Pravljična gričevnata, obmejna pokrajina, rajski vrt, slovenska Toskana, deželica, kjer se na vrhovih gričev belijo starodavne vasi, naselja, gradovi in cerkvice, vse to in še več so Goriška Brda. To je pokrajina na skrajnem zahodu naše države in za mnoge je še vedno precej neznana in skrivnostna. Pa vendar se v tistih krajih dogaja marsikaj, spomladi in jeseni se tu zvrsti cela vrsta najrazličnejših festivalov in prireditev, med katerim je zagotovo zelo znan praznik češenj. Valovita pokrajina, kjer se čuti blagodejen vpliv morja in jo hladijo sunki burje, kar sama vabi na potep. Zato je tu več kolesarskih in pohodniških, učnih poti. Ena takih je učna pot, poimenovana po pesniku Alojzu Gradniku. Ta v eni svojih pesmi, posvečenih Brdom, pravi, da zlate lestve, ki povezujejo nebo in zemljo kot nevidna nit, vidijo le izbranci; samo ti lahko prisluhnejo šepetu zvezd, nebeški glasbi in so v sozvočju z vesoljem. Vabimo vas, da se nam v iskanju teh niti pridružite v nedeljski reportaži.
Kako opisati, kar zaradi slikovitosti težko zazna oko? Potep po Goriških Brdih je namreč tako doživetje, saj si presenetljive podobe vasi, ki so kot orlovska gnezda pripete na vrhove in obronke gričev, tako rekoč podajajo roke. Seveda pa ni vse romantika, cesta, ozka kot zavijačeve poti, nenehno opozarja, da raje ustavi svoj avto in si vzemi čas za razgled.
Šmartno v Goriških Brdih, je kulturni spomenik lokalnega pomena, čeprav ta okvir presega in bi moral biti priznan na državni, če ne širši ravni. Ta srednjeveška utrjena vas je pred desetletji, takoj po katastrofalnem potresu v Posočju in Furlaniji, kazala bolj klavrno podobo. Danes pa je povsem drugače. Že od daleč opaziš neko osvežujočo podobo, ki kaže, da se v vasi nekaj dogaja.
Ko sem stopil skozi utrjen kamniti vhod v vas, me je pozdravila zgovorna Marija Simčič, po domače Meri, ki je ravno urejala pisano stojnico, kjer so se bohotile sladke briške dobrote.
Hiša Marica
Od stojnice z dobortami sem se napotil proti slikovitemu nizu hiš. Na steni sem opazil napis Hiša Marica. Hiša Marica stoji za mogočnim obzidjem slikovite srednjeveške vasice Šmartno. Ta je bila nekoč vojaška utrdba, danes romantično naselje, kjer se zdi, da se je čas ustavil. Obnovljena stara domačija, kjer je danes restavracija s prenočišči, je dobila ime po „noni“ Marici, ki je otroke razvajala z domačimi dobrotami.
V Hiši Marica sem srečal Evo Mavrič, lastnico te hiše in hkrati tudi ekonomistko in turistično vodnico.
V Hiši Marica dela kot natakar Nejc Kastelic, ki se v Šmartno vozi vsak dan iz Nove Gorice. In kako gleda na prebujanje turizma v Šmartnem? Pravi, da je vesel, da je del te zgodbe, in da ga vsakodnevna vožnja na delo ne moti, saj lahko občuduje čudovito naravo. Poleg tega dela v restavraciji, ki je v hiši, ki je stara 500 let in je izvirno obnovljena. Sem prihajajo predvsem tujci, še zlasti Avstrijci in Italijani, pa tudi domačini.
Hiša ki nosi hišne številke 38-40, je obnovljen kompleks treh hiš, namenjen kulturnemu dogajanju. Gostijo redne likovne in fotografske razstave, organizirajo koncerte, delavnice, predavanja. Ukvarjajo se s poslovnim turizmom, dvorano in galerijo ter ostale prostore nudijo v najem za poslovne dogodke, srečanja, predavanja, izobraževanja. V Hiši je delujoč bar, za zaključene skupine nudijo catering.
