Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Pivški kamniti križi, na videz skromni, a dragoceni spomeniki sakralne dediščine pomembno zaznamujejo življenje ljudi na Pivki in v Košanski dolini
Naša dežela je posejana z najrazličnejšimi pomniki, posvetnimi in cerkvenimi stavbami, ki dajejo pečat pokrajini. Tu so tudi različna znamenja, med katerimi je izredno veliko kapelic in lesenih križev, na Primorskem in na Krasu pa so opazni kamniti križi. Še posebno pa so ti značilni za širše območje Pivke. Zato jih tudi imenujejo Pivški kamniti križi, saj je prav tam koncentracija teh križev največja.
Seveda so tudi Pivški kamniti križi doživljali podobno usodo kot številna druga znamenja, kapelice in drugo, ki so jih v navalu "revolucionarnega navdušenja" porušili. Pri tem so jo " bolje odnesla" lesena znamenja in križi, ki so jih ljudje kmalu postavili nazaj. Pri kamnitih križih pa zadeva ni bila tako preprosta, mnogi so čakali na obnovo več desetletij, mnoge so morali narediti na novo, nekaterih pa še vedno niso obnovili. Kot nam je povedal eden od sogovornikov, pa ljudje danes bolj spoštujejo te pomnike in tudi naročajo izdelavo povsem novih kamnitih križev.
Seveda pa kamniti križi stojijo tudi v Košanski dolini in v manjšem številu na drugih koncih Krasa in Primorske. Pivški kamniti križi sodijo med dragoceno kulturno in krajinsko dediščino Pivke, to so vaška, obpotna in poljska znamenja, ki praviloma stojijo na začetku ali na sredi vasi, ob cestah in poteh, najraje na križpotjih, včasih sredi polja. Nekatera so na vzpetinah, na vidnejših točkah, izjemoma tudi na višjem hribu daleč od naselij, kakršen je Osojnica. V stilnem razvoju pivških kamnitih križev se kažeta trdoživost tradicije in kontinuiteta oblikovanja, značilna nenehna uporaba domačih vrst kamna, pa nam potrjuje delo domačih kamnosekov. Pivški kamniti križi so tudi arhitekturno zelo zanimivi in dajejo pečat pokrajini. Te križe bomo spoznali v Nedeljski reportaži.
Raziskovalec kamnite dediščine dr. Božidar Premrl je leta 2016 nadgradil turistični vodnik in pripravili knjigo z naslovom Po poteh kamnitih križev na Pivki in v Košanski dolini, pri tem je sodeloval z Društvom za krajevno zgodovino in kulturo Lipa v Pivki. V uvodu je med drugim zapisal:
"Kamniti križi so ena izmed najbolj trajnih in opaznih značilnosti kulturne in krajinske podobe Pivke od 17. stoletja do današnjih dni.
Postavljali so jih na začetku, na sredi ali na koncu vasi, ob cestah, poteh in še posebno na križpotjih. Služili so kot kažipot in obet srečne poti popotniku ali kot mesto zadnjega slovesa vaščanov od pokojnika na njegovi zadnji poti. Ob njih so povasovali, ali mimo gredoč, pomolili. Nekdaj so se ljudje pred njimi odkrili in pokrižali. Bili so postaje prošnjih procesij za dobro letino, za lepo vreme v času dolgotrajnega deževja, za dež v sušni dobi... Ponekod je križ pomenil tudi mejno znamenje. Nekaj križev je spominskih, postavljenih na krajih nesreč, tragičnih ali drugačnih dogodkov. Na Pivki stoji skoraj polovica vseh primorskih križev. Najstarejši datirani križi, ki so se ohranili, so nastali že v prvi polovici 17. stoletja, največ pa jih je iz 19. in 20. stoletja. Najstarejši križ sredi Narina ima letnico 1629, najmlajši križi pa so s konca 20. stoletja. Povečini so si ta znamenja zelo podobna. Praviloma so tako imenovani visoki križi s podstavkom, stebrom ali štirioglatim slopom, kapitelom in deteljičastim gornjim križem ali razpelom. S takšno obliko pričajo o nepretrganem stilnem razvoju skozi stoletja.Obenem so ti križi tudi priče dolge in trdožive kamnarske in kamnoseške tradicije na Pivki in v Košanski dolini. Najstarejše znano središče te dejavnosti je bilo v Dolnji Košani, sedežu stare župnije, kjer je v 17. stoletju delovala zelo plodovita delavnica zidarskega in kamnoseškega mojstra Janeza Severja in jo je v naslednjem stoletju nasledila delavnica kamnoseka Matije Bitenca. V 19. stoletju je prevzela kamnarski primat in ga ohranila do danes vas Kal pod hribom Osojnica, kjer še danes pridobivajo in obdelujejo odličen siv apnenec. Na Kalu so skozi dve stoletji delovali številni kamnarji, v nekaterih družinah tudi po več rodov, na primer pri Krnevčevih, Majerjevih, Vrbiševih, Mavtgarjevih, Avscovih, Birtovih… Na Pivki so bili v 19. in 20. stoletju zelo pomembni kamnoseki Moravci v Slavini, starem farnem središču, ki so lomili kamen v Risniku, iz Nemške, danes Slovenske vasi pa je znan kamnosek, po domače Andrejček."
