne evropske prvake. Kako se sekači pomerijo med seboj, kako lahko nekdo drevo oklesti v dvajsetih sekundah ter zamenja verigo motorne žage in obrne meč v samo nekaj sekundah, je Jure K. Čokl raziskoval na 11. državnem tekmovanju gozdnih delavcev Slovenije na Kopah.
Motorne žage. S tistim nezgrešljivo predirnim zvokom, ki ga v času sečnje lahko slišimo iz gozdov. Nekaj minut dela, nato krik ‘pada!’ in drevo je na tleh. Z zvokom do približno sedem kilogramskih zobatih zveri je žal povezano še eno dejstvo – gre za statistično najbolj nevarno orodje. Tega se mojstri, o katerih bo govora v oddaji, še kako zavedajo. Tudi ko gre za tekmovanje najboljših izmed njih, mora varnost ostati na prvem mestu. To je ključnega pomena, nam je povedal Gregor Češarek, sodnik na 11. državnem tekmovanju gozdnih delavcev. Oprema sekačev je danes nekaj povsem drugega kot nekoč, se spominja sodnik. Torej ne preseneča tudi dejstvo, da gre pri opremi sekačev za tehnologijo, povsem primerljivo z drugimi ekstremnimi športi. Ko gre za tekmovanje sekačev, ti pravijo, da lahko dogajanje zaznavamo z vsemi čutili. In da mu tudi to daje poseben čar.
Član organizacijskega odbora Dušan Gradišar, direktor podjetja Gozd Ljubljana, tekmovanje opisuje kot kombinacijo telesne pripravljenosti, izkušenj in velike količine treninga. In katere so discipline, ki skušajo prikazati delo gozdnih delavcev? Prva se imenuje menjava verige in obračanje letve in je na prvi pogled videti kot na primer menjava gum pri formuli 1, le da tukaj tekmovalec (seveda sam) zamenja verigo na motorni žagi. Preden nastopi, si vsak tekmovalec vzame minuto časa za psihično pripravo, povedo najmlajši tekmovalci iz Srednje lesarske in gozdarske šole v Postojni.
Discipline:
Pred nastopom vse motorne žage, meče in verige pregleda in potrdi komisija. Nastop je dovoljen le s pregledano in potrjeno motorno žago. Vsak poskus predelave pregledane motorne žage in označitve orodja in rokavic je kaznovan z diskvalifikacijo tekmovalca oziroma s prepovedjo nastopa.
Kombinirani rez
Dva ostružena hloda konstantnega premera 35 cm sta pod različnima kotoma vzporedno postavljena na podporah. Na eni strani obeh hlodov mora tekmovalec odrezati koluta, debela 3–8 cm. Začne spodaj, zareže do polovice, nato nadaljuje z vrha in do tam, kjer je prej nehal. Bolj kot čas je pomembna kakovost – čim bolj natančno odrezan kolut.
Precizni rez na podlagi
Tudi pri tej disciplini čakata tekmovalca dva hloda, ki ležita na deski, ob strani pa so 3 centimetri žagovine, ki skriva stik deske in hloda. Deska predstavlja kamen; vanjo tekmovalec ne sme zarezati, ko odreže kolut (3–8 cm), pa mora biti neodrezan ostanek čim manjši.
Zasek, podžagovanje
Gre za simulacijo podiranja drevesa. Petnajst metrov od debla je označba, ki predstavlja mesto, kamor naj bi padel hlod. Tekmovalec ima le minuto in pol, da ‘podre’ drevo, pri čemer mora zasek in podžagovanje izvesti čim bolj natančno. Z laserjem se izmeri smer podiranja, izmerijo pa se tudi globina in kot zaseka ter širina ščetine.
Kleščenje
To je simulacija kleščenja vej, ki so umetno vstavljene v deblo, razmik med venci mora biti 44 cm, venci pa imajo točno določen razpored vej z vrha, da je naloga za vse enaka. Odrezati je treba 30 količkov iz mehkega lesa, debelih 3 cm, ki predstavljajo veje. 6-metrski drog je ostružen na premer 14 cm.
