Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Pred II. svetovno vojno je bila to največja turistična jama na Slovenskem
Med Grosupljem in Turjakom, blizu vasi Velike Lipljene, leži sredi gozda zelo zanimiva kraška jama Županova jama, ki sodi med turistične jame in je opremljena z električno razsvetljavo. Danes jamo sestavljata dve med seboj povezani jami. Prva je Ledenica in so jo ljudje poznali že od nekdaj, saj je imela naravni vhod. Druga jama pa je brezno, ki so ga ljudje prav tako poznali, vendar niso vedeli, kaj se v njem skriva.
Obe jami sta takrat spadali pod občino Št. Jurij pri Grosupljem, župan pa je bil Josip Perme. Tega so zanimale skrivnosti globin, zato se je odločil, da bo preveril, ali sta obe jami med seboj povezani. Župan Perme je maja leta 1926 prepričal svojega soseda, vaškega krojača Antona Ogrinca, da sta šla s svojima 16-letnima sinovoma odkrivat podzemeljski svet.
Pogumneži so se spustili v brezno po lestvi, s seboj pa so imeli povsem osnovno opremo, od vrvi do sveč. Takrat povezave med breznom in jamo Ledenico niso našli. So pa odkrili nadaljevanje v drugi smeri in ta del se danes imenuje Velika dvorana. Danes jamo upravlja Društvo Županova jama, Turistično in okoljsko društvo Grosuplje, ki skrbi za vodenje in bogat nabor najrazličnejših programov v in ob jami. Jama je odprta ob koncih tedna, za skupine pa po dogovoru. Županovo jamo bomo spoznali v nedeljski reportaži.
V obdobju nekdanje skupne države SFRJ so jo imenovali tudi Taborska jama. To pa zato, pravijo, ker takrat ni bilo "zaželjeno", da bi jamo imenovali po "zasebniku, pa še županu povrhu". Po drugih razlagah pa so se takrat odločili za spremembo imena zato, ker je v bližini jame zelo znan protiturški Tabor nad Cerovim. Svoje ime- Županova, je jama dobila "nazaj" v 90-tih letih.
Najprej se vrnimo v čas odkrivanja Županove jame. Raziskovalci so po nekajurnem napornem plezanju odkrili nadaljevanje jame, v katerem so odkrili zanimivo in bogato kapniško okrasje. Pred njihovimi očmi se je odprl skrivnostni lesketajoči se svet kristalnih kapnikov najrazličnejših oblik in velikosti. Zato se je županu Josipu Permetu zdelo, da je vredno to podzemeljsko bogastvo pokazati tudi drugim in jamo urediti za turistični obisk. O tem odkritju je poročal tedanjemu Muzejskemu društvu v Ljubljani in prek njega navezal stik z jamarji iz Društva za raziskovanje jam Ljubljana.
Jamarji iz omenjenega društva so Županovo jamo izmerili in raziskali in kmalu so stekla tudi prva dela za pripravo vsega potrebnega za turistične obiske jame. In tako so že maja leta 1927 v jami sprejeli prve obiskovalce. O jami in njenih odkriteljih so obširno poročali v tedanjih časopisih, v katerih ne manjka primerjav s Postojnsko jamo. To pa je na neki način upravičeno. Županova jama je bila namreč na ozemlju Kraljevine SHS, Postojnska jama in Škocjanske jame pa so bile pod italijansko oblastjo. nam je povedal Damjan Viršek, predsednik društva Županova jama, Turističnega in okoljskega društva Grosuplje.
Vhod v jamo je skozi jamo Ledenico, ki je bila okoliškim prebivalcem znana že več stoletij. Opisoval jo je tudi J. V. Valvasor v svoji »Slavi vojvodine Kranjske« leta 1689. Domačini so jo uporabljali za skrivališče ob turških vpadih, kasneje pa tudi za shranjevanje ledu in živeža v poletnih mesecih, ko temperatura v spodnjem delu jame doseže le okoli 4 °C.
Jamski sistem Županove jame je dolg dobrih 700 metrov in ga danes sestavlja osem dvoran, sedem jih je urejenih za turistični obisk. Po jami je speljana krožna pot, obiskovalci pa lahko občudujejo najrazličnejše kapniške oblike, nam je povedala vodja programov v Županov jami Lučka Jere. V jami imajo posamezni deli zanimiva imena.
