Po sledeh skrivnostnega energijskega kroga, ki že vrsto let buri domišljijo.
Rákov Škocján je kraška dolina na severni strani Javornikov in je nekakšno zeleno okno reke sedmerih imen, ki se prebija od izvirov nad Babnim Poljem, potem večkrat izgine v kraško podzemlje in nato igrivo spet privre na dan, dokler ne dobi svojega zadnjega imena kot reka Ljubljanica. To zeleno okno je vpeto v razbrazdan kamniti svet kraških jam, brezen, vrtač in škrapelj. Poseben pečat pa mu dajeta Mali in Veliki naravni most. Med stoletnimi hrasti in neštetimi vodnimi izviri, ki se stekajo v reko Rak, se vijeta cesta in naravoslovna učna pot. Krajinski park Rakov Škocjan pa nima samo edinstvene naravne dediščine, tu je tudi prava zakladnica kulturnih ostankov tako cerkvice sv. Kancijana kot tudi starodavnega kamnitega kroga ali ovala, ki je imel za naše prednike poseben pomen. To bomo spoznali v Nedeljski reportaži.
Rakov Škocjan je bil že od nekdaj zanimiv za pohodnike, raziskovalce in občudovalce kraških pojavov. Med njimi je zagotovo prav poseben profesor Pavel Kunaver, ki je tja zahajal z mladino že leta 1918. Ko se je tja odpravil spet po drugi svetovni vojni, je posnel zelo zanimivo fotografijo, ki prikazuje skupino mladih, kako stojijo na kamnitih skalah, postavljenih v nekakšnem zaporedju v obliki ovala.
Ta oval so sredi 60. let prejšnjega stoletja ob graditvi hotela uničili. Spomin nanj je začel bledeti ter je skoraj povsem zamrl. O njem je leta 1971 spet pisal profesor Pavel Kunaver v reviji Proteus, ko je hotel med drugim ugotoviti njegov pravi pomen. In potem je spomin spet počasi zamrl, zanj so sicer vedeli nekateri posamezniki, ponovno pa ga je začel raziskovati Mitja Fajdiga, član Turističnega društva Rakek.
Mitja Fajdiga je, skupaj z Jožetom Guardijančičem, na spletni strani www.meglitskaslovenija.si med drugim zapisal:
"Megalitski krogi označujejo najbolj energijsko svetla mesta v krajini
Megalitski krog označuje krajinsko svetišče, isto velja za stare cerkve. V obojih je prisotna močna naravna energija in omogočata vplivanje na svoje obiskovalce, okoliško krajino in razmere v širši okolici. V megalitskem krogu so energijske točke ojačane s skalami (so kot akupunktne igle), medtem ko so v starih cerkvah na takih točkah oltarji.
Megalitski krogi niso le okrogli, marveč so raznih oblik – tri-, štiri- in večkotni, do ovalnih oblik – vendar tu ne bom obravnaval njihovih oblik, pač pa namembnost. Večinoma se predvideva, da so kamniti krogi služili kot opazovališče, ki je omogočalo ugotavljanje poletnega in zimskega solsticija oziroma sončnega obrata in ostalih nebesnih pojavov, ki energijsko vplivajo na krajino. To se je ugotovilo za kamniti krog pod Krnom (pri Planini Zaslap) in tudi za podoben, sicer uničen, a uzaveščeni krog v Rakovem Škocjanu.
Za oba kroga je ugotovljeno, da določene skale na njunem obodu, gledano iz sredine kroga, ob poletnem solsticiju (na kresni dan) kažejo smer točnega sončnega vzhoda in zahoda. Za skalnati oval v Rakovem Škocjanu se je to ugotovilo šele pred kratkim (cvetnika-junija ’16), kar je bilo izjemno spoznanje, vendar ne tudi končno. Namreč, prijatelj in radiestezist Jože Guardjančič je pronicljivo zaslutil, da ni bil glavni namen kamnitih krogov ugotavljanje sončnih obratov niti naravno zdravljenje z zadrževanjem v njihovem energijskem območju, kaj šele opravljanje obredov in darovanj. Za take potrebe ne bi bilo treba postavljati tako velikih objektov, saj bi naravnoverni ljudje lahko to počeli z veliko manjšimi kamni oziroma drugačnimi napravami."
Spomini
Kamnitega kroga ali ovala se zelo dobro spominja upokojeni logar Anton Udovič, rojen na Uncu, ki danes živi v Grahovem. Kot otrok je skupaj z bratom nosil hrano očetu in stricem, ki so delali kot gozdni delavci v Rakovem Škocjanu. Takrat je njegov brat večkrat sedel na teh kamnih. Tudi njegova mama je večkrat povedala, da so ti kamni nekaj posebnega. Drugače pa domačini iz Unca, kot pove Anton Udovič, niso vedeli ne kdo je te kamne postavil niti čemu so služili.