Briška hiša V Briški hiši je predstavljena bivalna kultura Brd. Tam si lahko ogledate tradicionalno vinsko klet, razstavo o razvoju Briške hiše od prazgodovine do danes s filmskim prikazom Brd ter življenja v Brdih v prvi polovici 20. stoletja. V pritličju pa je v ambientu tipične briške kuhinje, trgovinica s keramičnimi izdelki ter dobrotami iz briške kulinarike.
Domačini
Ko sem se sprehajal po ulicah, sem pogrešal vsakdanji utrip, ki ga dajejo domačini, stalni naseljenci v določenem kraju, v Šmartnem pa sem dobil vtis, da so domačini preprosto izginili. Katja Kogej s s tem strinja in pravi, da se domačini na nek način res umikajo, saj je naval turistov pogosto zelo moteč. Včasih je turistov toliko, in povzročajo takšen hrup, da morajo domačini zapirati okna, da se v stanovanjih sploh lahko pogovarjajo. Etnologinja Katja Kogej je namreč domačinka, ki živi v Šmartnem, in zato še kako dobro pozna dogajanje povezano s to vasjo, v kateri vztraja še 80 domačinov, nekaj je tudi otrok, kar je zelo pozitivno. Kaj pa krilatica Šmartno – obnovljeni kulturni biser? Katja Kogej pravi, da to frazo sliši pogosto. Nekaj sigurno drži. Po potresu je bilo narejenega veliko, žal se poudarja le zadnja faza obnove. Veliko so k temu pripomogli prav domačini z obnovo svojih domačij. Kot etnologinja pa na to gleda drugače, po svetu se tega lotevajo drugače, predvsem v sodelovanju z domačini. Kaj pa hiše kjer nudijo zanimivo ponudbo? Katja Kogej odgovarja, da se lastniki, zaposleni v teh hišah zelo trudijo, vendar bi bilo treba v ponudbo vključiti predvsem domače izdelke, domače pridelovalce, domačo hrano, česar v Brdih ne manjka.
Konec ali začetek?
Na koncu pa v premislek. Šmartno v Goriških Brdih je zagotovo biser in samo upamo lahko, da se ne bo spremenilo v Potemkinovo vas, lažno kuliso, ki kaže le golo zidovje brez vsebine. Upamo, da bodo odgovorni našli skupno pot z domačini in dali Šmartnemu neko vsebino, ki ne bo vodila v to, da bi Šmartno postalo podobno razgrajaškemu brlogu.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Nedeljska reportaža
07.01.2018
Kakšna bo usoda tega briškega bisera?
Pravljična gričevnata, obmejna pokrajina, rajski vrt, slovenska Toskana, deželica, kjer se na vrhovih gričev belijo starodavne vasi, naselja, gradovi in cerkvice, vse to in še več so Goriška Brda. To je pokrajina na skrajnem zahodu naše države in za mnoge je še vedno precej neznana in skrivnostna. Pa vendar se v tistih krajih dogaja marsikaj, spomladi in jeseni se tu zvrsti cela vrsta najrazličnejših festivalov in prireditev, med katerim je zagotovo zelo znan praznik češenj. Valovita pokrajina, kjer se čuti blagodejen vpliv morja in jo hladijo sunki burje, kar sama vabi na potep. Zato je tu več kolesarskih in pohodniških, učnih poti. Ena takih je učna pot, poimenovana po pesniku Alojzu Gradniku. Ta v eni svojih pesmi, posvečenih Brdom, pravi, da zlate lestve, ki povezujejo nebo in zemljo kot nevidna nit, vidijo le izbranci; samo ti lahko prisluhnejo šepetu zvezd, nebeški glasbi in so v sozvočju z vesoljem. Vabimo vas, da se nam v iskanju teh niti pridružite v nedeljski reportaži.
Kako opisati, kar zaradi slikovitosti težko zazna oko? Potep po Goriških Brdih je namreč tako doživetje, saj si presenetljive podobe vasi, ki so kot orlovska gnezda pripete na vrhove in obronke gričev, tako rekoč podajajo roke. Seveda pa ni vse romantika, cesta, ozka kot zavijačeve poti, nenehno opozarja, da raje ustavi svoj avto in si vzemi čas za razgled.