Iz Ledenice nas pot vodi po umetnem rovu v Srebrno dvorano, bogato s kristalnimi kapniki in sigastimi ponvicami. Naslednja je Permetova dvorana, v kateri je viden prvotni vhod skozi strop. Pot vodi naprej skozi Veliko dvorano s številnimi kapniškimi tvorbami v Blatno dvorano, kjer se nahaja najmogočnejši kapnik v jami, ki meri v obsegu 7 metrov. Strm rov nas pripelje v Matjaževo dvorano z najlepšim kapnikom v jami, imenovanim »Prestol kralja Matjaža«. Sledita še Zadnja dvorana z globokim breznom ter Igorjeva dvorana, ki pa je dostopna samo jamarjem.
Zanimivo je tudi živalstvo v jami, ki je prilagojeno na podzemeljsko življenje. Prebivalci podzemeljskega sveta so prilagojeni na temo in hladne razmere, ki vladajo v jami. Tu živijo jamske kobilice, polži jamničarji, jamski hrošči in več vrst netopirjev.
V društvu Županova jama, Turističnem in okoljskem društvu Grosuplje deluje kar nekaj članica in članov, predvsem kot prostovoljci, najbolj aktivnih je od 10 do 15 posameznikov in posameznic, med katerimi je kar nekaj vodičk in vodnikov po Županovi jami. Lučka Jere je odgovorna za jamsko vodniško službo.
Skrivnostni podzemni rovi kraške jame so pravi naslov za raziskovalnega duha. Otroke v jami še posebno navdušijo kapniki, ki jih vidijo povsem od blizu, jamski palčki v eni izmed dvoran, množica drobnih kristalčkov na kapnikih, pogosto je opaziti tudi netopirje. Posebno doživetje nastopi, ko ugasnejo vse luči.
Na eksperimentalnih delavnicah Jama LAB z netopirčkom Brankom otroci spoznavajo, kako nastaja kapnik, kdaj so se v apnenec vtihotapili fosili in kako netopirji zmorejo leteti v temi. Družinski ogledi Županove jame in delavnice potekajo v poletnem času redno ob sobotah, ter v drugih terminih.
Društvo Županova jama, Turistično in okoljsko društvo Grosuplje pripravlja tudi spuste v jamo v sodelovanju z izkušenimi jamarji iz Jamarskega kluba Novo mesto. Na spletni strani društva so zapisali:
Drugi spust v Županovo jamo, 17.6.2013
Leto je naokrog in zopet smo bili s strani TOD Županova jama povabljeni, da obiskovalcem Županove jame omogočimo malo drugačen vstop v jamo kot običajno. Obiskovalce naj bi spustili skozi prvotni vertikalni vhod v Županovo jamo - poimenovan kot Brezno pri Opolzkem kamnu. Kasneje so vhod v jamo uredili skozi Ledenico, ki so jo z umetnim rovom povezali z Županovo jamo.
Nad breznom smo pripravili žičnico, nanjo fiksirali škripec z vlečno oz. "spuščevalno" vrvjo in vse je bilo nared za prve obiskovalce, ki pa so malo zamujali.
Sčasoma pa se je pred "vrati" nabrala kar lepa vrsta, tako, da smo počasi začeli tudi mi švicati. Eni malo bolj. Precej je bilo otrok, ki so bili nad spustom v brezno navdušeni. Varno nam je uspel tudi prvi spust v tandemu.
Tako čez palec smo nekje v treh urah v jamo spustili okoli 60 pogumnih obiskovalcev nekje od petega leta starosti pa navzgor. Skratka ni nam bilo dolgčas, njim pa tudi ne. Po končanem spustu smo odšli na zasluženo malico (Jošt, Gauda, Ementalec, ...) in preostali čas izkoristili še za lokostrelstvo ter prosto plezanje.Ker so šli "mladci" uživat na Sočo smo "težaško delo" morali opraviti "stari kozli". Povabilu TOD Županova jama smo se odzvali Uroš Mervič, Dejan Šenet, Mihael Rukše in Andrej Gašperič. Foto Mihael Rukše.
Zanimiva je tudi okolica Županove jame, ki ponuja veliko možnosti za pohode, rekreacijo in odkrivanje naravne in kulturne dediščine. Jama in protiturški tabor v bližini sta recimo na trasi evropske pešpoti E6 od Baltika do Sredozemlja.
Po ogledu jame nadaljujete pot proti Turjaku ali pa se krožno vrnete proti izhodišču. V obeh primerih je pot lahka in dolga okoli 15 km. Županovo jamo in bližnji turistični zanimivosti – Tabor nad Cerovim in Vodomčev gaj, pa povezuje učna pot Po sledeh vodomca. 5 km dolga in nezahtevna pot je primerna tudi za družine z otroki.
