Leta 2019 bo iz avtocestne zgodovine izbrisanih 34 cestninskih postaj

45 let in pol mineva od uradnega odprtja prvega odseka slovenskega avtocestnega križa oz. prve avtoceste v Jugoslaviji. “Takoj z odprtjem avtoceste se je začelo tudi pobirati cestnino,” pove Peter Kejžar, vodja Službe za cestninjenje Družbe za avtoceste v Republiki Sloveniji (DARS). Najprej je bil vzpostavljen zaprti cestninski sistem. Pozneje so se pri krajših odsekih avtocest in odsekih z več priključki pojavili odprti sistemi, na katerih je bila cena enotna ne glede na razdaljo, ki jo je voznik prevozil.

Je cestnina alžirska ideja?

Če ste zamisel pobiranja davka na uporabo cest pripisali Rimljanom, ste to storili upravičeno. Ti so namreč v svojem času razvili visoko raven graditve cest in mostov. A dr. Anja Ragolič, ki se na Inštitutu za arheologijo na ZRC SAZU ukvarja z epigrafiko, razloži, da je tako sklepanje napačno: “Za ceste je v antiki skrbela država. Bila je organizirana skupina ljudi, ki je skrbela za gradnjo in popravilo cest.”

V Numidiji, današnji Alžiriji, si je lokalna skupnost izborila pobiranje voznine in so lahko pobirali davek za uporabo te ceste. To so edini trije epigrafski viri, drugod pa o pobiranju cestnine nimamo ne epigrafskih ne literarnih virov.

Tudi plačevanja mostnine v času Rimljanov strokovnjaki ne morejo potrditi.

Avtoceste kot kulturni prostor

“Leta 1994 je bil 2. kongres o cestah in prometu, na katerem je bila velika pozornost namenjena oblikovanju tega cestnega prostora,” pripoveduje arhitekt in prof. Peter Gabrijelčič. Odločili so se, da se bodo za pomembnejše objekte na avtocesti oblikovale interdisciplinarne ekipe, za najpomembnejše objekte pa celo razpisalo javne arhitekturne natečaje.

Cestninskim postajam se je začelo posvečati več pozornosti. Kozina, na primer. Prav za cestninsko postajo je bil narejen natečaj. Vsi smo verjeli, da bodo te postaje stale večno.

Zadnje cestninske postaje so postavili v letu 2008/2009, to sta bili cestninska postaja Dolinsko in Prepolje. Med cestninskimi postajami, ki bodo že letos odšle na smetišče zgodovine, je tudi Torovo. Tja smo se odpravili z Iztokom Hribarjem, inženirjem pri družbi DRI upravljanje investicij. O tem, kakšna so pripravljalna dela, kakšen je postopek rušenja in čemu bodo v prihodnosti namenjeni platoji na razširjenih predelih odstranjenih cestninskih postaj, več v oddaji.

Vsak prehod postaje je bil računalniško zabeležen

V njej tudi o delu v tej majhni, le dva kvadratna metra veliki cestni kabini. Med svoje spomine nas je popeljala Tjaša Krmac, ki je na DARS-u zaposlena že 20 let. Več kot polovico tega obdobja je delala na cestninskih postajah Torovo in Kompolje. Že prihod na delovno mesto je bil izziv.

S tem mislim na prečkanje voznih pasov avtoceste. Ko še ni bilo vinjet, je bila na vsaki stezi zapornica. Ko je bila spuščena, smo lahko prečkali cestišče. Malček več razmišljanja je bilo potrebno, ko so se uvedle vinjete. Sem pa tja smo videli tudi kakšen pobeg športnega vozila, ki je bil tako nizek, da mu je uspelo iti pod zapornico.