Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Pred II. svetovno vojno je bila to največja turistična jama na Slovenskem
Med Grosupljem in Turjakom, blizu vasi Velike Lipljene, leži sredi gozda zelo zanimiva kraška jama Županova jama, ki sodi med turistične jame in je opremljena z električno razsvetljavo. Danes jamo sestavljata dve med seboj povezani jami. Prva je Ledenica in so jo ljudje poznali že od nekdaj, saj je imela naravni vhod. Druga jama pa je brezno, ki so ga ljudje prav tako poznali, vendar niso vedeli, kaj se v njem skriva.
Obe jami sta takrat spadali pod občino Št. Jurij pri Grosupljem, župan pa je bil Josip Perme. Tega so zanimale skrivnosti globin, zato se je odločil, da bo preveril, ali sta obe jami med seboj povezani. Župan Perme je maja leta 1926 prepričal svojega soseda, vaškega krojača Antona Ogrinca, da sta šla s svojima 16-letnima sinovoma odkrivat podzemeljski svet.
Pogumneži so se spustili v brezno po lestvi, s seboj pa so imeli povsem osnovno opremo, od vrvi do sveč. Takrat povezave med breznom in jamo Ledenico niso našli. So pa odkrili nadaljevanje v drugi smeri in ta del se danes imenuje Velika dvorana. Danes jamo upravlja Društvo Županova jama, Turistično in okoljsko društvo Grosuplje, ki skrbi za vodenje in bogat nabor najrazličnejših programov v in ob jami. Jama je odprta ob koncih tedna, za skupine pa po dogovoru. Županovo jamo bomo spoznali v nedeljski reportaži.
V obdobju nekdanje skupne države SFRJ so jo imenovali tudi Taborska jama. To pa zato, pravijo, ker takrat ni bilo "zaželjeno", da bi jamo imenovali po "zasebniku, pa še županu povrhu". Po drugih razlagah pa so se takrat odločili za spremembo imena zato, ker je v bližini jame zelo znan protiturški Tabor nad Cerovim. Svoje ime- Županova, je jama dobila "nazaj" v 90-tih letih.
Najprej se vrnimo v čas odkrivanja Županove jame. Raziskovalci so po nekajurnem napornem plezanju odkrili nadaljevanje jame, v katerem so odkrili zanimivo in bogato kapniško okrasje. Pred njihovimi očmi se je odprl skrivnostni lesketajoči se svet kristalnih kapnikov najrazličnejših oblik in velikosti. Zato se je županu Josipu Permetu zdelo, da je vredno to podzemeljsko bogastvo pokazati tudi drugim in jamo urediti za turistični obisk. O tem odkritju je poročal tedanjemu Muzejskemu društvu v Ljubljani in prek njega navezal stik z jamarji iz Društva za raziskovanje jam Ljubljana.
Jamarji iz omenjenega društva so Županovo jamo izmerili in raziskali in kmalu so stekla tudi prva dela za pripravo vsega potrebnega za turistične obiske jame. In tako so že maja leta 1927 v jami sprejeli prve obiskovalce. O jami in njenih odkriteljih so obširno poročali v tedanjih časopisih, v katerih ne manjka primerjav s Postojnsko jamo. To pa je na neki način upravičeno. Županova jama je bila namreč na ozemlju Kraljevine SHS, Postojnska jama in Škocjanske jame pa so bile pod italijansko oblastjo. nam je povedal Damjan Viršek, predsednik društva Županova jama, Turističnega in okoljskega društva Grosuplje.
Vhod v jamo je skozi jamo Ledenico, ki je bila okoliškim prebivalcem znana že več stoletij. Opisoval jo je tudi J. V. Valvasor v svoji »Slavi vojvodine Kranjske« leta 1689. Domačini so jo uporabljali za skrivališče ob turških vpadih, kasneje pa tudi za shranjevanje ledu in živeža v poletnih mesecih, ko temperatura v spodnjem delu jame doseže le okoli 4 °C.
Jamski sistem Županove jame je dolg dobrih 700 metrov in ga danes sestavlja osem dvoran, sedem jih je urejenih za turistični obisk. Po jami je speljana krožna pot, obiskovalci pa lahko občudujejo najrazličnejše kapniške oblike, nam je povedala vodja programov v Županov jami Lučka Jere. V jami imajo posamezni deli zanimiva imena.