Pa za konec našega obiska Županove jame še ena zanimivost, ki pritegne ljudi, ki raziskujejo in obiskujejo kraje, kjer so bili za posamezne generacije posneti legendarni filmi. Ti obiskovalci so opremljeni z natančnimi podatki, fotografijami prizorišč in pogosto se tudi sami oblečejo v kostume svojih priljubljenih junakov in se seveda hočejo fotografirati ali posneti video prav na istih mestih kot njihovi junaki.
Posebna zanimivost pa je, da so dele nekaterih filmov posneli prav v Županovi jami, eden zelo znanih in priljubljenih je zagotovo- Kekčeve ukane, na spodnjem posnetku je prizor v Županovi jami na 34,07 minuti, na 1.02,04 itd.
V Županovi jami so posneli tudi dele nekoč zelo slavnega westerna- Old Surehand. Žal film, ki ga dodajam nima podnapisov, je pa "jamski prizor" na 1. 01, 57 minuti!
Sicer pa so na spletnem naslovu kraji, kjer so snemali nekoč priljubljene filme http://winnetou-filmplace.com/clanek/zupanova-jama
887 epizod
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Pred II. svetovno vojno je bila to največja turistična jama na Slovenskem
Med Grosupljem in Turjakom, blizu vasi Velike Lipljene, leži sredi gozda zelo zanimiva kraška jama Županova jama, ki sodi med turistične jame in je opremljena z električno razsvetljavo. Danes jamo sestavljata dve med seboj povezani jami. Prva je Ledenica in so jo ljudje poznali že od nekdaj, saj je imela naravni vhod. Druga jama pa je brezno, ki so ga ljudje prav tako poznali, vendar niso vedeli, kaj se v njem skriva.
Obe jami sta takrat spadali pod občino Št. Jurij pri Grosupljem, župan pa je bil Josip Perme. Tega so zanimale skrivnosti globin, zato se je odločil, da bo preveril, ali sta obe jami med seboj povezani. Župan Perme je maja leta 1926 prepričal svojega soseda, vaškega krojača Antona Ogrinca, da sta šla s svojima 16-letnima sinovoma odkrivat podzemeljski svet.
Pogumneži so se spustili v brezno po lestvi, s seboj pa so imeli povsem osnovno opremo, od vrvi do sveč. Takrat povezave med breznom in jamo Ledenico niso našli. So pa odkrili nadaljevanje v drugi smeri in ta del se danes imenuje Velika dvorana. Danes jamo upravlja Društvo Županova jama, Turistično in okoljsko društvo Grosuplje, ki skrbi za vodenje in bogat nabor najrazličnejših programov v in ob jami. Jama je odprta ob koncih tedna, za skupine pa po dogovoru. Županovo jamo bomo spoznali v nedeljski reportaži.
V obdobju nekdanje skupne države SFRJ so jo imenovali tudi Taborska jama. To pa zato, pravijo, ker takrat ni bilo "zaželjeno", da bi jamo imenovali po "zasebniku, pa še županu povrhu". Po drugih razlagah pa so se takrat odločili za spremembo imena zato, ker je v bližini jame zelo znan protiturški Tabor nad Cerovim. Svoje ime- Županova, je jama dobila "nazaj" v 90-tih letih.
Najprej se vrnimo v čas odkrivanja Županove jame. Raziskovalci so po nekajurnem napornem plezanju odkrili nadaljevanje jame, v katerem so odkrili zanimivo in bogato kapniško okrasje. Pred njihovimi očmi se je odprl skrivnostni lesketajoči se svet kristalnih kapnikov najrazličnejših oblik in velikosti. Zato se je županu Josipu Permetu zdelo, da je vredno to podzemeljsko bogastvo pokazati tudi drugim in jamo urediti za turistični obisk. O tem odkritju je poročal tedanjemu Muzejskemu društvu v Ljubljani in prek njega navezal stik z jamarji iz Društva za raziskovanje jam Ljubljana.
Jamarji iz omenjenega društva so Županovo jamo izmerili in raziskali in kmalu so stekla tudi prva dela za pripravo vsega potrebnega za turistične obiske jame. In tako so že maja leta 1927 v jami sprejeli prve obiskovalce. O jami in njenih odkriteljih so obširno poročali v tedanjih časopisih, v katerih ne manjka primerjav s Postojnsko jamo. To pa je na neki način upravičeno. Županova jama je bila namreč na ozemlju Kraljevine SHS, Postojnska jama in Škocjanske jame pa so bile pod italijansko oblastjo. nam je povedal Damjan Viršek, predsednik društva Županova jama, Turističnega in okoljskega društva Grosuplje.