Anton Udovič še pravi, da je zanimivo, da tega kroga niso uničili ne gozdni delavci, ne domačini, ki so vlačili les iz gozda, niti ne Italijani, ki so na mestu današnjega hotela zgradili svojo kasarno. To se je zgodilo šele ob gradnji hotela, žal pa ni jasno kaj se je s skalami zgodilo. Po eni od zgodb naj bi jih razbili, ali razstrelili, in kamenje uporabili za nastuje ceste. Po drugi pa naj bi jih celo porabili za gradnjo temeljev hotelske stavbe.
Lokacija
Profesor Pavel Kunaver je leta 1971 v reviji Proteus zapisal:
»Za počitek smo se radi ustavljali na zelenici, kamor so pozneje postavili neokusno gostišče in še nočni bar povrhu! Toda prav tam ob robu gozda in kolovoza – cesto so zgradili šele pozneje – je bil v senci smrek nenavaden kraj. V obliki elipse z okoli deset metrov veliko osjo je bilo postavljenih sedem skal, v sredini pa dve. Bile so stare, mahovite, razmeroma vse enako velike in že malo v zemljo ugreznjene. Kljub veliki teži je bilo očitno, da jih je nekdo od nekod nalašč pripeljal ali privlekel na to ravnico sredi silnih gozdov. Na teh skalah smo posedali in premišljeval sem o njihovi zgodovini. Le čemu so služile te tako nenavadno razporejene skale? Ali so se tukaj sestajali starešine katere izmed vasi ali celo iz več naselij? Dve skali – sedeža v sredini sta bila verjetno namenjena za dva velmoža, sedem drugih okoli sredine za sedem svetovalcev? Liho število sedežev, to je devet, bi dalo misliti, da so se na teh skalah posvetovali in odločali o resnih rečeh, v sila resni okolici pragozdov in podzemeljskih pojavov. Upal sem, da se bo kdo izmed odgovornih lotil raziskovanja, ki bi seglo v skrivnostni svet davnine. Zgodilo se je drugače. Tudi v Rakov Škocjan je segla dobičkaželjnost. Za novo neokusno gostišče, ki bi ga lahko postavili ob meji naravnega parka, ne pa v sredini, je bilo treba širiti ceste. Tako sem nekega dne z grozo našel vseh devet skal zdrobljenih in posutih po cesti … Neizrečen stud in žalost sta me prevzela. Ostala je le fotografija devetih skal in osmih dijakov na njih.«
Starodavni pomniki...
Kot so zapisali na speltni strani wikipedija, so se v obdobju turških vpadov v te kraje od 15. stoletja dalje zatekali prebivalci bližnjih vasi, o čemer pričajo najdbe ostankov v udornicah pod Malim mostom. Prvi pisni vir izhaja prav iz tega obdobja, z letnico 1526 - to je zapisnik izterjevalca selskega sodišča hasperškega (grad Haasberg pri Planini). Zabeleženo je, da je cerkvica sv. Kancijana prispevala majhen srebrn kelih. Prvi znani opis najdemo v ValvasorjeviSlavi vojvodine Kranjske iz leta 1689( www. sl.wikipedija.org.)
Izviri
Med številnimi izviri v Rakovem Škocjanju je zelo zanimiv izvir Prunkovec, ki naj bi po izročilu dajal "moško vodo". Anton Udovič nam je povedal, zgodbo, ki jo lahko slišite v oddaji.
Zelo zanimiv izvir nedaleč od hotela in lokacije kamnitega kroga je tudi izvir Kotliči.
Kotliči so skupina izvirov v kotanji pod krožno cesto. Potok, ki tu izvira, se po 100 metrih izlije v Rak in je njegov najmočnejši pritok. V odvisnosti od vodnih razmer prispeva od četrtine do treh četrtin vse vode Raka. Zaradi nihanja vodostaja imajo Kotliči preko leta različno podobo. Ob suši sta aktivna le dva izvira v globokih tolmunih, od koder prihaja staro ime – Očesa. Po deževju, ko je voda visoka, so izviri zaliti in bruhajo vodo pod takšnim pritiskom, da se na površini jezerca delajo do meter visoki vodni mehurji (vir:http://kraji.eu/slovenija/rakov_skocjan_kraski_izviri/slo#ixzz51Q937TyO)
Stari hrast...
Obstoječi živi hrast- dob star naj bi bil po oceni star 350-400 let, s sušico vred pa je lahko njegova starost precej višja.
