Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Dolina tisočerih skrivnosti...
Skrivnostna Podlipska dolina – tako so zapisali na naslovni strani ene od turističnih brošur Turistično informacijskega centra Vrhnika, s katerimi vabijo na obisk nekoliko manj znanih, pa vendar toliko bolj zanimivih krajev, ki so po navadi le streljaj od večjih urbanih središč in velikih prometnic. To velja tudi za Podlipsko dolino in vas Podlipo, o kateri domačini pravijo, da leži v eni najlepših dolin v vrhniški občini. Tu si ravninski del s Podlipo in hribovita ogrlica gričev s Smrečjem podajata roke. Pokrajina, skozi katero se peljemo z Vrhnike proti Žirem, kaže nekoliko nostalgično podobo polj, njiv in travnikov, ki jih obkrožajo gozdovi (Podlipa in Smrečje sta združena v enotni Krajevni skupnosti Podlipa-Smrečje). Skozi dolino teče potok Podlipščica, ki je nekoč gnala številne mline, žage in elektrarne. Popotnika razveselijo tudi urejena cesta in hiše, ki kažejo, da ti kraji niso zapuščeni in pozabljeni. Toda za vso to podobo se skriva tudi izjemno bogata zgodovinska, kulturna in naravna dediščina, delček katere bomo spoznali v nedeljski reportaži.
Cesto od Vrhnike do Podlipe in naprej do Smrečja obnavljajo, kar je v teh časih res pravi "mali čudež", saj za ceste v manjših krajih vedno zmanjka denarja.
Kot nam je povedala Katarina Kuzmič Peternelj se je to ozemlje imenovalo po potoku Tunjica, ta naj bi pritekla iz Pajsarjeve jame, ime Podlipa se je pojavilo kasneje in tudi potok iz vasi se je imenoval Lipica – po lipi.
Na potep po Podlipski dolini nas je popeljala Sonja Malovrh, ki je izjemna poznavalka dogajanja v tej dolini, zagnana organizatorka najrazličnejših prireditev, ljubiteljica kulturne in naravne dediščine, publicistka, ki je domačim krajem posvetila več kot 30 člankov, in še bi lahko naštevali.
Sonja Malovrh podobno kot sokrajanke in sokrajani Podlipe in Smrečja pravi, da je podlipska dolina ena najlepših dolin v vrhniški občini. Ta dolina je prava mirna zelena oaza, ki jo obkrožajo listnati in smrekovi gozdovi. Polja in njive so skrbno obdelane, hiše urejene in v poletnem času odete v cvetje.
Ob tej poti je tudi veliko naravnih znamenitosti. Že na začetku podlipske doline se nedaleč stran od ceste, pod gozdno strmino skriva Pajsarjeva jama, ki je dolga 555m in globoka 20m. Skoznjo teče potok. Posebnost te jame je, da v njej živita v Sloveniji dve edinstveni sladkovodni postranici, poleg tega je v jami še nekaj kolonij netopirjev, raznih mikroorganizmov in ličink. Jama je bila opisana leta 1928 in jo od takrat v glavnem obiskujejo le jamarji, saj ni odprta za javnost.
Nekaj posebnega so slapovi Pečnikarice, ki se prelivajo po kamnitih previsih vse od Rastovk do Ravnice, kjer se zlijejo v Podlipščico. Pristop je izredno otežen, saj so levo in desno od struge strma drseča pobočja z velikimi sklanimi osamelci, pot pa ovirajo tudi podrta debla dreves, z mahom preraščene spolzke skale in v poletnem času strupene kače. Pokrajina daje videz prvobitnosti in občutek, da tukaj čas že stoletja stoji.
Cesta nas nato pripelje do jedra vasi Podlipa, sredi katere se dviga hribček, na katerem je postavljena cerkev sv. Brikcija. Prvič je bila omenjena leta 1526 v seznamu cerkvenih dragocenosti, sicer pa je dosti starejša. Prvotno je bila gotska cerkev, pozneje je bila večkrat prenovljena in v prvi polovici 19. stoletja prezidana v današnjo podobo. Tudi v zadnjih desetletjih so vaščani cerkev večkrat obnavljali, nadeli so ji novo fasado, streho na zvoniku, sanirali ostrešje, menjali kritino in žlebove.
Leta 2001 so kupili tri bronaste zvonove in obnovili tri procesijske kapelice iz 19. stoletja, ki so razporejene okrog griča pod cerkvijo. Četrta kapelica pa je bila leta 1952 porušena, uradno zaradi razširitve ceste.