Šmartno v Goriških Brdih, je kulturni spomenik lokalnega pomena, čeprav ta okvir presega in bi moral biti priznan na državni, če ne širši ravni. Ta srednjeveška utrjena vas je pred desetletji, takoj po katastrofalnem potresu v Posočju in Furlaniji, kazala bolj klavrno podobo. Danes pa je povsem drugače. Že od daleč opaziš neko osvežujočo podobo, ki kaže, da se v vasi nekaj dogaja.
Ko sem stopil skozi utrjen kamniti vhod v vas, me je pozdravila zgovorna Marija Simčič, po domače Meri, ki je ravno urejala pisano stojnico, kjer so se bohotile sladke briške dobrote.
Hiša Marica
Od stojnice z dobortami sem se napotil proti slikovitemu nizu hiš. Na steni sem opazil napis Hiša Marica. Hiša Marica stoji za mogočnim obzidjem slikovite srednjeveške vasice Šmartno. Ta je bila nekoč vojaška utrdba, danes romantično naselje, kjer se zdi, da se je čas ustavil. Obnovljena stara domačija, kjer je danes restavracija s prenočišči, je dobila ime po „noni“ Marici, ki je otroke razvajala z domačimi dobrotami.
V Hiši Marica sem srečal Evo Mavrič, lastnico te hiše in hkrati tudi ekonomistko in turistično vodnico.
V Hiši Marica dela kot natakar Nejc Kastelic, ki se v Šmartno vozi vsak dan iz Nove Gorice. In kako gleda na prebujanje turizma v Šmartnem? Pravi, da je vesel, da je del te zgodbe, in da ga vsakodnevna vožnja na delo ne moti, saj lahko občuduje čudovito naravo. Poleg tega dela v restavraciji, ki je v hiši, ki je stara 500 let in je izvirno obnovljena. Sem prihajajo predvsem tujci, še zlasti Avstrijci in Italijani, pa tudi domačini.
Hiša ki nosi hišne številke 38-40, je obnovljen kompleks treh hiš, namenjen kulturnemu dogajanju. Gostijo redne likovne in fotografske razstave, organizirajo koncerte, delavnice, predavanja. Ukvarjajo se s poslovnim turizmom, dvorano in galerijo ter ostale prostore nudijo v najem za poslovne dogodke, srečanja, predavanja, izobraževanja. V Hiši je delujoč bar, za zaključene skupine nudijo catering.
Briška hiša V Briški hiši je predstavljena bivalna kultura Brd. Tam si lahko ogledate tradicionalno vinsko klet, razstavo o razvoju Briške hiše od prazgodovine do danes s filmskim prikazom Brd ter življenja v Brdih v prvi polovici 20. stoletja. V pritličju pa je v ambientu tipične briške kuhinje, trgovinica s keramičnimi izdelki ter dobrotami iz briške kulinarike.
Domačini
Ko sem se sprehajal po ulicah, sem pogrešal vsakdanji utrip, ki ga dajejo domačini, stalni naseljenci v določenem kraju, v Šmartnem pa sem dobil vtis, da so domačini preprosto izginili. Katja Kogej s s tem strinja in pravi, da se domačini na nek način res umikajo, saj je naval turistov pogosto zelo moteč. Včasih je turistov toliko, in povzročajo takšen hrup, da morajo domačini zapirati okna, da se v stanovanjih sploh lahko pogovarjajo. Etnologinja Katja Kogej je namreč domačinka, ki živi v Šmartnem, in zato še kako dobro pozna dogajanje povezano s to vasjo, v kateri vztraja še 80 domačinov, nekaj je tudi otrok, kar je zelo pozitivno. Kaj pa krilatica Šmartno – obnovljeni kulturni biser? Katja Kogej pravi, da to frazo sliši pogosto. Nekaj sigurno drži. Po potresu je bilo narejenega veliko, žal se poudarja le zadnja faza obnove. Veliko so k temu pripomogli prav domačini z obnovo svojih domačij. Kot etnologinja pa na to gleda drugače, po svetu se tega lotevajo drugače, predvsem v sodelovanju z domačini. Kaj pa hiše kjer nudijo zanimivo ponudbo? Katja Kogej odgovarja, da se lastniki, zaposleni v teh hišah zelo trudijo, vendar bi bilo treba v ponudbo vključiti predvsem domače izdelke, domače pridelovalce, domačo hrano, česar v Brdih ne manjka.