Docent dr. Leon Debevec je sodeloval pri postavitvi nekaterih kamnitih križev, kot arhitekt, načrtovalec.
Ernest Margon ustanovitelj in dolgoletni predsednik Društva za krajevno zgodovino in kulturo Lipa v Pivki.
Mag. Janko Boštjančič je direktor Javnega zavoda za upravljanje dediščine in turizem Pivka, kamor sodi tudi Park vojaške zgodovine v Pivki.
Ernest Margon je v knjigi Po poteh Pivških kamnitih križev napisal- popotnico:
"Kamniti križi – na videz skromni, a dragoceni spomeniki sakralne in kulturne dediščine – pomembno zaznamujejo pivško naravno in kulturno krajino ter življenje tukajšnjih ljudi. Spadajo med najpomembnejše in najlepše kamenčke v mozaiku bogate kamnoseške zapuščine naših prednikov, ki krasi značilne pivške cerkve in ohranjene hiše. Pričujoča knjižica je prispevek k ohranjanju spomina in pomena teh nemih pričevalcev vernosti in kulture na Pivki. V njej želimo popotnike, ki jih v naše kraje privabijo naravne ali kulturne znamenitosti, vojaška zgodovina ali dobra hrana, pobližje seznaniti s temi znamenji, saj se kar naprej srečujejo z njimi ob cestah, poteh in na razpotjih. Z vsakim kamnitim križem je povezana kakšna zgodba o njegovem nastanku, zgodah in nezgodah skozi zgodovino vse do današnjega časa, ko so bili mnogi med njimi restavrirani ali obnovljeni. Kamniti križi so priložnost, da popotnik ustavi korak in se sooči z minljivostjo časa, s samim seboj in prisluhne zgodbi, ki mu jo pripovedujejo. V knjižici so fotografijam križev dodane tudi stare razglednice, ob katerih obiskovalec odkriva, kako so se naši kraji in pokrajina spreminjali skozi čas."
Fotografije Pivški kamnitih križev nam je posredoval dr. Božidar Premrl, ki je dodal tudi podnapise.
Na kamnitem križu Sredi vasi v Narinu sta kar dve letnici: 1629 in 1925. Prva, ki je vklesana na spodnjem delu kapitela, priča, da je spodnji del znamenja prežitek najstarejšega datiranega križa na širšem območju Pivke, druga, ki je vklesana nad njo, pa pove, kdaj je dobilo sedanjo obliko. To delo je najbrž opravil kamnosek France Smrdel - Francetnik s Kala.
Slavinski križ ob cesti pred Slavino je bil v letih po drugi svetovni vojni vandalsko razbit in leta 2001 obnovljen ter ponovno postavljen na svoje mesto.
Najstarejši izmed treh kamnitih križev v Gradcu stoji na travnatem osredku med domačijo Toníševih in potjo, ki pelje k cerkvi Sv. Trojice nad vasjo. Na podlagi ustnega izročila in arhivskih virov je datiran v prvo polovico 18. stoletja. Kamniti križ iz leta 1891, ki stoji V Dolgih njivah zraven reške ceste, ob odcepu v Gradec, je med pivškimi križi edini, ki ima tudi vlogo vaškega kažipota. Po obliki in stilnih značilnostih je delo kamnoseka Jakoba Moravca iz Slavine.
Visoki kamniti križ z letnico 178[.] v Radohóvi vasi, ki stoji na parceli Zelnik v križišču reške ceste in ceste proti Kleniku, je najlepši predstavnik pivških visokih kamnitih križev s konca 18. stoletja. Na hrbtni strani razpela je vrezan Jezusov monogram IHS.
V Drskovčah, kjer so trije kamniti križi, je najbolj slikovit tisti s konca 18. ali začetka 19. stoletja, ki stoji na samem pod vasjo, onkraj kamnitega mosta čez strugo Pivke. Na prednjem licu ima reliefno podobo Križanega, na zadnjem pa podobo Matere božje z detetom.
Na križpotju med Trnjem, župnijsko cerkvijo Sv. Trojice in Klenikom stoji od leta 1847 izjemen kamnit križ z reliefno podobo Križanega na obeh licih. Po ustnem izročilu v Trnju so ponoči videli tja prihajati procesijo ljudi brez glav z bližnjega pokopališča.
Kamniti križ na vaškem trgu v Palčju, ki so ga leta 1889 naročili palški fantje. Ker ga je po prvi svetovni vojni po nesreči podrl vojaški kamion, je leta 1925 stari Anton Špilár - Šplarjev iz Palčja pri kamnoseku Tonetu Smrdelu na Kalu naročil nov gornji križ.