Na poti do cerkve sv. Brikcija stoji Matečkova brunarica. Grajena je bila v 18. stoletju, kasneje je bila dozidana s prizidki. Sedanji lastniki so jo obnovili in ohranili njeno zunanjo in notranjo prvotno podobo. Hiša je vpisana v seznam nepremične kulturne dediščine in je v ponos vsej podlipski dolini.
V Podlipi imajo gostilno Jurca- Pri Vrtnarju, ki se ponaša s stoletno tradicijo. Tam so se že nekdaj ustavljali furmani in včasih tudi prenočili. Pravijo , da je tja zahajal tudi Ivan Cankar.
Poleg dobre hrane je gostilna Pri Vrtnarju poznana po vrtljivi mizi, ki jo v vrtenje spravijo s polaganjem dlani. Pri tem mora sodelovati vsaj šest ali osem parov rok.
Na gostinskem dvorišču si izletniki lahko ogledajo info tablo, na kateri je vrisana meja občine Vrhnika, in znotraj nje meja KS Podlipa – Smrečje. Na njej so označene točke naravnih in kulturnih zanimivostih kraja ter pohodniške poti; tabla je opremljena s fotografijami in QR kodo.
Ko se cesta iz Podlipe začne počasi vzpenjati nas pozdravi tabla z napisom Smrečje. Oba zaselka sta popolnoma homogena, enotna in se v vseh pogledih povezujeta v celoto - v Podlipo Smrečje, nam je povedal predsednik Krajevne skupnosti Podlipa-Smrečje Boštjan Jurjevčič in dodal: " Mejimo na občino Logatec, Horjul , Dobrova, Polhov Gradec in Žiri. Z vasema Žažar in Šentjošt nas veže posebno močna vez saj si delimo isti župniji. Žažar spada pod Podlipsko župnijo, Smrečje pa spada pod Župnijo Šentjošt..."
Z vsakim novimi ovinkom postaja cesta bolj adrenalinska. Ko se tako vzpenjamo proti Smrečju, se na strmem pobočju hriba, na višini 570 m, nahaja opuščen rudnik , v katerem so v 19. stoletju kopali železovo rudo in jo s konji tovorili v Globočnikov plavž v Železnike. Zaradi slabega donosa so kopanje kmalu opustili. Ohranjen je še rov v dolžini 38 m, v katerem so leta 1941 in 1942 našli zavetišče vrhniški partizani, na kar opominja tudi pomnik v neposredni bližini vhoda.
Smreške brežine se v pomladnem času odenejo v belino dišečih cvetov blagajevega volčina, ki so ga odkrili leta 1837 na Polhograjski Gori. Razraščen je po širši okolici Smrečja, rastišče velja za enega večjih v Sloveniji. Zavarovan je bil skupaj s planiko leta 1898.
Lani ( 2017) ko je poteklo 180 let od odkritja te kraljevske rože, si ga je prišla ogledat botaničarka dr. Nada Praprotnik, ki se je v zadnjih desetletjih veliko posvečala tej znameniti rastlini in napisala knjigo Blagajev volčin.
Strme stene, imenovane Struge, so znane zaradi zgodbe o ponarejanju cesarskih kovancev in po gamsih na pečinah, ki so še danes posebnost teh krajev.
Smreška cerkev Marijinega vnebovzetja je postavljena na pobočju Smrekovca, na nadmorski višini 715 m, tik ob cesti, ki pelje z Vrhnike proti Žirem ter povezuje ljubljansko kotlino in Poljansko dolino. Za to cesto pravijo, da je bila v davnini zelo prometna. Po njej so vozarji- furmani tovorili iz Trsta v notranjost Avstrije.
Na tem kraju, kjer danes stoji cerkev, je nekoč stala majhna kapelica z Marijino podobo. Vozarji so se ob njej ustavljali in se priporočali Mariji v varstvo pred raznimi nevarnostmi, tudi razbojniki. Obenem pa so na tem mestu premagali najhujši klanec. Kdo je postavil kapelico ni znano, domneva se, da jo je takratni veleposestnik Smrekarjeve domačije, ki je bil lastnik tamkajšnjih zemljišč. Poznavalci zgodovine domnevajo, da so cerkev na tem mestu postavili vsaj v 13. stoletju, o čemer pričata odkriti romanski okni. Cerkev je bila večkrat prenovljena in dobila v 18. stoletju sedanjo baročno podobo.
V Smrečje k cerkvi Marijinega vnebovzetja se že več stoletij stekajo romarske poti. Pravi razcvet romanj je bil v 17. in 18. stoletju. Verniki so prihajali iz Žirov, Horjula, Vrhnike in Polhovega Gradca, prosili za milost ali se zahvaljevali za prejete darove.
