Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Viteško dvorano v gradu Brežice krasijo edinstvene baročne freske z mitološko vsebino.
Graščaki, gradovi, vitezi že od nekdaj burijo našo domišljijo in zato ni čudno, da imamo v mnogih slovenskih krajih najrazličnejše grajske prireditve, srednjeveške tržnice, sejme in druge bolj ali manj posrečene prireditve na to temo. V nekaterih primerih si lahko privoščimo srednjeveško pojedino ali pa celo prespimo v katerem od gradov, spet drugod pa lahko občudujemo grajsko stavbo, kjer posebno pozornost pritegnejo tako imenovane viteške dvorane. Ena takih je tudi viteška dvorana v gradu Brežice ( tu domuje Posavski muzej Brežice), ki je zagotovo nekaj posebnega. Krasijo jo namreč baročne freske, ki so edinstvene na Slovenskem in zato je celotna dvorana prvovrstna baročna galerija z bogato mitološko vsebino.
Nastanek te dvorane sega v konec 17. in začetke 18. stoletja, ko je plemiška rodbina Attems spremenila brežiški grad v reprezentativni dvorec. Takrat so s prezidavo oziroma rušenjem dveh ločenih prostorov dobili veliko enotno dvorano, ki nosi danes ime viteška dvorana. In o njej bo tekla beseda v Nedeljski reportaži.
Oži Lorber, kustosinja za umetnostno zgodovino v Posavskem muzeju Brežice.
Aleš Vene, akademski restavrator v Posavskem muzeju Brežice.
Andreja Matijevec, koordinatorka in organizatorka kulturnih programov v Posavskem muzeju Brežice.
Doc. dr. Franci Lazarini znanstveni sodelavec Umetnostnozgodovinski inštitut Franceta Steleta ZRC SAZU v Ljubljani.
V oddaji boste slišali, da se je izraz viteška dvorana začel uveljavljati šele v 18. in 19. stoletju, ko so zaradi neke nostalgije za srednjim vekom in vitezi začeli v gradovih večje dvorane imenovati kar viteške dvorane, čeprav te z vitezi niso imele nikakršne povezave.
Tudi v Posavskem muzeju v Brežicah se je viteška dvorana najprej imenovala slavnostna dvorana. Pred desetletjem pa je dobila sedanje ime. Najbolje, da si sposodimo opis, ki so ga na svoj spletni strani objavili v Posavskem muzeju Brežice:
"Viteška dvorana s svojo fresko poslikavo je edinstvena iz tega časa na Slovenskem. Zaradi impozantnega, v celoti poslikanega dvoranskega prostora je prvovrstna baročna galerija z bogato mitološko vsebino, vključena v sklop muzejskih zbirk.
Viteška dvorana je prostor, kjer se vedno nekaj dogaja.
894 epizod
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Viteško dvorano v gradu Brežice krasijo edinstvene baročne freske z mitološko vsebino.
Graščaki, gradovi, vitezi že od nekdaj burijo našo domišljijo in zato ni čudno, da imamo v mnogih slovenskih krajih najrazličnejše grajske prireditve, srednjeveške tržnice, sejme in druge bolj ali manj posrečene prireditve na to temo. V nekaterih primerih si lahko privoščimo srednjeveško pojedino ali pa celo prespimo v katerem od gradov, spet drugod pa lahko občudujemo grajsko stavbo, kjer posebno pozornost pritegnejo tako imenovane viteške dvorane. Ena takih je tudi viteška dvorana v gradu Brežice ( tu domuje Posavski muzej Brežice), ki je zagotovo nekaj posebnega. Krasijo jo namreč baročne freske, ki so edinstvene na Slovenskem in zato je celotna dvorana prvovrstna baročna galerija z bogato mitološko vsebino.
Nastanek te dvorane sega v konec 17. in začetke 18. stoletja, ko je plemiška rodbina Attems spremenila brežiški grad v reprezentativni dvorec. Takrat so s prezidavo oziroma rušenjem dveh ločenih prostorov dobili veliko enotno dvorano, ki nosi danes ime viteška dvorana. In o njej bo tekla beseda v Nedeljski reportaži.
Oži Lorber, kustosinja za umetnostno zgodovino v Posavskem muzeju Brežice.
Aleš Vene, akademski restavrator v Posavskem muzeju Brežice.
Andreja Matijevec, koordinatorka in organizatorka kulturnih programov v Posavskem muzeju Brežice.
