Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Cerkev, ki so jo gradili vojaki avstro-ogrske monarhije, je eden najlepših kulturnih spomenikov iz prve svetovne vojne v Evropi
V odmaknjeni dolini reke Tolminke, stran od glavnih prometni poti, v tišini gora, ki ga obdajajo, stoji eden najlepših kulturnih spomenikov prve svetovne vojne – cerkev Sv. Duha v Javorci. Svetišče, ki na eni strani priča o grozodejstvih vojne, na drugi pa o slogi, lepoti in želji po miru.
S starim znakom evropske kulturne dediščine se je cerkev ponašala že prej, lani pa je ponovno prejela ta znak – po novih, zahtevnejših merilih. Tako je poleg bolnišnice Franja postala drugi slovenski kulturni spomenik in eden izmed 38 v Evropi, ki jim Evropska komisija priznava posebno vlogo v zgodovinskem in kulturnem razvoju Evrope ter pri razširjanju skupnih evropskih vrednot. Sporočilo cerkve, ki je bila leta 1999 razglašena tudi za kulturni spomenik državnega pomena, je mir, posebna pa je tudi zaradi svojega zgodovinskega pomena, lepote arhitekture in okolice ter zato, ker gre za ekumensko cerkev – v njej izvajajo tudi bogoslužja drugih veroizpovedi, ne le katoliške.
Svetišče stoji v občini Tolmin, ki je tudi njegova lastnica, iz Tolmina pa poleti do izhodišča za kratek vzpon do cerkvice vozijo tudi avtobusi. Ta kraj spomina se namreč nahaja v Triglavskem narodnem parku, na 571 metrih nadmorske višine, na majhni planoti, polni s pašniki in obdani z gorami – zato domačini pravijo, da grejo v Javorco, ne na Javorco. Pogled nanjo se nam odpre šele na koncu, kot nagrada za kratek, a ne ravno položen vzpon. Takrat zagledamo mogočno kamnito stopnišče, leseno cerkev, na zunanjih straneh katere je naslikanih 20 grbov dežel nekdanje avstro-ogrske monarhije, in stolp s sončno uro …
Petra Rovšček, vodnica po cerkvi: »Tako znotraj kot zunaj je nekaj unikatnega. Ta cerkev je najlepši spomenik prve svetovne vojne, verjetno v vsej Evropi. Znak evropske dediščine pomeni, da so Evropejci spoznali, da to ni slovenski spomenik. Je spomenik prve svetovne vojne, spomenik osrednje Evrope, vseh narodov, ki so se tu borili.«
Vojaki so jo zgradili v 7 mesecih
Po enem letu pozicijskega bojevanja na vrhovih, ki obkrožajo Javorco, se je poveljstvo avstro-ogrske vojske, ki je imelo tam bazo, domislilo, da bi lahko postavili spomenik padlim. Zmagala je zamisel dunajskega slikarja Remigiusa Geylinga, ki pa ni vključevala le spomenika, temveč tudi kapelo oz. cerkev, ki bi bila v uteho vojakom različnih narodnosti in veroizpovedi, ki ostajajo na soški fronti. Vojaki 3. gorske brigade so svetišče v secesijkem slogu gradili manj kot leto dni – od 1. marca in 1. novembra 1916. V notranjosti naredijo največji vtis imena padlih, vžgana na hrastove lesene deske, narejene iz škatel za strelivo. Čeprav je na njih 2564 imen (vojaki so zaradi strahu poveljnikov, da bodo dezertirali, prihajali iz vzhodnih delež monarhije), je to le majhen delež tistih, ki so med prvo svetovno vojno izgubili življenje v tistem predelu Julijskih Alp. Še vedno se zgodi, da pridejo potomci padlih in na njih iščejo ime svojega prednika. “Če ga najdejo, je prizor zelo čustven,” pravi Rovščkova.
Ker je cerkev iz macesnovega lesa, potrebuje nenehno obnovo. Sicer sta ji prizanesli tako prva kot druga svetovna vojna, ne pa tudi zanemarjanje po drugi svetovni vojni in potresi v Posočju v devetdesetih letih prejšnjega stoletja. Cerkev je last občine Tolmin, zato za obnove in delovanje danes skrbi občina, tudi ob pomoči Turistično-informacijskega centra Tolmin, Tolminskega muzeja, ki je ob obletnici pripravil razstavo 100 let bazilike miru, zavoda RS za kulturno dediščino in ministrstva za kulturo.