Konec ali začetek?
Na koncu pa v premislek. Šmartno v Goriških Brdih je zagotovo biser in samo upamo lahko, da se ne bo spremenilo v Potemkinovo vas, lažno kuliso, ki kaže le golo zidovje brez vsebine. Upamo, da bodo odgovorni našli skupno pot z domačini in dali Šmartnemu neko vsebino, ki ne bo vodila v to, da bi Šmartno postalo podobno razgrajaškemu brlogu.
Kljub temu da Slovenci obožujemo svojo domovino in njene pokrajine, so kotički, ki - na srečo – ostajajo neodkriti. Eden takšnih kotičkov, kotov, ali kar pokrajin, so gozdovi, grmovje, mrtvice, travniki in ostale prepreke, ki obdajajo reko Muro. Prepreke seveda samo za tistega, ki se nameni prevoziti breg Mure s kolesom. Na avstrijski strani Mure, ko je ta mejna reka, poteka kolesarska pot, imenovana »R2«. Naši severni sosedje so jo zgradili pred leti, začne pa se v srcu Visokih Tur in konča, ko reka zapusti Avstrijo. Našemu dokumentaristu Marku Radmiloviču pa je prišla pod pedala drugačna ideja … Kaj če bi prevozil Muro po slovenski strani, kjer ni udobja asfalta in kažipotov, kjer se steze in stezice in poti navezujejo na breg brez pravega reda in logike? Kako mu je to uspelo, izveste tokratni Nedeljski reportaži.
Če le imajo srečo, da jih pred plenilci in drugimi nevarnostmi opazijo in pravočasno zaščitijo čuteči ljudje, pelje njihova pot v eno izmed zavetišč za prostoživeče živali. V tokratni Nedeljski reportaži bomo stopili v osrednji center za nastanitev, oskrbo in zdravljenje zaščitenih prostoživečih živali na Muti, ki ga vodi veterinarski strokovnjak dr. Zlatko Golob. Četudi oskrbijo od 500 do 1000 živali na leto in je njihova oskrba zakonsko predpisana, so letos ostali brez sredstev za delovanje. Pa vendar nobena pomoči potrebna žival ni ostala brez oskrbe. Tudi velika uharica, ki so jo našli ob enem izmed celjskih trgovskih središč, ne. Oddajo je pripravil Stane Kocutar.
»Četudi nisem glasbeno nadarjen, naravo še posebej dobro slišim, v vseh tonih in odtenkih, v neprestani glasbi, ki jo ustvarjajo šumi gozda, šelestenje listja, žuborenje potoka, petje ptic, pa tudi piš viharja ali drobljenje snežink v globokem snegu. Dejansko tudi tišina zveni,« o svojih poteh, ki jih je opisal v knjigi Hodim, torej grem, pravi Marjan Bradeško. V Nedeljski reportaži bomo odmaknjene poti, ki jih v knjigi sicer predstavlja 32 zgodb, spoznavali v Polhograjskem hribovju. Avtor oddaje je Aleš Ogrin.
Kdo je pred poldrugim stoletjem rojeni duhovnik in pisatelj, čigar ime danes nosita knjižnici v Slovenj Gradcu in Ormožu? Zakaj se je do današnjih dni zapisal v zavest rojakov in številnih bralcev, ki jih je očaral tako kot leta 1900 Franca Saleškega Finžgarja?
V tokratni Nedeljski reportaži se bomo napotili od Meškovih rojstnih Ključarovcev v Slovenskih goricah do Sel na Koroškem in skušali izvedeti, kdo je pravzaprav bil in zakaj so tudi 60 let po smrti odtisi Meškovih sledi med nami še vedno živi in topli … Oddajo je pripravil Stane Kocutar.
V poplavi digitalne zabave, ki je mnogokrat zgolj kratkočasni šum, vsaj v medijih ne smemo pozabiti na klasično umetnost. Na umetnost, ki še vedno prisega na trodimenzionalno, na pristna človeška čustva in ne nazadnje, ki še vedno časti in slavi umetnika. Ena teh umetnosti je lutkovna umetnost, ki se je skoraj v nespremenjeni obliki ohranila iz pradavnine. Lutke skozi čas niso zgubile niti delčka svoje privlačnosti, še več; zdi se, da so v boljši formi kot kadarkoli. Ne le umetnost kot taka, ne le obisk lutkovnih gledališč - lutkarstvo s seboj prinaša tudi mnoge spremljevalne dejavnosti, ki lutko vraščajo v, pa ne le otrokov, vsakdan. Ena teh spremljevalnih dejavnosti so lutkovni muzeji in tistega v Mariboru je v Nedeljski reportaži obiskal Marko Radmilovič.
