Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Lov za izgubljenimi letali

22.04.2018


Stanko Mihev je do zdaj našel in dokumentiral že 160 letal, strmoglavljenih med II. svetovno vojno

Na območju Slovenije je v času II. svetovne vojne strmoglavilo okoli 360 vojaških letal. Zaradi splošnega pomanjkanja materiala vseh vrst so njihovi ostanki kmalu postali lonci, strehe in še marsikaj drugega. Vendarle pa je marsikaj ostalo skritega tudi do danes. Tudi zgodbe, kako so se vsa ta letala znašla nad našo državo. Eden izmed lovcev na izgubljena letala je tudi nekdanji vrhunski alpinist Stanko Mihev, ki je do zdaj našel in dokumentiral že več kot 160 letal, ki so strmoglavila pri nas. Na lovu za nemškim lovskim letalom, ki je svojo pot končalo skoraj pri vrhu Nanosa, se mu je pridružil Jure K. Čokl.

Po do zdaj zbranih, a še vedno nepopolnih podatkih, je bilo nad ozemljem Slovenije sestreljenih 244 zavezniških in okoli 120 nemških vojaških letal. Največ jih je bilo sestreljenih 18. in 19. marca 1944. Isti vir, knjiga Zlomljena krila avtorja Matije Žganjarja, navaja tudi 806 rešenih zavezniških pilotov.

Do zdaj najbolj raziskana in dokumentirana je bila sestrelitev ameriškega letala Liberator B-24 H, ki je 19. marca 1944 padlo na Vanetino pri Cerkvenjaku. Štirim članom posadke se je uspelo rešiti s padali, šest jih je končalo v razbitinah. Pokopali so jih na pokopališču v Cerkvenjaku, po vojni, leta 1947, pa so bili izkopani in so danes pokopani na vojaškem pokopališču v St. Louisu v Missouriju.

A to ni zgodba o pogumnih letalcih, ki so sestreljeni strmoglavili na naše ozemlje. Je pa zagotovo zgodba o svojevrstnem poklonu njihovemu boju na tujem ozemlju za ljudi, s katerimi jih pravzaprav razen boja za svobodo ni družilo prav nič. To je zgodba o nekdanjem vrhunskem alpinistu Stanku Mihevu, ki se je pred petimi leti odločil, da bo poiskal letalo, za katerega je prvič slišal, ko je bil še najstnik. Od pastirja na Grohatu je izvedel, kje naj bi letalo bilo. A potem je minilo veliko let, preden ga je zares poiskal. In potem poti nazaj ni bilo več.

Marinka Dretnik, ki mu pomaga iskati na najtežjih terenih, je prav tako izkušena plezalka. Prvič je za nenavadnega konjička svojega soplezalca slišala prav v času, ko sta navezana na vrv plezala v gorah. Brez nje in drugih soplezalcev bi bilo težko, saj je iskanje pogosto nevarno zaradi strmih terenov in prenašanja ostankov, ki plezanje delajo še težje, kot je sicer.

In kako Miha, kakor prijatelji kličejo Stanka Miheva, išče že davno pozabljena letala? Najprej dolgo zbira podatke in preverja informacije. V veliko pomoč mu je svetovni splet, ki je z leti postal ogromen vir podatkov. Ko je informacij dovolj, se poda na teren. Spi v avtu ali na tleh, stran od civilizacije. V veliko pomoč mu je alpinistično znanje, saj si pomaga s plezalno opremo in veliko težav rešuje z izkušnjami, ki si jih je nabral v gorah. Najprej poišče kraj, za katerega domneva, da je bil točka, kamor je padlo letalo. Nato z detektorjem v koncentričnih krogih išče toliko časa, da najde skrajne točke, kjer detektor še zazna kovino. Iskanje je zanj končano, ko najde del letala, popiše in dokumentira mesto ter si vpiše točne koordinate.

Miha je bil v času, ko sem ga poklical, nekje na Primorskem. Tokrat brez Marinke, sam nekje pod Nanosom. Povabil me je na iskanje in tako sem ga našel ob gorski cesti, udobno zleknjenega na prijetnem spomladanskem soncu. Ni izgubljal besed – zgrabil je nahrbtnik, dva detektorja kovin, lopato, priročno torbico in mi pomignil, naj mu sledim. In sem mu. Naravnost navzdol po strmem melišču, kjer je vklopil detektor in ob razlagi svojega početja začel iskanje. Ostanke letala sva našla kmalu, zato je bil vidno dobre volje.

