Stanko Mihev je do zdaj našel in dokumentiral že 160 letal, strmoglavljenih med II. svetovno vojno

Na območju Slovenije je v času II. svetovne vojne strmoglavilo okoli 360 vojaških letal. Zaradi splošnega pomanjkanja materiala vseh vrst so njihovi ostanki kmalu postali lonci, strehe in še marsikaj drugega. Vendarle pa je marsikaj ostalo skritega tudi do danes. Tudi zgodbe, kako so se vsa ta letala znašla nad našo državo. Eden izmed lovcev na izgubljena letala je tudi nekdanji vrhunski alpinist Stanko Mihev, ki je do zdaj našel in dokumentiral že več kot 160 letal, ki so strmoglavila pri nas. Na lovu za nemškim lovskim letalom, ki je svojo pot končalo skoraj pri vrhu Nanosa, se mu je pridružil Jure K. Čokl.

Po do zdaj zbranih, a še vedno nepopolnih podatkih, je bilo nad ozemljem Slovenije sestreljenih 244 zavezniških in okoli 120 nemških vojaških letal. Največ jih je bilo sestreljenih 18. in 19. marca 1944. Isti vir, knjiga Zlomljena krila avtorja Matije Žganjarja, navaja tudi 806 rešenih zavezniških pilotov.

Do zdaj najbolj raziskana in dokumentirana je bila sestrelitev ameriškega letala Liberator B-24 H, ki je 19. marca 1944 padlo na Vanetino pri Cerkvenjaku. Štirim članom posadke se je uspelo rešiti s padali, šest jih je končalo v razbitinah. Pokopali so jih na pokopališču v Cerkvenjaku, po vojni, leta 1947, pa so bili izkopani in so danes pokopani na vojaškem pokopališču v St. Louisu v Missouriju.

A to ni zgodba o pogumnih letalcih, ki so sestreljeni strmoglavili na naše ozemlje. Je pa zagotovo zgodba o svojevrstnem poklonu njihovemu boju na tujem ozemlju za ljudi, s katerimi jih pravzaprav razen boja za svobodo ni družilo prav nič. To je zgodba o nekdanjem vrhunskem alpinistu Stanku Mihevu, ki se je pred petimi leti odločil, da bo poiskal letalo, za katerega je prvič slišal, ko je bil še najstnik. Od pastirja na Grohatu je izvedel, kje naj bi letalo bilo. A potem je minilo veliko let, preden ga je zares poiskal. In potem poti nazaj ni bilo več.

Marinka Dretnik, ki mu pomaga iskati na najtežjih terenih, je prav tako izkušena plezalka. Prvič je za nenavadnega konjička svojega soplezalca slišala prav v času, ko sta navezana na vrv plezala v gorah. Brez nje in drugih soplezalcev bi bilo težko, saj je iskanje pogosto nevarno zaradi strmih terenov in prenašanja ostankov, ki plezanje delajo še težje, kot je sicer.

In kako Miha, kakor prijatelji kličejo Stanka Miheva, išče že davno pozabljena letala? Najprej dolgo zbira podatke in preverja informacije. V veliko pomoč mu je svetovni splet, ki je z leti postal ogromen vir podatkov. Ko je informacij dovolj, se poda na teren. Spi v avtu ali na tleh, stran od civilizacije. V veliko pomoč mu je alpinistično znanje, saj si pomaga s plezalno opremo in veliko težav rešuje z izkušnjami, ki si jih je nabral v gorah. Najprej poišče kraj, za katerega domneva, da je bil točka, kamor je padlo letalo. Nato z detektorjem v koncentričnih krogih išče toliko časa, da najde skrajne točke, kjer detektor še zazna kovino. Iskanje je zanj končano, ko najde del letala, popiše in dokumentira mesto ter si vpiše točne koordinate.

Miha je bil v času, ko sem ga poklical, nekje na Primorskem. Tokrat brez Marinke, sam nekje pod Nanosom. Povabil me je na iskanje in tako sem ga našel ob gorski cesti, udobno zleknjenega na prijetnem spomladanskem soncu. Ni izgubljal besed – zgrabil je nahrbtnik, dva detektorja kovin, lopato, priročno torbico in mi pomignil, naj mu sledim. In sem mu. Naravnost navzdol po strmem melišču, kjer je vklopil detektor in ob razlagi svojega početja začel iskanje. Ostanke letala sva našla kmalu, zato je bil vidno dobre volje.

Končno sva se usedla ob robu ceste s čudovitim razgledom nad Vipavsko dolino. Seveda me je zanimalo, ali s tem početjem kaj zasluži. Glede na vložen trud in čas bi bil to najbolj logičen odgovor. Pa ni tako. Vrednih stvari ne najde veliko, pa še tiste, ki imajo majhno vrednost, obdrži. Njegovo delo je zanj torej predvsem strošek, a kaj, ko vidi Miha smisel svojega početja povsem drugje. Je pa že našel tudi predmete s konkretno vrednostjo. Na primer – srebrnik. Za kako zanimivo najdbo gre, je odkril šele doma, ko ga je očistil.

Stanku Mihevu lahko morebitne informacije sporočite na telefonski številki 041 918 841 ali na elektronski naslov miha.mihev@gmail.com.

Vse fotografije: Marta Krejan