Vhod v jamo je skozi jamo Ledenico, ki je bila okoliškim prebivalcem znana že več stoletij. Opisoval jo je tudi J. V. Valvasor v svoji »Slavi vojvodine Kranjske« leta 1689. Domačini so jo uporabljali za skrivališče ob turških vpadih, kasneje pa tudi za shranjevanje ledu in živeža v poletnih mesecih, ko temperatura v spodnjem delu jame doseže le okoli 4 °C.
Jamski sistem Županove jame je dolg dobrih 700 metrov in ga danes sestavlja osem dvoran, sedem jih je urejenih za turistični obisk. Po jami je speljana krožna pot, obiskovalci pa lahko občudujejo najrazličnejše kapniške oblike, nam je povedala vodja programov v Županov jami Lučka Jere. V jami imajo posamezni deli zanimiva imena.
Iz Ledenice nas pot vodi po umetnem rovu v Srebrno dvorano, bogato s kristalnimi kapniki in sigastimi ponvicami. Naslednja je Permetova dvorana, v kateri je viden prvotni vhod skozi strop. Pot vodi naprej skozi Veliko dvorano s številnimi kapniškimi tvorbami v Blatno dvorano, kjer se nahaja najmogočnejši kapnik v jami, ki meri v obsegu 7 metrov. Strm rov nas pripelje v Matjaževo dvorano z najlepšim kapnikom v jami, imenovanim »Prestol kralja Matjaža«. Sledita še Zadnja dvorana z globokim breznom ter Igorjeva dvorana, ki pa je dostopna samo jamarjem.
Zanimivo je tudi živalstvo v jami, ki je prilagojeno na podzemeljsko življenje. Prebivalci podzemeljskega sveta so prilagojeni na temo in hladne razmere, ki vladajo v jami. Tu živijo jamske kobilice, polži jamničarji, jamski hrošči in več vrst netopirjev.
V društvu Županova jama, Turističnem in okoljskem društvu Grosuplje deluje kar nekaj članica in članov, predvsem kot prostovoljci, najbolj aktivnih je od 10 do 15 posameznikov in posameznic, med katerimi je kar nekaj vodičk in vodnikov po Županovi jami. Lučka Jere je odgovorna za jamsko vodniško službo.
Skrivnostni podzemni rovi kraške jame so pravi naslov za raziskovalnega duha. Otroke v jami še posebno navdušijo kapniki, ki jih vidijo povsem od blizu, jamski palčki v eni izmed dvoran, množica drobnih kristalčkov na kapnikih, pogosto je opaziti tudi netopirje. Posebno doživetje nastopi, ko ugasnejo vse luči.
Na eksperimentalnih delavnicah Jama LAB z netopirčkom Brankom otroci spoznavajo, kako nastaja kapnik, kdaj so se v apnenec vtihotapili fosili in kako netopirji zmorejo leteti v temi. Družinski ogledi Županove jame in delavnice potekajo v poletnem času redno ob sobotah, ter v drugih terminih.
Društvo Županova jama, Turistično in okoljsko društvo Grosuplje pripravlja tudi spuste v jamo v sodelovanju z izkušenimi jamarji iz Jamarskega kluba Novo mesto. Na spletni strani društva so zapisali:
Drugi spust v Županovo jamo, 17.6.2013
Leto je naokrog in zopet smo bili s strani TOD Županova jama povabljeni, da obiskovalcem Županove jame omogočimo malo drugačen vstop v jamo kot običajno. Obiskovalce naj bi spustili skozi prvotni vertikalni vhod v Županovo jamo - poimenovan kot Brezno pri Opolzkem kamnu. Kasneje so vhod v jamo uredili skozi Ledenico, ki so jo z umetnim rovom povezali z Županovo jamo.
Nad breznom smo pripravili žičnico, nanjo fiksirali škripec z vlečno oz. "spuščevalno" vrvjo in vse je bilo nared za prve obiskovalce, ki pa so malo zamujali.
Sčasoma pa se je pred "vrati" nabrala kar lepa vrsta, tako, da smo počasi začeli tudi mi švicati. Eni malo bolj. Precej je bilo otrok, ki so bili nad spustom v brezno navdušeni. Varno nam je uspel tudi prvi spust v tandemu.
