Na strmih pobočjih že nekaj stoletij stoji pet kmetij

Stoletja so že tam, kjer so. Pod Peco, na strmih pobočjih, ki se dvigajo nad dolino Tople, na dnu doline pa teče potok istega imena – Topla, stoletja tudi ne spreminjajo imena, ne doline ne domačij. Vsega skupaj jih je pet. Čeprav jih danes z dolino in med sabo povezujejo asfaltirane ceste, ne le strme, v glavnem prodnate poti brez trdne podlage in pol leta na leto zasnežene, je to dolina, v kateri tišino slišiš. Tišino, ki je obogatena z zvoki vetra skozi bolj ali manj olistenela drevesa, žuborenjem potoka, ko se topi sneg v visokogorju, in ptičjim petjem, ki se glede na letni čas spreminja od krikov do simfonij mladega življenja. To je svet, ki je in hkrati ni odmaknjen od sveta, to so kraji, v katere je zgodovina vedno prihajala s časovnim zamikom, včasih tako dolgim, da je nekatere dogodke preprosto preskočila.

Domačije so po površini večje od dolinskih, saj je pretežni del gozdnat, obdelovalne površine pa je le malo in na njej je bilo treba pridelati vse, kar je kmetija zase potrebovala. Zanje so rekli, da so avtarkične, samozadostne. V skladu s tem se je tudi razvijala njihova stavbna struktura, ki zajema več objektov. To so kmetije, ki kažejo podobe zaselkov, znane so kot celki. Sestavljajo jih stanovanjska hiša, preužitkarska, kamor se je umaknil gospodar z ženo, ko je predal kmetijo mladim, veliki hlev in manjši za ovce in svinje, mlin in žaga ter najpomembnejši objekt – kašča. Namenjena je bila predvsem spravljanju hrane, včasih je bil manjši prostor v njej tudi delavnica, na primer mizarska, bolj ali manj pa so bile tudi odraz stanja kmetije. Večja ko je bila, bolj dekorirana z umetelno obdelanim lesom in rožami, bolj je bila imenitna kmetija, ki ji je pripadala. Postavljena je bila tako, da jo je gospodar videl takoj, ko je stopil na domači prag, z vsebino pa ločena od glavne hiše zaradi morebitnega požara. Hudo je bilo, če je hiša pogorela, še veliko huje pa, če je zgorela tudi hrana.