Kunaverjeva jelka
Mita Fajdiga je povedal, da se o Kunaverjevi jelki, ki stoji robnem gozdu senožeti Farovka, vé, da je ena najdebelejših v Rakovem Škocjanu in pri njej je profesor Kunaver menda taboril, potem ko je po Kopališki poti prišel z železniške postaje Rakek v Rakov Škocjan (v starih časih so namreč ljudje z vlakom prihajali na Rakek prav z namenom, da bi se kopali v Rakovem Škocjanu, zato je pot dobila ime- Kopališka pot).
Veliki naravni most
Neme priče...
Mali naravni most
Krajinski park
Rakov Škocjan je že od leta 1949 zavarovan kot Krajinski park. Za to imata zasluge predvsem prof. Pavel Kunaver in Angela Piskernik. Danes sodi to področje pod Notranjski regijski park.
Utrinki
Izzivi...
Rakov Škocjan doživlja usodo mnogi naravnih biserov. Zaradi deljene pristojnosti, vse večjega navala obiskovalcev, ki si ohranjanje naravnih vrednot predstavljajo po svoje, vse skupaj meji že na kaos, posebno ob koncih tedna. Tega nevzdržnega položaja, ko vsi parkirajo povsod, počnejo vse kar se jim zahoče, se zavedajo tudi v Notranjskem regijskem parku. Tako so že pripravili predlog, da bi naredili obvozno, nadomestno cesto, ki bi razbremenila obstoječo magistralno cesto skozi Rakov Škocjan. To bi bil nujen, prvi velik korak za ohranitev tega krajinskega parka. Vse ostalo pa....?
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Rakov Škocjan
17.12.2017
Po sledeh skrivnostnega energijskega kroga, ki že vrsto let buri domišljijo.
Rákov Škocján je kraška dolina na severni strani Javornikov in je nekakšno zeleno okno reke sedmerih imen, ki se prebija od izvirov nad Babnim Poljem, potem večkrat izgine v kraško podzemlje in nato igrivo spet privre na dan, dokler ne dobi svojega zadnjega imena kot reka Ljubljanica. To zeleno okno je vpeto v razbrazdan kamniti svet kraških jam, brezen, vrtač in škrapelj. Poseben pečat pa mu dajeta Mali in Veliki naravni most. Med stoletnimi hrasti in neštetimi vodnimi izviri, ki se stekajo v reko Rak, se vijeta cesta in naravoslovna učna pot. Krajinski park Rakov Škocjan pa nima samo edinstvene naravne dediščine, tu je tudi prava zakladnica kulturnih ostankov tako cerkvice sv. Kancijana kot tudi starodavnega kamnitega kroga ali ovala, ki je imel za naše prednike poseben pomen. To bomo spoznali v Nedeljski reportaži.
Rakov Škocjan je bil že od nekdaj zanimiv za pohodnike, raziskovalce in občudovalce kraških pojavov. Med njimi je zagotovo prav poseben profesor Pavel Kunaver, ki je tja zahajal z mladino že leta 1918. Ko se je tja odpravil spet po drugi svetovni vojni, je posnel zelo zanimivo fotografijo, ki prikazuje skupino mladih, kako stojijo na kamnitih skalah, postavljenih v nekakšnem zaporedju v obliki ovala.
Ta oval so sredi 60. let prejšnjega stoletja ob graditvi hotela uničili. Spomin nanj je začel bledeti ter je skoraj povsem zamrl. O njem je leta 1971 spet pisal profesor Pavel Kunaver v reviji Proteus, ko je hotel med drugim ugotoviti njegov pravi pomen. In potem je spomin spet počasi zamrl, zanj so sicer vedeli nekateri posamezniki, ponovno pa ga je začel raziskovati Mitja Fajdiga, član Turističnega društva Rakek.
Mitja Fajdiga je, skupaj z Jožetom Guardijančičem, na spletni strani www.meglitskaslovenija.si med drugim zapisal:
"Megalitski krogi označujejo najbolj energijsko svetla mesta v krajini
Megalitski krog označuje krajinsko svetišče, isto velja za stare cerkve. V obojih je prisotna močna naravna energija in omogočata vplivanje na svoje obiskovalce, okoliško krajino in razmere v širši okolici. V megalitskem krogu so energijske točke ojačane s skalami (so kot akupunktne igle), medtem ko so v starih cerkvah na takih točkah oltarji.