Doc. dr. Franci Lazarini znanstveni sodelavec Umetnostnozgodovinski inštitut Franceta Steleta ZRC SAZU v Ljubljani.
V oddaji boste slišali, da se je izraz viteška dvorana začel uveljavljati šele v 18. in 19. stoletju, ko so zaradi neke nostalgije za srednjim vekom in vitezi začeli v gradovih večje dvorane imenovati kar viteške dvorane, čeprav te z vitezi niso imele nikakršne povezave.
Tudi v Posavskem muzeju v Brežicah se je viteška dvorana najprej imenovala slavnostna dvorana. Pred desetletjem pa je dobila sedanje ime. Najbolje, da si sposodimo opis, ki so ga na svoj spletni strani objavili v Posavskem muzeju Brežice:
"Viteška dvorana s svojo fresko poslikavo je edinstvena iz tega časa na Slovenskem. Zaradi impozantnega, v celoti poslikanega dvoranskega prostora je prvovrstna baročna galerija z bogato mitološko vsebino, vključena v sklop muzejskih zbirk.
Viteška dvorana je prostor, kjer se vedno nekaj dogaja.
Ena prvih motenj v življenju posameznika je - pohlep. Z njim se srečamo že v času otroških igrač in ga pozneje samo še krepimo. Podporo mu zagotovo daje zavist in še kakšen od naglavnih grehov. Zaradi pohlepa si dopovedujemo, da potrebujemo stvari, s katerimi v resnici nimamo kaj početi in po kratkotrajnem zanimanju zanje postanejo lovilci prahu oziroma krama, ki nam krade prostor in osebno dostojanstvo. Pohlep kot neizmernost se kaže v vsem, tudi pri hrani, da o domnevno statusnih predmetih in rečeh sploh ne govorimo. Olje na ogenj našega pohlepa namerno in premeteno priliva industrija, ki skuša svoje izdelke prodati ... Avtor oddaje je Ivan Merljak.
O slovenski glasbi se zadnje čase v javnosti veliko govori. Zatika se že pri "uradni" definiciji, kaj slovenska glasba sploh je oziroma kaj ni, za temi razpravami pa je seveda v ospredju tudi denar. Poplačilo avtorskih pravic SAZAS-u in druge birokratske akrobacije. O esenci glasbe, o ustvarjanju kot takem, pa se sprašujejo samo nekateri. Še redkejši, zunaj sistema glasbenih šol in zborovskega petja, se posvečajo vzgoji. Komaj peščica pa svojo pozornost namenja vzgoji mladih na področju rock'n'roll glasbe. V Nedeljski reportaži predstavljamo Marka Sorška in njegov projekt "20 za 20 - za šole s posluhom". Oddajo pripravlja Marko Radmilovič.
Človek je pse uporabljal za številno vrsto del skozi vso svojo zgodovino. Sožitje med vrstama je pregovorno in pse srečujemo v zelo raznolikih vlogah. Redko katere pse pa srečamo v čisto pravih službah - kot vodnike slepih, čuvaje in reševalce. V Nedeljski reportaži se bo Jure K. Čokl srečal s psi - reševalci in njihovimi vodniki. Ti psi imajo povsem drugačno življenje od svojih štirinožnih sorodnikov. Hodijo na usposabljanja, udeležujejo se mednarodnih reševalnih akcij in pri tem tvegajo tudi svoja življenja. Kako poteka njihovo šolanje? Kako psa naučiti, da laja, ko najde človeka? Ali pes ločuje delo od igre? Kakšna mora biti vez med vodnikom in psom? In ali res drži, da psi lajajo drugače, če najdejo mrtvo osebo?
Dragonci ali tudi fimfarji so konjeniki. Oblečeni v rdeče-modra oblačila, kakršna poznamo iz filmov in muzejev in vsakdo, ki jih vidi, takoj pomisli na stare čase. V nekdanji avstroogrski monarhiji je bilo v 5. dragonskem polku največ Slovencev in iz nemške besede za številko 5 so jih ljudje poimenovali fimfarji. Na svoj polk in konje so bili zelo ponosni in vselej, ko so prijezdili v vas ali mesto, so se odpirala okna in vrata, pa tudi vzdihe deklet je bilo menda slišati. Tako zgodovina, ki ve povedati, da so bili ti konjeniki tudi v oporo generalu Maistru, ko je zasedel Maribor in mejo premaknil bolj na sever. Danes fimfarji, ki jih je obiskal Ivan Merljak, ohranjajo tradicijo in nastopajo doma in v tujini.