Da bi se navade romanja ohranile so pred leti markirali nekdanjo romarsko pot iz Podlipe, vse do Rusove kapelice, ki stoji v bližini smreške cerkve. Pot prehodimo v treh urah in je primerna za družinske izlete.
Posebnost Rusove kapelice je, da stoji na studenčku – vodnem kalu, v katerem se je nekoč popotnik lahko osvežil preden je obiskal cerkev.
Leta 2012 so Rusovo kapelico zidarsko in restavratorsko obnovili, ob tem so odkrili freske, med njimi podoba sv. Barbare z letnico 1868, ki je zavetnica rudarjev.
Izpred cerkve se odpira prelep razgled na Ljubljansko barje in gore v ozadju vse od Kamniških Alp do Snežnika. Ob cerkvi je postavljen steber s smermi gora, da se popotnik lahko orientira, na info tablah pa si prebere kratek opis notranjosti cerkve, Rusove kapelice in romarske poti. Ob kamnitem zidu stoji mogočna lipa, ki je dendrološki naravni spomenik.
890 epizod
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Dolina tisočerih skrivnosti...
Skrivnostna Podlipska dolina – tako so zapisali na naslovni strani ene od turističnih brošur Turistično informacijskega centra Vrhnika, s katerimi vabijo na obisk nekoliko manj znanih, pa vendar toliko bolj zanimivih krajev, ki so po navadi le streljaj od večjih urbanih središč in velikih prometnic. To velja tudi za Podlipsko dolino in vas Podlipo, o kateri domačini pravijo, da leži v eni najlepših dolin v vrhniški občini. Tu si ravninski del s Podlipo in hribovita ogrlica gričev s Smrečjem podajata roke. Pokrajina, skozi katero se peljemo z Vrhnike proti Žirem, kaže nekoliko nostalgično podobo polj, njiv in travnikov, ki jih obkrožajo gozdovi (Podlipa in Smrečje sta združena v enotni Krajevni skupnosti Podlipa-Smrečje). Skozi dolino teče potok Podlipščica, ki je nekoč gnala številne mline, žage in elektrarne. Popotnika razveselijo tudi urejena cesta in hiše, ki kažejo, da ti kraji niso zapuščeni in pozabljeni. Toda za vso to podobo se skriva tudi izjemno bogata zgodovinska, kulturna in naravna dediščina, delček katere bomo spoznali v nedeljski reportaži.
Cesto od Vrhnike do Podlipe in naprej do Smrečja obnavljajo, kar je v teh časih res pravi "mali čudež", saj za ceste v manjših krajih vedno zmanjka denarja.
Kot nam je povedala Katarina Kuzmič Peternelj se je to ozemlje imenovalo po potoku Tunjica, ta naj bi pritekla iz Pajsarjeve jame, ime Podlipa se je pojavilo kasneje in tudi potok iz vasi se je imenoval Lipica – po lipi.
Na potep po Podlipski dolini nas je popeljala Sonja Malovrh, ki je izjemna poznavalka dogajanja v tej dolini, zagnana organizatorka najrazličnejših prireditev, ljubiteljica kulturne in naravne dediščine, publicistka, ki je domačim krajem posvetila več kot 30 člankov, in še bi lahko naštevali.
Sonja Malovrh podobno kot sokrajanke in sokrajani Podlipe in Smrečja pravi, da je podlipska dolina ena najlepših dolin v vrhniški občini. Ta dolina je prava mirna zelena oaza, ki jo obkrožajo listnati in smrekovi gozdovi. Polja in njive so skrbno obdelane, hiše urejene in v poletnem času odete v cvetje.
Ob tej poti je tudi veliko naravnih znamenitosti. Že na začetku podlipske doline se nedaleč stran od ceste, pod gozdno strmino skriva Pajsarjeva jama, ki je dolga 555m in globoka 20m. Skoznjo teče potok. Posebnost te jame je, da v njej živita v Sloveniji dve edinstveni sladkovodni postranici, poleg tega je v jami še nekaj kolonij netopirjev, raznih mikroorganizmov in ličink. Jama je bila opisana leta 1928 in jo od takrat v glavnem obiskujejo le jamarji, saj ni odprta za javnost.
Nekaj posebnega so slapovi Pečnikarice, ki se prelivajo po kamnitih previsih vse od Rastovk do Ravnice, kjer se zlijejo v Podlipščico. Pristop je izredno otežen, saj so levo in desno od struge strma drseča pobočja z velikimi sklanimi osamelci, pot pa ovirajo tudi podrta debla dreves, z mahom preraščene spolzke skale in v poletnem času strupene kače. Pokrajina daje videz prvobitnosti in občutek, da tukaj čas že stoletja stoji.
