Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Letos mineva 40 let od odkritja najvišje ležeče turistične jame v naši državi
Leto 2021 bomo v Nedeljski reportaži začeli pod površjem Zemlje. Jamski svet je čisto svoj svet, pravijo jamarji, ki prizadevno raziskujejo to dimenzijo naše države. Da jim gre dobro, kaže podatek, da je v Sloveniji registriranih več kot 13.000 jam. Vsako leto jih na novo odkrijejo od 100 do 200. Razlog, da se bomo napotili v podzemlje, pa je tudi ta, da je bilo na pobudo Mednarodne speleološke zveze, ki ima sedež v Postojni, leto 2021 proglašeno za svetovno leto jam in krasa. V nadaljevanju bomo oboje združili in šli na radijski ogled Snežne jame na Raduhi.
Je najvišje ležeča turistična jama v naši državi, v kateri je – precej netipično za visokogorje – mogoče opazovati kraške pojave. Letos mineva 40 let od njenega odkritja. Leta 1981 je bil pri odkritju zraven tudi Darko Naraglav, član Jamarskega kluba Črni galeb iz Prebolda, ki jamo upravlja:
"Zadnji dan tabora, bila je nedelja, ko smo že odhajali, smo odkrili to udornico. V njej je bilo nekaj metrov snega, med snegom in skalno steno pa smo opazili razpoko, iz katere je močno pihalo in to je bil za nas neki pokazatelj, da so spodaj večji prostori. Sneg smo malo odkopali, spustili v jamo enega fanta, Polovičko, tako smo mu rekli, ker je bil tak bolj majhen, in dejansko ugotovili, da gre jama naprej noter. Prvi dan smo prišli do brezna in v tej veri smo odšli domov, ker s seboj nismo imeli opreme, da bi se lahko spustili vanj. Čez 14 dni smo šli spet gor. Trije so šli prej gor, da bi to brezno opremili. Ko smo prišli drugi, so oni že vriskali, ker se je že dejansko videlo, da gre jama naprej in ji ni konca. Do takrat, vsaj na naših tleh, česa takšnega še nismo doživeli."
Prvi del jame je mrtev, fosilen, kapniki zaradi prenizke temperature tam ne rastejo. Zato pa rastejo ledeni kapniki in ko so razmere primerne, nastanejo tudi ledeni stebri. V začetnem delu jame je t. i. praled. Jama oživi, ko temperatura zraste vsaj do treh stopinj in pol. Na to, da se nekaj dogaja, kažejo kapljice, ki so prisotne na kamnini:
"Vsak kapnik ima kapljico, kapljica pomeni življenje, pomeni rast. V tem delu jama oživi, kapniki se tvorijo, iz odlomljenih delov rastejo novi."
Jama je zanimiva tudi zato, "ker je prinesla nekatera zanimiva odkritja o geološki in kraški preteklosti našega ozemlja", pravi izr. prof. dr. Nadja Zupan Hajna z Inštituta za raziskovanje krasa. Njeni sodelavci so v jami nazadnje raziskovali jamsko mleko. Kapniki, na katerih se nahaja, so beli, mehki, v sigotvorni vodi so mikroorganizmi, ki so tudi v kravjem mleku.
Turistični del Snežne jame je dolg približno 600 metrov, celoten glavni rov 1400, skupaj pa so jamarji do zdaj izmerili več kot dva kilometra prostorov. Jamarskemu klubu Črni Galeb iz Prebolda sicer največ težav povzroča začetni del jame. Zaradi podnebnih sprememb se led v jami že nekaj let vztrajno znižuje, kar onemogoča dostop do jame oz. je zanj treba vsako leto poskrbeti na novo. Jamarje pa seveda vznemirja tudi še neodkrito – prepričani so, da Snežne jame še niso popolnoma raziskali.
894 epizod
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Letos mineva 40 let od odkritja najvišje ležeče turistične jame v naši državi
Leto 2021 bomo v Nedeljski reportaži začeli pod površjem Zemlje. Jamski svet je čisto svoj svet, pravijo jamarji, ki prizadevno raziskujejo to dimenzijo naše države. Da jim gre dobro, kaže podatek, da je v Sloveniji registriranih več kot 13.000 jam. Vsako leto jih na novo odkrijejo od 100 do 200. Razlog, da se bomo napotili v podzemlje, pa je tudi ta, da je bilo na pobudo Mednarodne speleološke zveze, ki ima sedež v Postojni, leto 2021 proglašeno za svetovno leto jam in krasa. V nadaljevanju bomo oboje združili in šli na radijski ogled Snežne jame na Raduhi.