Iz Ledenice nas pot vodi po umetnem rovu v Srebrno dvorano, bogato s kristalnimi kapniki in sigastimi ponvicami. Naslednja je Permetova dvorana, v kateri je viden prvotni vhod skozi strop. Pot vodi naprej skozi Veliko dvorano s številnimi kapniškimi tvorbami v Blatno dvorano, kjer se nahaja najmogočnejši kapnik v jami, ki meri v obsegu 7 metrov. Strm rov nas pripelje v Matjaževo dvorano z najlepšim kapnikom v jami, imenovanim »Prestol kralja Matjaža«. Sledita še Zadnja dvorana z globokim breznom ter Igorjeva dvorana, ki pa je dostopna samo jamarjem.
Zanimivo je tudi živalstvo v jami, ki je prilagojeno na podzemeljsko življenje. Prebivalci podzemeljskega sveta so prilagojeni na temo in hladne razmere, ki vladajo v jami. Tu živijo jamske kobilice, polži jamničarji, jamski hrošči in več vrst netopirjev.
V društvu Županova jama, Turističnem in okoljskem društvu Grosuplje deluje kar nekaj članica in članov, predvsem kot prostovoljci, najbolj aktivnih je od 10 do 15 posameznikov in posameznic, med katerimi je kar nekaj vodičk in vodnikov po Županovi jami. Lučka Jere je odgovorna za jamsko vodniško službo.
Skrivnostni podzemni rovi kraške jame so pravi naslov za raziskovalnega duha. Otroke v jami še posebno navdušijo kapniki, ki jih vidijo povsem od blizu, jamski palčki v eni izmed dvoran, množica drobnih kristalčkov na kapnikih, pogosto je opaziti tudi netopirje. Posebno doživetje nastopi, ko ugasnejo vse luči.
Na eksperimentalnih delavnicah Jama LAB z netopirčkom Brankom otroci spoznavajo, kako nastaja kapnik, kdaj so se v apnenec vtihotapili fosili in kako netopirji zmorejo leteti v temi. Družinski ogledi Županove jame in delavnice potekajo v poletnem času redno ob sobotah, ter v drugih terminih.
Društvo Županova jama, Turistično in okoljsko društvo Grosuplje pripravlja tudi spuste v jamo v sodelovanju z izkušenimi jamarji iz Jamarskega kluba Novo mesto. Na spletni strani društva so zapisali:
Drugi spust v Županovo jamo, 17.6.2013
Leto je naokrog in zopet smo bili s strani TOD Županova jama povabljeni, da obiskovalcem Županove jame omogočimo malo drugačen vstop v jamo kot običajno. Obiskovalce naj bi spustili skozi prvotni vertikalni vhod v Županovo jamo - poimenovan kot Brezno pri Opolzkem kamnu. Kasneje so vhod v jamo uredili skozi Ledenico, ki so jo z umetnim rovom povezali z Županovo jamo.
Nad breznom smo pripravili žičnico, nanjo fiksirali škripec z vlečno oz. "spuščevalno" vrvjo in vse je bilo nared za prve obiskovalce, ki pa so malo zamujali.
Sčasoma pa se je pred "vrati" nabrala kar lepa vrsta, tako, da smo počasi začeli tudi mi švicati. Eni malo bolj. Precej je bilo otrok, ki so bili nad spustom v brezno navdušeni. Varno nam je uspel tudi prvi spust v tandemu.
Tako čez palec smo nekje v treh urah v jamo spustili okoli 60 pogumnih obiskovalcev nekje od petega leta starosti pa navzgor. Skratka ni nam bilo dolgčas, njim pa tudi ne. Po končanem spustu smo odšli na zasluženo malico (Jošt, Gauda, Ementalec, ...) in preostali čas izkoristili še za lokostrelstvo ter prosto plezanje.Ker so šli "mladci" uživat na Sočo smo "težaško delo" morali opraviti "stari kozli". Povabilu TOD Županova jama smo se odzvali Uroš Mervič, Dejan Šenet, Mihael Rukše in Andrej Gašperič. Foto Mihael Rukše.