Že od sredine februarja se letos v Sloveniji odvija množična selitev dvoživk, ki v iskanju vodnih površin za odlaganje mresta prečijo ceste. Prav zato v tem času potekajo tudi številne akcije prostovoljcev. Na portalu Pomagajmo žabicam lahko vidimo, kje vse v Sloveniji ljudje rešujejo žabe in druge dvoživke pred tem, da bi jih med prečkanjem cest povozil avto. Ene od teh akcij se je v Ljubljani udeležila tudi Špela Šebenik in nastala je Nedeljska reportaža.
Povezanost Posavskega muzeja v Brežicah z elementom vode je vidna že v imenu, saj gre za muzej ob Savi v Posavju. Zelo posebna povezanost pa se kaže tudi v freskni poslikavi v viteški dvorani brežiškega gradu, ki je pravi biser baročnega stenskega slikarstva. Na banjastem prehodu stene v strop si sledijo prizori iz grško-rimske mitologije iz zelo znanih Ovidovih metamorfoz, ki hkrati ponazarjajo štiri elemente. Tu poleg elementa zraka, ognja, zemlje najdemo tudi element vode- ki je prikazan s Pozejdonom in ženo Amfitrito, enookim Polifemom, Piramom in Tisbo in ugrabljeno Evropo na biku. Seveda pa je voda zastopana tudi v stalnih zbirkah muzeja, kjer spoznamo odnos do vode, delo ob in v vodi, nevarnosti, zabavo in še marsikaj. Tako tudi ne preseneča, da so ob zanimivi razstavi z naslovom Ženske nosijo svet, dodali tudi svoj interaktivni prispevek Ženske nosijo vodo. Vse to prepletanje brežiškega muzeja in vode bomo odkrivali v Nedeljski reportaži, njen avtor je Milan Trobič.
Kaj je to »mofeta«?
Čeprav smo našo po površini sicer skromno, po raznovrstnosti pa neverjetno deželo prečesali po dolgem in počez, se še vedno najdejo bolj ali manj neznana čudesa, ki letijo ali obstajajo ali, bolje rečeno, brbotajo. Sploh v predelih Slovenije, ki medijsko niso tako zelo izpostavljeni zaradi preprostega dejstva, da so po kilometrih preveč oddaljeni od velepomembne prestolnice. Takšna pokrajina so Slovenske Gorice. Ob znani in priznani vinorodnosti pa to gričevje na vzhodu skriva tudi kakšno bolj neverjetno posebnost, ki jo znanost uvršča med geološka čudesa. Marko Radmilovič se je v Nedeljski reportaži izgubljal v gozdovih nad dolino reke Ščavnice.
V Sloveniji imamo kar trinajst potujočih knjižnic, ena izmed njih je tudi ljubljanska. Ta deluje v prirejenem avtobusu, imenovanem bibliobus; z njim obiskuje urbane predele in podeželske kraje, v katerih ni v bližini stacionarnih knjižnic. Lani je ljubljanska potujoča knjižnica dobila nov bibliobus, letos pa praznuje že 50. obletnico delovanja. Na eno izmed poti se je za nedeljsko reportažo z bibilobusom zapeljala Tadeja Bizilj.
V Nedeljski reportaži se bomo odpravili v Narodni muzej Slovenije, kjer je na ogled interaktivna razstava z naslovom Nekoč je bil Gutenwerd. Na razstavi je približno 600 predmetov, ki pričajo o naselju trškega značaja, ki je poleg drugih ohranjenih in že izginulih naselji ob Krki, tam obstajalo več stoletji, razstava pa se osredotoča na obdobje med 12. in 15. stoletjem, do krvavih dogodkov, ko so med roparskimi pohodi kraj uničili osmanski Turki.