Tako čez palec smo nekje v treh urah v jamo spustili okoli 60 pogumnih obiskovalcev nekje od petega leta starosti pa navzgor. Skratka ni nam bilo dolgčas, njim pa tudi ne. Po končanem spustu smo odšli na zasluženo malico (Jošt, Gauda, Ementalec, ...) in preostali čas izkoristili še za lokostrelstvo ter prosto plezanje.Ker so šli "mladci" uživat na Sočo smo "težaško delo" morali opraviti "stari kozli". Povabilu TOD Županova jama smo se odzvali Uroš Mervič, Dejan Šenet, Mihael Rukše in Andrej Gašperič. Foto Mihael Rukše.
Zanimiva je tudi okolica Županove jame, ki ponuja veliko možnosti za pohode, rekreacijo in odkrivanje naravne in kulturne dediščine. Jama in protiturški tabor v bližini sta recimo na trasi evropske pešpoti E6 od Baltika do Sredozemlja.
Po ogledu jame nadaljujete pot proti Turjaku ali pa se krožno vrnete proti izhodišču. V obeh primerih je pot lahka in dolga okoli 15 km. Županovo jamo in bližnji turistični zanimivosti – Tabor nad Cerovim in Vodomčev gaj, pa povezuje učna pot Po sledeh vodomca. 5 km dolga in nezahtevna pot je primerna tudi za družine z otroki.
Pa za konec našega obiska Županove jame še ena zanimivost, ki pritegne ljudi, ki raziskujejo in obiskujejo kraje, kjer so bili za posamezne generacije posneti legendarni filmi. Ti obiskovalci so opremljeni z natančnimi podatki, fotografijami prizorišč in pogosto se tudi sami oblečejo v kostume svojih priljubljenih junakov in se seveda hočejo fotografirati ali posneti video prav na istih mestih kot njihovi junaki.
Posebna zanimivost pa je, da so dele nekaterih filmov posneli prav v Županovi jami, eden zelo znanih in priljubljenih je zagotovo- Kekčeve ukane, na spodnjem posnetku je prizor v Županovi jami na 34,07 minuti, na 1.02,04 itd.
V Županovi jami so posneli tudi dele nekoč zelo slavnega westerna- Old Surehand. Žal film, ki ga dodajam nima podnapisov, je pa "jamski prizor" na 1. 01, 57 minuti!
Sicer pa so na spletnem naslovu kraji, kjer so snemali nekoč priljubljene filme http://winnetou-filmplace.com/clanek/zupanova-jama
Skoraj na celotnem ozemlju današnje Slovenije in tudi onkraj meja najdemo številne tako imenovane kamnite osamelce. Mednje sodi tudi zanimivi skalni samotar Igla ali po domače Jegla, ki je že od leta 1948 zavarovan kot naravni spomenik. Igla stoji ob regionalni cesti med Lučami in Solčavo, v najožjem delu soteske, ki jo je Savinja vrezala med strmi pobočji Raduhe in Dleskovške planote. Ta znamenitost je 40 metrov visok skalnati osamelec; od matične stene ga loči 2 metra široka razpoka, ki spominja na šivankino uho. Skozi to špranjo je vse do leta 1894, ko so ob rečni strugi zgradili cesto, vodila edina pešpot do Solčave. O nastanku Igle govori stara legenda, po kateri naj bi v dolini živela ajdovska deklica, ki je bila tako velika, da je z eno nogo stala na Raduhi, z drugo na Veži in v reki Savinji prala perilo. Ko je nekega dne šivala srajco, se ji je v grobem platnu zlomila igla. Deklica se je razjezila in iglo vrgla v dolino; tam se je zapičila v breg in ostala v njem vse do danes. Iglo bomo spoznali v nedeljski reportaži, njen avtor je Milan Trobič.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Med nebom in zemljo, med pozabo in čudežem na planoti pri Vojskem čemi Gačnik. Potoček, ki se leno vlači po planoti se za robom spremeni v pošast s štirinajstimi slapovi. Marko Radmilovič ga je prvič v Nedeljski reportaži obiskal 6. avgusta 1991. Drugič ga obiskuje v nedeljo 13. avgusta 2017. Kaj se je vmes zgodilo, če sploh kaj, izveste v Nedeljski reportaži.