Zanimiva je tudi okolica Županove jame, ki ponuja veliko možnosti za pohode, rekreacijo in odkrivanje naravne in kulturne dediščine. Jama in protiturški tabor v bližini sta recimo na trasi evropske pešpoti E6 od Baltika do Sredozemlja.
Po ogledu jame nadaljujete pot proti Turjaku ali pa se krožno vrnete proti izhodišču. V obeh primerih je pot lahka in dolga okoli 15 km. Županovo jamo in bližnji turistični zanimivosti – Tabor nad Cerovim in Vodomčev gaj, pa povezuje učna pot Po sledeh vodomca. 5 km dolga in nezahtevna pot je primerna tudi za družine z otroki.
Pa za konec našega obiska Županove jame še ena zanimivost, ki pritegne ljudi, ki raziskujejo in obiskujejo kraje, kjer so bili za posamezne generacije posneti legendarni filmi. Ti obiskovalci so opremljeni z natančnimi podatki, fotografijami prizorišč in pogosto se tudi sami oblečejo v kostume svojih priljubljenih junakov in se seveda hočejo fotografirati ali posneti video prav na istih mestih kot njihovi junaki.
Posebna zanimivost pa je, da so dele nekaterih filmov posneli prav v Županovi jami, eden zelo znanih in priljubljenih je zagotovo- Kekčeve ukane, na spodnjem posnetku je prizor v Županovi jami na 34,07 minuti, na 1.02,04 itd.
V Županovi jami so posneli tudi dele nekoč zelo slavnega westerna- Old Surehand. Žal film, ki ga dodajam nima podnapisov, je pa "jamski prizor" na 1. 01, 57 minuti!
Sicer pa so na spletnem naslovu kraji, kjer so snemali nekoč priljubljene filme http://winnetou-filmplace.com/clanek/zupanova-jama
887 epizod
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Pred II. svetovno vojno je bila to največja turistična jama na Slovenskem
Med Grosupljem in Turjakom, blizu vasi Velike Lipljene, leži sredi gozda zelo zanimiva kraška jama Županova jama, ki sodi med turistične jame in je opremljena z električno razsvetljavo. Danes jamo sestavljata dve med seboj povezani jami. Prva je Ledenica in so jo ljudje poznali že od nekdaj, saj je imela naravni vhod. Druga jama pa je brezno, ki so ga ljudje prav tako poznali, vendar niso vedeli, kaj se v njem skriva.
Obe jami sta takrat spadali pod občino Št. Jurij pri Grosupljem, župan pa je bil Josip Perme. Tega so zanimale skrivnosti globin, zato se je odločil, da bo preveril, ali sta obe jami med seboj povezani. Župan Perme je maja leta 1926 prepričal svojega soseda, vaškega krojača Antona Ogrinca, da sta šla s svojima 16-letnima sinovoma odkrivat podzemeljski svet.
Pogumneži so se spustili v brezno po lestvi, s seboj pa so imeli povsem osnovno opremo, od vrvi do sveč. Takrat povezave med breznom in jamo Ledenico niso našli. So pa odkrili nadaljevanje v drugi smeri in ta del se danes imenuje Velika dvorana. Danes jamo upravlja Društvo Županova jama, Turistično in okoljsko društvo Grosuplje, ki skrbi za vodenje in bogat nabor najrazličnejših programov v in ob jami. Jama je odprta ob koncih tedna, za skupine pa po dogovoru. Županovo jamo bomo spoznali v nedeljski reportaži.
V obdobju nekdanje skupne države SFRJ so jo imenovali tudi Taborska jama. To pa zato, pravijo, ker takrat ni bilo "zaželjeno", da bi jamo imenovali po "zasebniku, pa še županu povrhu". Po drugih razlagah pa so se takrat odločili za spremembo imena zato, ker je v bližini jame zelo znan protiturški Tabor nad Cerovim. Svoje ime- Županova, je jama dobila "nazaj" v 90-tih letih.
Najprej se vrnimo v čas odkrivanja Županove jame. Raziskovalci so po nekajurnem napornem plezanju odkrili nadaljevanje jame, v katerem so odkrili zanimivo in bogato kapniško okrasje. Pred njihovimi očmi se je odprl skrivnostni lesketajoči se svet kristalnih kapnikov najrazličnejših oblik in velikosti. Zato se je županu Josipu Permetu zdelo, da je vredno to podzemeljsko bogastvo pokazati tudi drugim in jamo urediti za turistični obisk. O tem odkritju je poročal tedanjemu Muzejskemu društvu v Ljubljani in prek njega navezal stik z jamarji iz Društva za raziskovanje jam Ljubljana.