Končno sva se usedla ob robu ceste s čudovitim razgledom nad Vipavsko dolino. Seveda me je zanimalo, ali s tem početjem kaj zasluži. Glede na vložen trud in čas bi bil to najbolj logičen odgovor. Pa ni tako. Vrednih stvari ne najde veliko, pa še tiste, ki imajo majhno vrednost, obdrži. Njegovo delo je zanj torej predvsem strošek, a kaj, ko vidi Miha smisel svojega početja povsem drugje. Je pa že našel tudi predmete s konkretno vrednostjo. Na primer – srebrnik. Za kako zanimivo najdbo gre, je odkril šele doma, ko ga je očistil.

Stanku Mihevu lahko morebitne informacije sporočite na telefonski številki 041 918 841 ali na elektronski naslov miha.mihev@gmail.com.

Vse fotografije: Marta Krejan


Nedeljska reportaža

890 epizod


Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.

Lov za izgubljenimi letali

22.04.2018


Stanko Mihev je do zdaj našel in dokumentiral že 160 letal, strmoglavljenih med II. svetovno vojno

Na območju Slovenije je v času II. svetovne vojne strmoglavilo okoli 360 vojaških letal. Zaradi splošnega pomanjkanja materiala vseh vrst so njihovi ostanki kmalu postali lonci, strehe in še marsikaj drugega. Vendarle pa je marsikaj ostalo skritega tudi do danes. Tudi zgodbe, kako so se vsa ta letala znašla nad našo državo. Eden izmed lovcev na izgubljena letala je tudi nekdanji vrhunski alpinist Stanko Mihev, ki je do zdaj našel in dokumentiral že več kot 160 letal, ki so strmoglavila pri nas. Na lovu za nemškim lovskim letalom, ki je svojo pot končalo skoraj pri vrhu Nanosa, se mu je pridružil Jure K. Čokl.

Po do zdaj zbranih, a še vedno nepopolnih podatkih, je bilo nad ozemljem Slovenije sestreljenih 244 zavezniških in okoli 120 nemških vojaških letal. Največ jih je bilo sestreljenih 18. in 19. marca 1944. Isti vir, knjiga Zlomljena krila avtorja Matije Žganjarja, navaja tudi 806 rešenih zavezniških pilotov.

Do zdaj najbolj raziskana in dokumentirana je bila sestrelitev ameriškega letala Liberator B-24 H, ki je 19. marca 1944 padlo na Vanetino pri Cerkvenjaku. Štirim članom posadke se je uspelo rešiti s padali, šest jih je končalo v razbitinah. Pokopali so jih na pokopališču v Cerkvenjaku, po vojni, leta 1947, pa so bili izkopani in so danes pokopani na vojaškem pokopališču v St. Louisu v Missouriju.

A to ni zgodba o pogumnih letalcih, ki so sestreljeni strmoglavili na naše ozemlje. Je pa zagotovo zgodba o svojevrstnem poklonu njihovemu boju na tujem ozemlju za ljudi, s katerimi jih pravzaprav razen boja za svobodo ni družilo prav nič. To je zgodba o nekdanjem vrhunskem alpinistu Stanku Mihevu, ki se je pred petimi leti odločil, da bo poiskal letalo, za katerega je prvič slišal, ko je bil še najstnik. Od pastirja na Grohatu je izvedel, kje naj bi letalo bilo. A potem je minilo veliko let, preden ga je zares poiskal. In potem poti nazaj ni bilo več.

Marinka Dretnik, ki mu pomaga iskati na najtežjih terenih, je prav tako izkušena plezalka. Prvič je za nenavadnega konjička svojega soplezalca slišala prav v času, ko sta navezana na vrv plezala v gorah. Brez nje in drugih soplezalcev bi bilo težko, saj je iskanje pogosto nevarno zaradi strmih terenov in prenašanja ostankov, ki plezanje delajo še težje, kot je sicer.

In kako Miha, kakor prijatelji kličejo Stanka Miheva, išče že davno pozabljena letala? Najprej dolgo zbira podatke in preverja informacije. V veliko pomoč mu je svetovni splet, ki je z leti postal ogromen vir podatkov. Ko je informacij dovolj, se poda na teren. Spi v avtu ali na tleh, stran od civilizacije. V veliko pomoč mu je alpinistično znanje, saj si pomaga s plezalno opremo in veliko težav rešuje z izkušnjami, ki si jih je nabral v gorah. Najprej poišče kraj, za katerega domneva, da je bil točka, kamor je padlo letalo. Nato z detektorjem v koncentričnih krogih išče toliko časa, da najde skrajne točke, kjer detektor še zazna kovino. Iskanje je zanj končano, ko najde del letala, popiše in dokumentira mesto ter si vpiše točne koordinate.

