Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Slovenija je prava Kolumbija čilija v Evropi. Imamo pa tudi pravi čilijev kartel.
Slovenijo je z vidika moderne gastronomije najprej zajelo ljubiteljsko varjenje piva. Potem so se pojavili gurmanski hamburgerji. Sledilo je združevanje obeh področij in zdaj ima vsako slovensko mesto, ki da nekaj nase, vsaj eno prireditev, kjer ponujajo posebne hamburgerje in točijo butično pivo. Ali pa imajo vsaj eno mesto, kjer lahko oboje dobite. Pred približno tremi leti pa so se kot tretji dobrojedski val pojavili ljubitelji nekoč eksotične rastline, ki si izmenjujejo semena, sveže in posušene plodove, recepte in omake. Sami sebi pravijo chilli-headi in so ljubitelji drobnih pekočih papričic, polnih kapsaicina. Obiskal sem jih na tradicionalni izmenjavi semen in drugih pridelkov na stari tržnici v ljubljanski Šiški.
Kdor prejšnjo soboto ni vedel, da gre za srečanje ljubiteljev čilijev na stari tržnici v Šiški, je verjetno najprej pomislil na trgovanje z neko drugo eksotično rastlino, ki izvira iz Indije. Cel kup ljudi z majhnimi polivinilastimi vrečkami z majhnimi nalepkami na njih. V njih posušena semena, na mizah cele zbirke različnih plodov. Vsi so nekaj ovohavali, nekateri tudi poizkušali. Na 100 metrov je bilo očitno, da gre za ljudi, ki vedo, kaj iščejo. In kaj ponujajo. Laik bi verjetno ob imenih habanero, devil’s tongue (hudičev jezik), jolokia in podobno zgolj skomignil z rameni. Pravi ljubitelj oziroma čilihed (chili-head) pa ob tem vztrepeta.
Najbolj goreči ljubitelji pekočih malih zlodejev torej sami sebi pravijo čilihedi. Izraz prihaja iz ZDA, kjer je ljubiteljsko gojenje malih pikantnih paprik razvito že dlje časa. Matic Vizjak, eden izmed tistih, ki se z njimi ukvarjajo tudi poklicno ter Adam Šerc, pravi Pablo Escobar čiliscene pri nas, jih opisujeta kot ljudi, ki skoraj vsak obrok začinijo s čilijem na tisoč in en način, ga gojijo, menjajo, dajejo in sprejemajo nasvete in se povezujejo v skupine, kjer lahko svojo dejavnost še oplemenitijo.
In koliko sadik in rastlin ima pravi čilihed? Glede na slišano, je 20 vrst čilija za začetek več kot dovolj. A prav nihče ne ostane pri tej številki, povedo, ker te zadeva začne zanimati in potem omejitev ni več. Čilihedi in vsi tisti, ki jih pekoča kulinarika zanima, se združujejo predvsem v skupino na družbenem omrežju facebook, ki nosi ime Čudoviti svet čilija. No, v bistvu gre bolj za skupnost kot pa za skupino, doda Adam Šerc. Nekaj tisočim članom skupine na družbenem omrežju poveljuje administratorka Tina Lisac. Ki tudi sama ne prihaja na tradicionalno izmenjavo semen samo zaradi čilija. Pomembnejša se ji zdi družabna komponenta, prijateljstvo in povezanost med člani skupine.
Najmlajši čilihed na izmenjavi semen je bil Primož Zavec, ki šteje šele 15. Pa ni začetnik. Z gojenjem čilija se ukvarja že tri leta in je pravi mojster svojega konjička. Ta mu na dan v času sezone vzame okoli dve uri časa.
Matic Vizjak je tudi sicer kuhar in ni mu težko verjeti, ko gre za vprašanje vseh legend, ki so se spletle okoli pekoče zelenjave in njenega uživanja. Čiliji, ki so bolj pekoči od enega milijona (!) skovilov so po njegovem mnenju za kulinariko bolj kot ne neuporabni. Za povprečnega ljubitelja je že ta številka dovolj, najbolj prekaljeni čilihedi pa posegajo do pravih malih orožij, ki štejejo do skoraj treh milijonov skovilov. Da bi to izmerili, pa bi potrebovali resne znanstvene meritve, doda Matic.