Jamarji iz omenjenega društva so Županovo jamo izmerili in raziskali in kmalu so stekla tudi prva dela za pripravo vsega potrebnega za turistične obiske jame. In tako so že maja leta 1927 v jami sprejeli prve obiskovalce. O jami in njenih odkriteljih so obširno poročali v tedanjih časopisih, v katerih ne manjka primerjav s Postojnsko jamo. To pa je na neki način upravičeno. Županova jama je bila namreč na ozemlju Kraljevine SHS, Postojnska jama in Škocjanske jame pa so bile pod italijansko oblastjo. nam je povedal Damjan Viršek, predsednik društva Županova jama, Turističnega in okoljskega društva Grosuplje.
Vhod v jamo je skozi jamo Ledenico, ki je bila okoliškim prebivalcem znana že več stoletij. Opisoval jo je tudi J. V. Valvasor v svoji »Slavi vojvodine Kranjske« leta 1689. Domačini so jo uporabljali za skrivališče ob turških vpadih, kasneje pa tudi za shranjevanje ledu in živeža v poletnih mesecih, ko temperatura v spodnjem delu jame doseže le okoli 4 °C.
Jamski sistem Županove jame je dolg dobrih 700 metrov in ga danes sestavlja osem dvoran, sedem jih je urejenih za turistični obisk. Po jami je speljana krožna pot, obiskovalci pa lahko občudujejo najrazličnejše kapniške oblike, nam je povedala vodja programov v Županov jami Lučka Jere. V jami imajo posamezni deli zanimiva imena.
Iz Ledenice nas pot vodi po umetnem rovu v Srebrno dvorano, bogato s kristalnimi kapniki in sigastimi ponvicami. Naslednja je Permetova dvorana, v kateri je viden prvotni vhod skozi strop. Pot vodi naprej skozi Veliko dvorano s številnimi kapniškimi tvorbami v Blatno dvorano, kjer se nahaja najmogočnejši kapnik v jami, ki meri v obsegu 7 metrov. Strm rov nas pripelje v Matjaževo dvorano z najlepšim kapnikom v jami, imenovanim »Prestol kralja Matjaža«. Sledita še Zadnja dvorana z globokim breznom ter Igorjeva dvorana, ki pa je dostopna samo jamarjem.
Zanimivo je tudi živalstvo v jami, ki je prilagojeno na podzemeljsko življenje. Prebivalci podzemeljskega sveta so prilagojeni na temo in hladne razmere, ki vladajo v jami. Tu živijo jamske kobilice, polži jamničarji, jamski hrošči in več vrst netopirjev.
V društvu Županova jama, Turističnem in okoljskem društvu Grosuplje deluje kar nekaj članica in članov, predvsem kot prostovoljci, najbolj aktivnih je od 10 do 15 posameznikov in posameznic, med katerimi je kar nekaj vodičk in vodnikov po Županovi jami. Lučka Jere je odgovorna za jamsko vodniško službo.
Skrivnostni podzemni rovi kraške jame so pravi naslov za raziskovalnega duha. Otroke v jami še posebno navdušijo kapniki, ki jih vidijo povsem od blizu, jamski palčki v eni izmed dvoran, množica drobnih kristalčkov na kapnikih, pogosto je opaziti tudi netopirje. Posebno doživetje nastopi, ko ugasnejo vse luči.
Na eksperimentalnih delavnicah Jama LAB z netopirčkom Brankom otroci spoznavajo, kako nastaja kapnik, kdaj so se v apnenec vtihotapili fosili in kako netopirji zmorejo leteti v temi. Družinski ogledi Županove jame in delavnice potekajo v poletnem času redno ob sobotah, ter v drugih terminih.