Miha je bil v času, ko sem ga poklical, nekje na Primorskem. Tokrat brez Marinke, sam nekje pod Nanosom. Povabil me je na iskanje in tako sem ga našel ob gorski cesti, udobno zleknjenega na prijetnem spomladanskem soncu. Ni izgubljal besed – zgrabil je nahrbtnik, dva detektorja kovin, lopato, priročno torbico in mi pomignil, naj mu sledim. In sem mu. Naravnost navzdol po strmem melišču, kjer je vklopil detektor in ob razlagi svojega početja začel iskanje. Ostanke letala sva našla kmalu, zato je bil vidno dobre volje.

Končno sva se usedla ob robu ceste s čudovitim razgledom nad Vipavsko dolino. Seveda me je zanimalo, ali s tem početjem kaj zasluži. Glede na vložen trud in čas bi bil to najbolj logičen odgovor. Pa ni tako. Vrednih stvari ne najde veliko, pa še tiste, ki imajo majhno vrednost, obdrži. Njegovo delo je zanj torej predvsem strošek, a kaj, ko vidi Miha smisel svojega početja povsem drugje. Je pa že našel tudi predmete s konkretno vrednostjo. Na primer – srebrnik. Za kako zanimivo najdbo gre, je odkril šele doma, ko ga je očistil.

Stanku Mihevu lahko morebitne informacije sporočite na telefonski številki 041 918 841 ali na elektronski naslov miha.mihev@gmail.com.

Vse fotografije: Marta Krejan


07.06.2015

Prvo neposredno soočenje mladih z Auschwitzem

O tovarni smrti, kot tudi rečejo najbolj zloglasnemu koncentracijskemu taborišču nacistične Nemčije v drugi svetovni vojni, je bilo veliko napisanega in še več povedanega. A vendar je nekaj povsem drugega brati in poslušati o Auschwitzu I, Auschwitzu II (tudi Birkenau) in Auschwitzu III, ali pa si ga ogledati v živo. V to se je prepričalo približno petdeset dijakov škofijske gimnazije iz Ljubljane, prve gimnazije Celje in prve gimnazije Maribor, ki so s spremljevalci na predvečer 70. obletnice zmage nad nacizmom obiskali to koncentracijsko taborišče na Poljskem. Obisk taborišča in predvsem pričevanje Sonje Vrščaj, ene od preživelih taboriščnic, je mladim omogočilo, da se kar se da stvarno seznanijo s to tragedijo človeštva, ki je zahtevala od 1,1 do 1,5 milijona življenj nedolžnih ljudi, predvsem Judov. Povsem očitno je bilo, da je mlade presenetila razsežnost tovarne smrti in predstavljena hladnokrvnost, s katero so nacisti izvajali svoj načrt tako imenovane dokončne rešitve judovskega vprašanja. Na tej poti spoznavanja najbolj krute podobe človeškosti jih je spremljal tudi naš novinar Jurij Popov in za Nedeljsko reportažo posnel njihove vtise.


31.05.2015

Pokovka, kokice, popkorn ?

Na pokovko, kokice ali po ameriško popkorn je mogoče gledati na različne načine. Najprej recimo: kako je mogoče iz "lahkega nič" ali skoraj iz nič ustvariti mogočen finančni imperij? Ali pa: kako lahko "skoraj nič" zakoliči meje popkulture, ki kot "lahka subkultura" polni glave množic? Te imajo zaradi pokovke polne trebuhe in tudi prazne žepe ... V osnovni izvedbi so kokice najboljši dokaz, da je mogoče fizično početi eno, grizljati pri tem skoraj nič oziroma predvsem vlaknine (to je sicer zelo koristno početje), na drugi strani pa napol zavestno spremljati lahke filme ali sproščeno klepetati v družbi - kar je za uporabnike še največja korist. Je pa seveda pokovka za izdelovalce neizmeren vir dobička in denar jim polni mošnjičke dobesedno tako hitro, kot veselo skakljajo kokice, ko zaradi vročine raznese koruzna zrna. V vrečke s pokovko bomo pokukali skupaj z Ivanom Merljakom.