Tretji petelinjski križ, ki stoji Na Robidnici v polju pod vasjo, kjer se križajo poti proti Slovenski vasi, v gozd in v Trnje, je leta 1892 sklesal slavinski kamnosek Jakob Moravec.
Fantovski križ sredi Juršč je leta 1924 naredil kamnosek Ivan Piani iz Gorice. Pod podobo Križanega je vklesan napis: FANTOVSKI SPOMIN. Izročilo na Jurščah pravi, da so zložili denar zanj vaški fantje, preden so odšli s trebuhom za kruhom v Argentino, da bi se srečno vrnili domov.
Društvo za krajevno zgodovino in kulturo Lipa v Pivki že nekaj let pripravlja, nekajkrat letno pohode po poteh Pivških kamnitih križev. Kot nam je povedal ustanovitelj in dolgoletni predsednik tega društva Ernest Margon izberejo za pohod vedno drugo pot, in vsakič izvedo kaj novega.
890 epizod
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Pivški kamniti križi, na videz skromni, a dragoceni spomeniki sakralne dediščine pomembno zaznamujejo življenje ljudi na Pivki in v Košanski dolini
Naša dežela je posejana z najrazličnejšimi pomniki, posvetnimi in cerkvenimi stavbami, ki dajejo pečat pokrajini. Tu so tudi različna znamenja, med katerimi je izredno veliko kapelic in lesenih križev, na Primorskem in na Krasu pa so opazni kamniti križi. Še posebno pa so ti značilni za širše območje Pivke. Zato jih tudi imenujejo Pivški kamniti križi, saj je prav tam koncentracija teh križev največja.
Seveda so tudi Pivški kamniti križi doživljali podobno usodo kot številna druga znamenja, kapelice in drugo, ki so jih v navalu "revolucionarnega navdušenja" porušili. Pri tem so jo " bolje odnesla" lesena znamenja in križi, ki so jih ljudje kmalu postavili nazaj. Pri kamnitih križih pa zadeva ni bila tako preprosta, mnogi so čakali na obnovo več desetletij, mnoge so morali narediti na novo, nekaterih pa še vedno niso obnovili. Kot nam je povedal eden od sogovornikov, pa ljudje danes bolj spoštujejo te pomnike in tudi naročajo izdelavo povsem novih kamnitih križev.
Seveda pa kamniti križi stojijo tudi v Košanski dolini in v manjšem številu na drugih koncih Krasa in Primorske. Pivški kamniti križi sodijo med dragoceno kulturno in krajinsko dediščino Pivke, to so vaška, obpotna in poljska znamenja, ki praviloma stojijo na začetku ali na sredi vasi, ob cestah in poteh, najraje na križpotjih, včasih sredi polja. Nekatera so na vzpetinah, na vidnejših točkah, izjemoma tudi na višjem hribu daleč od naselij, kakršen je Osojnica. V stilnem razvoju pivških kamnitih križev se kažeta trdoživost tradicije in kontinuiteta oblikovanja, značilna nenehna uporaba domačih vrst kamna, pa nam potrjuje delo domačih kamnosekov. Pivški kamniti križi so tudi arhitekturno zelo zanimivi in dajejo pečat pokrajini. Te križe bomo spoznali v Nedeljski reportaži.
Raziskovalec kamnite dediščine dr. Božidar Premrl je leta 2016 nadgradil turistični vodnik in pripravili knjigo z naslovom Po poteh kamnitih križev na Pivki in v Košanski dolini, pri tem je sodeloval z Društvom za krajevno zgodovino in kulturo Lipa v Pivki. V uvodu je med drugim zapisal:
"Kamniti križi so ena izmed najbolj trajnih in opaznih značilnosti kulturne in krajinske podobe Pivke od 17. stoletja do današnjih dni.