O tovarni smrti, kot tudi rečejo najbolj zloglasnemu koncentracijskemu taborišču nacistične Nemčije v drugi svetovni vojni, je bilo veliko napisanega in še več povedanega. A vendar je nekaj povsem drugega brati in poslušati o Auschwitzu I, Auschwitzu II (tudi Birkenau) in Auschwitzu III, ali pa si ga ogledati v živo. V to se je prepričalo približno petdeset dijakov škofijske gimnazije iz Ljubljane, prve gimnazije Celje in prve gimnazije Maribor, ki so s spremljevalci na predvečer 70. obletnice zmage nad nacizmom obiskali to koncentracijsko taborišče na Poljskem. Obisk taborišča in predvsem pričevanje Sonje Vrščaj, ene od preživelih taboriščnic, je mladim omogočilo, da se kar se da stvarno seznanijo s to tragedijo človeštva, ki je zahtevala od 1,1 do 1,5 milijona življenj nedolžnih ljudi, predvsem Judov. Povsem očitno je bilo, da je mlade presenetila razsežnost tovarne smrti in predstavljena hladnokrvnost, s katero so nacisti izvajali svoj načrt tako imenovane dokončne rešitve judovskega vprašanja. Na tej poti spoznavanja najbolj krute podobe človeškosti jih je spremljal tudi naš novinar Jurij Popov in za Nedeljsko reportažo posnel njihove vtise.
Na pokovko, kokice ali po ameriško popkorn je mogoče gledati na različne načine. Najprej recimo: kako je mogoče iz "lahkega nič" ali skoraj iz nič ustvariti mogočen finančni imperij? Ali pa: kako lahko "skoraj nič" zakoliči meje popkulture, ki kot "lahka subkultura" polni glave množic? Te imajo zaradi pokovke polne trebuhe in tudi prazne žepe ... V osnovni izvedbi so kokice najboljši dokaz, da je mogoče fizično početi eno, grizljati pri tem skoraj nič oziroma predvsem vlaknine (to je sicer zelo koristno početje), na drugi strani pa napol zavestno spremljati lahke filme ali sproščeno klepetati v družbi - kar je za uporabnike še največja korist. Je pa seveda pokovka za izdelovalce neizmeren vir dobička in denar jim polni mošnjičke dobesedno tako hitro, kot veselo skakljajo kokice, ko zaradi vročine raznese koruzna zrna. V vrečke s pokovko bomo pokukali skupaj z Ivanom Merljakom.
Sto let star gledališki list je bil dolga desetletja skrit in pozabljen v omari na podstrešju podeželske hiše. Najdba amaterskega igralca je preteklost spojila s sedanjostjo. Preprosta, naivna in arhaična igra s pozivom »Ne v Ameriko« je bila premierno uprizorjena ob začetku prve svetovne vojne, ob stoletnici premiere jo na oder vaškega gledališča ponovno postavijo potomci in nasledniki prvotnih igralcev, ob tem pa spoznajo, da je igra aktualna tudi za tretje tisočletje. Pred nekaj meseci smo zgodbo o tem predstavili v oddaji Sledi časa, ki je ponudila dobro iztočnico za nadaljnje raziskovanje. V dokumentarni nedeljski reportaži se gledališka fikcija preplete z grenko- sladkimi zgodbami izseljencev z začetka 20. stoletja in s sodobnimi izkušnjami iskalcev sreče v »novem svetu«. Nekoč so odhajale mišice, zdaj bežijo možgani, vsem pa je skupna očaranost nad Ameriko. Oddajo je pripravil Bojan Leskovec.