24.05.2015

Ne v Ameriko!

Sto let star gledališki list je bil dolga desetletja skrit in pozabljen v omari na podstrešju podeželske hiše. Najdba amaterskega igralca je preteklost spojila s sedanjostjo. Preprosta, naivna in arhaična igra s pozivom »Ne v Ameriko« je bila premierno uprizorjena ob začetku prve svetovne vojne, ob stoletnici premiere jo na oder vaškega gledališča ponovno postavijo potomci in nasledniki prvotnih igralcev, ob tem pa spoznajo, da je igra aktualna tudi za tretje tisočletje. Pred nekaj meseci smo zgodbo o tem predstavili v oddaji Sledi časa, ki je ponudila dobro iztočnico za nadaljnje raziskovanje. V dokumentarni nedeljski reportaži se gledališka fikcija preplete z grenko- sladkimi zgodbami izseljencev z začetka 20. stoletja in s sodobnimi izkušnjami iskalcev sreče v »novem svetu«. Nekoč so odhajale mišice, zdaj bežijo možgani, vsem pa je skupna očaranost nad Ameriko. Oddajo je pripravil Bojan Leskovec.


17.05.2015

Nježna hiša

To je bila hiša skoraj vedno polzaprtih ali polodprtih vrat. In vedno se je valil dim iz nje, saj je ognjišče v črni kuhinji vedno gorelo. Vrata so bila rezana na pol, tako da je bila lahko odprta samo ena polovica, zgornja ali spodnja, druga polovica pa je bila zaprta. Tako je bilo, dokler je bila hiša živa, dokler je v njej stanovala Pepa Nježna oziroma njena zadnja stanovalka Jožefa Zabrešček. Njeno umiranje, umiranje hiše, je dokaz več, da hiša živi, dokler živijo ljudje, ki v njej stanujejo, potem pa se tako kot nekdanji stanovalci tudi hiša začne pogrezati v pozabljivo preteklost. Hiše so torej knjige, knjige polne pomembnih in nepomembnih podrobnosti življenja posameznega prebivalca. Nježna hiša, ki jo je obiskal Jurij Popov za tokratno Nedeljsko reportažo, je doživela svojo reinkarnacijo. Leži v vasi Jevšček na Livškem, obnovljena pa je bila pred kratkim, skupaj z zgodbami, ki so vtkane v njene predimljene stene.


10.05.2015

Nedeljska reportaža

Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.


03.05.2015

Zgodba o reki, ki je "vstala od mrtvih"

Sora je bila nekoč reka, v kateri je človek lahko našel prav vse, le življenja ne. Imela je smolo, da so se vanjo izlivali odpadki kar treh velikih podjetij, ki so bila vezana na kemijo. Reka je bila tako močno onesnažena, da je zastrupljala celo reke, v katere se je izlivala. Starejši se spominjajo nezdravih in povsem nenaravnih barv, ki so bile nekoč pravi prepoznavni znak mrtve reke. Potem se je zgodil pravi 'kopernikanski' obrat in nekoč povsem opustošena reka je postala čista, vanjo pa so se znova naselili njeni prvobitni prebivalci - ribe, ptice in celo potočni raki, ki so znani po tem, da za svoje življenje potrebujejo najbolj čisto vodo. Zgodbo vstajenja mrtve reke bodo Juretu K. Čoklu za poslušalce pripovedovali njeni varuhi, ki se v vseh letih niso vdali in so z vsemi sredstvi končno pripomogli k njenemu vnovičnemu rojstvu - ribiči. In to brez za ribiče tako značilnega pretiravanja.


26.04.2015

Gelika

Pred dvema letoma je gospa Ema Hudopisk Golčer napisala iskreno, radoživo in trpko zgodbo o življenju svoje mame. Ta je postala na Koroškem prava mala knjižna uspešnica in z njo smo dobili še eno izmed podobnih zgodb, ki jih "amaterski" pisci v zadnjih letih objavljajo v maniri svojevrstne biografske literature. O tem fenomenu, pa tudi o zanimivem in razgibanem življenju ženske iz prve polovice dvajsetega stoletja, bo tekla beseda v Nedeljski reportaži Marka Radmiloviča z naslovom: Gelika.