882 epizod
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Cerkev, ki so jo gradili vojaki avstro-ogrske monarhije, je eden najlepših kulturnih spomenikov iz prve svetovne vojne v Evropi
V odmaknjeni dolini reke Tolminke, stran od glavnih prometni poti, v tišini gora, ki ga obdajajo, stoji eden najlepših kulturnih spomenikov prve svetovne vojne – cerkev Sv. Duha v Javorci. Svetišče, ki na eni strani priča o grozodejstvih vojne, na drugi pa o slogi, lepoti in želji po miru.
S starim znakom evropske kulturne dediščine se je cerkev ponašala že prej, lani pa je ponovno prejela ta znak – po novih, zahtevnejših merilih. Tako je poleg bolnišnice Franja postala drugi slovenski kulturni spomenik in eden izmed 38 v Evropi, ki jim Evropska komisija priznava posebno vlogo v zgodovinskem in kulturnem razvoju Evrope ter pri razširjanju skupnih evropskih vrednot. Sporočilo cerkve, ki je bila leta 1999 razglašena tudi za kulturni spomenik državnega pomena, je mir, posebna pa je tudi zaradi svojega zgodovinskega pomena, lepote arhitekture in okolice ter zato, ker gre za ekumensko cerkev – v njej izvajajo tudi bogoslužja drugih veroizpovedi, ne le katoliške.
Svetišče stoji v občini Tolmin, ki je tudi njegova lastnica, iz Tolmina pa poleti do izhodišča za kratek vzpon do cerkvice vozijo tudi avtobusi. Ta kraj spomina se namreč nahaja v Triglavskem narodnem parku, na 571 metrih nadmorske višine, na majhni planoti, polni s pašniki in obdani z gorami – zato domačini pravijo, da grejo v Javorco, ne na Javorco. Pogled nanjo se nam odpre šele na koncu, kot nagrada za kratek, a ne ravno položen vzpon. Takrat zagledamo mogočno kamnito stopnišče, leseno cerkev, na zunanjih straneh katere je naslikanih 20 grbov dežel nekdanje avstro-ogrske monarhije, in stolp s sončno uro …
Petra Rovšček, vodnica po cerkvi: »Tako znotraj kot zunaj je nekaj unikatnega. Ta cerkev je najlepši spomenik prve svetovne vojne, verjetno v vsej Evropi. Znak evropske dediščine pomeni, da so Evropejci spoznali, da to ni slovenski spomenik. Je spomenik prve svetovne vojne, spomenik osrednje Evrope, vseh narodov, ki so se tu borili.«
Vojaki so jo zgradili v 7 mesecih
Po enem letu pozicijskega bojevanja na vrhovih, ki obkrožajo Javorco, se je poveljstvo avstro-ogrske vojske, ki je imelo tam bazo, domislilo, da bi lahko postavili spomenik padlim. Zmagala je zamisel dunajskega slikarja Remigiusa Geylinga, ki pa ni vključevala le spomenika, temveč tudi kapelo oz. cerkev, ki bi bila v uteho vojakom različnih narodnosti in veroizpovedi, ki ostajajo na soški fronti. Vojaki 3. gorske brigade so svetišče v secesijkem slogu gradili manj kot leto dni – od 1. marca in 1. novembra 1916. V notranjosti naredijo največji vtis imena padlih, vžgana na hrastove lesene deske, narejene iz škatel za strelivo. Čeprav je na njih 2564 imen (vojaki so zaradi strahu poveljnikov, da bodo dezertirali, prihajali iz vzhodnih delež monarhije), je to le majhen delež tistih, ki so med prvo svetovno vojno izgubili življenje v tistem predelu Julijskih Alp. Še vedno se zgodi, da pridejo potomci padlih in na njih iščejo ime svojega prednika. “Če ga najdejo, je prizor zelo čustven,” pravi Rovščkova.