Razstava pripoveduje predvsem o vsakdanjem življenju prebivalcev izginulega naselja na današnjem Šentjernejskem polju, njihovih dejavnostih, znanjih in veščinah, trdem življenju, pa tudi umetnosti, ki je velikokrat pomenila način sprostitve v zahtevnih življenjskih okoliščinah. Raziskovalce so zanimali tudi urbanistični načrti, kako so bile speljane ceste, kje so stale hiše in kakšne so bile.
Iskanje formule za življenje in preživetje v vedno bolj kompleksni, tudi razslojeni družbi daje večkrat zanimive rezultate. Zavedanje o demografski ogroženosti večine razvitih držav je na površje prineslo mogoče rešitve problema v sodelovanju in vključevanju več generacij. Kajti sodobnost je prinesla dramatično razdružitev posameznih generacij, kar je bilo še pred desetletij nekaj povsem nepredstavljivega. Družine in člani širših skupnosti so živeli skupaj in nihče se ni spraševal ali dvomil v urejene in zacementirane odnose med generacijami. Najrazličnejše revolucije dvajsetega stoletja pa so posamezne generacije razdružile do te mere, da se danes organizacije in posamezniki trudijo člane posameznih generacij ponovno spraviti za isto mizo ali vsaj v isti prostor. Nedeljska reportaža govori o enem takšnih poizkusov. Marko Radmilovič je oddajo naslovil »Medgeneracijsko sodelovanje družine Novak!«
Eden izmed zimskih športov in snežnih radosti je sankanje, ki pa mora biti seveda varno. Čeprav to rekreacijo povezujemo bolj s športno dejavnostjo in veseljem otrok, obstajajo v Sloveniji sankaški klubi, v katerih se posamezniki zelo resno ukvarjajo s tem športom in v njem tudi tekmujejo. Ena izmed sankaških prog in tudi klub sta v občini Jesenice. Pod Golico je namreč ta šport priljubljen že dolgo, zato se je Špela Šebenik za lansko marčevsko oddajo Nedeljska reportaža odpeljala na Planino pod Golico na naravno sankaško progo Savske jame. To sezono so jo odprli prejšnji konec tedna, pripravljajo tudi drsališče.
Knjiga Pohodniška pot Juliana in njene zgodbe se je rodila z namenom, da bi ljudi odvrnili od pretiranega obiskovanja in obremenitve Triglava, da bi jih povabili na krožno pot. Najprej je bila to pot okoli bohinjskih planin, da bi od daleč občudovali čudovite razglede na Triglav. Zamisel je nastala iz potrebe, da bi pohodnikom predstavili ta izjemni prostor naravnih, krajinskih, kulturnih in zgodovinskih posebnosti Julijskih Alp. Omenjena knjiga ni tehnični opis poti, ampak so v njej zgodbe, ki naj bi pohodnika spremljale kot tihe sopotnice v nahrbtniku. Tudi ta pohodniška pot ni taka kot nekatere druge, na katerih si pohodniki prizadevajo, da bi jih čim prej prehodili. Nasprotno: zgodbe popotnika nagovarjajo, naj se kje ustavi, si vzame čas zase in hkrati poišče še dodatne opise, posebnosti zunaj ustaljenih pohodniških poti. Tako so pohodniki povabljeni, naj obiščejo recimo Ajdno, dolino Vrat, Trento in kobariške konce. Na pot Juliana se bomo odpravili v Nedeljski reportaži, njen avtor je Milan Trobič.
Od leta 2008 v stavbi polhograjske graščine domuje Muzej pošte in telekomunikacij. Tam ga je po obnovi gradu uredil Tehniški muzej Slovenije. Ta z graščino tudi upravlja. Grad s svojo prostornostjo ponuja možnost dveh zbirk oziroma stalnih razstav – Zgodovina pošte in (Tele)komunikacije včeraj, danes, jutri. V Nedeljski reportaži se je po obeh stalnih razstavah Muzeja pošte in telekomunikacij sprehodil Aleš Ogrin.