Botanika, kulinarika, dobrodelnost in družabna komponenta, ki sproščajo hormon sreče. Lahko bi skoraj rekli, da gre za idealno kombinacijo. Malo pa tudi za modo. Adam Šerc smeje doda, da je skupina Čudoviti svet čilija pravi kartel, ko gre za to začimbo. In Slovenija prava mala Kolumbija sredi Evrope. Imamo več kot 30 uradnih izdelovalcev čilijevih omak pri dveh milijonih prebivalcev. Italija jih ima 5 pri skoraj 70 milijonih.
Po novem imamo tudi vina s čilijem. Vendar, pove Matic, tega je treba, kot vse dobre stvari, uživati previdno. Ima namreč stranske učinke, ki znajo biti nepredvidljivi. Čili namreč velja za enega izmed najboljših naravnih afrodiziakov.
890 epizod
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Slovenija je prava Kolumbija čilija v Evropi. Imamo pa tudi pravi čilijev kartel.
Slovenijo je z vidika moderne gastronomije najprej zajelo ljubiteljsko varjenje piva. Potem so se pojavili gurmanski hamburgerji. Sledilo je združevanje obeh področij in zdaj ima vsako slovensko mesto, ki da nekaj nase, vsaj eno prireditev, kjer ponujajo posebne hamburgerje in točijo butično pivo. Ali pa imajo vsaj eno mesto, kjer lahko oboje dobite. Pred približno tremi leti pa so se kot tretji dobrojedski val pojavili ljubitelji nekoč eksotične rastline, ki si izmenjujejo semena, sveže in posušene plodove, recepte in omake. Sami sebi pravijo chilli-headi in so ljubitelji drobnih pekočih papričic, polnih kapsaicina. Obiskal sem jih na tradicionalni izmenjavi semen in drugih pridelkov na stari tržnici v ljubljanski Šiški.
Kdor prejšnjo soboto ni vedel, da gre za srečanje ljubiteljev čilijev na stari tržnici v Šiški, je verjetno najprej pomislil na trgovanje z neko drugo eksotično rastlino, ki izvira iz Indije. Cel kup ljudi z majhnimi polivinilastimi vrečkami z majhnimi nalepkami na njih. V njih posušena semena, na mizah cele zbirke različnih plodov. Vsi so nekaj ovohavali, nekateri tudi poizkušali. Na 100 metrov je bilo očitno, da gre za ljudi, ki vedo, kaj iščejo. In kaj ponujajo. Laik bi verjetno ob imenih habanero, devil’s tongue (hudičev jezik), jolokia in podobno zgolj skomignil z rameni. Pravi ljubitelj oziroma čilihed (chili-head) pa ob tem vztrepeta.
Najbolj goreči ljubitelji pekočih malih zlodejev torej sami sebi pravijo čilihedi. Izraz prihaja iz ZDA, kjer je ljubiteljsko gojenje malih pikantnih paprik razvito že dlje časa. Matic Vizjak, eden izmed tistih, ki se z njimi ukvarjajo tudi poklicno ter Adam Šerc, pravi Pablo Escobar čiliscene pri nas, jih opisujeta kot ljudi, ki skoraj vsak obrok začinijo s čilijem na tisoč in en način, ga gojijo, menjajo, dajejo in sprejemajo nasvete in se povezujejo v skupine, kjer lahko svojo dejavnost še oplemenitijo.
In koliko sadik in rastlin ima pravi čilihed? Glede na slišano, je 20 vrst čilija za začetek več kot dovolj. A prav nihče ne ostane pri tej številki, povedo, ker te zadeva začne zanimati in potem omejitev ni več. Čilihedi in vsi tisti, ki jih pekoča kulinarika zanima, se združujejo predvsem v skupino na družbenem omrežju facebook, ki nosi ime Čudoviti svet čilija. No, v bistvu gre bolj za skupnost kot pa za skupino, doda Adam Šerc. Nekaj tisočim članom skupine na družbenem omrežju poveljuje administratorka Tina Lisac. Ki tudi sama ne prihaja na tradicionalno izmenjavo semen samo zaradi čilija. Pomembnejša se ji zdi družabna komponenta, prijateljstvo in povezanost med člani skupine.
Najmlajši čilihed na izmenjavi semen je bil Primož Zavec, ki šteje šele 15. Pa ni začetnik. Z gojenjem čilija se ukvarja že tri leta in je pravi mojster svojega konjička. Ta mu na dan v času sezone vzame okoli dve uri časa.