Ker je cerkev iz macesnovega lesa, potrebuje nenehno obnovo. Sicer sta ji prizanesli tako prva kot druga svetovna vojna, ne pa tudi zanemarjanje po drugi svetovni vojni in potresi v Posočju v devetdesetih letih prejšnjega stoletja. Cerkev je last občine Tolmin, zato za obnove in delovanje danes skrbi občina, tudi ob pomoči Turistično-informacijskega centra Tolmin, Tolminskega muzeja, ki je ob obletnici pripravil razstavo 100 let bazilike miru, zavoda RS za kulturno dediščino in ministrstva za kulturo.
V malo večjem peskovniku se je pojavil alfa samec. Kmalu je vpeljal demokratična načela delitve: eno meni, eno tebi; eno meni, eno njemu, eno meni ... In postal tako imenovani tajkun. Še kure so kokodakale njemu v prid in kmalu je bil izvoljen ... Povzpel se je nad množico, ki pa se je hitro učila. Tudi krasti. Komu in kaj vzeti, se v Nedeljski reportaži sprašuje Ivan Merljak.
Za debelimi zidovi stiškega samostana je tudi prava zakladnica znanja in vedenja o fitoterapiji oziroma zdravljenju z zdravilnimi rastlinami. Stiški cistercijanski samostan je leta 1136 ustanovil oglejski patriarh Peregrin I. Menihi cistercijanci so se, ob siceršnjih vsakodnevnih molitvah, posvečali tudi dobrodelnosti, delu in gospodarskim dejavnostim. Že v listini iz leta 1230 je bil v stiškem samostanu omenjen infirmarij. To poimenovanje za zdravilca - lekarnarja je bilo pozneje omenjeno še večkrat. Po razpustu samostana leta 1784 je bilo žal veliko knjig iz bogate samostanske knjižnice, med njimi tudi tiste s področja zdravilstva, izgubljenih. Ko omenimo zelišča v zvezi s stiškim samostanom, verjetno večina ljudi pomisli na patra Simona Ašiča, ki je bil izjemen raziskovalec in poznavalec zdravilnih moči narave. Tradicija se nadaljuje še dandanes. Na vrtovih stiškega samostana najdete tako vsaj 150 različnih vrst zdravilnih rastlin, v "zeliščnih laboratorijih" pa nastajajo čajne mešanice, tinkture in mazila. Cistercijansko opatijo z zeliščno lekarno v Stični bomo obiskali v Nedeljski reportaži, ki jo pripravlja Bojan Leskovec.
Ena izmed temnih skrivnosti človekove duše in civilizacije je mučenje. Primitiven izkaz človeške bestialnosti se je skozi zgodovini razvil najprej v obrt, zatem v manufakturo in končno v manjšo industrijo. Razstava na ljubljanskem gradu je v preteklih mesecih omogočila manjši vpogled v srednjeveško "zlato dobo" mučenja, v Nedeljski reportaži pa nas bo Marko Radmilovič odpeljal še korak dlje. Avtor: Marko Radmilovič.
Na skrajnem zahodnem robu naše dežele sta dve vasi, Logjé in Robidišče. Dve izmed trinajstih, ki sodijo v Breginjski kot. Krajina je sicer znana kot Beneška Slovenija, meja pa jo deli na italijanski in slovenski del. O teh krajih se je največ govorilo pred 39-imi leti, ko jih je prizadel hud potres, ki je v krajino in med ljudi zarezal globoke rane, verjetno nikoli zaceljene. Takrat je nehal obstajati srednjeveški Breginj, seveda v značilni arhitekturni podobi, danes nanj spominja le muzejski del. Vasi, ki sta ohranili največ značilne beneške arhitekture pa sta že omenjeni Logjé in Robidišče. Za te kraje bi lahko rekli, do so že stoletja na prepihu, kar se pozna tudi po obljudenosti. V vasi Logjé je nekoč živelo več kot 400 ljudi in vsi so se preživljali doma, s kmetijstvom. Danes jih je nekaj več kot 40 in nihče več se ne preživlja izključno s kmetijstvom. V zadnjih tednih se o vasi govori nekoliko več, zaradi odprtja Poslednjega muzeja sodobne umetnosti. Za kaj ge? O tem v reportaži Jurija Popova.