Megalitski krogi niso le okrogli, marveč so raznih oblik – tri-, štiri- in večkotni, do ovalnih oblik – vendar tu ne bom obravnaval njihovih oblik, pač pa namembnost. Večinoma se predvideva, da so kamniti krogi služili kot opazovališče, ki je omogočalo ugotavljanje poletnega in zimskega solsticija oziroma sončnega obrata in ostalih nebesnih pojavov, ki energijsko vplivajo na krajino. To se je ugotovilo za kamniti krog pod Krnom (pri Planini Zaslap) in tudi za podoben, sicer uničen, a uzaveščeni krog v Rakovem Škocjanu.
Za oba kroga je ugotovljeno, da določene skale na njunem obodu, gledano iz sredine kroga, ob poletnem solsticiju (na kresni dan) kažejo smer točnega sončnega vzhoda in zahoda. Za skalnati oval v Rakovem Škocjanu se je to ugotovilo šele pred kratkim (cvetnika-junija ’16), kar je bilo izjemno spoznanje, vendar ne tudi končno. Namreč, prijatelj in radiestezist Jože Guardjančič je pronicljivo zaslutil, da ni bil glavni namen kamnitih krogov ugotavljanje sončnih obratov niti naravno zdravljenje z zadrževanjem v njihovem energijskem območju, kaj šele opravljanje obredov in darovanj. Za take potrebe ne bi bilo treba postavljati tako velikih objektov, saj bi naravnoverni ljudje lahko to počeli z veliko manjšimi kamni oziroma drugačnimi napravami."
Spomini
Kamnitega kroga ali ovala se zelo dobro spominja upokojeni logar Anton Udovič, rojen na Uncu, ki danes živi v Grahovem. Kot otrok je skupaj z bratom nosil hrano očetu in stricem, ki so delali kot gozdni delavci v Rakovem Škocjanu. Takrat je njegov brat večkrat sedel na teh kamnih. Tudi njegova mama je večkrat povedala, da so ti kamni nekaj posebnega. Drugače pa domačini iz Unca, kot pove Anton Udovič, niso vedeli ne kdo je te kamne postavil niti čemu so služili.
Anton Udovič še pravi, da je zanimivo, da tega kroga niso uničili ne gozdni delavci, ne domačini, ki so vlačili les iz gozda, niti ne Italijani, ki so na mestu današnjega hotela zgradili svojo kasarno. To se je zgodilo šele ob gradnji hotela, žal pa ni jasno kaj se je s skalami zgodilo. Po eni od zgodb naj bi jih razbili, ali razstrelili, in kamenje uporabili za nastuje ceste. Po drugi pa naj bi jih celo porabili za gradnjo temeljev hotelske stavbe.
Lokacija
Profesor Pavel Kunaver je leta 1971 v reviji Proteus zapisal:
»Za počitek smo se radi ustavljali na zelenici, kamor so pozneje postavili neokusno gostišče in še nočni bar povrhu! Toda prav tam ob robu gozda in kolovoza – cesto so zgradili šele pozneje – je bil v senci smrek nenavaden kraj. V obliki elipse z okoli deset metrov veliko osjo je bilo postavljenih sedem skal, v sredini pa dve. Bile so stare, mahovite, razmeroma vse enako velike in že malo v zemljo ugreznjene. Kljub veliki teži je bilo očitno, da jih je nekdo od nekod nalašč pripeljal ali privlekel na to ravnico sredi silnih gozdov. Na teh skalah smo posedali in premišljeval sem o njihovi zgodovini. Le čemu so služile te tako nenavadno razporejene skale? Ali so se tukaj sestajali starešine katere izmed vasi ali celo iz več naselij? Dve skali – sedeža v sredini sta bila verjetno namenjena za dva velmoža, sedem drugih okoli sredine za sedem svetovalcev? Liho število sedežev, to je devet, bi dalo misliti, da so se na teh skalah posvetovali in odločali o resnih rečeh, v sila resni okolici pragozdov in podzemeljskih pojavov. Upal sem, da se bo kdo izmed odgovornih lotil raziskovanja, ki bi seglo v skrivnostni svet davnine. Zgodilo se je drugače. Tudi v Rakov Škocjan je segla dobičkaželjnost. Za novo neokusno gostišče, ki bi ga lahko postavili ob meji naravnega parka, ne pa v sredini, je bilo treba širiti ceste. Tako sem nekega dne z grozo našel vseh devet skal zdrobljenih in posutih po cesti … Neizrečen stud in žalost sta me prevzela. Ostala je le fotografija devetih skal in osmih dijakov na njih.«
Starodavni pomniki...