Matic Vizjak je tudi sicer kuhar in ni mu težko verjeti, ko gre za vprašanje vseh legend, ki so se spletle okoli pekoče zelenjave in njenega uživanja. Čiliji, ki so bolj pekoči od enega milijona (!) skovilov so po njegovem mnenju za kulinariko bolj kot ne neuporabni. Za povprečnega ljubitelja je že ta številka dovolj, najbolj prekaljeni čilihedi pa posegajo do pravih malih orožij, ki štejejo do skoraj treh milijonov skovilov. Da bi to izmerili, pa bi potrebovali resne znanstvene meritve, doda Matic.
Botanika, kulinarika, dobrodelnost in družabna komponenta, ki sproščajo hormon sreče. Lahko bi skoraj rekli, da gre za idealno kombinacijo. Malo pa tudi za modo. Adam Šerc smeje doda, da je skupina Čudoviti svet čilija pravi kartel, ko gre za to začimbo. In Slovenija prava mala Kolumbija sredi Evrope. Imamo več kot 30 uradnih izdelovalcev čilijevih omak pri dveh milijonih prebivalcev. Italija jih ima 5 pri skoraj 70 milijonih.
Po novem imamo tudi vina s čilijem. Vendar, pove Matic, tega je treba, kot vse dobre stvari, uživati previdno. Ima namreč stranske učinke, ki znajo biti nepredvidljivi. Čili namreč velja za enega izmed najboljših naravnih afrodiziakov.
Sedem desetletij Koroške osrednje knjižnice, poimenovane po dr. Francu Sušniku, je strnilo spomine in ponudilo priložnost, da na ustanovo pogledamo tudi drugače. Govorili smo o bralnih navadah, koroškem biografskem leksikonu, o knjižnici kot o kulturnem središču širšega okolja, pa tudi o tem, kaj bralci vse pozabljamo v knjigah in kolikokrat knjižničarji naletijo na kakšen pozabljen denar, ljubezensko sporočilo, zdravniško napotnico ali kaj tretjega … Tokratno oddajo smo posvetili knjižnici v luči njenega temeljnega poslanstva, prostora številnih dogodkov ter kot okolja druženja in ustvarjalnega navdiha.
Ples ni le gib, je tudi misel o plesu. Je ideja, navdih, pričakovanje, dotik – vse to je ples še preden se konkretizira v koreografiji. Darja Pograjc je pred kratkim obiskala OPUS 1, državno plesno tekmovanje z nenavadnim navodilom, ki je velevalo: »Zaplešite karkoli!« Kako so se mladi plesalci sodobnega plesa spopadli z izzivom popolne ustvarjalne svobode? Je plesno točko brez kakršnihkoli navodil lažje koreografirati ali pa popolna svoboda vzbuja strah in zahteva od plesalca še večjo odgovornost? Preverite v oddaji Nedeljska reportaža!
Na Slovenskem so trije kraji, ki jih primerjamo z Benetkami. Kostanjevico na Krki zato, ker je zgrajena na umetnem otoku, Vipavo, ker je zrasla na najmanj sedmih izvirih reke Vipave in ima 25 mostov, ter Kamni Gorici. Jurij Popov je obiskal slednjo in ugotavljal, kaj jo povezuje z Benetkami. »Najprej je to voda,« je povedal eden izmed sogovornikov dr. Mihael Toman. Glede na to, da je Kamna Gorica fužinarska ali kovaška vas v dolini Lipnice ob vznožju gozdnate Jelovice, je potrebovala veliko vode. Ker je potok Lipnica prej len kot ne, so s sistemom umetnih kanalov oziroma rak umetno povečali njeno moč, ki je poganjala vodna kolesa, da so razpihovala številne kovaške mehove. Teh je bilo nekoč v vasi 16, danes je eno samo.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Mineva 150 let od časa, ko se je v Mariboru zbrala skupina meščanov in se povezala v mestnem olepševalnem društvu, ki nadaljuje svojo tradicijo kot Hortikulturno društvo Maribor. Tri leta po nastanku je društvo zasadilo vzhodni del sedanjega mestnega parka ter korak za korakom večino ključnih mestnih zelenih površin.