Društvo Županova jama, Turistično in okoljsko društvo Grosuplje pripravlja tudi spuste v jamo v sodelovanju z izkušenimi jamarji iz Jamarskega kluba Novo mesto. Na spletni strani društva so zapisali:
Drugi spust v Županovo jamo, 17.6.2013
Leto je naokrog in zopet smo bili s strani TOD Županova jama povabljeni, da obiskovalcem Županove jame omogočimo malo drugačen vstop v jamo kot običajno. Obiskovalce naj bi spustili skozi prvotni vertikalni vhod v Županovo jamo - poimenovan kot Brezno pri Opolzkem kamnu. Kasneje so vhod v jamo uredili skozi Ledenico, ki so jo z umetnim rovom povezali z Županovo jamo.
Nad breznom smo pripravili žičnico, nanjo fiksirali škripec z vlečno oz. "spuščevalno" vrvjo in vse je bilo nared za prve obiskovalce, ki pa so malo zamujali.
Sčasoma pa se je pred "vrati" nabrala kar lepa vrsta, tako, da smo počasi začeli tudi mi švicati. Eni malo bolj. Precej je bilo otrok, ki so bili nad spustom v brezno navdušeni. Varno nam je uspel tudi prvi spust v tandemu.
Tako čez palec smo nekje v treh urah v jamo spustili okoli 60 pogumnih obiskovalcev nekje od petega leta starosti pa navzgor. Skratka ni nam bilo dolgčas, njim pa tudi ne. Po končanem spustu smo odšli na zasluženo malico (Jošt, Gauda, Ementalec, ...) in preostali čas izkoristili še za lokostrelstvo ter prosto plezanje.Ker so šli "mladci" uživat na Sočo smo "težaško delo" morali opraviti "stari kozli". Povabilu TOD Županova jama smo se odzvali Uroš Mervič, Dejan Šenet, Mihael Rukše in Andrej Gašperič. Foto Mihael Rukše.
Zanimiva je tudi okolica Županove jame, ki ponuja veliko možnosti za pohode, rekreacijo in odkrivanje naravne in kulturne dediščine. Jama in protiturški tabor v bližini sta recimo na trasi evropske pešpoti E6 od Baltika do Sredozemlja.
Po ogledu jame nadaljujete pot proti Turjaku ali pa se krožno vrnete proti izhodišču. V obeh primerih je pot lahka in dolga okoli 15 km. Županovo jamo in bližnji turistični zanimivosti – Tabor nad Cerovim in Vodomčev gaj, pa povezuje učna pot Po sledeh vodomca. 5 km dolga in nezahtevna pot je primerna tudi za družine z otroki.
Pa za konec našega obiska Županove jame še ena zanimivost, ki pritegne ljudi, ki raziskujejo in obiskujejo kraje, kjer so bili za posamezne generacije posneti legendarni filmi. Ti obiskovalci so opremljeni z natančnimi podatki, fotografijami prizorišč in pogosto se tudi sami oblečejo v kostume svojih priljubljenih junakov in se seveda hočejo fotografirati ali posneti video prav na istih mestih kot njihovi junaki.
Posebna zanimivost pa je, da so dele nekaterih filmov posneli prav v Županovi jami, eden zelo znanih in priljubljenih je zagotovo- Kekčeve ukane, na spodnjem posnetku je prizor v Županovi jami na 34,07 minuti, na 1.02,04 itd.
V Županovi jami so posneli tudi dele nekoč zelo slavnega westerna- Old Surehand. Žal film, ki ga dodajam nima podnapisov, je pa "jamski prizor" na 1. 01, 57 minuti!
Sicer pa so na spletnem naslovu kraji, kjer so snemali nekoč priljubljene filme http://winnetou-filmplace.com/clanek/zupanova-jama
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Pripoved o zaokroženi temi, zanimivih krajih in ljudeh, pa tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše. Razmišljanje o vsakdanjiku, včasih tudi potopis ali celo malce ironičen pogled novinarja na dogajanje okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom. Ob 14.30 na Prvem.
Že sredi devetnajstega stoletja najdemo prve omembe veselic, ki so takrat bile še narodno budniški, skoraj politični element. Sčasoma so veselice postale organizirana in predvsem sproščujoča nabirka, med katero so svoje finančno stanje izboljševala številna slovenska društva. Najbolj tradicionalno prostovoljna gasilska društva, zato se je za to vrsto zabave ob koncih tedna prijelo ime gasilska veselica. Gasilska veselica je fenomen slovenskega podeželja in je tako za urbane, pogosto preurbane medije, večkrat kraj in čas nerazumljivega, predvsem pa nebrzdanega veselja. Kako se veselice držijo v časih globalne epidemije, je poskušal razvozlati Marko Radmilovič, njegove ugotovitve pa boste slišali v Nedeljski reportaži.