Kot so zapisali na speltni strani wikipedija, so se v obdobju turških vpadov v te kraje od 15. stoletja dalje zatekali prebivalci bližnjih vasi, o čemer pričajo najdbe ostankov v udornicah pod Malim mostom. Prvi pisni vir izhaja prav iz tega obdobja, z letnico 1526 - to je zapisnik izterjevalca selskega sodišča hasperškega (grad Haasberg pri Planini). Zabeleženo je, da je cerkvica sv. Kancijana prispevala majhen srebrn kelih. Prvi znani opis najdemo v ValvasorjeviSlavi vojvodine Kranjske iz leta 1689( www. sl.wikipedija.org.)
Izviri
Med številnimi izviri v Rakovem Škocjanju je zelo zanimiv izvir Prunkovec, ki naj bi po izročilu dajal "moško vodo". Anton Udovič nam je povedal, zgodbo, ki jo lahko slišite v oddaji.
Zelo zanimiv izvir nedaleč od hotela in lokacije kamnitega kroga je tudi izvir Kotliči.
Kotliči so skupina izvirov v kotanji pod krožno cesto. Potok, ki tu izvira, se po 100 metrih izlije v Rak in je njegov najmočnejši pritok. V odvisnosti od vodnih razmer prispeva od četrtine do treh četrtin vse vode Raka. Zaradi nihanja vodostaja imajo Kotliči preko leta različno podobo. Ob suši sta aktivna le dva izvira v globokih tolmunih, od koder prihaja staro ime – Očesa. Po deževju, ko je voda visoka, so izviri zaliti in bruhajo vodo pod takšnim pritiskom, da se na površini jezerca delajo do meter visoki vodni mehurji (vir:http://kraji.eu/slovenija/rakov_skocjan_kraski_izviri/slo#ixzz51Q937TyO)
Stari hrast...
Obstoječi živi hrast- dob star naj bi bil po oceni star 350-400 let, s sušico vred pa je lahko njegova starost precej višja.
Kunaverjeva jelka
Mita Fajdiga je povedal, da se o Kunaverjevi jelki, ki stoji robnem gozdu senožeti Farovka, vé, da je ena najdebelejših v Rakovem Škocjanu in pri njej je profesor Kunaver menda taboril, potem ko je po Kopališki poti prišel z železniške postaje Rakek v Rakov Škocjan (v starih časih so namreč ljudje z vlakom prihajali na Rakek prav z namenom, da bi se kopali v Rakovem Škocjanu, zato je pot dobila ime- Kopališka pot).
Veliki naravni most
Neme priče...
Mali naravni most
Krajinski park
Rakov Škocjan je že od leta 1949 zavarovan kot Krajinski park. Za to imata zasluge predvsem prof. Pavel Kunaver in Angela Piskernik. Danes sodi to področje pod Notranjski regijski park.
Utrinki
Izzivi...
Rakov Škocjan doživlja usodo mnogi naravnih biserov. Zaradi deljene pristojnosti, vse večjega navala obiskovalcev, ki si ohranjanje naravnih vrednot predstavljajo po svoje, vse skupaj meji že na kaos, posebno ob koncih tedna. Tega nevzdržnega položaja, ko vsi parkirajo povsod, počnejo vse kar se jim zahoče, se zavedajo tudi v Notranjskem regijskem parku. Tako so že pripravili predlog, da bi naredili obvozno, nadomestno cesto, ki bi razbremenila obstoječo magistralno cesto skozi Rakov Škocjan. To bi bil nujen, prvi velik korak za ohranitev tega krajinskega parka. Vse ostalo pa....?
V Nazarjah, na sotočju Savinje in Drete, stoji grad Vrbovec, v katerem je od leta 2001 urejen muzej. Ta predstavlja zgodovino gozdarstva in lesarstva v Zgornji Savinjski dolini. Ta pokrajina spada med najbolj gozdnate predele Slovenije. Skoraj tri četrtine območja pokrivajo gozdovi, ki so v preteklosti pomembno vplivali na tamkajšnje prebivalce, njihov način življenja in dela. Dolga stoletja je bil les glavni vir zaslužka velikega dela prebivalcev. Vse do druge svetovne vojne je bilo namreč preživetje domačinov tesno povezano z izkoriščanjem gozdov, s predelavo in prodajo lesa, ki je pomembna naravna dobrina še danes. Ljudje so kot gozdni delavci – olcerji odhajali v gozd na sečnjo in spravilo lesa, se kot flosarji udinjali na splavih, bili so lesni trgovci in žagmajstri na žagah. Svoj vsakdanji kruh so si služili kot furmani, mnogi pa tudi s tesarskim in mizarskim delom. Tako nas ob obisku Muzeja Vrbovec, muzeja gozdarstva in lesarstva v Nazarjah, nagovorijo knjižice o tem muzeju. Predstavili ga bomo tudi v nedeljski reportaži, njen avtor je Milan Trobič.