Postavljali so jih na začetku, na sredi ali na koncu vasi, ob cestah, poteh in še posebno na križpotjih. Služili so kot kažipot in obet srečne poti popotniku ali kot mesto zadnjega slovesa vaščanov od pokojnika na njegovi zadnji poti. Ob njih so povasovali, ali mimo gredoč, pomolili. Nekdaj so se ljudje pred njimi odkrili in pokrižali. Bili so postaje prošnjih procesij za dobro letino, za lepo vreme v času dolgotrajnega deževja, za dež v sušni dobi... Ponekod je križ pomenil tudi mejno znamenje. Nekaj križev je spominskih, postavljenih na krajih nesreč, tragičnih ali drugačnih dogodkov. Na Pivki stoji skoraj polovica vseh primorskih križev. Najstarejši datirani križi, ki so se ohranili, so nastali že v prvi polovici 17. stoletja, največ pa jih je iz 19. in 20. stoletja. Najstarejši križ sredi Narina ima letnico 1629, najmlajši križi pa so s konca 20. stoletja. Povečini so si ta znamenja zelo podobna. Praviloma so tako imenovani visoki križi s podstavkom, stebrom ali štirioglatim slopom, kapitelom in deteljičastim gornjim križem ali razpelom. S takšno obliko pričajo o nepretrganem stilnem razvoju skozi stoletja.Obenem so ti križi tudi priče dolge in trdožive kamnarske in kamnoseške tradicije na Pivki in v Košanski dolini. Najstarejše znano središče te dejavnosti je bilo v Dolnji Košani, sedežu stare župnije, kjer je v 17. stoletju delovala zelo plodovita delavnica zidarskega in kamnoseškega mojstra Janeza Severja in jo je v naslednjem stoletju nasledila delavnica kamnoseka Matije Bitenca. V 19. stoletju je prevzela kamnarski primat in ga ohranila do danes vas Kal pod hribom Osojnica, kjer še danes pridobivajo in obdelujejo odličen siv apnenec. Na Kalu so skozi dve stoletji delovali številni kamnarji, v nekaterih družinah tudi po več rodov, na primer pri Krnevčevih, Majerjevih, Vrbiševih, Mavtgarjevih, Avscovih, Birtovih… Na Pivki so bili v 19. in 20. stoletju zelo pomembni kamnoseki Moravci v Slavini, starem farnem središču, ki so lomili kamen v Risniku, iz Nemške, danes Slovenske vasi pa je znan kamnosek, po domače Andrejček."
Docent dr. Leon Debevec je sodeloval pri postavitvi nekaterih kamnitih križev, kot arhitekt, načrtovalec.
Ernest Margon ustanovitelj in dolgoletni predsednik Društva za krajevno zgodovino in kulturo Lipa v Pivki.
Mag. Janko Boštjančič je direktor Javnega zavoda za upravljanje dediščine in turizem Pivka, kamor sodi tudi Park vojaške zgodovine v Pivki.
Ernest Margon je v knjigi Po poteh Pivških kamnitih križev napisal- popotnico:
"Kamniti križi – na videz skromni, a dragoceni spomeniki sakralne in kulturne dediščine – pomembno zaznamujejo pivško naravno in kulturno krajino ter življenje tukajšnjih ljudi. Spadajo med najpomembnejše in najlepše kamenčke v mozaiku bogate kamnoseške zapuščine naših prednikov, ki krasi značilne pivške cerkve in ohranjene hiše. Pričujoča knjižica je prispevek k ohranjanju spomina in pomena teh nemih pričevalcev vernosti in kulture na Pivki. V njej želimo popotnike, ki jih v naše kraje privabijo naravne ali kulturne znamenitosti, vojaška zgodovina ali dobra hrana, pobližje seznaniti s temi znamenji, saj se kar naprej srečujejo z njimi ob cestah, poteh in na razpotjih. Z vsakim kamnitim križem je povezana kakšna zgodba o njegovem nastanku, zgodah in nezgodah skozi zgodovino vse do današnjega časa, ko so bili mnogi med njimi restavrirani ali obnovljeni. Kamniti križi so priložnost, da popotnik ustavi korak in se sooči z minljivostjo časa, s samim seboj in prisluhne zgodbi, ki mu jo pripovedujejo. V knjižici so fotografijam križev dodane tudi stare razglednice, ob katerih obiskovalec odkriva, kako so se naši kraji in pokrajina spreminjali skozi čas."
Fotografije Pivški kamnitih križev nam je posredoval dr. Božidar Premrl, ki je dodal tudi podnapise.
Na kamnitem križu Sredi vasi v Narinu sta kar dve letnici: 1629 in 1925. Prva, ki je vklesana na spodnjem delu kapitela, priča, da je spodnji del znamenja prežitek najstarejšega datiranega križa na širšem območju Pivke, druga, ki je vklesana nad njo, pa pove, kdaj je dobilo sedanjo obliko. To delo je najbrž opravil kamnosek France Smrdel - Francetnik s Kala.
Slavinski križ ob cesti pred Slavino je bil v letih po drugi svetovni vojni vandalsko razbit in leta 2001 obnovljen ter ponovno postavljen na svoje mesto.
Najstarejši izmed treh kamnitih križev v Gradcu stoji na travnatem osredku med domačijo Toníševih in potjo, ki pelje k cerkvi Sv. Trojice nad vasjo. Na podlagi ustnega izročila in arhivskih virov je datiran v prvo polovico 18. stoletja. Kamniti križ iz leta 1891, ki stoji V Dolgih njivah zraven reške ceste, ob odcepu v Gradec, je med pivškimi križi edini, ki ima tudi vlogo vaškega kažipota. Po obliki in stilnih značilnostih je delo kamnoseka Jakoba Moravca iz Slavine.
Visoki kamniti križ z letnico 178[.] v Radohóvi vasi, ki stoji na parceli Zelnik v križišču reške ceste in ceste proti Kleniku, je najlepši predstavnik pivških visokih kamnitih križev s konca 18. stoletja. Na hrbtni strani razpela je vrezan Jezusov monogram IHS.
