Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Zelene strehe bi prestolnico poleti ohladile za vsaj štiri stopinje
Via verde je projekt ozelenitve avtocest v Ciudadu de Mexicu, v okviru katerega sive betonske stebre prekrivajo z zelenimi vertikalnimi vrtovi, ki naj bi izboljšali počutje ljudi in kakovost zraka v mestu. V središču Milana se proti nebu vzpenjata 76 in 110 metrov visoki stanovanjski stavbi, na kateri je arhitekt Stefano Boeri posadil 800 dreves in 4.500 grmov v želji, da bi vsaj malo regeneriral okolje in poskrbel za urbano biodiverziteto. Tudi v Ljubljani se na stavbah, predvsem strehah, skrivajo majhne zelene oaze miru in navdiha. Dve je obiskala Darja Pograjc in nastala je Nedeljska reportaža.
Ker je Gimnazija Jožeta Plečnika Ljubljana omejena z določili varovanja kulturne dediščine – postavljena je po Plečnikovih načrtih, njen prizidek pa je zasnoval Ravnikar –, ekstremnih posegov v prostor niso smeli delati. Kljub temu se je rodila in uresničila ideja o strešnem vrtu in parku.
Mala terasa ima 50 kvadratnih metrov. Na njej zaradi izpostavljene lege, kjer je poleti izredno vroče, do zdaj od našega vrta nismo imeli ničesar. Betonske plošče. Kar pomeni, da je bilo poleti zelo, zelo vroče. Tudi v učilnici, ki je zraven. Imamo pa še večjo zgornjo teraso, ki je zdaj ozelenjena in služi kot neke vrste dodatna učilnica na prostem. – Darja Silan, mentorica in profesorica biologije
Dijaki so se organizirali in material, ki so jim ga podarili sponzorji, znosili v tretje in četrto nadstropje. Z izgradnjo vrta se je gradila tudi pripadnost šoli. Dijaki zdaj skrbijo za spodnji okrasno-zelenjavni vrt in uživajo v pouku na prostem na zgornji parkovni terasi.
Pouk predmetov, pri katerih gre za razprave, za oblikovanje stališč in vrednot, zlahka poteka na tej terasi in tudi kolegi, učitelji pozdravljajo to možnost. – Helena Kregar, mentorica in profesorica kemije
Skozi svojo delovno sobo nas dr. Gojko Stanič popelje na teraso in z nje po ozkih lesenih stopnicah na streho. Znajdemo se v majhni zeleni džungli. Pohvali se s stročjim fižolom, solato, zeljem, ohrovtom in paprikami. Na 26 kvadratnih metrov strešnega vrta sezona traja vse leto.
Pri nas traja sezona 12 mesecev, ampak tako da v naši loži že januarja začnem vzgajati sadike. Veliko rastlin je, ki jih kot zelenjavo lahko pobiraš pozimi, najbolj žlahten je brstični ohrovt.
Vrt na strehi ima drugačne zakonitosti kot vrt na tleh – sončne svetlobe je na pretek, vetrovi so močnejši, nujna je zaščita pred točo in ptiči. Poleg zdrave in kakovostne zelenjave Stanič poudari še eno pozitivno lastnost vrta na strehi, to je nižja poletna temperatura.
Prej smo imeli v dnevni sobi veliko vročino, zdaj klime poleti sploh ni treba prižigati. Če bi bilo mesto zeleno, da bi recimo čez parkirišča imeli pergole, pa tudi če nekaj streh še ostane, bi temperatura poleti padla za približno štiri stopinje.
Zdaj država nima celovitega sistemskega pristopa do urbanega vrtnarjenja, a to se bo moralo spremeniti, še doda sogovornik.
Mi moramo to človeštvo rešiti! Naši otroci namreč že zdaj doživljajo to, kar je naša generacija zavozila.
889 epizod
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Zelene strehe bi prestolnico poleti ohladile za vsaj štiri stopinje
Via verde je projekt ozelenitve avtocest v Ciudadu de Mexicu, v okviru katerega sive betonske stebre prekrivajo z zelenimi vertikalnimi vrtovi, ki naj bi izboljšali počutje ljudi in kakovost zraka v mestu. V središču Milana se proti nebu vzpenjata 76 in 110 metrov visoki stanovanjski stavbi, na kateri je arhitekt Stefano Boeri posadil 800 dreves in 4.500 grmov v želji, da bi vsaj malo regeneriral okolje in poskrbel za urbano biodiverziteto. Tudi v Ljubljani se na stavbah, predvsem strehah, skrivajo majhne zelene oaze miru in navdiha. Dve je obiskala Darja Pograjc in nastala je Nedeljska reportaža.