Res je: Slovenci smo zapet narod. Premalo se smejimo in veselimo, čeprav nam ne gre tako slabo, da bi smeli tarnati. No, davki so previsoki in vse je predrago, da nam na koncu nič ne ostane, to vemo. Toda če se ozremo naokrog, bi morali od veselja vriskati, jodlati ali vsaj juckati kot so znali nekoč. Pristnega veselja je danes tako malo, da mladi poznajo vriskanje samo še iz filma Kekec, ki ga zavrtijo tedaj, ko nimajo drugega. A upanje je. Mladi Jurij je začel pravcato gibanje za veselo vriskanje, ki se razlega po Turjaku in okolici. Vriskal bo tudi avtor oddaje je Ivan Merljak.
Velike stvari se zgodijo naključno in takšno je tudi odkritje, da kralj Matjaž ne biva znotraj Pece, temveč zunaj nje. Ne čemi v votlini sam s svojimi brivskimi problemi, temveč ponosno zre v svet s prepadov Kordeževe glave. Posledično se seveda nekoliko zaplete tudi usoda slovenske odrešitve; kdaj se bo torej zgodila, pa med drugim v Nedeljski reportaži Marka Radmiloviča.
Za debelimi zidovi stiškega samostana je tudi prava zakladnica znanja in vedenja o fitoterapiji oziroma zdravljenju z zdravilnimi rastlinami. Stiški cistercijanski samostan je leta 1136 ustanovil oglejski patriarh Peregrin I. Menihi cistercijanci so se, ob siceršnjih vsakodnevnih molitvah, posvečali tudi dobrodelnosti, delu in gospodarskim dejavnostim. Že v listini iz leta 1230 je bil v stiškem samostanu omenjen infirmarij. To poimenovanje za zdravilca - lekarnarja je bilo pozneje omenjeno še večkrat. Po razpustu samostana leta 1784 je bilo žal veliko knjig iz bogate samostanske knjižnice, med njimi tudi tiste s področja zdravilstva, izgubljenih. Ko omenimo zelišča v zvezi s stiškim samostanom, verjetno večina ljudi pomisli na patra Simona Ašiča, ki je bil izjemen raziskovalec in poznavalec zdravilnih potencialov narave. Tradicija se nadaljuje še dandanes, na vrtovih stiškega samostana najdete vsaj 150 različnih vrst zdravilnih rastlin, v "zeliščnih laboratorijih" pa nastajajo čajne mešanice, tinkture in mazila. Cistercijansko opatijo z zeliščno lekarno v Stični bomo obiskali v Nedeljski reportaži, ki jo pripravlja Bojan Leskovec.
Za Donačko goro je slovenski planinski pisatelj Janko Mlakar med drugim zapisal: “Ta gora je že po značaju ženska: sprejemljiva in muhasta, vabljiva in odbijajoča, krotka in divja – vse je odvisno od tega, kako in od kod se ji približamo.”
Ena prvih motenj v življenju posameznika je - pohlep. Z njim se srečamo že v času otroških igrač in ga pozneje samo še krepimo. Podporo mu zagotovo daje zavist in še kakšen od naglavnih grehov. Zaradi pohlepa si dopovedujemo, da potrebujemo stvari, s katerimi v resnici nimamo kaj početi in po kratkotrajnem zanimanju zanje postanejo lovilci prahu oziroma krama, ki nam krade prostor in osebno dostojanstvo. Pohlep kot neizmernost se kaže v vsem, tudi pri hrani, da o domnevno statusnih predmetih in rečeh sploh ne govorimo. Olje na ogenj našega pohlepa namerno in premeteno priliva industrija, ki skuša svoje izdelke prodati ... Avtor oddaje je Ivan Merljak.
O slovenski glasbi se zadnje čase v javnosti veliko govori. Zatika se že pri "uradni" definiciji, kaj slovenska glasba sploh je oziroma kaj ni, za temi razpravami pa je seveda v ospredju tudi denar. Poplačilo avtorskih pravic SAZAS-u in druge birokratske akrobacije. O esenci glasbe, o ustvarjanju kot takem, pa se sprašujejo samo nekateri. Še redkejši, zunaj sistema glasbenih šol in zborovskega petja, se posvečajo vzgoji. Komaj peščica pa svojo pozornost namenja vzgoji mladih na področju rock'n'roll glasbe. V Nedeljski reportaži predstavljamo Marka Sorška in njegov projekt "20 za 20 - za šole s posluhom". Oddajo pripravlja Marko Radmilovič.