Če ste pomislili, da je tako tekmovanje zapleteno in temu primerno zahtevno za organizacijo, imate povsem prav, pravi Dušan Gradišar. A Slovenci tudi v tem pogledu niti malo ne zaostajamo za tujino, doda. Prav nasprotno. Predsednik organizacijskega odbora 11. državnega tekmovanja gozdnih delavcev Silvo Pritržnik, direktor Gozdnega gospodarstva Slovenj Gradec, vidi pomen tekmovanja tudi v povezovanju partnerjev – kar ima vpliv tako na poslovno okolje kot tudi na turizem in promocijo dejavnosti, ki ima pri nas dolgo tradicijo. Kar včasih ni lahko, doda. Poligon za tekmovanje, ki je logistično in tehnično zelo zahteven za postavitev, je letos organizatorjem uspelo postaviti optimalno. Zato je prav, da si zastavimo še višje cilje, doda.
Očitno so letos tisti, v katerih rokah je usoda lesne industrije v Sloveniji, tekmovanje zares vzeli kot generalko za veliko večji projekt – organizacijo svetovnega prvenstva. Zlatko Ficko, direktor Slovenskih državnih gozdov, tega niti ne skriva. Lepo je slišati, da gospodarstvo stoji za tistimi, ki ga najbolje promovirajo. Letos je tekmovanje potekalo tudi pod pokroviteljstvom predsednika republike Slovenije, kar sodnik Gregor Češarek vidi kot priznanje tako tekmovalcem kot tudi gospodarski panogi. Morda bi se po njih lahko zgledovali tudi v drugih športnih panogah.
Zdaj pa končno prepustimo besedo še tistim, zaradi katerih se tekmovanje sploh organizira. Tudi najmlajši tekmovalci, še srednješolci Blaž Pajnič, Domen Lahajnar in Matej Mivšek si želijo večje pozornosti in prepoznavnosti.
Ko je vseh 45 tekmovalcev odložilo svoje nevarno orodje, se je zdelo, da so se Kope zavile v tišino. Pa ni bilo tako. Le cel dan brnenja motornih žag je dajal vtis, da je za nekaj ur vse ostalo potihnilo in besedo prepustilo zobatim lepoticam in njihovim gospodarjem. In ti so izmed najboljših izbrali tiste, ki bodo našo državo prihodnje leto predstavljali na Norveškem, kjer bo potekalo 33. svetovno prvenstvo gozdnih delavcev. Prvega mesta se je ob silovitem zaključku veselil evropski prvak Robert Čuk.
A tako Roberta Čuka kot tudi drugouvrščenega Janeza Medena je najbolj razveselilo dejstvo, da so čisto blizu vrha tudi najmlajši tekmovalci – šele srednješolci. Blaž Pajnič, dijak Srednje lesarske in gozdarske šole v Postojni je v absolutni konkurenci osvojil sijajno skupno šesto mesto. Njegov trener Janez Meden je razumljivo izjemno ponosen.
Fotografije: Marinka Dretnik, Kope, d. o. o., Marta Krejan Čokl
Najboljši rezultati
Posamezno:
Ekipno:
Več fotografij in vse rezultate najdete na FB-strani tekmovanja.
882 epizod
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Najboljši sekači so se na Kopah pomerili med seboj in izbrali potnike na 33. SP na Norveškem. Sloveniji po letošnjem naslovu evropskih prvakov še naslov svetovnih prvakov?
Statistično gledano je motorna žaga najbolj nevarno orodje. Njena uporaba vpliva na vsa čutila – hrup, tresenje, vonj sveže žaganega lesa in teža žage dodajajo osupljiv seštevek dražljajev pri delu slovenskih gozdnih delavcev ali sekačev, ki spadajo med najboljše na svetu – trenutno imamo evropskega prvaka in ekipne evropske prvake. Kako se sekači pomerijo med seboj, kako lahko nekdo drevo oklesti v dvajsetih sekundah ter zamenja verigo motorne žage in obrne meč v samo nekaj sekundah, je Jure K. Čokl raziskoval na 11. državnem tekmovanju gozdnih delavcev Slovenije na Kopah.