19.04.2015

Goriške taboriščnice po sedmih desetletjih svobode

Spomin na gole, hladne kamnite stene in trpljenje znotraj njih ne mine niti po desetletjih. Je pa bridka izkušnja povezala tedanja goriška dekleta za vse življenje. Še danes se tako dobivajo in obujajo trpke spomine na težko in temačno medvojno obdobje, ki pa je vendarle ohranilo upanje in dalo vsaj slutiti svetlo luč na koncu predora - svobodo. Avtor oddaje je Ivan Merljak.


12.04.2015

Slovenske Konjice - v znamenju obletnic

Ime Slovenske Konjice je že enajsto poimenovanje kraja, ki leži v eni najlepših slovenskih pokrajin. Od leta 1251 do leta 1680 je imel kraj nekaj izpeljank iz prvotnega imena Gonviz, potem so bile kar precej časa samo Konjice, leta 1936 pa so se preimenovale v Slovenske Konjice, da jih ne bi zamenjevali s krajem Konjic v Bosni in Hercegovini. Nekdanje mesto, ki je dandanes staro mestno jedro, je bilo njega dni leseno in je najmanj štirikrat pogorelo. Zato je mestna zastava rdeče barve z belim konjem v sredini, kar ima svoje korenine tudi v stari legendi. Nekoč lesene Konjice so danes kamnite, v nekatere zgradbe pa so celo vzidani kamni iz žičke kartuzije, ki prav letos slavi 850. obletnico ustanovitve. Kartuzija je bila kar nekaj stoletij v središču evropskega religioznega dogajanja z drugo največjo knjižnico na evropskih tleh in daleč naokoli znanim zeliščarstvom. V mestu, natančneje v delavnici kulturnega društva Gnezdo, pa prav v teh dneh šivajo kostume za prireditev, ki bo zaznamovala drugo pomembno obletnico kraja. Leta 1515 so se namreč tu zbrali uporni kmetje, združeni v Kmečko zvezo in napisali celo dve pismi cesarju Maksimilijanu, ki je bil do kmetov na prvi pogled prijazen, vendar tudi zahrbten. Kmetje so pod težo vse hujšega izkoriščanja plemstva zahtevali staro pravdo, kar so tudi povedali na zborovanju, ko se je tu zbralo približno 300 delegatov uboge gmajne. Te dogodke bodo letos uprizorili, saj je bil torej kraj eno izmed žarišč vseslovenskega kmečkega upora pred pol tisočletja. Če odmislimo ti dve obletnici, pa so Slovenske Konjice dobile že dvakrat tudi evropsko zlato priznanje Entente Florale kot najlepši cvetni kraj na stari celini. Staro mestno jedro je prenovljeno in se zdi kot galerija raznobarvnih fasad in zanimivih portalov tipičnih meščanskih enonadstropnih hiš. In kot se je lahko prepričal tudi avtor Nedeljske reportaže Jurij Popov, se na vse našteto ponuja zelo lep razgled z bližnjega Zlatega griča, na katerem se drenjajo trte predvsem bel


05.04.2015

Na obisku v Muzeju krščanstva na Slovenskem

Muzej krščanstva na Slovenskem je osrednja slovenska muzejska ustanova na področju zbiranja, preučevanja in razstavljanja premične sakralne kulturne dediščine. Muzej predstavlja več kot 1700 let staro versko izročilo na območju Slovenije. V njem najdemo različne zbirke premične sakralne kulturne dediščine in zgodovinski pregled družbenih tokov, v katerih je imelo krščanstvo pomembno vlogo. Petra Medved se bo tako v Nedeljski reportaži sprehodila skozi dve stalni razstavi - Zgodovino krščanstva na Slovenskem in Življenje za samostanskimi zidovi, pred mikrofon pa bo povabila tudi opata Cistercijanske opatije, v kateri muzej domuje. In v duhu praznikov bomo med drugim izvedeli tudi vse o peki hostij ...


29.03.2015

Nutrije pri nas (spet) trkajo na vrata ?

Nutrije, simpatične tujerodne prebivalke obrežij vedno več slovenskih rek, z našimi podganami niso v sorodu, saj izvirajo iz Južne Amerike. So orjaške glede na naše domače podgane, imajo rumene dolge prednje zobe in rdeče smrčke. V zadnjih letih so postale tako pogumne, da se sprehajajo celo po središču Ljubljane, seveda v bližini vode. Pri nas so jih gojili že pred drugo svetovno vojno za potrebe krznarske industrije. Nato so skoraj povsem izginile, o posameznih primerih, ko so jih videli, skorajda niso poročali. Leta 1988 so jih najprej opazili pri Polšniku pri Litiji, dve leti pozneje pri Notranjih Goricah na Ljubljanskem barju, zdaj jih opazimo tako rekoč po vsej Sloveniji. Kakšna je naravnost filmska zgodba prijaznih južnoameriških živalskih priseljenk, ali povzročajo škodo in ali prenašajo bolezni, bo v Nedeljski reportaži raziskoval Jure K. Čokl. In pri tem morda našel tudi odgovor na vprašanje, v kakšnih odnosih so nutrije s svojimi slovenskimi "sorodnicami" - pižmovkami.