Včasih so jo imenovali najdaljša noč v letu, a zadnja leta je postala najbolj množična in najbolj bučna. Silvestrovanja na prostem so silvestrsko obredje v marsičem postavila na glavo in z njimi je nekaj malega izgubil tudi najbolj slavnostni obrok leta: silvestrska večerja. Vsaj malo bomo pokukali v jedilnik in tradicije okoli tega znamenitega obroka, a v Nedeljski reportaži to storimo nekoliko drugače. Prepustili se bomo umetnosti in spominom profesionalnih gostincev, ki jim je bila silvestrska večerja nekoč največji poklicni izziv v vsem letu.
Letos mineva 800 let od prve postavitve živih jaslic – sv. Frančišek Asiški jih je postavil v votlino v italijanskem Grecciou, od takrat pa se je ta upodobitev Jezusovega rojstva razširila v vse dele sveta. Konec decembra lahko ponekod občudujemo žive jaslice, figuralne upodobitve Jezusovega rojstva pa krasijo številne trge, vasi, cerkve in domove. Da bi spoznali zgodovino jaslic, njihov pomen, raznolikost ter neizmerno ustvarjalnost, smo obiskali en muzej, dve cerkvi in se pogovarjali s tremi ljudmi, ki o jaslicah vedo res veliko. Vabljeni k poslušanju Nedeljske reportaže, v kateri bomo izvedeli, kako se jaslice pripravljajo v frančiškanski cerkvi v Ljubljani in kakšen zaklad jaslic z vsega sveta skriva Muzej jaslic Brezje.
Ljubljana je bila že od nekdaj znana kot bela, zelena, baročna, Plečnikova ali kot, recimo, mesto ob reki. V zadnjem času pa na primer poudarjajo, da je pravzaprav otok, obdan z vodnim tokom. Ena izmed oznak je tudi, da je Ljubljana mesto mostov. In eden najzanimivejših je zagotovo Zmajski ali – z malo manj znanim imenom – Jubilejni most. Ta most je imel med Plečnikovimi hudo konkurenco in je postavljen prav na rob območja, ki ga zajema zaščita Unescove svetovne dediščine. To območje sega od Špice do zapornic. Zmajski most tako sodi v najvišjo kategorijo svetovne, ne samo krajevne ali državne kulturne dediščine. Ob tem je zelo pomembna njegova simbolika, ki ga povezuje z ljubljanskim grbom. Ta je imel najprej v središču utrdbo, v baročnem obdobju pa je dobil tudi na stolpu sedečo kačo ali kuščarja, ki se je v stoletjih razvil v zmaja. Ta je skupaj s svojimi tovariši na Zmajskem mostu postal simbol mesta Ljubljana. O Zmajskem mostu, simboliki zmaja in mostu pa več v oddaji Nedeljska reportaža, njen avtor je Milan Trobič.
Slovenci smo bili vedno tesno povezani z gorami. V njih so pastirji pasli živino, rudarji kopali rudo, botaniki odkrivali nove vrste … Občudovali so jih umetniki, opevali pesniki. Naša prestolnica Ljubljana leži v kotlini in je obdana s hribčki in hribi, na katere se vzpenja vedno več ljudi. Ne tako zelo daleč pa lahko ob lepem vremenu vidimo tudi najvišje slovenske gore. Kaj nas na gore, njihove osvajalce, občudovalce in zgodovino organiziranega planinstva spominja v samem središču Ljubljane, pa boste izvedeli v Nedeljski reportaži, ki jo je pripravil Aleš Ogrin.
Mi Slovenci smo bili vedno tesno povezani z gorami. V njih so pastirji pasli živino, rudarji kopali rudo, botaniki odkrivali nove vrste … Občudovali so jih umetniki, opevali pesniki. Naša prestolnica Ljubljana leži v kotlini in je obdana s hribčki in hribi, na katere se vzpenja vedno več ljudi. Ne tako zelo daleč pa lahko ob lepem vremenu vidimo tudi najvišje slovenske gore. Kaj nas na gore, njihove osvajalce, občudovalce in zgodovino organiziranega planinstva spominja v samem središču Ljubljane, pa boste izvedeli v Nedeljski reportaži, ki jo je pripravil Aleš Ogrin.
Nedeljska reportaža nas popelje v butično destilarno Karakter, v kateri nastaja in zori gin z bohinjskim značajem, obogaten z okusi in aromami tamkajšnjega sadja ter zelišč in ruševja z okoliških gora.