Motorne žage. S tistim nezgrešljivo predirnim zvokom, ki ga v času sečnje lahko slišimo iz gozdov. Nekaj minut dela, nato krik ‘pada!’ in drevo je na tleh. Z zvokom do približno sedem kilogramskih zobatih zveri je žal povezano še eno dejstvo – gre za statistično najbolj nevarno orodje. Tega se mojstri, o katerih bo govora v oddaji, še kako zavedajo. Tudi ko gre za tekmovanje najboljših izmed njih, mora varnost ostati na prvem mestu. To je ključnega pomena, nam je povedal Gregor Češarek, sodnik na 11. državnem tekmovanju gozdnih delavcev. Oprema sekačev je danes nekaj povsem drugega kot nekoč, se spominja sodnik. Torej ne preseneča tudi dejstvo, da gre pri opremi sekačev za tehnologijo, povsem primerljivo z drugimi ekstremnimi športi. Ko gre za tekmovanje sekačev, ti pravijo, da lahko dogajanje zaznavamo z vsemi čutili. In da mu tudi to daje poseben čar.
Član organizacijskega odbora Dušan Gradišar, direktor podjetja Gozd Ljubljana, tekmovanje opisuje kot kombinacijo telesne pripravljenosti, izkušenj in velike količine treninga. In katere so discipline, ki skušajo prikazati delo gozdnih delavcev? Prva se imenuje menjava verige in obračanje letve in je na prvi pogled videti kot na primer menjava gum pri formuli 1, le da tukaj tekmovalec (seveda sam) zamenja verigo na motorni žagi. Preden nastopi, si vsak tekmovalec vzame minuto časa za psihično pripravo, povedo najmlajši tekmovalci iz Srednje lesarske in gozdarske šole v Postojni.
Discipline:
Pred nastopom vse motorne žage, meče in verige pregleda in potrdi komisija. Nastop je dovoljen le s pregledano in potrjeno motorno žago. Vsak poskus predelave pregledane motorne žage in označitve orodja in rokavic je kaznovan z diskvalifikacijo tekmovalca oziroma s prepovedjo nastopa.
Kombinirani rez
Dva ostružena hloda konstantnega premera 35 cm sta pod različnima kotoma vzporedno postavljena na podporah. Na eni strani obeh hlodov mora tekmovalec odrezati koluta, debela 3–8 cm. Začne spodaj, zareže do polovice, nato nadaljuje z vrha in do tam, kjer je prej nehal. Bolj kot čas je pomembna kakovost – čim bolj natančno odrezan kolut.
Precizni rez na podlagi
Tudi pri tej disciplini čakata tekmovalca dva hloda, ki ležita na deski, ob strani pa so 3 centimetri žagovine, ki skriva stik deske in hloda. Deska predstavlja kamen; vanjo tekmovalec ne sme zarezati, ko odreže kolut (3–8 cm), pa mora biti neodrezan ostanek čim manjši.
Zasek, podžagovanje
Gre za simulacijo podiranja drevesa. Petnajst metrov od debla je označba, ki predstavlja mesto, kamor naj bi padel hlod. Tekmovalec ima le minuto in pol, da ‘podre’ drevo, pri čemer mora zasek in podžagovanje izvesti čim bolj natančno. Z laserjem se izmeri smer podiranja, izmerijo pa se tudi globina in kot zaseka ter širina ščetine.
Kleščenje
To je simulacija kleščenja vej, ki so umetno vstavljene v deblo, razmik med venci mora biti 44 cm, venci pa imajo točno določen razpored vej z vrha, da je naloga za vse enaka. Odrezati je treba 30 količkov iz mehkega lesa, debelih 3 cm, ki predstavljajo veje. 6-metrski drog je ostružen na premer 14 cm.
Če ste pomislili, da je tako tekmovanje zapleteno in temu primerno zahtevno za organizacijo, imate povsem prav, pravi Dušan Gradišar. A Slovenci tudi v tem pogledu niti malo ne zaostajamo za tujino, doda. Prav nasprotno. Predsednik organizacijskega odbora 11. državnega tekmovanja gozdnih delavcev Silvo Pritržnik, direktor Gozdnega gospodarstva Slovenj Gradec, vidi pomen tekmovanja tudi v povezovanju partnerjev – kar ima vpliv tako na poslovno okolje kot tudi na turizem in promocijo dejavnosti, ki ima pri nas dolgo tradicijo. Kar včasih ni lahko, doda. Poligon za tekmovanje, ki je logistično in tehnično zelo zahteven za postavitev, je letos organizatorjem uspelo postaviti optimalno. Zato je prav, da si zastavimo še višje cilje, doda.