Tam, kjer se cesta prevesi in se spremenijo tako ljudje kot pokrajina, v ostri ločnici med Selško dolino in Baško grapo, je v skalo v gozdu izdolbeno znamenje. Že pol stoletja je tam in redki domačini, ki še vedo za njegov obstoj, ga, kot generacije pred njimi, imenujejo "Turški križ!". Legende in seveda tudi dejstva o tem nenavadnem znamenju smo zbrali v Nedeljski reportaži.
Čeprav so dinozavri izumrli že pred 65-imi milijoni let, jih v naši sodobni popularni zavesti nenehno obujajo knjige in filmi. Še vedno pa so naša glavna vez z resničnimi živalmi njihovi fosilni ostanki. Te skrivajo tudi slovenska tla in dinozavre, ki so jih do danes našli pri nas, bo izkopavala tokratna Nedeljska reportaža.
Banjška in Trnovska planota sta pravi zakladnici naravne in kulturne dediščine, ki vse leto pritegneta obiskovalce s pristnostjo in lepo naravo. Obe kraški planoti deli suhi Čepovanski dol, vendar pa ta naravna ločnica ne ločuje, ampak povezuje. To nenazadnje dokazuje tudi Fundacija BIT, kar pomeni Banjška in Trnovska planota. Ta skupaj z Zavodom GOST na Planoti, Medobčinskim društvom slepih in slabovidnih Nova Gorica in lokalnim prebivalstvom skrbi za oživljanje krajev in njihovo prepoznavnost. V vse to pa vključujejo različne kategorije invalidov in drugih oseb s posebnimi potrebami. Tako je nastal tudi Zeliščni center v vasici Grgarske Ravne na Banjški planoti. Poglavitni cilj tega centra pa je razvijati odgovornost do narave in ljudi, zato v svoje delo vključujejo najbolj ranljive skupine ljudi, ki sodelujejo v vseh fazah priprave izdelkov, od sajenja, nabiranja, predelave in oblikovanja blagovnih znamk. Delovanje Zeliščnega centra in nekatere sodelujoče pri tem projektu bomo spoznali v Nedeljski reportaži. Njen avtor je Milan Trobič.
Na pragu poletja, ko si nekateri že pripravljajo zalogo plažnega razvedrila v obliki križank in sudokujev, bomo v Nedeljski reportaži prisluhnili zgodbam slovenskih sestavljavcev križank in drugih besednih ugank.
»Paklenica ni samo plezanje,« nas je na začetku pogovora in obiska v tem nacionalnem parku na Hrvaškem opozoril njegov najstarejši nadzornik Dujo Bušeta. Od leta 2013 je celotno območje parka na seznamu Nature 2000, od leta 2017 pa je na Unescovem seznamu svetovne dediščine njen bukov gozd, skupaj z bukovimi gozdovi še nekaj evropskih držav, vključno s Slovenijo. Kot nam je pripovedoval Dujo, so na to območje prihajali najprej predvsem poznavalci narave, da so preučevali izjemno zanimivo geomorfologijo in pestro floro in favno tega dela Velebita, najdaljše gorske verige na Hrvaškem. Na tem območju so odkrili več kot tisoč rastlinskih vrst, od tega več kot 80 endemitov, 60 vrst sesalcev, 24 vrst netopirjev, 260 vrst ptic, 25 vrst plezalcev, 6 vrst dvoživk in 85 vrst metuljev. Pohodništvo, plezanje in turizem sta se v Paklenici razvila precej pozneje, v šestdesetih in sedemdesetih letih prejšnjega stoletja. Paklenica od sedemdesetih let prejšnjega stoletja privablja tudi plezalce, saj je v kanjonu Velike Paklenice 518 plezalnih smeri različne zahtevnostne stopnje. Naši sogovorniki so nam povedali, da jih največ obiskujejo prav slovenski plezalci, v stenah Anića kuka pa je več kot 40 smeri, ki jih je prvi preplezal naš legendarni plezalec Franček Knez.
Minule tedne je deževalo do te mere, da so se posamezne živali že ozirale po barki, ki jih bo rešila pred potopom. "Naredi si barko iz smolnatega lesa" pa ni le svetopisemska referenca. Lahko je tudi turistična ali pa birokratska, če hočete. Kako deževje, reko Dravo, prvo damo Združenih držav in skromnega kiparja povezati v smiselno celoto, ve za zdaj le Marko Radmilovič. Izveste pa lahko tudi vi v Nedeljski reportaži z naslovom: "Noe iz Dravske doline!".