Cesta nas nato pripelje do jedra vasi Podlipa, sredi katere se dviga hribček, na katerem je postavljena cerkev sv. Brikcija. Prvič je bila omenjena leta 1526 v seznamu cerkvenih dragocenosti, sicer pa je dosti starejša. Prvotno je bila gotska cerkev, pozneje je bila večkrat prenovljena in v prvi polovici 19. stoletja prezidana v današnjo podobo. Tudi v zadnjih desetletjih so vaščani cerkev večkrat obnavljali, nadeli so ji novo fasado, streho na zvoniku, sanirali ostrešje, menjali kritino in žlebove.
Leta 2001 so kupili tri bronaste zvonove in obnovili tri procesijske kapelice iz 19. stoletja, ki so razporejene okrog griča pod cerkvijo. Četrta kapelica pa je bila leta 1952 porušena, uradno zaradi razširitve ceste.
Na poti do cerkve sv. Brikcija stoji Matečkova brunarica. Grajena je bila v 18. stoletju, kasneje je bila dozidana s prizidki. Sedanji lastniki so jo obnovili in ohranili njeno zunanjo in notranjo prvotno podobo. Hiša je vpisana v seznam nepremične kulturne dediščine in je v ponos vsej podlipski dolini.
V Podlipi imajo gostilno Jurca- Pri Vrtnarju, ki se ponaša s stoletno tradicijo. Tam so se že nekdaj ustavljali furmani in včasih tudi prenočili. Pravijo , da je tja zahajal tudi Ivan Cankar.
Poleg dobre hrane je gostilna Pri Vrtnarju poznana po vrtljivi mizi, ki jo v vrtenje spravijo s polaganjem dlani. Pri tem mora sodelovati vsaj šest ali osem parov rok.
Na gostinskem dvorišču si izletniki lahko ogledajo info tablo, na kateri je vrisana meja občine Vrhnika, in znotraj nje meja KS Podlipa – Smrečje. Na njej so označene točke naravnih in kulturnih zanimivostih kraja ter pohodniške poti; tabla je opremljena s fotografijami in QR kodo.
Ko se cesta iz Podlipe začne počasi vzpenjati nas pozdravi tabla z napisom Smrečje. Oba zaselka sta popolnoma homogena, enotna in se v vseh pogledih povezujeta v celoto - v Podlipo Smrečje, nam je povedal predsednik Krajevne skupnosti Podlipa-Smrečje Boštjan Jurjevčič in dodal: " Mejimo na občino Logatec, Horjul , Dobrova, Polhov Gradec in Žiri. Z vasema Žažar in Šentjošt nas veže posebno močna vez saj si delimo isti župniji. Žažar spada pod Podlipsko župnijo, Smrečje pa spada pod Župnijo Šentjošt..."
Z vsakim novimi ovinkom postaja cesta bolj adrenalinska. Ko se tako vzpenjamo proti Smrečju, se na strmem pobočju hriba, na višini 570 m, nahaja opuščen rudnik , v katerem so v 19. stoletju kopali železovo rudo in jo s konji tovorili v Globočnikov plavž v Železnike. Zaradi slabega donosa so kopanje kmalu opustili. Ohranjen je še rov v dolžini 38 m, v katerem so leta 1941 in 1942 našli zavetišče vrhniški partizani, na kar opominja tudi pomnik v neposredni bližini vhoda.
Smreške brežine se v pomladnem času odenejo v belino dišečih cvetov blagajevega volčina, ki so ga odkrili leta 1837 na Polhograjski Gori. Razraščen je po širši okolici Smrečja, rastišče velja za enega večjih v Sloveniji. Zavarovan je bil skupaj s planiko leta 1898.
Lani ( 2017) ko je poteklo 180 let od odkritja te kraljevske rože, si ga je prišla ogledat botaničarka dr. Nada Praprotnik, ki se je v zadnjih desetletjih veliko posvečala tej znameniti rastlini in napisala knjigo Blagajev volčin.
Strme stene, imenovane Struge, so znane zaradi zgodbe o ponarejanju cesarskih kovancev in po gamsih na pečinah, ki so še danes posebnost teh krajev.