Očitno so letos tisti, v katerih rokah je usoda lesne industrije v Sloveniji, tekmovanje zares vzeli kot generalko za veliko večji projekt – organizacijo svetovnega prvenstva. Zlatko Ficko, direktor Slovenskih državnih gozdov, tega niti ne skriva. Lepo je slišati, da gospodarstvo stoji za tistimi, ki ga najbolje promovirajo. Letos je tekmovanje potekalo tudi pod pokroviteljstvom predsednika republike Slovenije, kar sodnik Gregor Češarek vidi kot priznanje tako tekmovalcem kot tudi gospodarski panogi. Morda bi se po njih lahko zgledovali tudi v drugih športnih panogah.
Zdaj pa končno prepustimo besedo še tistim, zaradi katerih se tekmovanje sploh organizira. Tudi najmlajši tekmovalci, še srednješolci Blaž Pajnič, Domen Lahajnar in Matej Mivšek si želijo večje pozornosti in prepoznavnosti.
Ko je vseh 45 tekmovalcev odložilo svoje nevarno orodje, se je zdelo, da so se Kope zavile v tišino. Pa ni bilo tako. Le cel dan brnenja motornih žag je dajal vtis, da je za nekaj ur vse ostalo potihnilo in besedo prepustilo zobatim lepoticam in njihovim gospodarjem. In ti so izmed najboljših izbrali tiste, ki bodo našo državo prihodnje leto predstavljali na Norveškem, kjer bo potekalo 33. svetovno prvenstvo gozdnih delavcev. Prvega mesta se je ob silovitem zaključku veselil evropski prvak Robert Čuk.
A tako Roberta Čuka kot tudi drugouvrščenega Janeza Medena je najbolj razveselilo dejstvo, da so čisto blizu vrha tudi najmlajši tekmovalci – šele srednješolci. Blaž Pajnič, dijak Srednje lesarske in gozdarske šole v Postojni je v absolutni konkurenci osvojil sijajno skupno šesto mesto. Njegov trener Janez Meden je razumljivo izjemno ponosen.
Fotografije: Marinka Dretnik, Kope, d. o. o., Marta Krejan Čokl
Najboljši rezultati
Posamezno:
Ekipno:
Več fotografij in vse rezultate najdete na FB-strani tekmovanja.
V pasjem poletju vsako živo bitje išče osvežitev. In ni hujšega, ko je gostinski lokal, to varno zavetje pred sončnimi žarki, ali zaprt, ali prepoln, ali pa kako drugače kontaminiran. Vsak izmed nas je kdaj že pomislil, kako lepo bi bilo imeti napravo, ki bi ves čas, ne glede na čas v dnevu ali dan v tednu, ponudila primerno postreženo pijačo. Brezoblični stroji to naredijo z konzervami sode, a da bi si kdo umislil avtomatizirano strežnico piva ali vina, do pred nedavnim še ni bilo mogoče. Nato se je začelo, najprej v Žalcu, danes pa se zdi, da pohoda najrazličnejših fontan ne more nihče več ustaviti. V drobovje pivske in vinskih fontan v Žalcu, Merezigah, Vodolah in Šmarjeti je pogledal Marko Radmilovič.
Kulturno društvo Josipa Jurčiča Muljava letos praznuje 180. obletnico Jurčičevega rojstva in 100-letnico uprizarjanja Jurčičevih literarnih del v izvedbi muljavskih amaterskih igralcev. Letos mineva tudi 160 let od izdaje zgodovinske povesti Jurij Kozjak, slovenski janičar. Zato so za letošnjo uprizoritev izbrali prav to Jurčičevo delo. Dramatizacijo je pripravil Danijel Zupančič, ki je delo tudi režiral. Aprila letos pa je bilo letno gledališče na Muljavi vpisano tudi v register nesnovne kulturne dediščine. Kako so se pripravljali igralci, kakšno scensko postavitev so izdelali domači mojstri, kako so izbrali blago in sešili kostume za igralce ter kako negujejo pristno muljavsko govorico – vse to so v zaodrju ustvarjalci povedali novinarki Petri Medved, ki si je predstavo Jurij Kozjak, slovenski janičar tudi ogledala.