Na krasu, približno 2 kilometra od Komna, v obmejnem pasu torej, leži dremava vas, ki je ohranila skoraj vse značilnosti kraške vasi. Imenuje se Volčji Grad, vendar tam ni ne volkov ne gradu. Je pa veliko kamenja, od tistega, ki leži v naravi pa do tistega, ki ga je človek prekladal in uporabil pri oblikovanju obsežnega varovalnega zidu, suhih zidov, ki so obrobljali redke njive, za klesanje pilov, božjih znamenj torej, portonov, ki ga ima vsaka hiša, vodnjakov, cerkve in ne nazadnje svojih domovanj, torej hiš. Volčji grad se res prvič omenja v 14. stoletju, vendar pa je bilo to območje poseljeno tudi od 12. do 4. stoletja pred našim štetjem. Na osem stoletij predkrščanskega oziroma poganskega naselja opozarja predvsem 770 metrov dolg varovalni zid Debele Griže za katerega so porabili od 10 do 13 ton kamenja. Gre za eno najpomembnejših arheoloških najdb v tem delu Evrope, ki pa še ni raziskana v celoti. Gre za ostanke najpomembnejšega gradišča na naših tleh pa v vsem panonskem svetu. Jurij Popov si je ogledal vas in Debelo Grižo, se v sprehodil od portona do portona in od ene do druge mnogocelične hiše ter se pogovarjal z domačini o tem, kako so živeli nekoč in kako danes, o kmetijski in kamnoseški tradiciji kraja, ter o legendah povezanih z dokaj nenavadnim imenom. Vse kar je zvedel je strnil v Nedeljsko reportažo.
Vremska dolina je svet med Vremščico in Brkini, kjer reka Reka naplavlja rodovitno zemljo, preden ponikne v podzemni svet Škocjanskih jam. To je tudi največja slovenska slepa dolina, kjer so ljudje rodovitno zemljo namenili kmetijskim površinam, gručasta naselja pa postavili na višji obrobni svet. V preteklosti je Vremska dolina slovela tudi kot dolina mlinov in žag. Zaradi pogostih poplav, ki so zalivale mline in rušile jezove, pa so ti v prvi polovici prejšnjega stoletja začeli propadati. Zadnji delujoči je bil Dujčev mlin na Škofljah, ki je deloval vse do leta 1986.
Od javnih stranišč v rimski Emoni, metanja odplak skozi okna na temne mestne ulice v srednjem veku do velike gradnje kanalizacijskega sistema po velikonočnem potresu leta 1896 – zgodovino razvoja ljubljanskega kanalizacijskega sistema in delovanje moderne čistilne naprave je raziskala Darja Pograjc. V Nedeljski reportaži boste spoznali ljubljansko podzemlje, ki je prepleteno s 1.200 kilometri kanalizacijskih cevi, ki na dan »pogoltnejo« okoli 60 tisoč kubičnih metrov odplak iz Mestne občine Ljubljana ter iz primestnih občin: Brezovice, Horjula, Dobrove, Medvod, Polhovega Gradca, Škofljice in Dola pri Ljubljani.
Slovenija je pticam prijazen kraj, saj so ornitologi v dobrih devetdesetih letih opazovanja ptičjega sveta, na našem današnjem ozemlju zabeležili več kot 350 različnih vrst ptic, od tega jih približno 210 vrst tudi gnezdi. Nekatere stalno, nomadske pa občasno. Med njimi so tudi nekatere redke vrste, na primer veliki škurh, ki gnezdi največ na območju Cerkniškega jezera, drugod po Evropi pa ga skoraj ni več. Res pa je da je po nekaj stoletjih bivanja pri nas, zdaj to kritično ogrožena vrsta. Zanimiva je tudi sova kozača. Le pri nas so našli črne primerke. Tudi pri nas se dogaja, kar se povsod po svetu, da se nekatere vrste ptic umikajo zaradi sprememb v naravi, ki jih je naredil človek, pri nas predvsem najlepše – upijati, nekatere se pa krepijo, v mestih zlasti vrane in rumenonogi galebi. Slovenija je tudi prek obročkanja, letos mineva 90 let od začetka sistematičnega obročkanja (tudi med drugo svetovno vojno), povezana z dogajanjem v razvitem ornitološkem svetu in leži na križišču selitvenih poti. K nam prihajajajo na zimsko gnezdenje ptice s severa, iz Skandinavije, naše pa so si za »južne kraje« izbrale podsaharsko Afriko. Če se komu zdijo obročki nsilje nad pticami, naj povemo, da ne presegajo 3 % telesne mase ptiča in so zanj isto kot so za človeka ura, zapesnica ali prstan. Kar zadeva ogrožene vrste, pri nas ornitologi beležijo precejšen upad travniških ptic, saj je zanje vse manj hrane. Vedno je glavni razlog za odhajanje določenih vrst ptic pomanjkanje primerne hrane. Na travnikih je take hrane vse manj, koruza namreč ni primerna hrana, odganjajo pa jih tudi spremembe v košnji. O vsem tem in tudi o tem kakšni sta ekološka in sociološka kapaciteta slovenskega okolja, v oddaji Nedeljska reportaža Jurij Popova.