To je bila hiša skoraj vedno polzaprtih ali polodprtih vrat. In vedno se je valil dim iz nje, saj je ognjišče v črni kuhinji vedno gorelo. Vrata so bila rezana na pol, tako da je bila lahko odprta samo ena polovica, zgornja ali spodnja, druga polovica pa je bila zaprta. Tako je bilo, dokler je bila hiša živa, dokler je v njej stanovala Pepa Nježna oziroma njena zadnja stanovalka Jožefa Zabrešček. Njeno umiranje, umiranje hiše, je dokaz več, da hiša živi, dokler živijo ljudje, ki v njej stanujejo, potem pa se tako kot nekdanji stanovalci tudi hiša začne pogrezati v pozabljivo preteklost. Hiše so torej knjige, knjige polne pomembnih in nepomembnih podrobnosti življenja posameznega prebivalca. Nježna hiša, ki jo je obiskal Jurij Popov za tokratno Nedeljsko reportažo, je doživela svojo reinkarnacijo. Leži v vasi Jevšček na Livškem, obnovljena pa je bila pred kratkim, skupaj z zgodbami, ki so vtkane v njene predimljene stene.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Sora je bila nekoč reka, v kateri je človek lahko našel prav vse, le življenja ne. Imela je smolo, da so se vanjo izlivali odpadki kar treh velikih podjetij, ki so bila vezana na kemijo. Reka je bila tako močno onesnažena, da je zastrupljala celo reke, v katere se je izlivala. Starejši se spominjajo nezdravih in povsem nenaravnih barv, ki so bile nekoč pravi prepoznavni znak mrtve reke. Potem se je zgodil pravi 'kopernikanski' obrat in nekoč povsem opustošena reka je postala čista, vanjo pa so se znova naselili njeni prvobitni prebivalci - ribe, ptice in celo potočni raki, ki so znani po tem, da za svoje življenje potrebujejo najbolj čisto vodo. Zgodbo vstajenja mrtve reke bodo Juretu K. Čoklu za poslušalce pripovedovali njeni varuhi, ki se v vseh letih niso vdali in so z vsemi sredstvi končno pripomogli k njenemu vnovičnemu rojstvu - ribiči. In to brez za ribiče tako značilnega pretiravanja.
Pred dvema letoma je gospa Ema Hudopisk Golčer napisala iskreno, radoživo in trpko zgodbo o življenju svoje mame. Ta je postala na Koroškem prava mala knjižna uspešnica in z njo smo dobili še eno izmed podobnih zgodb, ki jih "amaterski" pisci v zadnjih letih objavljajo v maniri svojevrstne biografske literature. O tem fenomenu, pa tudi o zanimivem in razgibanem življenju ženske iz prve polovice dvajsetega stoletja, bo tekla beseda v Nedeljski reportaži Marka Radmiloviča z naslovom: Gelika.
Spomin na gole, hladne kamnite stene in trpljenje znotraj njih ne mine niti po desetletjih. Je pa bridka izkušnja povezala tedanja goriška dekleta za vse življenje. Še danes se tako dobivajo in obujajo trpke spomine na težko in temačno medvojno obdobje, ki pa je vendarle ohranilo upanje in dalo vsaj slutiti svetlo luč na koncu predora - svobodo. Avtor oddaje je Ivan Merljak.
Ime Slovenske Konjice je že enajsto poimenovanje kraja, ki leži v eni najlepših slovenskih pokrajin. Od leta 1251 do leta 1680 je imel kraj nekaj izpeljank iz prvotnega imena Gonviz, potem so bile kar precej časa samo Konjice, leta 1936 pa so se preimenovale v Slovenske Konjice, da jih ne bi zamenjevali s krajem Konjic v Bosni in Hercegovini. Nekdanje mesto, ki je dandanes staro mestno jedro, je bilo njega dni leseno in je najmanj štirikrat pogorelo. Zato je mestna zastava rdeče barve z belim konjem v sredini, kar ima svoje korenine tudi v stari legendi. Nekoč lesene Konjice so danes kamnite, v nekatere zgradbe pa so celo vzidani kamni iz žičke kartuzije, ki prav letos slavi 850. obletnico ustanovitve. Kartuzija je bila kar nekaj stoletij v središču evropskega religioznega dogajanja z drugo največjo knjižnico na evropskih tleh in daleč naokoli znanim zeliščarstvom. V mestu, natančneje v delavnici kulturnega društva Gnezdo, pa prav v teh dneh šivajo kostume za prireditev, ki bo zaznamovala drugo pomembno obletnico kraja. Leta 1515 so se namreč tu zbrali uporni kmetje, združeni v Kmečko zvezo in napisali celo dve pismi cesarju Maksimilijanu, ki je bil do kmetov na prvi pogled prijazen, vendar tudi