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Njena podoba, kako se osamljena dviguje nad Spodnjo Savinjsko dolino in v nebo kaže z dvema mogočnima zvonikoma, je znamenita. Čeprav pripada Občini Polzela, imajo do nje svoje poti speljane prav vsi okoliški kraji in v stoletjih je na svojem vrhu pozdravila nepregledne množice ljudi – pohodnikov, kolesarjev, romarjev in turistov. V njenih starih zgodbah se družita nebo in podzemlje, sodobni čas pa ji je namenil spremembe, zaradi katerih ne bo nikoli več takšna, kakršno poznamo danes. Nedeljska reportaža nas pelje na Goro Oljko. Berta Urlep.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Sprehodili smo se po največjem in najstarejšem muzeju pri nas – po Narodnem muzeju Slovenije. Ni nas zanimalo le najstarejše glasbilo na svetu – 60 tisoč let stara neandertalčeva piščal iz Divjih bab –, ampak so nas zanimali predvsem manj znani oddelki in prostori te muzejske ustanove, ki v zgradbi na Prešernovi cesti v Ljubljani domuje že 130 let, pred desetimi leti pa so dobili tudi stavbo na muzejski ploščadi na Metelkovi.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Zgodovina novinarstva ne zna natančno ugotoviti izvora pregledov let. To, kar so bile še pred nekaj desetletji zgolj obrobne uredniške akrobacije, se je prelevilo v pravo industrijo. Pregled leta poznajo vse medijske hiše in celo posamezna uredništva znotraj medijskih hiš. Novinarski spomin dogodke uredi v biserno ogrlico, ki je namenjena pozabi v nekem medijskem predalu ali pa luksuzu takojšnje človeške pozabe. Z namenom, da na koncu rečemo »saj res, tako je bilo,« pripravlja pregled leta 2018 tudi Marko Radmilovič. Nedeljska reportaža tako gosti dvanajst mesecev, ki se jih v svežem letu 2019 trudimo čimprej pozabiti.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Pravljice so po svojem izvoru ena najstarejših oblik besedne umetnosti in veljajo za najbolj neposreden izraz človekove domišljije in duhovitosti. Do 18. stoletja so bile v zabavo predvsem odraslim, zatem pa tudi otrokom. Danes so bolj v veselje otrokom kot odraslim. Svet pozna veliko različnih vrst pravljic, kolikor jih je pač človeška domišljija zmogla ustvariti. Pravljica kot literarna zvrst je tudi danes enako priljubljena, kot je bila včasih. Tako za bralce kot za njihove snovalce. Jurija Popova je zanimalo, kakšen je občutek biti oče ali mati pravljičnih likov. Zato se je odpravil v dva svetova, svet Močvirnikov in svet Mokronožcev. Skupno jima je to, da sta oba pravljična, čeprav med seboj zelo različna svetova. Tako po svoji pravljični podobi kot po avtorjih. Svetu Močvirnikov je življenje vcepila dr. Barbara Simoniti, poklicna pisateljica in prevajalka, poleg tega tudi pesnica, sicer pa Ljubljančanka iz Slovenj Gradca, svet Mokronožcev pa Stane Peček, ljubiteljski pisatelj, predvsem pa glasbenik in dirigent, tudi zborovodja in organizator kulturnega življenja v Mirnski dolini, sicer pa sokrajan svojih junakov, torej Mokronožan ali Mokronajzar, kot si pogosto rečejo sami. Svet Močvirnikov je v velikem in skrivnostnem gozdu, ki se imenuje Zelena Dobrava in je nedaleč od Slovenj Gradca, svet Mokronožcev pa je Mirnska dolina. V Močvirnikih nastopajo živali, predvsem močeradi, poleg vseh drugih, ki so značilne za mokrišča, pa so glavni junaki Pečkovih pravljic škratje iz Mokronoga in okolice. Stane Peček je verjetno še edini živeči oče škratov na Slovenskem (mogoče tudi širše). Razlik je še več.
Bolj ko so novodobni preroki napovedovali, kako bo knjiga umrla, bolj je analogno čtivo živo in priljubljeno. In ker knjiga nima nobenega namena položiti orožja pred digitalno pošastjo, se dobro držijo tudi knjižnice. Še več; knjižnice so ena redkih institucij, ki uspešno, predvsem pa smiselno združuje analogno in digitalno. Proces se je začel, ne brez porodnih težav, pred dobrimi štirimi desetletji v Mariboru.