Smreška cerkev Marijinega vnebovzetja je postavljena na pobočju Smrekovca, na nadmorski višini 715 m, tik ob cesti, ki pelje z Vrhnike proti Žirem ter povezuje ljubljansko kotlino in Poljansko dolino. Za to cesto pravijo, da je bila v davnini zelo prometna. Po njej so vozarji- furmani tovorili iz Trsta v notranjost Avstrije.
Na tem kraju, kjer danes stoji cerkev, je nekoč stala majhna kapelica z Marijino podobo. Vozarji so se ob njej ustavljali in se priporočali Mariji v varstvo pred raznimi nevarnostmi, tudi razbojniki. Obenem pa so na tem mestu premagali najhujši klanec. Kdo je postavil kapelico ni znano, domneva se, da jo je takratni veleposestnik Smrekarjeve domačije, ki je bil lastnik tamkajšnjih zemljišč. Poznavalci zgodovine domnevajo, da so cerkev na tem mestu postavili vsaj v 13. stoletju, o čemer pričata odkriti romanski okni. Cerkev je bila večkrat prenovljena in dobila v 18. stoletju sedanjo baročno podobo.
V Smrečje k cerkvi Marijinega vnebovzetja se že več stoletij stekajo romarske poti. Pravi razcvet romanj je bil v 17. in 18. stoletju. Verniki so prihajali iz Žirov, Horjula, Vrhnike in Polhovega Gradca, prosili za milost ali se zahvaljevali za prejete darove.
Da bi se navade romanja ohranile so pred leti markirali nekdanjo romarsko pot iz Podlipe, vse do Rusove kapelice, ki stoji v bližini smreške cerkve. Pot prehodimo v treh urah in je primerna za družinske izlete.
Posebnost Rusove kapelice je, da stoji na studenčku – vodnem kalu, v katerem se je nekoč popotnik lahko osvežil preden je obiskal cerkev.
Leta 2012 so Rusovo kapelico zidarsko in restavratorsko obnovili, ob tem so odkrili freske, med njimi podoba sv. Barbare z letnico 1868, ki je zavetnica rudarjev.
Izpred cerkve se odpira prelep razgled na Ljubljansko barje in gore v ozadju vse od Kamniških Alp do Snežnika. Ob cerkvi je postavljen steber s smermi gora, da se popotnik lahko orientira, na info tablah pa si prebere kratek opis notranjosti cerkve, Rusove kapelice in romarske poti. Ob kamnitem zidu stoji mogočna lipa, ki je dendrološki naravni spomenik.
Durmitor je eno od dveh črnogorskih gorovij polno naravnih lepot in neštetih legend. Drugo so Prokletije na meji z Albanijo. Durmitor sam, ki obroblja planoto Jezera, ta pa je dala prostor najvišje ležečemu urbanemu mestu na Balkanu Žabljaku, ima tri kanjone, 23 vrhov višjih od 2.200 metrov nadmorske višine in 18 ledeniških jezer – zaradi smaragdno modre barve gladine jim rečejo tudi gorske oči. To gorovje je botanični vrt, saj tod raste več kot 1500 različnih vrst rastlin, nekaj se jih je ohranilo iz že zdavnaj pozabljene ledene dobe. Prav zato je Durmitor del svetovne naravne dediščine na UNESC-ovem seznamu varovane dediščine in na mnogih drugih tovrstnih mednarodnih seznamih, sami pa ga varujejo z razglasitvijo tega območja za nacionalni park. Pričevanja preteklosti govorijo, da je Durmitor menda dobil ime po keltski besedi dru-mi-tor, kar bi pomenilo voda z gora. Legende iz antičnega obdobja pa govorijo, da je bil Durmitor eden izmed treh stebrov nebesnega svoda, druga sta Rtanj v Srbiji in grški Olimp. Menda so se antični bogovi dogovorili, da bo osrednji steber Olimp, kjer je tudi sedež božje hierarhije, Durmitor pa bo neke vrste počivališče bogov, tja so torej odhajali na oddih utrujeni od zemlje in ljudi. Mogoče je v tem treba iskati vzroke za zdajšnji razvoj turizma, ki je po začetnem zagonu veliko bolj umirjen. Na vse to so vplivali številni dogodki, med njimi najbolj zaviralno dogodki povezani z razpadom nekdanje skupne države Jugoslavije. Jurij Popov je obiskal to območje, zlezel na nekaj vrhov, tudi najvišji 2.523 metrov visoki Bobotov kuk, pogovarjal pa se je tudi z domačini o tem, kako ohranjajo naravo in kako razmišljajo o svoji turistični sedanjosti in prihodnosti.