V Drskovčah, kjer so trije kamniti križi, je najbolj slikovit tisti s konca 18. ali začetka 19. stoletja, ki stoji na samem pod vasjo, onkraj kamnitega mosta čez strugo Pivke. Na prednjem licu ima reliefno podobo Križanega, na zadnjem pa podobo Matere božje z detetom.
Na križpotju med Trnjem, župnijsko cerkvijo Sv. Trojice in Klenikom stoji od leta 1847 izjemen kamnit križ z reliefno podobo Križanega na obeh licih. Po ustnem izročilu v Trnju so ponoči videli tja prihajati procesijo ljudi brez glav z bližnjega pokopališča.
Kamniti križ na vaškem trgu v Palčju, ki so ga leta 1889 naročili palški fantje. Ker ga je po prvi svetovni vojni po nesreči podrl vojaški kamion, je leta 1925 stari Anton Špilár - Šplarjev iz Palčja pri kamnoseku Tonetu Smrdelu na Kalu naročil nov gornji križ.
Tretji petelinjski križ, ki stoji Na Robidnici v polju pod vasjo, kjer se križajo poti proti Slovenski vasi, v gozd in v Trnje, je leta 1892 sklesal slavinski kamnosek Jakob Moravec.
Fantovski križ sredi Juršč je leta 1924 naredil kamnosek Ivan Piani iz Gorice. Pod podobo Križanega je vklesan napis: FANTOVSKI SPOMIN. Izročilo na Jurščah pravi, da so zložili denar zanj vaški fantje, preden so odšli s trebuhom za kruhom v Argentino, da bi se srečno vrnili domov.
Društvo za krajevno zgodovino in kulturo Lipa v Pivki že nekaj let pripravlja, nekajkrat letno pohode po poteh Pivških kamnitih križev. Kot nam je povedal ustanovitelj in dolgoletni predsednik tega društva Ernest Margon izberejo za pohod vedno drugo pot, in vsakič izvedo kaj novega.
Slovenski muzeji skrbijo za najrazličnejše oblike dediščine, med njimi je tudi tista nesnovna, ki jo imajo na skrbi v glavnem kustusi z etnološko ali s kulturnoantropološko izobrazbo. Manj pa je praks, ko se muzeji s svojo dejavnostjo odpravijo zunaj matične hiše. »Na teren,« kot se reče. Velenjskemu muzeju želje za delovanje zunaj matične hiše, ki je na čudovitem gradu nad samim mestom, ne manjka. Ena izmed muzejskih enot je tudi pred dobrima dvema desetletjema muzejski dejavnosti namenjena Grilova domačija. Nekdanja viničarija se je ohranila kot lep primer šaleškega samooskrbnega gospodarstva in po tem, ko jo je v upravljanje dobil Muzej Velenje, postala tudi oder za prikaz najrazličnejših starožitnosti, ki so nekoč živele v dolini. Marko Radmilovič je v Nedeljski reportaži obiskal svatbo na Grilovi domačiji.
Oglarska dediščina je še vedno vidna po vsej Sloveniji, od Škofjeloškega hribovja do Pohorja in Trnovskega gozda. V Nedeljski reportaži pa se bomo odpravili v Oglarsko deželo na Dole pri Litiji. Tam smo na Oglarski domačiji Brinovec od blizu spoznali tradicionalni postopek pridobivanja oglja s kuhanjem lesa v kopi. Domačija je od leta 2012 vpisana v register žive kulturne dediščine kot prenašalec znanj. Avtor oddaje je Aleš Ogrin.
Kras predstavlja 25 odstotkov površja Slovenije, v njem pa je raziskanih okoli 15 tisoč jam. Ena izmed njih je tudi 300 metrov dolga jama, brez navdihujočih kapnikov, brez človeške ribice, kanjona reke ali še česa drugega, po čem slovijo nekatere druge slovenske kraške jame. A Račiška pečina se je kljub temu znašla na seznamu Drugih 100 krajev geološke dediščine, ki ga pripravlja Mednarodna zveza geoloških znanosti. Zakaj je jama v občini Ilirska Bistrica, ki je služila za skladišče italijanski, nato pa jugoslovanski vojski, tako posebna? Kaj so v njej odkrili geologi, da je arheološki in naravni spomenik ter ni odprta za obiskovalce? Izdajmo le eno stvar: kosti že dolgo izumrlega jamskega medveda. Za več pa vas vabimo, da prisluhnete Nedeljski reportaži, ki jo je pripravila Špela Šebenik.
Kdaj ste zadnjič začinili svoj sprehod z ogledom razstave? Jesen v ljubljanskem Tivoliju je kot nalašč za to. Topli in sončni septembrski dnevi, ki se morda že iztekajo, ali deževni in turobni oktobrski, ki šele prihajajo, ne ponujajo samo počasnega umirjanja narave, temveč še zadnjo priložnost za ogled vrhunske razstave. V tokratni Nedeljski reportaži vas namreč popeljemo skozi retrospektivo najboljše slovenske grafičarke Adriane Maraž. Razstava je na ogled v Mednarodnem grafičnem likovnem centru v Ljubljani. Obiskal jo je Miha Žorž.