Je najvišje ležeča turistična jama v naši državi, v kateri je – precej netipično za visokogorje – mogoče opazovati kraške pojave. Letos mineva 40 let od njenega odkritja. Leta 1981 je bil pri odkritju zraven tudi Darko Naraglav, član Jamarskega kluba Črni galeb iz Prebolda, ki jamo upravlja:
"Zadnji dan tabora, bila je nedelja, ko smo že odhajali, smo odkrili to udornico. V njej je bilo nekaj metrov snega, med snegom in skalno steno pa smo opazili razpoko, iz katere je močno pihalo in to je bil za nas neki pokazatelj, da so spodaj večji prostori. Sneg smo malo odkopali, spustili v jamo enega fanta, Polovičko, tako smo mu rekli, ker je bil tak bolj majhen, in dejansko ugotovili, da gre jama naprej noter. Prvi dan smo prišli do brezna in v tej veri smo odšli domov, ker s seboj nismo imeli opreme, da bi se lahko spustili vanj. Čez 14 dni smo šli spet gor. Trije so šli prej gor, da bi to brezno opremili. Ko smo prišli drugi, so oni že vriskali, ker se je že dejansko videlo, da gre jama naprej in ji ni konca. Do takrat, vsaj na naših tleh, česa takšnega še nismo doživeli."
Prvi del jame je mrtev, fosilen, kapniki zaradi prenizke temperature tam ne rastejo. Zato pa rastejo ledeni kapniki in ko so razmere primerne, nastanejo tudi ledeni stebri. V začetnem delu jame je t. i. praled. Jama oživi, ko temperatura zraste vsaj do treh stopinj in pol. Na to, da se nekaj dogaja, kažejo kapljice, ki so prisotne na kamnini:
"Vsak kapnik ima kapljico, kapljica pomeni življenje, pomeni rast. V tem delu jama oživi, kapniki se tvorijo, iz odlomljenih delov rastejo novi."
Jama je zanimiva tudi zato, "ker je prinesla nekatera zanimiva odkritja o geološki in kraški preteklosti našega ozemlja", pravi izr. prof. dr. Nadja Zupan Hajna z Inštituta za raziskovanje krasa. Njeni sodelavci so v jami nazadnje raziskovali jamsko mleko. Kapniki, na katerih se nahaja, so beli, mehki, v sigotvorni vodi so mikroorganizmi, ki so tudi v kravjem mleku.
Turistični del Snežne jame je dolg približno 600 metrov, celoten glavni rov 1400, skupaj pa so jamarji do zdaj izmerili več kot dva kilometra prostorov. Jamarskemu klubu Črni Galeb iz Prebolda sicer največ težav povzroča začetni del jame. Zaradi podnebnih sprememb se led v jami že nekaj let vztrajno znižuje, kar onemogoča dostop do jame oz. je zanj treba vsako leto poskrbeti na novo. Jamarje pa seveda vznemirja tudi še neodkrito – prepričani so, da Snežne jame še niso popolnoma raziskali.
Korošci imajo lastnost, ki jim jo lahko zavidamo vsi Slovenci pa tudi drugi narodi. Ko je treba, se znajo povezati in narediti stvari, ki bi jih sicer brez zapletov lahko pripravil le redko kdo. Letos jim je na začetku julija uspelo prirediti tekmovanje, ki sodi v sam vrh tako po organizacijski kot tudi po adrenalinski plati. Sanje tistih, ki so z gorskim kolesarjenjem Koroško postavili na zemljevid svetovne gorsko-kolesarske scene, so s tem dosegle svoj vrhunec. Korošci s sončne in tiste druge strani Karavank so organizirali gorsko-kolesarsko tekmovanje za svetovni pokal Svetovne enduro serije in povezali prav vse generacije, prebivalce, sosede in celo države. Da bi bila mera polna, so progo speljali tako, kakor je do zdaj ni nikoli še nihče na vsem svetu. To ni samo zgodba o nekem tekmovanju, ampak o ljudeh, ki dokazujejo, da se sanje lahko tudi uresničijo.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Slepim gibanje in orientacija v prostoru pomenita velik izziv, saj se morajo vseh poti, ki jih vsakdan uporabljajo, naučiti. Nekatere slepe po teh poteh vodi pes vodnik, ki jim omogoča varno in hitrejše gibanje. Pri nas imamo trenutno trideset psov vodnikov, ki dnevno opravljajo svojo nalogo. V današnji Nedeljski reportaži nas bo po mestu varno vodil pes vodnik slepih. Izšolan je tako, da slepemu pomaga premagovati ovire na njegovih vsakdanjih poteh, hkrati pa postane njegov družinski član in življenjski sopotnik. V oddaji bomo izvedeli, kakšno delo opravljajo ti psi, kakšne lastnosti morajo imeti, kako se šolajo, pa tudi to, kako ravnati, ko srečamo slepega s psom vodnikom in kako se morajo vesti lastniki drugih psov ob srečanju s psom, ki opravlja svojo službo. Oddajo je pripravila Petra Medved.