zahrbten. Kmetje so pod težo vse hujšega izkoriščanja plemstva zahtevali staro pravdo, kar so tudi povedali na zborovanju, ko se je tu zbralo približno 300 delegatov uboge gmajne. Te dogodke bodo letos uprizorili, saj je bil torej kraj eno izmed žarišč vseslovenskega kmečkega upora pred pol tisočletja. Če odmislimo ti dve obletnici, pa so Slovenske Konjice dobile že dvakrat tudi evropsko zlato priznanje Entente Florale kot najlepši cvetni kraj na stari celini. Staro mestno jedro je prenovljeno in se zdi kot galerija raznobarvnih fasad in zanimivih portalov tipičnih meščanskih enonadstropnih hiš. In kot se je lahko prepričal tudi avtor Nedeljske reportaže Jurij Popov, se na vse našteto ponuja zelo lep razgled z bližnjega Zlatega griča, na katerem se drenjajo trte predvsem bel
Muzej krščanstva na Slovenskem je osrednja slovenska muzejska ustanova na področju zbiranja, preučevanja in razstavljanja premične sakralne kulturne dediščine. Muzej predstavlja več kot 1700 let staro versko izročilo na območju Slovenije. V njem najdemo različne zbirke premične sakralne kulturne dediščine in zgodovinski pregled družbenih tokov, v katerih je imelo krščanstvo pomembno vlogo. Petra Medved se bo tako v Nedeljski reportaži sprehodila skozi dve stalni razstavi - Zgodovino krščanstva na Slovenskem in Življenje za samostanskimi zidovi, pred mikrofon pa bo povabila tudi opata Cistercijanske opatije, v kateri muzej domuje. In v duhu praznikov bomo med drugim izvedeli tudi vse o peki hostij ...
Nutrije, simpatične tujerodne prebivalke obrežij vedno več slovenskih rek, z našimi podganami niso v sorodu, saj izvirajo iz Južne Amerike. So orjaške glede na naše domače podgane, imajo rumene dolge prednje zobe in rdeče smrčke. V zadnjih letih so postale tako pogumne, da se sprehajajo celo po središču Ljubljane, seveda v bližini vode. Pri nas so jih gojili že pred drugo svetovno vojno za potrebe krznarske industrije. Nato so skoraj povsem izginile, o posameznih primerih, ko so jih videli, skorajda niso poročali. Leta 1988 so jih najprej opazili pri Polšniku pri Litiji, dve leti pozneje pri Notranjih Goricah na Ljubljanskem barju, zdaj jih opazimo tako rekoč po vsej Sloveniji. Kakšna je naravnost filmska zgodba prijaznih južnoameriških živalskih priseljenk, ali povzročajo škodo in ali prenašajo bolezni, bo v Nedeljski reportaži raziskoval Jure K. Čokl. In pri tem morda našel tudi odgovor na vprašanje, v kakšnih odnosih so nutrije s svojimi slovenskimi "sorodnicami" - pižmovkami.
Kaj se zgodi, ko se skozi podstrešno lino v vsem sijaju prikaže Belin, staroslovanski bog svetlobe in sonca? Prostor oživi in vam razmiga domišljijo, da v neuporabnih, starih in zaprašenih predmetih zaslutite neko novo vrednost ... Če potem prah odpihnete stran in predmet nežno pobožate, vam največkrat spregovori, saj ste mu vdihnili novo življenje. Sicer pa Belin domuje v slovenskih gozdovih, kjer se običajno skriva za zelenimi vejami in vam pomežikne v vetru, če ga le povsem v tišini opazujete. In seveda vam pove, kaj vse se skriva v lesu dreves, ki vas obdajajo. Avtor oddaje je Ivan Merljak.
"Manj stvari, manj smeti! Prihranek denarja! Namesto kupovanja več doživetij! Utrjevanje medsebojnega zaupanja. Prihranek prostora za skladiščenje." Na teh načelih souporabe deluje prva knjižnica za izposojo predmetov pri nas, Knjižnica REČI v Savskem naselju v Ljubljani, v kateri si je mogoče namesto knjig izposoditi različne uporabne predmete za gospodinjstvo, dom in vrt, potovanje in športne aktivnosti, otroško opremo in predmete za ustvarjanje. Knjižnica, ki deluje po vzoru klasične knjižnične izposoje, zagovarja do narave prijaznejše in finančno pametnejše življenje, spodbuja zaupanje med ljudmi in bolj povezuje prebivalce lokalne skupnosti. O tem, kako Knjižnica REČI deluje kot povezovalka soseske ter spodbuja kulturo in prakso souporabe, bomo govorili v Nedeljski reportaži, ki jo pripravlja Petra Medved.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Neveljaven email naslov