Približno 220 let stara kitajska ponvica, likalnik za likanje fine polsti na biljardnih mizah, samo 133 gramov težek miniaturni likalnik za otroke in likalnik na špirit, na katerem so občasno skuhali skodelico kave ali spekli jajce – to je le nekaj zgodb iz bogate zasebne zbirke Mariborčana Erika Oblaka, ki likalnike zbira že 52 let. Trenutno jih ima 330 iz kar 29-ih držav sveta. Zbirko si je ogledala Darja Pograjc, vse pa vam bo zaupala v Nedeljski reportaži.
Topla je alpska dolina na slovenskem Koroškem, pravijo, da je ena najlepših. V njej že nekaj stoletij domuje pet visokogorskih kmetij, prilagojenih na posebne vremenske razmere. Predvsem pozimi so te kmetije po pol leta odrezane od sveta. To zahteva prilagojeno gospodarstvo, gospodinjstvo in življenjski slog. Kmetije so se razvile kot zaselki, saj imajo po več objektov: glavna hiša, glavni hlev, hlevi za ovce in svinje, preužitkarska hiša, kašča, pogosto tudi mlin in žaga. V takšne kraje je zgodovina vedno zamujala, spremembe so prihajale počasi. Kakšno je življenje danes? Oddajo je pripravil Jurij Popov.
Nedeljska reportaža nas tokrat pelje v Celje, a, pozor, vzemite vse potrebno, ker gremo za več dni. Prespali bomo v hostlu Celjskega Mladinskega Centra. Likovno podobo tamkajšnjih sob so si zamislili lokalni umetniki in vsaka soba gostu predstavi eno izmed lokalnih zgodb – celjskih urbanih legend. Oddajo je pripravil Ambrož Kvartič.
Kuren ali Koren, nenavadno ime za zaselek in hrib nad vasjo Stara Vrhnika, ki sodi v Občino Vrhnika. Do tega zaselka se pripeljemo po stranski cesti Vrhnika–Rovte, seveda pa moramo biti pazljivi, da ne zgrešimo ostrega ovinka v levo in strmega vzpona, in že smo na prostranem dvorišču turistične kmetije odprtih vrat. Nad njo opazimo zvonik in cerkev sv. Miklavža, ki naj bi bila postavljena v prvi polovici 16. stoletja. Od tod je čudovit razgled na Ljubljansko barje, vse do Krima in Podpeči, na Podlipo, na Polhograjsko hribovje in Kamniške Alpe. Domačini seveda povedo, da izbira sv. Miklavža na vrhu hriba, ki je 525 metrov nad morjem, ni naključna. Od cerkve se namreč vidi skoraj celoten tok reke Ljubljanice in tako je zavetnik čolnarjev in brodarjev sv. Nikolaj ali Miklavž nenehno bedel nad čolnarji na njihovih plovbah od Ljubljane do Vrhnike in nazaj.
Ljubiteljska kultura v Sloveniji je mogočna sila. Na srečo si je nihče ne domisli uporabiti v politične namene. Stranka z več kot 100.000 člani bi pometla po političnem parketu, ob tem pa bi bili njeni člani še kulturni. Na srečo imajo ljubiteljski kulturniki pametnejše opravke, kot pa da bi se prepirali o oslovi senci.
Recimo sodelovati, organizirati in prispevati h »gledališki tržnici«. Nenavadna borza gledaliških predstav je letos že drugo leto potekala v Podgorju, v vasici pri Slovenj Gradcu, obiskal pa jo je Marko Radmilovič.
Sežana je gospodarsko, prometno, izobraževalno, kulturno in tudi zdravstveno središče slovenskega Krasa. Ob vrsti zanimivih stavb in drugih kulturnih spomenikov se Sežana lahko upravičeno ponaša tudi z Botaničnim vrtom ob vili Mirasasso. Začetki vrta segajo v leto 1848, ko je grška trgovska družina Scaramanga iz Trsta na robu Sežane kupila posest in na njej zgradila letno rezidenco – vilo Mirasasso. V obdobju nacionalizacije leta 1948 je bila celotna posest z vilo in vrtom vred družini Scaramanga odvzeta, pri čemer je njena lastnica leta 1957 postala Občina Sežana. Ta je vrt kmalu predala v vzdrževanje pravnim prednikom današnjega Komunalno-stanovanjskega podjetja d. d., ki od začetka leta 2018 vrta ne vzdržuje več, ampak ga upravlja. Zaradi izjemnih naravnih in tudi kulturnih prvin je bil lani Botanični vrt ob vili Mirasasso zavarovan tudi kot kulturni spomenik lokalnega pomena. Omenjeni vrt bomo spoznali v Nedeljski reportaži.