Da je bil vinograd z obilnim pridelkom skozi stoletja vedno dragocenost, pripovedujejo številni zgodovinski zapisi in ohranjene umetniške stvaritve. Da se je zanimanje zanj med ljudmi in živalmi v času zorenja grozdja povečalo, je prav tako razumljivo, saj ne manjka pesniških stvaritev, ki slavijo "sladko grozdje", simbol blaginje in poželenja. Lastniki vinogradov so si za varovanje pred vsiljivci lastnega rodu omislili čuvaja vinogradov ali po štajersko "outarja", zoper ptičjo tatinsko nadlogo pa so si omislili ropotajočo napravo, ki jo poganja veter, in ji dali ime klopotec. Tako kot mlinček na vodi še danes pritegne otroke in njegova izdelava predstavlja prvi preizkus otroških ročnih spretnosti, tako je klopotec izziv za odrasle mojstre in tisti, ki znajo z lesom, so kot posebno mojstrstvo uveljavili izdelavo klopotcev. V tokratni Nedeljski reportaži se je Stane Kocutar ustavil na prireditvi postavitve klopotca na kmetiji Sončni raj na Vodolah nad Malečnikom pri Mariboru.
Krajinski park Kolpa je leta 1998 ustanovila Občina Črnomelj in se je takrat spopadal s poglavitno težavo, da občina razen ustanovitvenega akta in manjših ukrepov ni zmogla veliko več. Leta 2006 je ta krajinski park prevzela v zavarovanje in upravljanje država. Vlada je takrat sprejela ustanovitveni akt o krajinskem parku in akt o ustanovitvi zavoda, ki je kmalu zatem začel delati. Najpomembnejši del parka je reka Kolpa, ki ni znana le po čolnarjenju in kopanju, ampak je to tudi biotsko zelo bogata reka, saj v njej živi 38 vrst rib, od katerih jih je 9 vrst uvrščenih na rdeči seznam ogroženih vrst na ravni EU, 2 vrsti rib pa živita samo v reki Kolpi in nikjer drugje. Posebnost parka so suhi travniki, kraške vrtače, belokranjski steljniki in gozdovi. Polovica parka sodi v območje Nature 2000. Obiskovalci najdejo v parku 70 naravnih vrednot, 16 naravnih spomenikov in pa edini strogi naravni rezervat v Republiki Sloveniji. Vse te točke pa povezuje mreža pohodnih poti in te bomo spoznali v Nedeljski reportaži. Njen avtor je Milan Trobič.
Leta 1790 je francoski plemič Xavier de Maistre v Torinu preživljal hišni pripor. Iz ljubega dolgčasa se je lotil pisanja enega najbolj skromnih potopisov vseh časov in ga naslovil: Popotovanje po moji sobi. 130 let pozneje je njegovemu zgledu sledil Ambrož Kvartič in se za Nedeljsko reportažo podal na popotovanje po svoji pisalni mizi.
Pevska kultura je bistveni del slovenske kulture; pa ne le kulture. Petje, še posebej tisto v zboru, Slovenci razumemo kot del splošne omike in redki so tisti, ki ne poznajo, ali ne prepevajo temeljnih del naše glasbene tradicije. Dejstvo, ali ima pojoči posluh ali ne, pri tem ne igra bistvene vloge. Kar 3000 zborov, manjših vokalnih zasedb in ostalih pevskih družin deluje v Sloveniji, večina jih je združenih pod dežnikom Javnega sklada ljubiteljske kulture. Mnogi med njimi delujejo v težkih razmerah, mnogi med njimi vztrajajo že desetletja, nekateri so vrhunski, nekateri pa zgolj ljubiteljski. V Bovcu premorejo moški pevski zbor, ki letos praznuje svojo sedemdeset letnico To niti ni velika posebnost, mnogi slovenski pevski zbori imajo še daljšo tradiciji. Posebnost bovškega zbora je dejstvo, da ga že od ustanovitve vodi isti dirigent. Zgodbo o Danilu Durjavi in moškem pevskem zboru »Golobar« pripoveduje v Nedeljski reportaži Marko Radmilovič.