Ormoške lagune: nenavadno ime, ki pa ima nadvse zanimivo ozadje. Gre namreč za opuščene industrijske bazene za odlaganje odpadnih voda iz nekdanje ormoške tovarne sladkorja. Že ko je ta tovarna delovala, so se na teh vodnih površinah zadrževale ptice. To so seveda opazili tudi v Društvu za opazovanje in preučevanje ptic Slovenije DOPPS in prepoznali pomen tega območja tako za stalno naseljene ptice kot za selivke. Tako so že v osemdesetih letih 20. stoletja s skupnimi močmi zaposlenih v tovarni, med katerimi so spoznali ljudi z veliko naravovarstveno zavestjo, in prostovoljcev DOPPS z različnimi ukrepi, kot so gnezditveni splavi, prilagojen vodni režim in pozna košnja nasipov, ustvarili pravo žarišče ornitološke pestrosti v Sloveniji in pomembno jedro območij Natura 2000. Ormoške lagune bomo spoznali v oddaji Nedeljska reportaža, njen avtor je Milan Trobič.
Slovenske gore letno obišče več kot milijon in pol ljudi in verjetno se veliki večini med njimi zdi samoumevno, da bodo na svoj cilj prišli po lepo urejeni in varni planinski poti. A vzdrževanje in urejanje planinskih poti, ki ju opravljajo markacisti Planinske zveze Slovenije, ni enostavno. Še posebej kadar gre za zahtevne in zelo zahtevne poti v visokogorju, ki pogosto prečijo tudi steno gore. Markacisti svojega dela ne opravljajo le v visokogorju, ampak tudi po vseh nižje ležečih planinskih poteh. V Nedeljski reportaži se odpravljamo v sotesko Predoselj pri Kamniški Bistrici, kjer bomo spoznali delo markacistov Planinske zveze Slovenije. Izvedeli bomo tudi, kako se pravilno nariše Kanfelčevo markacijo, ki je zagotovo eden izmed najbolj prepoznavnih simbolov slovenskega planinstva. In še zanimivost, oče rdeče-bele markacije Alojz Knafelc se je rodil na današnji dan leta 1859. Nedeljsko reportažo je pripravil Aleš Ogrin.
Že pred nekaj desetletij se je zbiranje starih predmetov na Slovenskem spremenilo v manijo. Če izpustimo filatelijo, se je pred desetletji zbiralo značke, prtičke ali kaj podobnega. Od takrat pa so zbiranje, zbirateljstvo in zbiratelji prerastli v nacionalni fenomen, ki mu ni videti konca. Zbirke so tako različne, kot je pač različna naša civilizacija. Zbiratelji pa imajo ogromen problem, saj te zasebne zbirke največkrat ostanejo v garažah, kleteh, na podstrešjih, da ne govorimo o tem, kako brezsramno romajo na deponije, ko se zbirateljeva življenjska usoda dopolni. Zato je toliko bolj zanimivo obiskati zasebne zbirke, ki jim je uspelo najti svoj prostor pod soncem. Že pred leti so z zasebnimi zbirkami začeli predvsem v Posočju zbiratelji predmetov iz velike vojne, danes pa se predstavljene zasebne zbirke najdejo tudi drugje po državi. Tri izmed njih je v Nedeljski reportaži obiskal Marko Radmilovič.
Kako prenesti sodobno umetnost v vaško okolje? Kako domačine navdušiti za sodobne umetniške prakse? Kaj lahko umetnost prinese v lokalno okolje in kako se okolje odziva? Je lahko umetnost identifikacijska točka neke skupnosti? Projekt Hiša na Hribu, ki ga je s sodelavkami in sodelavci zagnala Zvonka Simčič pred desetimi leti, odgovarja prav na ta vprašanja. Miha Žorž je obiskal eno od prireditev, ki nastajajo v okviru Hiše na hribu. V Dolu pri Ljubljani se je udeležil ustvarjalne delavnice skupnostnega prta. Več pa v tokratni Nedeljski reportaži.