Če v gozdu srečate skupino približno dvajsetih ljudi, opremljenih z lopatami, krampi, motikami in drugim orodjem, ki ustvarjajo nekaj še najbolj podobnega mešanici med stezo za bob in pešpotjo, potem ni ne z vami ne z vašim vidom nič narobe. Na slovenskem podeželju lahko opazimo čedalje več gorskih kolesarjev in kolesark, ki gradijo steze za kolesa. Njihovo početje se v pogovornem jeziku imenuje trail building, kar pomeni ... No, točno to je skušal v oddaji Nedeljska reportaža ugotoviti novinar Jure K. Čokl. Podal se je v Cerkno, kjer je potekala ta skrivnostna dejavnost.
Čarovnic je v Sloveniji kar nekaj, a če jih hoče popotnik uzreti zgoščene na enem mestu, mora v Lenart. Pozabite na Slivnico, pozabite na duhomorne zgodovinarje, ki razlagajo o “čarovniških procesih”! Čas je, da čarovništvo in čarovnice končno uporabimo kot turistično priložnost znotraj EU projektov in podobnih reči. Grmade gorijo tokrat v Nedeljski reportaži, v kateri se odpravljamo v preteklost in v gledališče.
Nekoč je bilo res tako, svetilniki so pomenili predvsem luč v temi, luč, ki je ladjam kazala pot in jih vodila mimo nevidnih čeri. Tako je bilo od antike naprej in tudi še v 19. stoletju, ko je bilo na vzhodni obali Jadranskega morja zgrajenih 63 kamnitih svetilnikov. Danes jih stoji še 52, vse po vrsti pa je obiskal in popisal Mitja Zupančič, pisatelj, pesnik, publicist, urednik, morjeplovec in preučevalec pomorske dediščine tega dela Jadrana.
Med drugim nas je opozoril, da so ti svetilniki, ki jih je vse po vrsti dala zgraditi avstro-ogrska monarhija, pomenili konec piratske obrti. Prvi izmed njih je bil zgrajen v sosednji Savudriji, in sicer leta 1818. Slovenska obala ima enega samega, piranskega. Stoji na rtu Madona na piranski punti. Zgrajen je bil leta 1872, svetilniško stanovanje pa je zadnji svetilničar zapustil leta 1976. Kaže, da je bil zgrajen na mestu, ki so ga že pred tisočletjema uporabljali za osvetljevanje morske poti.
Sedem desetletij Koroške osrednje knjižnice, poimenovane po dr. Francu Sušniku, je strnilo spomine in ponudilo priložnost, da na ustanovo pogledamo tudi drugače. Govorili smo o bralnih navadah, koroškem biografskem leksikonu, o knjižnici kot o kulturnem središču širšega okolja, pa tudi o tem, kaj bralci vse pozabljamo v knjigah in kolikokrat knjižničarji naletijo na kakšen pozabljen denar, ljubezensko sporočilo, zdravniško napotnico ali kaj tretjega … Tokratno oddajo smo posvetili knjižnici v luči njenega temeljnega poslanstva, prostora številnih dogodkov ter kot okolja druženja in ustvarjalnega navdiha.
Ples ni le gib, je tudi misel o plesu. Je ideja, navdih, pričakovanje, dotik – vse to je ples še preden se konkretizira v koreografiji. Darja Pograjc je pred kratkim obiskala OPUS 1, državno plesno tekmovanje z nenavadnim navodilom, ki je velevalo: »Zaplešite karkoli!«
Kako so se mladi plesalci sodobnega plesa spopadli z izzivom popolne ustvarjalne svobode? Je plesno točko brez kakršnihkoli navodil lažje koreografirati ali pa popolna svoboda vzbuja strah in zahteva od plesalca še večjo odgovornost? Preverite v oddaji Nedeljska reportaža!
Na Slovenskem so trije kraji, ki jih primerjamo z Benetkami. Kostanjevico na Krki zato, ker je zgrajena na umetnem otoku, Vipavo, ker je zrasla na najmanj sedmih izvirih reke Vipave in ima 25 mostov, ter Kamni Gorici. Jurij Popov je obiskal slednjo in ugotavljal, kaj jo povezuje z Benetkami. »Najprej je to voda,« je povedal eden izmed sogovornikov dr. Mihael Toman. Glede na to, da je Kamna Gorica fužinarska ali kovaška vas v dolini Lipnice ob vznožju gozdnate Jelovice, je potrebovala veliko vode. Ker je potok Lipnica prej len kot ne, so s sistemom umetnih kanalov oziroma rak umetno povečali njeno moč, ki je poganjala vodna kolesa, da so razpihovala številne kovaške mehove. Teh je bilo nekoč v vasi 16, danes je eno samo.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