Star maln je leta 2016 kljub odmaknjenosti obiskalo 200 mladih Francozov. Ti so bili nad videnim zelo navdušeni, zato bodo letos obisk ponovili. Prvega avgusta jih bo tako Vrhniko obiskalo kar 750.
Že od tistih dob, ko je Krpan iz Vrha izrekel modro misel o Dunaju in prehranjevalnih navadah Kranjcev, je nastanitev na Dunaju posebna zgodba. Sploh za Slovence. In sploh v razmerah histeričnega in globalnega turizma. Na srečo imamo tam svoje zavetje. Svojo postojanko. Kako bi bilo lažje Kopitarju in Cankarju, Miklošiču in Plečniku, če bi poznali Korotan… O sprehodu po cesarskem mestu in predvsem o slovenskem hotelu, dijaškem domu in kulturnem centru Korotanu, bo tekla beseda v Nedeljski reportaži.
Že leta 1928 so se ustanovitelji Radijske postaje Ljubljana zavezali, da bo del vsakodnevnega programa nove radijske postaje glasba, in to prvovrstna glasba, ne glasba z gramofonskih plošč. Od najmanj 150 minut dnevnega predvajanja, je moralo biti najmanj 60 minut namenjeno glasbi. Da bi lahko ponudili takšno glasbo, sta bila ustanovljena Radio kvartet in Radio orkester, ki ga je sestavljajo 11 članov. To je bil torej začetek naše glasbene produkcije, vodja orkestra pa je bil violinist Kazimir Petrič. Tako se je začelo, kako pa je danes, po okroglih devetdesetih letih. To vprašanje je Jurij Popov zastavil sebi in sogovornikom iz Simfoničnega orkestra RTV Slovenija in Big Benda. Današnji glasbeniki so se usedli na stole, ki so jih prej zasedali mnogi drugi, ki so skozi igranje v enem ali drugem sestavu zgradili tudi odmevno zasebno glasbeno pot. Pa ne le to, oba sestava sta pomembno vplivala na razvoj in uveljavitev glasbe v našem kulturnem prostoru. Pravzaprav odločilno. Big Bend deluje neprekinjeno že od leta 1945, simfonični orkester od leta 1955. Gre za glasbena sestava, ki nista le po letih med starejšimi v širši evropski regiji, sta namreč tudi po svojem ugledu pomembna dejavnika tega prostora še danes. Danes je zlasti simfonični orkester mednaroden, saj v njem igra kar nekaj glasbenikov iz »tujine«, danes temu rečemo bolj ali manj združene Evrope. Kako so se znašli pri nas in v takšnem sestavu in kako je igrati v glasbenem sestavu s takšnim ugledom kot ga imata Big Bend in Simfonični orkester RTV Slovenija in seveda, kako je voditi takšno glasbeno produkcijo.
Na območju Slovenije je v času II. svetovne vojne strmoglavilo okoli 360 vojaških letal. Zaradi splošnega pomanjkanja materiala vseh vrst so njihovi ostanki kmalu postali lonci, strehe in še marsikaj drugega. Vendarle pa je marsikaj ostalo skritega tudi do danes. Tudi zgodbe, kako so se vsa ta letala znašla nad našo državo. Eden izmed lovcev na izgubljena letala je tudi nekdanji vrhunski alpinist Stanko Mihev, ki je do zdaj našel in dokumentiral že več kot 160 letal, ki so strmoglavila pri nas. Na lovu za nemškim lovskim letalom, ki je svojo pot končalo skoraj pri vrhu Nanosa, se mu je pridružil Jure K. Čokl.