Ker je Gimnazija Jožeta Plečnika Ljubljana omejena z določili varovanja kulturne dediščine – postavljena je po Plečnikovih načrtih, njen prizidek pa je zasnoval Ravnikar –, ekstremnih posegov v prostor niso smeli delati. Kljub temu se je rodila in uresničila ideja o strešnem vrtu in parku.
Mala terasa ima 50 kvadratnih metrov. Na njej zaradi izpostavljene lege, kjer je poleti izredno vroče, do zdaj od našega vrta nismo imeli ničesar. Betonske plošče. Kar pomeni, da je bilo poleti zelo, zelo vroče. Tudi v učilnici, ki je zraven. Imamo pa še večjo zgornjo teraso, ki je zdaj ozelenjena in služi kot neke vrste dodatna učilnica na prostem. – Darja Silan, mentorica in profesorica biologije
Dijaki so se organizirali in material, ki so jim ga podarili sponzorji, znosili v tretje in četrto nadstropje. Z izgradnjo vrta se je gradila tudi pripadnost šoli. Dijaki zdaj skrbijo za spodnji okrasno-zelenjavni vrt in uživajo v pouku na prostem na zgornji parkovni terasi.
Pouk predmetov, pri katerih gre za razprave, za oblikovanje stališč in vrednot, zlahka poteka na tej terasi in tudi kolegi, učitelji pozdravljajo to možnost. – Helena Kregar, mentorica in profesorica kemije
Skozi svojo delovno sobo nas dr. Gojko Stanič popelje na teraso in z nje po ozkih lesenih stopnicah na streho. Znajdemo se v majhni zeleni džungli. Pohvali se s stročjim fižolom, solato, zeljem, ohrovtom in paprikami. Na 26 kvadratnih metrov strešnega vrta sezona traja vse leto.
Pri nas traja sezona 12 mesecev, ampak tako da v naši loži že januarja začnem vzgajati sadike. Veliko rastlin je, ki jih kot zelenjavo lahko pobiraš pozimi, najbolj žlahten je brstični ohrovt.
Vrt na strehi ima drugačne zakonitosti kot vrt na tleh – sončne svetlobe je na pretek, vetrovi so močnejši, nujna je zaščita pred točo in ptiči. Poleg zdrave in kakovostne zelenjave Stanič poudari še eno pozitivno lastnost vrta na strehi, to je nižja poletna temperatura.
Prej smo imeli v dnevni sobi veliko vročino, zdaj klime poleti sploh ni treba prižigati. Če bi bilo mesto zeleno, da bi recimo čez parkirišča imeli pergole, pa tudi če nekaj streh še ostane, bi temperatura poleti padla za približno štiri stopinje.
Zdaj država nima celovitega sistemskega pristopa do urbanega vrtnarjenja, a to se bo moralo spremeniti, še doda sogovornik.
Mi moramo to človeštvo rešiti! Naši otroci namreč že zdaj doživljajo to, kar je naša generacija zavozila.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Magellan se je mučil zaman. Tudi astronavti so zapustili planet brez veze. Vse več ljudi verjame, da je zemlja ploščata. Po drugi strani, pa se vse več ljudi trudi dokazati nasprotno. Zato okoli sveta. Ultimativno potovanje, sanje vsakega, ki je pomolil nos izza zapečka. Kaj ima pot okoli sveta z jesenskim večerom v Selnici ob Dravi izveste v tokratni oddaji.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Ranca je dolg ploščat čoln, ki so ga prvotno uporabljali splavarji in je bil del obvezne opreme tistih, ki so po reki Dravi z zalogo lesa pluli vse od koroških pristanov do Osijeka, nato pa po Donavi do Beograda ali še dlje skozi Đerdap proti Romuniji. Uporabljali so ga za hitre premike, za reševanje, ribolov, celo za prevoz sena in gramoza – splavarji pa tudi kot priročno mizo za obed.