Služba za dostopnost programov RTV Slovenija skrbi za prilagoditev in dodatno opremo vsebin, ki nastajajo v programih RTV Slovenija, skladno s potrebami tistih gledalcev in poslušalcev, ki ne morejo brez težav spremljati rednega programa. Mednje sodijo poslušalci in gledalci z okvaro sluha ali vida, pa tudi tisti z določenimi kognitivnimi ovirami, kot je npr. motnja koncentracije. Ena od rednih oblik zagotavljanja dostopnosti zlasti televizijskih, to je vizualnih vsebin za gledalce z okvaro vida je zvočno opisovanje. Kako se je zvočno opisovanje pri nas razvijalo in kako danes nastajajo zvočni opisi na RTV Slovenija, boste izvedeli v Nedeljski reportaži.
Vsako leto se slovenski šesto- in devetošolci ob rednih šolskih obveznostih spoprimejo tudi z nalogami nacionalnega preverjanja znanja. Zdaj že nekajletni projekt Državnega izpitnega centra vedno znova prinese dragocen pogled v znanje, ki ga osnovnošolci odnesejo s sabo v življenje, ter v možnosti za izboljšave izobraževalnega procesa.
Med državnimi simboli je mogoče najbolj sprejeta himna, najbolj običajna pa zastava. In prav v povezavi z zastavo beležimo žalostno dejstvo, da smo Slovenci do njenega izobešanja precej brezbrižni. Medtem ko je uporaba državne zastave natančno zakonsko predvidena, pa je naš odnos do nje, tudi po tridesetih letih, še vedno skrivnosten. Na eni strani so javni deležniki obvezani k njenemu izobešanju, na drugi strani pa se zdi, da intimno še vedno ni vraščena v narodovo telo. Predvsem pa zastava globoko priča o našem domoljubju in prav o tej temi se Marko Radmilovič sprašuje v tokratni Nedeljski reportaži.
Ste vedeli, da imamo pri nas 90 vrst sesalcev in da je vsaka tretja vrsta sesalca netopir? Razstava Preživeti z netopirji v nekdanji šoli v Kančevcih je prva stalna razstava o netopirjih v Sloveniji. Nastala je v okviru projekta Gorička krajina v sodelovanju s tamkajšnjo župnijo, sofinancirata pa ga Republika Slovenija in Evropska unija iz Evropskega sklada za regionalni razvoj. Posebnost te razstave je, da lahko obiskovalci netopirje opazujejo tudi prek zaslona v obliki prenosa v živo iz kleti ali podstrešja, kjer bivajo. Kakšno je življenje netopirjev, kaj so njihove posebnosti, kakšen odnos imamo ljudje do te zaščitene vrste in kako jim škoduje svetlobno onesnaževanje, je v Nedeljski reportaži raziskovala Petra Medved.
Nedeljska reportaža se sprehaja po Motniku v Tuhinjski dolini; natanko tam, kjer se je pred 25 milijoni let sprehaljal tudi pritlikavi nosorog. Ta zadovoljen v svojem prazgodovinskem močvirju niti slutil ni, da bo nekoč poleg bogate zgodovine in kulturne dediščine tudi sam postal motniška krajevna znamenitost. Oddajo je pripravil Ambrož Kvartič.
Če sredi poletja naletite na plezalce, ki v skalnih previsih plezajo z derezami na nogah in s cepini v rokah, ni nič narobe ne z vami ne z njimi. Kar počnejo, je ena izmed najmlajših vej plezanja, imenovana orodno plezanje ali po angleško 'dry tooling'. Gre za zelo atraktivno in zelo naporno početje, ki ima tudi pri nas vedno več ljubiteljev in celo tekmovalce, ki nas v tej disciplini zastopajo na evropskih prvenstvih. Privežite se na vrv, v nedeljski reportaži z njimi pleza Jure K. Čokl.