Marsikdo bo prvič slišal, da je srednjeveška Evropa, ki je za čistost telesa, vsaj javno, skrbela precej slabše kot za čistost pobožne duše, poznala javna kopališča, kjer je bilo mogoče odvreči oblačila, se malo pomasirati in okopati. Ta družabnost umivanja in sproščanja se menda ponekod ni menila za spol, tako da si lahko le predstavljamo, kako se je takratna duhovno - moralna policija zgražala nad vodnimi sproščanji v skupnih ali ločenih prostorih za odrasle. Na drugi strani pa že od zgodnjih dni na pragu srednjega veka, poznamo prepričanja o trpljenju telesa zaradi čutnega nagona, hudo sovraštvo do človeškega telesa, sramotenje minljive mesene telesnosti, podvržene človeški šibkosti; velikokrat je v nasprotju z duhovnim telesom, ki ga šele čaka vstajenje ... Več v Nedeljski reportaži iz Narodnega muzeja Slovenije, kjer so v okviru različnih razstav prikazane upodobitve telesa od srednjega veka do danes …
Jadransko morje je sicer veliko bolj varno kot nekatera druga morja ali oceani, v katerih živijo tudi človeku smrtno nevarne živali. Po odkritju zelo strupene ribe v Jadranskem morju pa se je zastavilo vprašanje, katere strupene živali živijo pri nas? Naše morje je sicer zelo plitvo, a zanimivo in biotsko pestro. Katere živali ga naseljujejo, katere med njimi so strupene in zakaj je veliko vrst ogroženih? Odgovore nam daje tokratna Nedeljska reportaža.
Dolenjska prestolnica Novo mesto je imela v prazgodovini izjemno pomembno vlogo, predvsem v starejši železni dobi, saj jo imenujejo tudi mesto situl. V tem obdobju so namreč nastale bronaste okrašene situle. In kot so zapisali v Dolenjskem muzeju, so situle »bronaste posode za shranjevanje in serviranje pijač. Izdelane so iz tanke, sijoče kovine in okrašene z mitskimi in herojskimi prizori. Bogata in živo pisana situlska pripoved dopolnjuje naše vedenje o življenju socialno močno razslojene prazgodovinske družbe, saj v tem obdobju še niso poznali pisave. Vrhnji sloj, elita te dobe, so bili imenitni posamezniki, ki so združevali v svojih rokah politično, vojaško, gospodarsko, duhovno in socialno moč. Bogato okrašene bronaste situle so uporabljali kot prestižno namizno in protokolarno posodje. Iz njih so gostom na praznovanjih stregli dragocena opojna vina.« Konec navedka. Glede na to, da četrtina vseh najdenih situl na Slovenskem prihaja iz Novega mesta, ni čudno, da tam vsako leto pripravijo praznik situl. In o tem prazniku bomo govorili v oddaji Nedeljska reportaža, njen avtor je Milan Trobič.
V Mestnem muzeju v Ljubljani je na ogled nadvse privlačna razstava Od korzeta do žaketa: Oblačilni videz Ljubljančanov od 1850. do 1950. Razstava ponuja skoraj 400 predmetov iz tekstilne zbirke Mestnega muzeja in obiskovalkam ter obiskovalcem omogoča dragocen vpogled v stoletje življenja ljubljanskih meščank in meščanov ter njihovega oblačilnega videza, pa tudi spoznavanje s podobami mojstrskih delavnic. Razstavo si je za tokratno Nedeljsko reportažo ogledal Miha Žorž.
Zaplešimo med gozdovi in vrhovi, raziskujmo poti, vrtimo se s kompasom in se podajmo na noro dogodivščino planinske orientacije v čarobni Sloveniji, je ob predstavitvi planinskih orientacijskih tekmovanj zapisano na spletni strani Planinskega društva Vitanje. Z društvom se bomo v Nedeljski reportaži odpravili v svet orientacije in organizacije tekmovanj v teh posebnih znanjih.