Divaško jamo je leta 1884 odkril Gregor Žiberna, dolga je 700 m, od tega je približno 500 metrov urejenih za turistični ogled. Pri ogledu jame se spustimo do globine 50 m. V jami nas čaka izredno kapniško bogastvo Divaškega Krasa. V njej najdemo različne stalagmite, sigaste kope, ciprese, številne zavese in sveče. Največje bogastvo jame pa je Zakladnica z mnogimi belo-rdečimi zavesami in velikimi kristali. Zanimivo in vznemirljivo spoznavanje Divaške jame se začne v vhodnem prostoru, imenovanem Plesna dvorana, kamor še sega dnevna svetloba, Nato pa skozi ogled, ki traja dobro uro, spoznate mnoge lepote podzemnega Krasa, izveste pa tudi, kako sta z Divaško jamo povezana prestolonaslednik princ Rudolf in sloviti psihoanalitik Sigmund Freud. Malo manj znano, a zato nič manj impozantno podzemno kraško jamo v bližini Divače, boste spoznali v Nedeljski reportaži, ki jo je pripravil Bojan Leskovec.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Skoraj na celotnem ozemlju današnje Slovenije in tudi onkraj meja najdemo številne tako imenovane kamnite osamelce. Mednje sodi tudi zanimivi skalni samotar Igla ali po domače Jegla, ki je že od leta 1948 zavarovan kot naravni spomenik. Igla stoji ob regionalni cesti med Lučami in Solčavo, v najožjem delu soteske, ki jo je Savinja vrezala med strmi pobočji Raduhe in Dleskovške planote. Ta znamenitost je 40 metrov visok skalnati osamelec; od matične stene ga loči 2 metra široka razpoka, ki spominja na šivankino uho. Skozi to špranjo je vse do leta 1894, ko so ob rečni strugi zgradili cesto, vodila edina pešpot do Solčave. O nastanku Igle govori stara legenda, po kateri naj bi v dolini živela ajdovska deklica, ki je bila tako velika, da je z eno nogo stala na Raduhi, z drugo na Veži in v reki Savinji prala perilo. Ko je nekega dne šivala srajco, se ji je v grobem platnu zlomila igla. Deklica se je razjezila in iglo vrgla v dolino; tam se je zapičila v breg in ostala v njem vse do danes. Iglo bomo spoznali v nedeljski reportaži, njen avtor je Milan Trobič.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Med nebom in zemljo, med pozabo in čudežem na planoti pri Vojskem čemi Gačnik. Potoček, ki se leno vlači po planoti se za robom spremeni v pošast s štirinajstimi slapovi. Marko Radmilovič ga je prvič v Nedeljski reportaži obiskal 6. avgusta 1991. Drugič ga obiskuje v nedeljo 13. avgusta 2017. Kaj se je vmes zgodilo, če sploh kaj, izveste v Nedeljski reportaži.
Na krasu, približno 2 kilometra od Komna, v obmejnem pasu torej, leži dremava vas, ki je ohranila skoraj vse značilnosti kraške vasi. Imenuje se Volčji Grad, vendar tam ni ne volkov ne gradu. Je pa veliko kamenja, od tistega, ki leži v naravi pa do tistega, ki ga je človek prekladal in uporabil pri oblikovanju obsežnega varovalnega zidu, suhih zidov, ki so obrobljali redke njive, za klesanje pilov, božjih znamenj torej, portonov, ki ga ima vsaka hiša, vodnjakov, cerkve in ne nazadnje svojih domovanj, torej hiš. Volčji grad se res prvič omenja v 14. stoletju, vendar pa je bilo to območje poseljeno tudi od 12. do 4. stoletja pred našim štetjem. Na osem stoletij predkrščanskega oziroma poganskega naselja opozarja predvsem 770 metrov dolg varovalni zid Debele Griže za katerega so porabili od 10 do 13 ton kamenja. Gre za eno najpomembnejših arheoloških najdb v tem delu Evrope, ki pa še ni raziskana v celoti. Gre za ostanke najpomembnejšega gradišča na naših tleh pa v vsem panonskem svetu. Jurij Popov si je ogledal vas in Debelo Grižo, se v sprehodil od portona do portona in od ene do druge mnogocelične hiše ter se pogovarjal z domačini o tem, kako so živeli nekoč in kako danes, o kmetijski in kamnoseški tradiciji kraja, ter o legendah povezanih z dokaj nenavadnim imenom. Vse kar je zvedel je strnil v Nedeljsko reportažo.