Izmed dvesto dvanajstih slovenskih občinskih grbov jih enaindvajset krasijo ptice najrazličnejših vrst. Vsaka izmed teh pernatih znanilk lokalne identitete - naj gre za simbol, ki obstaja že od srednjega veka, ali pa za rezultat domišljije sodobnega časa - pa ima posebna pomen in zgodbo.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Pripoved o zaokroženi temi, zanimivih krajih in ljudeh, pa tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše. Razmišljanje o vsakdanjiku, včasih tudi potopis ali celo malce ironičen pogled novinarja na dogajanje okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom. Ob 14.30 na Prvem.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Drevo v prostoru je od najstarejših obdobij človeške zgodovine pomenilo nekaj posebnega, če pa je bilo zasajeno v urbanem okolju, pa še toliko bolj. Že od nekdaj pojmujejo drevo kot vertikalo, ki povezuje nebo in zemljo, in zato je spremljalo človeštvo kot tako imenovan - axis mundi, steber sveta ali kozmična os. Nekoč so zato drevesa zasajali ob upoštevanju simbolnih vidikov, danes pa jih zasajamo po drugačnih načelih, predvsem kot neko uporabno vrednoto. Danes je drevo sestavni del zelenih površin, kjer se rekreiramo, sproščamo in nam obogati naše vsakdanje življenje in izboljšuje življenjsko okolje. S tem, ko drevje vpliva na temperaturo in vlažnost zraka v mestu, zadržuje prašne delce, hrup, veter in padavinske vode, proizvaja kisik, zadržuje sončno sevanje in čisti zrak, pomembno prispeva h kakovosti bivalnega okolja ljudi, živali in rastlin v mestu. V oddaji Nedeljska reportaža bomo tako spoznali zanimiva drevesa, ki krasijo mestno središče Ljubljane. Avtor oddaje je Milan Trobič.
Pred nekaj dnevi je odstopila direktorica našega največjega socialnovarstvenega zavoda - Zavoda Hrastovec. Na ta način je impozantno grajsko poslopje, za zidovi katerega živijo osebe z motnjami v duševnem razvoju, vnovič prišlo v ospredje zanimanja javnosti. Ampak niso le kadrovske čistke pripeljale ta zavod v središče zanimanja. Njegova podružnica, grajsko poslopje gradu Cmurek, je zdaj že skoraj osem let domovanje Muzeja norosti. Gre za civilnodružbeno pobudo domačinov iz Trat, ki v širokem spektru svojih dejavnosti poskušajo tako stavbo kot okolico duhovno in materialno revitalizirati. Muzej norosti je v zadnjih mesecih medijsko izjemno prisoten in tudi dokumentarno-feljtonsko uredništvo se je v Nedeljski reportaži odpravilo v Slovenske gorice. Tam je bil Marko Radmilovič.
Zlati studenec je izvir čiste pohorske vode, ki je že pred več kot 2 tisoč leti napajala rimsko Petoviono – današnji Ptuj. Čeprav so o pomenu in zgodovinski vlogi tega izvira pisali že pred drugo svetovno vojno, so ga ob pomoči lastnice gozda, kjer se nahaja, in občine znova obudili člani domačega društva »Gremo naprej«. Prepričani so, da lahko izvir s svojo zgodbo postane atraktivna turistična točka ob vznožju Pohorja. Oddajo je pripravil Stane Kocutar.
Nedeljska reportaža se sprehaja po prostorih in okolici dvorca Gutenbuchel v Ravnah pri Šoštanju. Pred stotimi leti je bil ta skriti biser stavbne dediščine dom šoštanjskih industrialcev, družine Vošnjak; pred petdesetimi oddelek psihiatrične bolnišnice Vojnik; danes pa se z dogodki in razstavami ter ob pomoči lokalne skupnosti spet prebuja. Oddajo je pripravil Ambrož Kvartič.
Cirkus je krovni pojem, ki zajema umetnost in veščine ravnotežnostne in višinske akrobatike, žongliranja, klovnovstva in vsega vmes. Je pa cirkus tudi izjemno pedagoško orodje, ki uči vztrajnosti, odgovornosti in sodelovanja. Tujina se tega že zelo zaveda, Slovenija še ne. Ambrož Kvartič je za tokratno Nedeljsko reportažo spoznaval, kako dobro bi bilo, da bi vsak obvladal vsaj eno cirkuško spretnost.
Neveljaven email naslov