Kako bi odgovorili, če bi vas kdo vprašal, ali poznate Muzej baroka v Šmarju pri Jelšah? Mogoče ste ga že obiskali, morda ste prebrali časopisni članek ali si ogledali kakšen drug medijski zapis o tem zanimivem kraju, lahko pa, da zanj slišite prvič. V Šmarju pri Jelšah imajo poleg drugih zanimivosti tudi znano romarsko cerkev, posvečeno zavetniku proti kugi sv. Roku, in do te cerkve vodi zelo opazna kalvarijska pot s kapelami, v katerih sta predstavljena trpljenje in smrt Jezusa Kristusa. Med zadnjo celovito obnovo kalvarije v začetku leta 2000 se je pojavilo vprašanje, kam naj po obnovi za stalno postavijo 45 restavriranih lesenih kipov iz kapel. V sodelovanju z župnijo Šmarje pri Jelšah je lokalna skupnost z evropskimi sredstvi rekonstruirala staro župnijsko gospodarsko poslopje in ga spremenila v muzej. Obiskovalci so si ga lahko prvič ogledali avgusta 2015, dokončno pa so ga uredili in slovesno odprli junija 2016. Na obisk muzeja vas vabimo v oddaji Nedeljska reportaža, njen avtor je Milan Trobič.
Kljub temu da Slovenci obožujemo svojo domovino in njene pokrajine, so kotički, ki - na srečo – ostajajo neodkriti. Eden takšnih kotičkov, kotov, ali kar pokrajin, so gozdovi, grmovje, mrtvice, travniki in ostale prepreke, ki obdajajo reko Muro. Prepreke seveda samo za tistega, ki se nameni prevoziti breg Mure s kolesom. Na avstrijski strani Mure, ko je ta mejna reka, poteka kolesarska pot, imenovana »R2«. Naši severni sosedje so jo zgradili pred leti, začne pa se v srcu Visokih Tur in konča, ko reka zapusti Avstrijo. Našemu dokumentaristu Marku Radmiloviču pa je prišla pod pedala drugačna ideja … Kaj če bi prevozil Muro po slovenski strani, kjer ni udobja asfalta in kažipotov, kjer se steze in stezice in poti navezujejo na breg brez pravega reda in logike? Kako mu je to uspelo, izveste tokratni Nedeljski reportaži.
Če le imajo srečo, da jih pred plenilci in drugimi nevarnostmi opazijo in pravočasno zaščitijo čuteči ljudje, pelje njihova pot v eno izmed zavetišč za prostoživeče živali. V tokratni Nedeljski reportaži bomo stopili v osrednji center za nastanitev, oskrbo in zdravljenje zaščitenih prostoživečih živali na Muti, ki ga vodi veterinarski strokovnjak dr. Zlatko Golob. Četudi oskrbijo od 500 do 1000 živali na leto in je njihova oskrba zakonsko predpisana, so letos ostali brez sredstev za delovanje. Pa vendar nobena pomoči potrebna žival ni ostala brez oskrbe. Tudi velika uharica, ki so jo našli ob enem izmed celjskih trgovskih središč, ne. Oddajo je pripravil Stane Kocutar.
»Četudi nisem glasbeno nadarjen, naravo še posebej dobro slišim, v vseh tonih in odtenkih, v neprestani glasbi, ki jo ustvarjajo šumi gozda, šelestenje listja, žuborenje potoka, petje ptic, pa tudi piš viharja ali drobljenje snežink v globokem snegu. Dejansko tudi tišina zveni,« o svojih poteh, ki jih je opisal v knjigi Hodim, torej grem, pravi Marjan Bradeško. V Nedeljski reportaži bomo odmaknjene poti, ki jih v knjigi sicer predstavlja 32 zgodb, spoznavali v Polhograjskem hribovju. Avtor oddaje je Aleš Ogrin.