Vremska dolina je svet med Vremščico in Brkini, kjer reka Reka naplavlja rodovitno zemljo, preden ponikne v podzemni svet Škocjanskih jam. To je tudi največja slovenska slepa dolina, kjer so ljudje rodovitno zemljo namenili kmetijskim površinam, gručasta naselja pa postavili na višji obrobni svet. V preteklosti je Vremska dolina slovela tudi kot dolina mlinov in žag. Zaradi pogostih poplav, ki so zalivale mline in rušile jezove, pa so ti v prvi polovici prejšnjega stoletja začeli propadati. Zadnji delujoči je bil Dujčev mlin na Škofljah, ki je deloval vse do leta 1986.
Od javnih stranišč v rimski Emoni, metanja odplak skozi okna na temne mestne ulice v srednjem veku do velike gradnje kanalizacijskega sistema po velikonočnem potresu leta 1896 – zgodovino razvoja ljubljanskega kanalizacijskega sistema in delovanje moderne čistilne naprave je raziskala Darja Pograjc. V Nedeljski reportaži boste spoznali ljubljansko podzemlje, ki je prepleteno s 1.200 kilometri kanalizacijskih cevi, ki na dan »pogoltnejo« okoli 60 tisoč kubičnih metrov odplak iz Mestne občine Ljubljana ter iz primestnih občin: Brezovice, Horjula, Dobrove, Medvod, Polhovega Gradca, Škofljice in Dola pri Ljubljani.
Slovenija je pticam prijazen kraj, saj so ornitologi v dobrih devetdesetih letih opazovanja ptičjega sveta, na našem današnjem ozemlju zabeležili več kot 350 različnih vrst ptic, od tega jih približno 210 vrst tudi gnezdi. Nekatere stalno, nomadske pa občasno. Med njimi so tudi nekatere redke vrste, na primer veliki škurh, ki gnezdi največ na območju Cerkniškega jezera, drugod po Evropi pa ga skoraj ni več. Res pa je da je po nekaj stoletjih bivanja pri nas, zdaj to kritično ogrožena vrsta. Zanimiva je tudi sova kozača. Le pri nas so našli črne primerke. Tudi pri nas se dogaja, kar se povsod po svetu, da se nekatere vrste ptic umikajo zaradi sprememb v naravi, ki jih je naredil človek, pri nas predvsem najlepše – upijati, nekatere se pa krepijo, v mestih zlasti vrane in rumenonogi galebi. Slovenija je tudi prek obročkanja, letos mineva 90 let od začetka sistematičnega obročkanja (tudi med drugo svetovno vojno), povezana z dogajanjem v razvitem ornitološkem svetu in leži na križišču selitvenih poti. K nam prihajajajo na zimsko gnezdenje ptice s severa, iz Skandinavije, naše pa so si za »južne kraje« izbrale podsaharsko Afriko. Če se komu zdijo obročki nsilje nad pticami, naj povemo, da ne presegajo 3 % telesne mase ptiča in so zanj isto kot so za človeka ura, zapesnica ali prstan. Kar zadeva ogrožene vrste, pri nas ornitologi beležijo precejšen upad travniških ptic, saj je zanje vse manj hrane. Vedno je glavni razlog za odhajanje določenih vrst ptic pomanjkanje primerne hrane. Na travnikih je take hrane vse manj, koruza namreč ni primerna hrana, odganjajo pa jih tudi spremembe v košnji. O vsem tem in tudi o tem kakšni sta ekološka in sociološka kapaciteta slovenskega okolja, v oddaji Nedeljska reportaža Jurij Popova.
Že petintrideset let, se vsaki dve leti v vasi Škale pri Velenju zberejo nenavadni pogrebci. Ne objokujejo mrliča, temveč vas. Usoda, ali napredek, ali sla po materialnem, je pred desetletji potopila njihove domove. Nedaleč vstran se kopalci na vzorno urejenem jezeru ne zavedajo, da čofotajo nad kmetijami, gospodarskimi poslopji in travniki. Več v Nedeljski reportaži Marka Radmiloviča.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Mangartsko sedlo je priljubljeno izhodišče za številne pohodnike, zagrizene kolesarje in turiste.