Ljudje smo ljudje tudi zaradi nenehne medsebojne komunikacije. Za človeka je to enako pomembno kot hrana, zrak, voda in še kaj. Še zlasti pa to zahteva življenje v organizirani skupnosti. Jurij Popov se je poglobil v komunikacijo dobrih štiri tisoč ljudi na eni izmed facebukovih spletnih straneh Piran – kot je bil nekoč, saj se hotel spoznati cilje in učinke takšne komunikacije. Spoznanja je strnil v Nedeljsko reportažo.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Ob veliki histeriji vračanja k naravi, ki jo živimo tako ljudje, predvsem pa kmetijstvo in seveda tudi mediji, se nekatere rastline ponovno vračajo na polja, v javnost in celo na krožnike. Najbolj razvpit primer je konoplja, ki niha med uporabo in zlorabo; ni pa edina povratnica v civilizacijo. Zadnja leta se na naša polja, v naše omare, predvsem pa seveda v kozmetično industrijo vrača sivka. Slikovita rastlina, ki je presunila Van Gogha in prinesla globalno prepoznavnost francoski Provansi, se vedno bolj uveljavlja tudi v Sloveniji. Gojijo jo predvsem na Krasu, hibridne vrste pa uspevajo tudi drugod po Sloveniji. Genski laboratoriji in podnebne spremembe njena rastišča in uporabo širijo onkraj še pred desetletji možnega in v Nedeljski reportaži tokrat sledimo zgodbi sivke od jadranskih otokov do kraških polj.
Slovenijo je nemogoče dobro spoznati, če ne obiščemo tudi njenega podzemnega sveta, saj je naša mala dežela skoraj v celoti podkletena. Nad površjem je med drugim več kot 340 gorskih vrhov višjih od 2 tisoč metrov, na površju je več kot 60 rek daljših od dvajset kilometrov in več kot 320 jezer, pod površjem pa približno 30 tisoč ali več jam.
Planinska sezona v Sloveniji je na višku. In kot vsako leto jo tudi letos budno spremlja radio s svojimi vsebinami. Te imajo skozi leto svojevrsten dramaturški lok. Spomladi, na začetku sezone, se začnejo s poročilom o delu markacistov. V času najmnožičnejšega obiska gora se nadaljujejo s predstavitvami posameznih poti, vrhov, koč in oskrbnikov. Morda jih tu in tam popestrijo obletnice izgradenj planinskih koč in prvih pristopov na posamezne vrhove; ali pa očrnijo poročila o gorskih nesrečah. Nato počasi izzvenijo z jesenskimi pregledi statistike obiskov gora in dela gorskih reševalnih služb. Kaj lahko pestri paleti vsega naštetega sploh doda še ena “planinska reportaža”? Nekaj prav posebnega.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Podgrad pri Ljubljani leži ob sotočju Ljubljanice in Save, ob vznožju Janškega hribovja. Vas je razpeta med tako imenovano južno železnico Dunaj–Trst in lokalno cesto Ljubljana–Litija. To je bila že od nekdaj majhna vas, zdaj živi v njej nekaj več kot 200 prebivalcev. Ime Podgrad pa nakazuje povezavo z dvema gradovoma. Obstajajo namreč ostanki dveh gradov. Pot do njiju je enostavna in dobro označena. Prvi je stal na stranskem roglju Kašeljskega hriba in od njega so ostale le še ruševine, ki so zaščitene kot kulturna dediščina. Drugi grad na najbolj severnem delu tega hriba je bil dvakrat prezidan in se zdaj imenuje Kanskyjeva vila, po nekdanjem lastniku kemične tovarne. Na vili je viden zid prvotnega gradu; na oskrbnikovi hiši pa je vzidan del rimskega nagrobnika, verjetno prinesen z območja rimske utrdbe pod Zalogom. Ljudje so se v tistih krajih nekoč ukvarjali s kmetijstvom, še pred prihodom železnica pa z vleko ladij. Zelo pomembna dejavnost je bilo tudi kopanje in izdelava mlinskih kamnov.
Števila, koliko jih je pri nas, ne pozna nihče, saj jih je nemogoče prešteti. Kaj dela netopirja nenavadnega?
Korošci imajo lastnost, ki jim jo lahko zavidamo vsi Slovenci pa tudi drugi narodi. Ko je treba, se znajo povezati in narediti stvari, ki bi jih sicer brez zapletov lahko pripravil le redko kdo. Letos jim je na začetku julija uspelo prirediti tekmovanje, ki sodi v sam vrh tako po organizacijski kot tudi po adrenalinski plati. Sanje tistih, ki so z gorskim kolesarjenjem Koroško postavili na zemljevid svetovne gorsko-kolesarske scene, so s tem dosegle svoj vrhunec. Korošci s sončne in tiste druge strani Karavank so organizirali gorsko-kolesarsko tekmovanje za svetovni pokal Svetovne enduro serije in povezali prav vse generacije, prebivalce, sosede in celo države. Da bi bila mera polna, so progo speljali tako, kakor je do zdaj ni nikoli še nihče na vsem svetu. To ni samo zgodba o nekem tekmovanju, ampak o ljudeh, ki dokazujejo, da se sanje lahko tudi uresničijo.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Neveljaven email naslov