Nenavadna imena slovenskih krajev že od nekdaj privlačijo medije. A vse »Griže,« »Pekli« in kar je podobnih nenavadnih imen, se lahko skrijejo pred »Šestdobami!« Težko zamisljivo in težko izgovorljivo ime kraja domuje na prisojnih pobočjih framskega Pohorja. Tako kraj kot ime samo sta v svoji preteklosti videla premnoge spremembe. Nekatere na boljše, mnogo pa je bilo tudi manj prijetnih časov. In kljub temu, da sta tako zaselek kot narava tam okoli magično lepa, sta vsaj osamljena, če že ne pozabljena. Trenutek v življenju Šestdob je v reportažni zapis ujel Marko Radmilovič.
Pogosto slišimo, da je slovenska obala s svojimi 46 kilometri le delček obsežne Jadranske obale, vendar vseeno najdemo na njej izjemno pestro naravno in kulturno dediščino. Med zelo zanimive in najbrž malo manj znane posebnosti lahko zagotovo štejemo tudi žveplene termalne izvire na območju Izole. Gre tako za izvire pod morsko gladino, kot tudi za izvire na kopnem. Morfološke oblike z izviri pod morsko gladino imenujemo po njihovem odkritelju, geografu Jožetu Žumru ‒ Žumrove kotanje. Omenjeni je podmorske izvire odkril poleti 2002, nato je to območje raziskoval skupaj z društvom Potapljači Luke Koper in že takrat so na morskem dnu pri Izoli odkrili 9 kotanj z izviri termalne žveplene vode. Tem raziskavam so sledile še druge in število izvirov se je povečalo, raziskovanje pa še zdaleč ni končano. Več o tem v oddaji Nedeljska reportaža, njen avtor Milan Trobič.
Izzivi, ki jih prinaša s seboj kmetovanje, ali obdelovanje zemlje, ali pa samo razmislek o vlogi narave v sedanjem svetu, so posamezniku, ki v ta krog ni neposredno vpleten, neizmerno oddaljeni. Hrana nas čaka v trgovinah, narava kot rekreacijski ali pač terapevtski element nam je na voljo, kadar koli si je poželimo. In je tako rekoč zastonj. Ob tem pa se z naravo da lepo nabirati ali zbijati politične točke, lahko pa, ko se postavi po robu, postane tudi reden član črnih kronik javnih občil. Kaj globlje o naravi, o odnosu do nje, o kmetovanju, o pridelavi hrane v sožitju z naravnim okoljem pa večinoma ne razmišljamo. Najprej zato, ker se nam zdi narava samoumevna, ali pa zato, ker vsak razmislek zunaj te cone obdobja zahteva poglobljena znanja, energijo in čas, ki ga sodoben človek raje namenja drobnim zadovoljstvom potrošništva. Zato sprehod po Borisovem gruntu oziroma reportažni zapis, ki je med njim nastal, ne bo odveč.
Mesecu juliju bi lahko nadeli ime »praznik sivke«. Če sem prištejemo še nekaj dni konec junija in začetek avgusta sicer tudi ne bo nič narobe – od vrste sivke in vremenskih pogojev je namreč odvisen čas njene žetve. Konec julija se je tako Darja Pograjc odpravila v Divačo, v nasad sivke na robu Krasa, in nastala je Nedeljska reportaža, ki vabi na sprehod med vijoličaste grmičke, obogatene z čmrljim brenčanjem, pa tudi v prostor parne destilacije in polic, obloženih z dišečimi mili, hidrolati, olji ter drugimi izdelki iz sivke.
V pasjem poletju vsako živo bitje išče osvežitev. In ni hujšega, ko je gostinski lokal, to varno zavetje pred sončnimi žarki, ali zaprt, ali prepoln, ali pa kako drugače kontaminiran. Vsak izmed nas je kdaj že pomislil, kako lepo bi bilo imeti napravo, ki bi ves čas, ne glede na čas v dnevu ali dan v tednu, ponudila primerno postreženo pijačo. Brezoblični stroji to naredijo z konzervami sode, a da bi si kdo umislil avtomatizirano strežnico piva ali vina, do pred nedavnim še ni bilo mogoče. Nato se je začelo, najprej v Žalcu, danes pa se zdi, da pohoda najrazličnejših fontan ne more nihče več ustaviti. V drobovje pivske in vinskih fontan v Žalcu, Merezigah, Vodolah in Šmarjeti je pogledal Marko Radmilovič.