Vse ima svoj začetek in včasih je potrebno nekaj začetkov, da se spletejo v kito skupnega začetka in rasti. Tako sta pred več kot desetletjem na Hrušici mož in žena z izrazitim socialnim čutom preskrbela mladim sobo za druženje in jo opremila tudi z računalniki, mladim pa prepustila, da se sami organizirajo. Korak je bil pomemben, zavedati so se začeli odgovornosti zase in jo živeti. Na to je čez kakšno leto eden izmed jeseniških policajev opozoril Ivanko Berčan, ki je takrat že delala z mladimi na cesti in snovala program Naj mladih ne vzgaja ulica. Vse skupaj je združila v Društvo za delo z mladimi v stiski Žarek. Pri tem je uporabila sovje bogate izkušnje v delu z mladimi, ki si jih je pridobila z delom v redovni skupnosti salezijank. Tako je združila dva začetka in nastala sta dva zelo kakovostna socialna programa – že omenjeni Naj mladih ne vzgaja ulica in Komuna skupnost Žarek, v kateri poteka zelo kakovosten program odvajanja od zasvojenosti z mamili. Soba na Hrušici je prerasla v dnevne centre, ki delujejo v vseh občinah zgornje Gorenjske in hišo v kateri je komuna za odvajanje zasvojenosti. Z mladimi, ki niso vključeni v druge programe primerne njihovim letom, kot jih izvajajo športna društva, šole in druge organizacije, se ukvarja pet zaposlenih in približno 50 prostovoljk in prostovoljcev članov jeseniškega Žarka. Društvo je vključeno v socialno mrežo, ki deluje na tem območju in je pri svojem delu učinkovito, zato pa tudi spoštovano. Juriju Popovu, ki je izkušnjo društva strnil v Nedeljsko reportažo, so med drugim povedali, da so njihova vrata odprta vsakomur, ki je mlad, ki si želi priti v prostore društva in spoštuje osnovna pravila, ki vladajo v programih.
Če imamo ljudje maturo, imajo reševalni psi, najbolj usposobljeni med vsemi lajajočimi štirinožci, mednarodni preizkus reševalnih parov v iskanju pogrešanih oseb v naravi na najvišjem nivoju oziroma IRO Mission Readiness Test, kar bi po naše lahko prevedli kot IRO preizkus pripravljenosti za opravljanje misij. Tretji mednarodni preizkus reševalnih parov v iskanju pogrešanih oseb v naravi na najvišjem nivoju je letos potekal v Ljubljani. Vseh udeleženih reševalcev je bilo kar 23, prišli pa so iz osmih držav. Na Policijski akademiji v Tacnu jih je med delom obiskal Jure K. Čokl.
Zemljevid Slovenije ima obliko kokoške, kot radi rečemo, in tam, kjer ima ta naša kokoška vrat, najožji del, leži Stara Gora, ki sodi v občino Sveti Jurij ob Ščavnici. Ta občina in istoimenski kraj z okolico nekateri imenujejo tudi slovenske ali vsaj prleške Atene. Predvsem zaradi številni znanih Slovencev in Slovenk, ki so močno zaznamovali zgodovino, kulturo in politiko širšega prostora.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
"Koliko letališč imamo v Sloveniji," je vprašanje na katerega vprašani praviloma odgovorijo napačno, kot na tisto o številu otokov. Med otoki po navadi pozabijo na Mariborski otok, med letališči pa na Mariborsko letališče. Mariborsko letališče je pravo letališče z vsem; s tablo "prihodi" in s tablo "odhodi" v angleščini, s stezo, kontrolnim stolpom in vsem kar spada zraven. Manjka le malenkost ali dve. Recimo letala in potniki. O zgodbi tega nenavadnega infrastrukturnega objekta v nedeljski reportaži, ki jo pripravlja Marko Radmilovič.
Mariborska Biotehniška šola je ena najstarejših skoraj neprekinjeno delujočih šol, ki pa je skozi čas kar nekajkrat zamenjala ime. Ne pa tudi vsebine. V svoji zgodovini je dala veliko slovečih imen stroke in v izročilu stare slave živi tudi podatek, da so se sadjarstva v Mariboru učili celo južni Tirolci in Bolgari. V tokratni Nedeljski reportaži bomo izmerili mladostni utrip šole, ki že skoraj poldrugo stoletje zaznamuje ločnico med mestom in podeželjem, kjer se, kot je nekoč ugotovil že Kajetan Kovič … »začne in neha drugi svet«.
V Nedeljski reportaži smo obiskali Center za komunikacijsko dostopnost in svetovanje o tehničnih prilagoditvah za osebe z okvaro sluha, ki deluje v prostorih Zveze društev gluhih in naglušnih Slovenije in Klicni center za osebe z okvaro sluha, ki deluje v okviru Združenja tolmačev za slovenski znakovni jezik. Kako izboljšati dostopnost in enakopravno vključenost oseb z okvaro sluha na vseh ravneh življenja, dela in prostega časa ter na kakšen način lahko te osebe dostopajo do informacij in komunikacij, je v oddaji raziskovala novinarka Petra Medved.
Neveljaven email naslov