Človek je pse uporabljal za številno vrsto del skozi vso svojo zgodovino. Sožitje med vrstama je pregovorno in pse srečujemo v zelo raznolikih vlogah. Redko katere pse pa srečamo v čisto pravih službah - kot vodnike slepih, čuvaje in reševalce. V Nedeljski reportaži se bo Jure K. Čokl srečal s psi - reševalci in njihovimi vodniki. Ti psi imajo povsem drugačno življenje od svojih štirinožnih sorodnikov. Hodijo na usposabljanja, udeležujejo se mednarodnih reševalnih akcij in pri tem tvegajo tudi svoja življenja. Kako poteka njihovo šolanje? Kako psa naučiti, da laja, ko najde človeka? Ali pes ločuje delo od igre? Kakšna mora biti vez med vodnikom in psom? In ali res drži, da psi lajajo drugače, če najdejo mrtvo osebo?
Dragonci ali tudi fimfarji so konjeniki. Oblečeni v rdeče-modra oblačila, kakršna poznamo iz filmov in muzejev in vsakdo, ki jih vidi, takoj pomisli na stare čase. V nekdanji avstroogrski monarhiji je bilo v 5. dragonskem polku največ Slovencev in iz nemške besede za številko 5 so jih ljudje poimenovali fimfarji. Na svoj polk in konje so bili zelo ponosni in vselej, ko so prijezdili v vas ali mesto, so se odpirala okna in vrata, pa tudi vzdihe deklet je bilo menda slišati. Tako zgodovina, ki ve povedati, da so bili ti konjeniki tudi v oporo generalu Maistru, ko je zasedel Maribor in mejo premaknil bolj na sever. Danes fimfarji, ki jih je obiskal Ivan Merljak, ohranjajo tradicijo in nastopajo doma in v tujini.
O tovarni smrti, kot tudi rečejo najbolj zloglasnemu koncentracijskemu taborišču nacistične Nemčije v drugi svetovni vojni, je bilo veliko napisanega in še več povedanega. A vendar je nekaj povsem drugega brati in poslušati o Auschwitzu I, Auschwitzu II (tudi Birkenau) in Auschwitzu III, ali pa si ga ogledati v živo. V to se je prepričalo približno petdeset dijakov škofijske gimnazije iz Ljubljane, prve gimnazije Celje in prve gimnazije Maribor, ki so s spremljevalci na predvečer 70. obletnice zmage nad nacizmom obiskali to koncentracijsko taborišče na Poljskem. Obisk taborišča in predvsem pričevanje Sonje Vrščaj, ene od preživelih taboriščnic, je mladim omogočilo, da se kar se da stvarno seznanijo s to tragedijo človeštva, ki je zahtevala od 1,1 do 1,5 milijona življenj nedolžnih ljudi, predvsem Judov. Povsem očitno je bilo, da je mlade presenetila razsežnost tovarne smrti in predstavljena hladnokrvnost, s katero so nacisti izvajali svoj načrt tako imenovane dokončne rešitve judovskega vprašanja. Na tej poti spoznavanja najbolj krute podobe človeškosti jih je spremljal tudi naš novinar Jurij Popov in za Nedeljsko reportažo posnel njihove vtise.
Na pokovko, kokice ali po ameriško popkorn je mogoče gledati na različne načine. Najprej recimo: kako je mogoče iz "lahkega nič" ali skoraj iz nič ustvariti mogočen finančni imperij? Ali pa: kako lahko "skoraj nič" zakoliči meje popkulture, ki kot "lahka subkultura" polni glave množic? Te imajo zaradi pokovke polne trebuhe in tudi prazne žepe ... V osnovni izvedbi so kokice najboljši dokaz, da je mogoče fizično početi eno, grizljati pri tem skoraj nič oziroma predvsem vlaknine (to je sicer zelo koristno početje), na drugi strani pa napol zavestno spremljati lahke filme ali sproščeno klepetati v družbi - kar je za uporabnike še največja korist. Je pa seveda pokovka za izdelovalce neizmeren vir dobička in denar jim polni mošnjičke dobesedno tako hitro, kot veselo skakljajo kokice, ko zaradi vročine raznese koruzna zrna. V vrečke s pokovko bomo pokukali skupaj z Ivanom Merljakom.