Kulturno društvo Josipa Jurčiča Muljava letos praznuje 180. obletnico Jurčičevega rojstva in 100-letnico uprizarjanja Jurčičevih literarnih del v izvedbi muljavskih amaterskih igralcev. Letos mineva tudi 160 let od izdaje zgodovinske povesti Jurij Kozjak, slovenski janičar. Zato so za letošnjo uprizoritev izbrali prav to Jurčičevo delo. Dramatizacijo je pripravil Danijel Zupančič, ki je delo tudi režiral. Aprila letos pa je bilo letno gledališče na Muljavi vpisano tudi v register nesnovne kulturne dediščine. Kako so se pripravljali igralci, kakšno scensko postavitev so izdelali domači mojstri, kako so izbrali blago in sešili kostume za igralce ter kako negujejo pristno muljavsko govorico – vse to so v zaodrju ustvarjalci povedali novinarki Petri Medved, ki si je predstavo Jurij Kozjak, slovenski janičar tudi ogledala.
Ormoške lagune: nenavadno ime, ki pa ima nadvse zanimivo ozadje. Gre namreč za opuščene industrijske bazene za odlaganje odpadnih voda iz nekdanje ormoške tovarne sladkorja. Že ko je ta tovarna delovala, so se na teh vodnih površinah zadrževale ptice. To so seveda opazili tudi v Društvu za opazovanje in preučevanje ptic Slovenije DOPPS in prepoznali pomen tega območja tako za stalno naseljene ptice kot za selivke. Tako so že v osemdesetih letih 20. stoletja s skupnimi močmi zaposlenih v tovarni, med katerimi so spoznali ljudi z veliko naravovarstveno zavestjo, in prostovoljcev DOPPS z različnimi ukrepi, kot so gnezditveni splavi, prilagojen vodni režim in pozna košnja nasipov, ustvarili pravo žarišče ornitološke pestrosti v Sloveniji in pomembno jedro območij Natura 2000. Ormoške lagune bomo spoznali v oddaji Nedeljska reportaža, njen avtor je Milan Trobič.
Slovenske gore letno obišče več kot milijon in pol ljudi in verjetno se veliki večini med njimi zdi samoumevno, da bodo na svoj cilj prišli po lepo urejeni in varni planinski poti. A vzdrževanje in urejanje planinskih poti, ki ju opravljajo markacisti Planinske zveze Slovenije, ni enostavno. Še posebej kadar gre za zahtevne in zelo zahtevne poti v visokogorju, ki pogosto prečijo tudi steno gore. Markacisti svojega dela ne opravljajo le v visokogorju, ampak tudi po vseh nižje ležečih planinskih poteh. V Nedeljski reportaži se odpravljamo v sotesko Predoselj pri Kamniški Bistrici, kjer bomo spoznali delo markacistov Planinske zveze Slovenije. Izvedeli bomo tudi, kako se pravilno nariše Kanfelčevo markacijo, ki je zagotovo eden izmed najbolj prepoznavnih simbolov slovenskega planinstva. In še zanimivost, oče rdeče-bele markacije Alojz Knafelc se je rodil na današnji dan leta 1859. Nedeljsko reportažo je pripravil Aleš Ogrin.
Že pred nekaj desetletij se je zbiranje starih predmetov na Slovenskem spremenilo v manijo. Če izpustimo filatelijo, se je pred desetletji zbiralo značke, prtičke ali kaj podobnega. Od takrat pa so zbiranje, zbirateljstvo in zbiratelji prerastli v nacionalni fenomen, ki mu ni videti konca. Zbirke so tako različne, kot je pač različna naša civilizacija. Zbiratelji pa imajo ogromen problem, saj te zasebne zbirke največkrat ostanejo v garažah, kleteh, na podstrešjih, da ne govorimo o tem, kako brezsramno romajo na deponije, ko se zbirateljeva življenjska usoda dopolni. Zato je toliko bolj zanimivo obiskati zasebne zbirke, ki jim je uspelo najti svoj prostor pod soncem. Že pred leti so z zasebnimi zbirkami začeli predvsem v Posočju zbiratelji predmetov iz velike vojne, danes pa se predstavljene zasebne zbirke najdejo tudi drugje po državi. Tri izmed njih je v Nedeljski reportaži obiskal Marko Radmilovič.
Kako prenesti sodobno umetnost v vaško okolje? Kako domačine navdušiti za sodobne umetniške prakse? Kaj lahko umetnost prinese v lokalno okolje in kako se okolje odziva? Je lahko umetnost identifikacijska točka neke skupnosti? Projekt Hiša na Hribu, ki ga je s sodelavkami in sodelavci zagnala Zvonka Simčič pred desetimi leti, odgovarja prav na ta vprašanja. Miha Žorž je obiskal eno od prireditev, ki nastajajo v okviru Hiše na hribu. V Dolu pri Ljubljani se je udeležil ustvarjalne delavnice skupnostnega prta. Več pa v tokratni Nedeljski reportaži.