Kdo je pred poldrugim stoletjem rojeni duhovnik in pisatelj, čigar ime danes nosita knjižnici v Slovenj Gradcu in Ormožu? Zakaj se je do današnjih dni zapisal v zavest rojakov in številnih bralcev, ki jih je očaral tako kot leta 1900 Franca Saleškega Finžgarja? V tokratni Nedeljski reportaži se bomo napotili od Meškovih rojstnih Ključarovcev v Slovenskih goricah do Sel na Koroškem in skušali izvedeti, kdo je pravzaprav bil in zakaj so tudi 60 let po smrti odtisi Meškovih sledi med nami še vedno živi in topli … Oddajo je pripravil Stane Kocutar.
V poplavi digitalne zabave, ki je mnogokrat zgolj kratkočasni šum, vsaj v medijih ne smemo pozabiti na klasično umetnost. Na umetnost, ki še vedno prisega na trodimenzionalno, na pristna človeška čustva in ne nazadnje, ki še vedno časti in slavi umetnika. Ena teh umetnosti je lutkovna umetnost, ki se je skoraj v nespremenjeni obliki ohranila iz pradavnine. Lutke skozi čas niso zgubile niti delčka svoje privlačnosti, še več; zdi se, da so v boljši formi kot kadarkoli. Ne le umetnost kot taka, ne le obisk lutkovnih gledališč - lutkarstvo s seboj prinaša tudi mnoge spremljevalne dejavnosti, ki lutko vraščajo v, pa ne le otrokov, vsakdan. Ena teh spremljevalnih dejavnosti so lutkovni muzeji in tistega v Mariboru je v Nedeljski reportaži obiskal Marko Radmilovič.
Že od sredine februarja se letos v Sloveniji odvija množična selitev dvoživk, ki v iskanju vodnih površin za odlaganje mresta prečijo ceste. Prav zato v tem času potekajo tudi številne akcije prostovoljcev. Na portalu Pomagajmo žabicam lahko vidimo, kje vse v Sloveniji ljudje rešujejo žabe in druge dvoživke pred tem, da bi jih med prečkanjem cest povozil avto. Ene od teh akcij se je v Ljubljani udeležila tudi Špela Šebenik in nastala je Nedeljska reportaža.
Povezanost Posavskega muzeja v Brežicah z elementom vode je vidna že v imenu, saj gre za muzej ob Savi v Posavju. Zelo posebna povezanost pa se kaže tudi v freskni poslikavi v viteški dvorani brežiškega gradu, ki je pravi biser baročnega stenskega slikarstva. Na banjastem prehodu stene v strop si sledijo prizori iz grško-rimske mitologije iz zelo znanih Ovidovih metamorfoz, ki hkrati ponazarjajo štiri elemente. Tu poleg elementa zraka, ognja, zemlje najdemo tudi element vode- ki je prikazan s Pozejdonom in ženo Amfitrito, enookim Polifemom, Piramom in Tisbo in ugrabljeno Evropo na biku. Seveda pa je voda zastopana tudi v stalnih zbirkah muzeja, kjer spoznamo odnos do vode, delo ob in v vodi, nevarnosti, zabavo in še marsikaj. Tako tudi ne preseneča, da so ob zanimivi razstavi z naslovom Ženske nosijo svet, dodali tudi svoj interaktivni prispevek Ženske nosijo vodo. Vse to prepletanje brežiškega muzeja in vode bomo odkrivali v Nedeljski reportaži, njen avtor je Milan Trobič.
Kaj je to »mofeta«? Čeprav smo našo po površini sicer skromno, po raznovrstnosti pa neverjetno deželo prečesali po dolgem in počez, se še vedno najdejo bolj ali manj neznana čudesa, ki letijo ali obstajajo ali, bolje rečeno, brbotajo. Sploh v predelih Slovenije, ki medijsko niso tako zelo izpostavljeni zaradi preprostega dejstva, da so po kilometrih preveč oddaljeni od velepomembne prestolnice. Takšna pokrajina so Slovenske Gorice. Ob znani in priznani vinorodnosti pa to gričevje na vzhodu skriva tudi kakšno bolj neverjetno posebnost, ki jo znanost uvršča med geološka čudesa. Marko Radmilovič se je v Nedeljski reportaži izgubljal v gozdovih nad dolino reke Ščavnice.
Neveljaven email naslov