Sto let star gledališki list je bil dolga desetletja skrit in pozabljen v omari na podstrešju podeželske hiše. Najdba amaterskega igralca je preteklost spojila s sedanjostjo. Preprosta, naivna in arhaična igra s pozivom »Ne v Ameriko« je bila premierno uprizorjena ob začetku prve svetovne vojne, ob stoletnici premiere jo na oder vaškega gledališča ponovno postavijo potomci in nasledniki prvotnih igralcev, ob tem pa spoznajo, da je igra aktualna tudi za tretje tisočletje. Pred nekaj meseci smo zgodbo o tem predstavili v oddaji Sledi časa, ki je ponudila dobro iztočnico za nadaljnje raziskovanje. V dokumentarni nedeljski reportaži se gledališka fikcija preplete z grenko- sladkimi zgodbami izseljencev z začetka 20. stoletja in s sodobnimi izkušnjami iskalcev sreče v »novem svetu«. Nekoč so odhajale mišice, zdaj bežijo možgani, vsem pa je skupna očaranost nad Ameriko. Oddajo je pripravil Bojan Leskovec.
To je bila hiša skoraj vedno polzaprtih ali polodprtih vrat. In vedno se je valil dim iz nje, saj je ognjišče v črni kuhinji vedno gorelo. Vrata so bila rezana na pol, tako da je bila lahko odprta samo ena polovica, zgornja ali spodnja, druga polovica pa je bila zaprta. Tako je bilo, dokler je bila hiša živa, dokler je v njej stanovala Pepa Nježna oziroma njena zadnja stanovalka Jožefa Zabrešček. Njeno umiranje, umiranje hiše, je dokaz več, da hiša živi, dokler živijo ljudje, ki v njej stanujejo, potem pa se tako kot nekdanji stanovalci tudi hiša začne pogrezati v pozabljivo preteklost. Hiše so torej knjige, knjige polne pomembnih in nepomembnih podrobnosti življenja posameznega prebivalca. Nježna hiša, ki jo je obiskal Jurij Popov za tokratno Nedeljsko reportažo, je doživela svojo reinkarnacijo. Leži v vasi Jevšček na Livškem, obnovljena pa je bila pred kratkim, skupaj z zgodbami, ki so vtkane v njene predimljene stene.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Sora je bila nekoč reka, v kateri je človek lahko našel prav vse, le življenja ne. Imela je smolo, da so se vanjo izlivali odpadki kar treh velikih podjetij, ki so bila vezana na kemijo. Reka je bila tako močno onesnažena, da je zastrupljala celo reke, v katere se je izlivala. Starejši se spominjajo nezdravih in povsem nenaravnih barv, ki so bile nekoč pravi prepoznavni znak mrtve reke. Potem se je zgodil pravi 'kopernikanski' obrat in nekoč povsem opustošena reka je postala čista, vanjo pa so se znova naselili njeni prvobitni prebivalci - ribe, ptice in celo potočni raki, ki so znani po tem, da za svoje življenje potrebujejo najbolj čisto vodo. Zgodbo vstajenja mrtve reke bodo Juretu K. Čoklu za poslušalce pripovedovali njeni varuhi, ki se v vseh letih niso vdali in so z vsemi sredstvi končno pripomogli k njenemu vnovičnemu rojstvu - ribiči. In to brez za ribiče tako značilnega pretiravanja.
Pred dvema letoma je gospa Ema Hudopisk Golčer napisala iskreno, radoživo in trpko zgodbo o življenju svoje mame. Ta je postala na Koroškem prava mala knjižna uspešnica in z njo smo dobili še eno izmed podobnih zgodb, ki jih "amaterski" pisci v zadnjih letih objavljajo v maniri svojevrstne biografske literature. O tem fenomenu, pa tudi o zanimivem in razgibanem življenju ženske iz prve polovice dvajsetega stoletja, bo tekla beseda v Nedeljski reportaži Marka Radmiloviča z naslovom: Gelika.
Spomin na gole, hladne kamnite stene in trpljenje znotraj njih ne mine niti po desetletjih. Je pa bridka izkušnja povezala tedanja goriška dekleta za vse življenje. Še danes se tako dobivajo in obujajo trpke spomine na težko in temačno medvojno obdobje, ki pa je vendarle ohranilo upanje in dalo vsaj slutiti svetlo luč na koncu predora - svobodo. Avtor oddaje je Ivan Merljak.
Neveljaven email naslov