Kje je znameniti slovenski jezikoslovec Matija Čop bil boj v črkarski pravdi? Kako je Fran Saleški Finžgar dobil navdih za epske spopade med Slovani in Bizantinci? Kje so shranjeni rokopisi Jalnovih Bobrov? Kako so iskali in našli zibelko največjega slovenska pesnika Franceta Prešerna? Odgovore bomo poiskali na desetkilometrski Poti kulturne dediščine Žirovnica, ki je bila med okoli 700 potmi že večkrat imenovana za najlepšo tematsko pot v Sloveniji. Izjemna literarna preteklost umeščena v košček sveta, ki ga je Prešeren predstavil z besedami: »Dežela kranjska nima lepšga kraja, ko je z okolšno ta, podoba raja«
V današnji nedeljski reportaži se bodo stikale arheologija, zgodovina, arhitektura, umetnostna zgodovina ter naravna in kulturna dediščina. Vezni člen je naravni kamen, iz katerega so nastale najlepše mojstrovine - tako kipi kot zgradbe. Z njim so okraševali njihova pročelja ali notranjost in jih tako spremenili v kulturne spomenike. Ali poznamo slovenski naravni kamen, kaj nam sporoča, katere zgradbe in spomeniki so v prestolnici okrašeni ali zgrajeni iz njega in ali se zavedamo, da so ljubljanske ulice pravi muzej na prostem? Tudi o tem, kako zavarovati to kulturno dediščino, se je Petra Medved pogovarjala z gosti, medtem ko je občudovala naravni kamen v mestnem jedru Ljubljane.
Noč je čas, ko je sonce navidezno pod krajevnim obzorjem. Rečemo, da je takrat tema. Toda tema se je usedla v človekovo zavest tudi kot stanje duha. Postala je simbol posebnega stanja ali razpoloženja, celo začasnega ali trajnega brezupa. Ko se človeku zdi, da se mu dogajajo samo slabe stvari, ko se nič ne zgodi, kot bi si želel, ko se trudi, da bi storil nekaj, zgodi se pa nekaj povsem drugega, ko ima občutek, da na vse slabo, kar se mu dogaja nima nobenega vpliva, nobene moči, da bi tok slabega ustavil, takrat reče, da je padel v temo. Takrat ima občutek, da je v popolni temi in išče, kje bi našel vsaj kanček svetlobe, ki bi mu pomagal najti pot na takšno količino svetlega, da bi prekril vso temo. Tukaj tudi svetloba nastopa simbolno. Kitajski pregovor pravi, da je bolje prižgati svečo, kot tarnati nad temo. V simbolnem pomenu je to nasvet za pot iz teme. V takšnih temačnih okoliščinah se je znašla tudi Saška Strnad, avtorica dveh pesniških zbirk Beneške čipke in Čarne, sicer pa predana kulturi in umetnosti. Dela v Šentjakobskem gledališču, slika, piše scenarije in režira odrske postavitve, poleg tega pa pripravlja in vodi kulturne delavnice za mlade. Rada prenaša svoja umetniška snovanja in ljubezen do umetnosti na druge. Zanjo velja, da ne zna reči ne. In prav to jo je pripeljalo v temo o kateri smo govorili na začetku. Pot vanjo je trajala dolgo, najbrž je za zadnje korake poskrbela sinova bolezen. Toda Saška ni obupala, v skladu s kitajsko modrostjo, si je sama naredila prvo svečo in jo prižgala. Nastaja le pesniška zbirka, ki je na začetku imela naslov Črne, mišljeno kot črne pesmi, toda s tem, ko jih je spravljala iz sebe, so spreminjale barvo, vse do »bele, bele« in zato so postale Čarne, nekaj jih je začaralo, da so spremenile barvo. Čarovnija je bila tudi to, da je prišla v stik s članicami in člani društva slepih in slabovidnih Karel Jeraj iz Ljubljane in rodila se je ideja, da bi prav oni predstavili njene pesmi. Celoten recital naj bi potekal v temi. Na predstavitvi v kletnih prostorih gradu v Žužemberku je bil tudi Jurij Popov in posnel Nedeljsko reportažo, ki govori o tem, kako sta se dve temi združili, se med seboj pomešali in prižgali že drugo svečo iz kitajskega pregovora.
Neveljaven email naslov