Že petintrideset let, se vsaki dve leti v vasi Škale pri Velenju zberejo nenavadni pogrebci. Ne objokujejo mrliča, temveč vas. Usoda, ali napredek, ali sla po materialnem, je pred desetletji potopila njihove domove. Nedaleč vstran se kopalci na vzorno urejenem jezeru ne zavedajo, da čofotajo nad kmetijami, gospodarskimi poslopji in travniki. Več v Nedeljski reportaži Marka Radmiloviča.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Mangartsko sedlo je priljubljeno izhodišče za številne pohodnike, zagrizene kolesarje in turiste.
Vse ima svoj začetek in včasih je potrebno nekaj začetkov, da se spletejo v kito skupnega začetka in rasti. Tako sta pred več kot desetletjem na Hrušici mož in žena z izrazitim socialnim čutom preskrbela mladim sobo za druženje in jo opremila tudi z računalniki, mladim pa prepustila, da se sami organizirajo. Korak je bil pomemben, zavedati so se začeli odgovornosti zase in jo živeti. Na to je čez kakšno leto eden izmed jeseniških policajev opozoril Ivanko Berčan, ki je takrat že delala z mladimi na cesti in snovala program Naj mladih ne vzgaja ulica. Vse skupaj je združila v Društvo za delo z mladimi v stiski Žarek. Pri tem je uporabila sovje bogate izkušnje v delu z mladimi, ki si jih je pridobila z delom v redovni skupnosti salezijank. Tako je združila dva začetka in nastala sta dva zelo kakovostna socialna programa – že omenjeni Naj mladih ne vzgaja ulica in Komuna skupnost Žarek, v kateri poteka zelo kakovosten program odvajanja od zasvojenosti z mamili. Soba na Hrušici je prerasla v dnevne centre, ki delujejo v vseh občinah zgornje Gorenjske in hišo v kateri je komuna za odvajanje zasvojenosti. Z mladimi, ki niso vključeni v druge programe primerne njihovim letom, kot jih izvajajo športna društva, šole in druge organizacije, se ukvarja pet zaposlenih in približno 50 prostovoljk in prostovoljcev članov jeseniškega Žarka. Društvo je vključeno v socialno mrežo, ki deluje na tem območju in je pri svojem delu učinkovito, zato pa tudi spoštovano. Juriju Popovu, ki je izkušnjo društva strnil v Nedeljsko reportažo, so med drugim povedali, da so njihova vrata odprta vsakomur, ki je mlad, ki si želi priti v prostore društva in spoštuje osnovna pravila, ki vladajo v programih.
Če imamo ljudje maturo, imajo reševalni psi, najbolj usposobljeni med vsemi lajajočimi štirinožci, mednarodni preizkus reševalnih parov v iskanju pogrešanih oseb v naravi na najvišjem nivoju oziroma IRO Mission Readiness Test, kar bi po naše lahko prevedli kot IRO preizkus pripravljenosti za opravljanje misij. Tretji mednarodni preizkus reševalnih parov v iskanju pogrešanih oseb v naravi na najvišjem nivoju je letos potekal v Ljubljani. Vseh udeleženih reševalcev je bilo kar 23, prišli pa so iz osmih držav. Na Policijski akademiji v Tacnu jih je med delom obiskal Jure K. Čokl.
Zemljevid Slovenije ima obliko kokoške, kot radi rečemo, in tam, kjer ima ta naša kokoška vrat, najožji del, leži Stara Gora, ki sodi v občino Sveti Jurij ob Ščavnici. Ta občina in istoimenski kraj z okolico nekateri imenujejo tudi slovenske ali vsaj prleške Atene. Predvsem zaradi številni znanih Slovencev in Slovenk, ki so močno zaznamovali zgodovino, kulturo in politiko širšega prostora.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
"Koliko letališč imamo v Sloveniji," je vprašanje na katerega vprašani praviloma odgovorijo napačno, kot na tisto o številu otokov. Med otoki po navadi pozabijo na Mariborski otok, med letališči pa na Mariborsko letališče. Mariborsko letališče je pravo letališče z vsem; s tablo "prihodi" in s tablo "odhodi" v angleščini, s stezo, kontrolnim stolpom in vsem kar spada zraven. Manjka le malenkost ali dve. Recimo letala in potniki. O zgodbi tega nenavadnega infrastrukturnega objekta v nedeljski reportaži, ki jo pripravlja Marko Radmilovič.
