Sožitje Posočja, Benečije in Rezije

Veliko besed in besedil je bilo napisanih o sobivanju narodov in narodnosti v Evropi, o multikulturnosti na različnih ravneh, pa tudi o enotnem slovenskem kulturnem prostoru. Ni dvoma, da so avtorji resno razmišljali o vseh teh vprašanjih in iskreno zapisali svoje poglede nanje ter ponujali predloge, kako pospeševati procese krepitve takega sožitja. Ob vsem tem je težko spregledati, da gre za procese, ki so od rojstva idej do danes delovali po načelu vroče – hladno. Vedno je bilo veliko ljudi, ki so si želeli sprejemati sožitje vseh ter so ga bili in so sposobni sprejemati, ne glede na vse tisto, kar nas danes bolj ločuje kot povezuje. Žal pa so bili prisiljeni sobivati tudi z ljudmi, ki tega niso sposobni. Tako je bilo in bo verjetno tudi v prihodnje. Leta 2003 je pokojni pesnik, esejist, prevajalec, urednik, kritik in sociolog kulture Aleš Debeljak v svojem eseju Enotni slovenski kulturni prostor in Evropa maternih jezikov med drugim zapisal: »Ampak: enotni slovenski kulturni prostor je danes v Republiki Sloveniji skromno znan pojem. Se več: pomislimo le na negativni pomen nenehnega poudarjanja manjšinskega, se pravi vsaj drugačnega, če ne na tihem tudi že slabšalnega statusa pisateljev in drugih umetnikov, ki delujejo v slovenski kulturi ne glede na državljanske identifikacije, ki jih nosijo v svojih potnih listih iz Italije, Avstrije in Madžarske.«
Ob vsem tem je prijetna novost prvo primorsko kulturno društvo, katerega članice in člani so tako iz Slovenije kot iz zamejstva – iz Posočja, Benečije in Rezije. Društvo je bilo ustanovljeno leta 2010 kot Kulturno društvo PoBeRe na Livku – v imenu so zajeti Posočje, Benečija in Rezija – od junija 2015 pa deluje kot Kulturno društvo Nit. Nit, ki je osnova za spletanje, prepletanje, povezovanje, tkanje zrahljanih vezi med rojaki z obeh strani meje. Društvo ima danes nekaj manj kot trideset članov, ki se ukvarjajo predvsem s pisno in likovno umetnostjo, v prostoru pa so vse bolj prepoznavni. Kot so nam povedali med snemanjem oddaje Nedeljska reportaža, je zanimivo delovati v okolju, v katerem ljudje govorijo en jezik na tri različne načine, v okolju, ki ohranja spomin na mejo, ki jih je nekoč ostro ločevala, danes pa se vse bolj spreminja v namišljeno črto, med mladimi, za katere meja ne obstaja, in v prostoru, ki gradi svojo prihodnost na tradicionalnih vrednotah, ki povezujejo tri časovne pasove vsakega življenja – preteklost, sedanjost in prihodnost. Ob tem pa se zavedajo, da brez aktivnega odnosa ne bo mogoče ohranjati neločljivosti enotnega kulturnega prostora. Več v Nedeljski reportaži Jurija Popova.