Kava velja za najbolj priljubljen napitek na svetu. In ni jih malo, ki trdijo, da gre tudi za najbolj priljubljeno pijačo, po analogiji: »Lahko živim brez vode, brez kave pa ne!« Ob vseh presežnikih, ki jih napitek nudi, pa gre tudi za pomembno in predvsem globalno gospodarsko panogo. Ki kot mnoge gospodarske panoge v sebi skriva mnoga protislovja. O pravični trgovini, ki se je kot gibanje začela prav s kavo, smo že marsikaj slišali, a zanimivih tem o kavi je vedno dovolj. Nekatere, predvsem naše lokalno slovenske, je Marko Radmilovič poiskal na Festivalu kave, ki se je pred nekaj tedni odvijal na Celjskem sejmišču.
Kalce pri Logatcu so znamenito križišče, kjer se ceste odcepijo levo proti Idriji, desno proti Grčarevcu, Planini in Postojni, naravnost pa nas vijugava, skoraj gorska cesta popelje skozi obsežne hrušiške gozdove na Col in naprej v Ajdovščino. Ta smer je od nekdaj veljala za tako rekoč pravo avanturo, saj je že Janez Vajkard Valvazor zapisal, da je to divji, neobljuden in neudoben kraj, in da obsežni hrušiški gozdovi sežejo daleč tja v Turčijo. Ti samotni kraji pa so polni nevarnosti, ki prežijo na popotnike.
Vodnemu stolpu, ki leži na levem dravskem obrežju v starem mestnem jedru Maribora, je pred petdesetimi leti grozil potop. Zaradi gradnje elektrarn se je gladina Drave dvignila za več kot dva metra. Kazalo je, da bo renesančna utrdba iz sredine 16. stoletja za vedno izgubljena. Višji gradbeni tehnik Jože Požauko se s tem ni hotel sprijazniti. Zasnoval je za tiste čase skorajda znanstvenofantastični projekt in 1500 ton težki kamniti stolp dvignil za 260 centimetrov. Oddajo je pripravil Stane Kocutar.
Decembra bo minilo sto let od smrti največjega in verjetno najvplivnejšega slovenskega pisatelja Ivana Cankarja. Leto 2018 je tudi na nacionalnem nivoju razglašeno za Cankarjevo leto. Na Vrhniki, ki jo je veliki literat večpomensko označil za prečuden kraj, so v projekt jubilejnega leta vključeni tako rekoč vsi kulturniki. Tamkajšnja literarna pot nas popelje po Cankarjevi mladosti, na njej spoznavamo kotičke, ki so inspirirali pisateljeva literarna dela, se povzpnemo na Klanec siromakov, jo mahnemo čez Sveto Trojico in naposled zasluženo posrkamo skodelico kave. Pesnik, pripovednik in dramatik Ivan Cankar je bil poleg Zofke Kvedrove prvi, ki se mu je pri nas uspelo preživljati samo s pisanjem, svojih besedil ni popravljal, njegovim družbeno kritičnim mislim do današnjih dni ni pošla sapa. Tudi 100 let pozneje mnoge navdušuje in navdihuje, nekateri pa bi se mu tudi dandanes izognili v velikem loku. Po treh urah rekreativnega spoznavanja literarne preteklosti tudi avtor Nedeljske reportaže Bojan Leskovec Cankarja pozna bolje kot poprej.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Pred nekaj dnevi so svetovni mediji objavili drobno novičko, ki je šla mimo večine povsem neopažena. Eden vodilnih svetovnih proizvajalcev kitar je pred bankrotom. Novica sama po sebi ni nič posebnega, če ne bi šlo za glasbeni instrument, ki je v mnogočem oblikoval, oziroma določil dvajseto stoletje. Ali se kitara res poslavlja in kaj njen zaton pomeni za našo kulturo v najširšem pomenu besede? Kakšna je zgodba električne kitare, še sploh pri nas, kjer smo ta temni predmet poželenja z večjimi ali manjšimi mukami spravljali preko meja, ali celo izdelovali v domačih delavnicah?
Neveljaven email naslov