Marsikdo bo prvič slišal, da je srednjeveška Evropa, ki je za čistost telesa, vsaj javno, skrbela precej slabše kot za čistost pobožne duše, poznala javna kopališča, kjer je bilo mogoče odvreči oblačila, se malo pomasirati in okopati. Ta družabnost umivanja in sproščanja se menda ponekod ni menila za spol, tako da si lahko le predstavljamo, kako se je takratna duhovno - moralna policija zgražala nad vodnimi sproščanji v skupnih ali ločenih prostorih za odrasle. Na drugi strani pa že od zgodnjih dni na pragu srednjega veka, poznamo prepričanja o trpljenju telesa zaradi čutnega nagona, hudo sovraštvo do človeškega telesa, sramotenje minljive mesene telesnosti, podvržene človeški šibkosti; velikokrat je v nasprotju z duhovnim telesom, ki ga šele čaka vstajenje ... Več v Nedeljski reportaži iz Narodnega muzeja Slovenije, kjer so v okviru različnih razstav prikazane upodobitve telesa od srednjega veka do danes …
Jadransko morje je sicer veliko bolj varno kot nekatera druga morja ali oceani, v katerih živijo tudi človeku smrtno nevarne živali. Po odkritju zelo strupene ribe v Jadranskem morju pa se je zastavilo vprašanje, katere strupene živali živijo pri nas? Naše morje je sicer zelo plitvo, a zanimivo in biotsko pestro. Katere živali ga naseljujejo, katere med njimi so strupene in zakaj je veliko vrst ogroženih? Odgovore nam daje tokratna Nedeljska reportaža.
Dolenjska prestolnica Novo mesto je imela v prazgodovini izjemno pomembno vlogo, predvsem v starejši železni dobi, saj jo imenujejo tudi mesto situl. V tem obdobju so namreč nastale bronaste okrašene situle. In kot so zapisali v Dolenjskem muzeju, so situle »bronaste posode za shranjevanje in serviranje pijač. Izdelane so iz tanke, sijoče kovine in okrašene z mitskimi in herojskimi prizori. Bogata in živo pisana situlska pripoved dopolnjuje naše vedenje o življenju socialno močno razslojene prazgodovinske družbe, saj v tem obdobju še niso poznali pisave. Vrhnji sloj, elita te dobe, so bili imenitni posamezniki, ki so združevali v svojih rokah politično, vojaško, gospodarsko, duhovno in socialno moč. Bogato okrašene bronaste situle so uporabljali kot prestižno namizno in protokolarno posodje. Iz njih so gostom na praznovanjih stregli dragocena opojna vina.« Konec navedka. Glede na to, da četrtina vseh najdenih situl na Slovenskem prihaja iz Novega mesta, ni čudno, da tam vsako leto pripravijo praznik situl. In o tem prazniku bomo govorili v oddaji Nedeljska reportaža, njen avtor je Milan Trobič.
V Mestnem muzeju v Ljubljani je na ogled nadvse privlačna razstava Od korzeta do žaketa: Oblačilni videz Ljubljančanov od 1850. do 1950. Razstava ponuja skoraj 400 predmetov iz tekstilne zbirke Mestnega muzeja in obiskovalkam ter obiskovalcem omogoča dragocen vpogled v stoletje življenja ljubljanskih meščank in meščanov ter njihovega oblačilnega videza, pa tudi spoznavanje s podobami mojstrskih delavnic. Razstavo si je za tokratno Nedeljsko reportažo ogledal Miha Žorž.
Zaplešimo med gozdovi in vrhovi, raziskujmo poti, vrtimo se s kompasom in se podajmo na noro dogodivščino planinske orientacije v čarobni Sloveniji, je ob predstavitvi planinskih orientacijskih tekmovanj zapisano na spletni strani Planinskega društva Vitanje. Z društvom se bomo v Nedeljski reportaži odpravili v svet orientacije in organizacije tekmovanj v teh posebnih znanjih.
Kako bi odgovorili, če bi vas kdo vprašal, ali poznate Muzej baroka v Šmarju pri Jelšah? Mogoče ste ga že obiskali, morda ste prebrali časopisni članek ali si ogledali kakšen drug medijski zapis o tem zanimivem kraju, lahko pa, da zanj slišite prvič. V Šmarju pri Jelšah imajo poleg drugih zanimivosti tudi znano romarsko cerkev, posvečeno zavetniku proti kugi sv. Roku, in do te cerkve vodi zelo opazna kalvarijska pot s kapelami, v katerih sta predstavljena trpljenje in smrt Jezusa Kristusa. Med zadnjo celovito obnovo kalvarije v začetku leta 2000 se je pojavilo vprašanje, kam naj po obnovi za stalno postavijo 45 restavriranih lesenih kipov iz kapel. V sodelovanju z župnijo Šmarje pri Jelšah je lokalna skupnost z evropskimi sredstvi rekonstruirala staro župnijsko gospodarsko poslopje in ga spremenila v muzej. Obiskovalci so si ga lahko prvič ogledali avgusta 2015, dokončno pa so ga uredili in slovesno odprli junija 2016. Na obisk muzeja vas vabimo v oddaji Nedeljska reportaža, njen avtor je Milan Trobič.
Neveljaven email naslov