Mariborska Biotehniška šola je ena najstarejših skoraj neprekinjeno delujočih šol, ki pa je skozi čas kar nekajkrat zamenjala ime. Ne pa tudi vsebine. V svoji zgodovini je dala veliko slovečih imen stroke in v izročilu stare slave živi tudi podatek, da so se sadjarstva v Mariboru učili celo južni Tirolci in Bolgari. V tokratni Nedeljski reportaži bomo izmerili mladostni utrip šole, ki že skoraj poldrugo stoletje zaznamuje ločnico med mestom in podeželjem, kjer se, kot je nekoč ugotovil že Kajetan Kovič … »začne in neha drugi svet«.
V Nedeljski reportaži smo obiskali Center za komunikacijsko dostopnost in svetovanje o tehničnih prilagoditvah za osebe z okvaro sluha, ki deluje v prostorih Zveze društev gluhih in naglušnih Slovenije in Klicni center za osebe z okvaro sluha, ki deluje v okviru Združenja tolmačev za slovenski znakovni jezik. Kako izboljšati dostopnost in enakopravno vključenost oseb z okvaro sluha na vseh ravneh življenja, dela in prostega časa ter na kakšen način lahko te osebe dostopajo do informacij in komunikacij, je v oddaji raziskovala novinarka Petra Medved.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Prav zagotovo poznate Rakitno zaradi klimatskega Mladinskega zdravilišča, najbrž vam je znano tudi Rakitniško jezero in mogoče tudi to, da leži kraj na najvišjem kraškem polju. Najbrž pa se boste kar malce zdrznili, ko vam povemo, da je iz Rakitne pred skoraj 125 leti potoval v ladjedelnico v Trstu najdaljši znani jambor, ki so ga kdajkoli vozili po naših cestah. Tega je za popravilo svoje poškodovane 815-tonske jadrnice kupil takrat eden najbogatejših in najbolj znanih slovenskih ladjarjev v Trstu Henrik Angel Jazbec. Ta najdaljši jambor, ki je meril kar 64 metrov so posekali v okolici Rakitne in ga nato peljali skozi Begunje, Cerknico, Rakek, Planino, Studeno, čez Razdrto v Trst. Ta izjemni podvig rakitniških gozdarjev, sekačev in furmanov je leta 2013 spodbudil člane Turističnega društva Menišija, da so začeli zbirati podatke. Te so nato predali kolegom iz Rakitne, ki bodo ob obletnici potovanja jambora pripravili posebno slovesnost. O rakitniškem jamboru bomo govorili v oddaji Nedeljska reportaža, njen avtor je Milan Trobič.
Niso vse potice za pojest, nekatere so samo za gledat. Takšne so Ljubenske potice, ki v resnici sploh niso potice iz testa in makove, orehove ali pehtranove file. Te potice so za gledat in za žegnat, ko pa je ta obred opravljen jih razstavijo in predelajo v male križe, te pa postavljajo po hiši in okoli nje, da bi domačijo zavarovali pred slabimi silami. Tako je to, beseda pa teče o poticah ali cvetnonedeljskih butarah z Ljubnega ob Savinji. Ljubno torej ni le dežela flosarjev, teh ni več, pol stoletja pa je bila tod izhodiščna točka za prevoz lesa vse tja do Beograda in Črnega morja, tudi ne le dežela smučark skakalk ampak je tudi dežela potic. Cvetnonedeljske butare oziroma Ljubenske potice izdelujejo, takšne kot jih poznajo danes, že dobrih 130 let in ne gre za tradicijo, ki počasi odhaja v pozabo. Nasprotno, gre za tradicijo, ki se krepi v zavesti ljudi. Vsako leto ljudje vse več takšnih potic prinesejo k žegnanju. Ne bomo pretiravali, če zapišemo, da vsaka hiša na Ljubnem in v okolici izdela Ljubensko potico ali pa jo zanje naredi tisti, ki jo zna narediti. Kot bo pokazala Nedeljska reportaža Jurija Popova, poznajo tri vrste Ljubenskih potic, za izdelavo vsake pa je potrebna vrsta rokodelskih spretnosti in domače gradivo. In seveda domišljija, kajti Ljubenske potice so figuralne butarice. Domače pomeni, da mora material iz katerega so izdelane rasti v okolici doma. Na primer sedem vrst lesa iz katerega so narejeno Ljubenske potice.
Neveljaven email naslov