22.03.2015

Nedeljska reportaža

Kaj se zgodi, ko se skozi podstrešno lino v vsem sijaju prikaže Belin, staroslovanski bog svetlobe in sonca? Prostor oživi in vam razmiga domišljijo, da v neuporabnih, starih in zaprašenih predmetih zaslutite neko novo vrednost ... Če potem prah odpihnete stran in predmet nežno pobožate, vam največkrat spregovori, saj ste mu vdihnili novo življenje. Sicer pa Belin domuje v slovenskih gozdovih, kjer se običajno skriva za zelenimi vejami in vam pomežikne v vetru, če ga le povsem v tišini opazujete. In seveda vam pove, kaj vse se skriva v lesu dreves, ki vas obdajajo. Avtor oddaje je Ivan Merljak.


15.03.2015

Nedeljska reportaža

"Manj stvari, manj smeti! Prihranek denarja! Namesto kupovanja več doživetij! Utrjevanje medsebojnega zaupanja. Prihranek prostora za skladiščenje." Na teh načelih souporabe deluje prva knjižnica za izposojo predmetov pri nas, Knjižnica REČI v Savskem naselju v Ljubljani, v kateri si je mogoče namesto knjig izposoditi različne uporabne predmete za gospodinjstvo, dom in vrt, potovanje in športne aktivnosti, otroško opremo in predmete za ustvarjanje. Knjižnica, ki deluje po vzoru klasične knjižnične izposoje, zagovarja do narave prijaznejše in finančno pametnejše življenje, spodbuja zaupanje med ljudmi in bolj povezuje prebivalce lokalne skupnosti. O tem, kako Knjižnica REČI deluje kot povezovalka soseske ter spodbuja kulturo in prakso souporabe, bomo govorili v Nedeljski reportaži, ki jo pripravlja Petra Medved.


08.03.2015

Nedeljska reportaža

Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.


01.03.2015

Nedeljska reportaža

Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.


22.02.2015

Nedeljska reportaža

Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.


15.02.2015

40 zacopranih let

Pustno društvo Cerknica obeležuje 40 zacopranih let obstoja in delovanja. Ob coprniškem jubileju se bodo obiskovalcem Butal na nedeljskem pustnem karnevalu, ki se začne kot ponavadi točno okoli 12.32, ponovno predstavile tradicionalne velike figure na čelu s slavljenko, pramaterjo Uršulo, pa njeno potomko Lizo. Tam bo tudi največji žabon na svetu, pa povodni mož Jezerko, butalski jež, velikanska ščuka, mogočni zmaj, in seveda Butalci. Kako so potekale zadnje priprave na ta pomemben dogodek, kaj bo obravnavala letošnja butalska skupščina in kaj sporoča v »tvitih« butalski župan boste izvedeli v Nedeljski reportaži.


08.02.2015

Borovo gustivanje še živi

Pustni čas prinaša vsako leto več nezmernosti, ki prekrivajo avtohtono ali vsaj izvirno pustovanjsko tradicijo. V iskanju pustne avtentike se tako Marko Radmilovič odpravlja na vzhod naše domovine, kjer v nekaterih prekmurskih vaseh še živi nepotvorjeni običaj borovega gustivanja.


01.02.2015

Nedeljska reportaža

Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.


25.01.2015

?Swing, swing!?

Kdo ve, če težki gospodarski časi ne vplivajo tudi na pravcato ?eksplozijo? plesa ter množico plesalk in plesalcev, ki smo ji priča v zadnjih letih. Plesni tečaji so največkrat razprodani, plesna društva pa rasejo kot gobe po dežju. Eden izmed plesov, ki so se mnogim zdeli že zdavnaj pozabljeni, je tudi swing. V Nedeljski reportaži ga bo tudi na radijskih valovih obudil Marko Radmilovič. Foto: Internet stock


Stran 24 od 45
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov