Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Dolomitne lutke so društvo, ki prenaša znanost med ljudi: “Če ljudje bolj razumemo pokrajino, v kateri živimo, jo bolj varujemo”
Ko prvič vidiš zapis Društvo dolomitne lutke, seveda pričakuješ, da se člani tega društva ukvarjajo z gledališčem, z lutkami, pa vendar to ni tako.
Dolomitne lutke so namreč ime geoloških struktur, ki nastajajo v kraških kamninah na stiku apnenca in dolomita.
Društvo ima svoj sedež na Bloški Polici, ki je nekako na sredini med tremi najbolj prepoznavnimi točkami: gradom Snežnik, Križno jamo in Cerkniškim jezerom. Kot so zapisali na svoji spletni strani, si prizadevajo za ohranjanje kulturne dediščine, varstvo narave, samooskrbo in sonaravni turizem med Notranjsko in Cerkljanskim. Zato izvajajo različne aktivnosti z omenjenih območij. Člani so ljubitelji narave, vedoželjni znanja in izkušenj prednikov, ki so bili močno povezani z naravo.
»Ljudje smo preprosti drobci narave. Naša moč je v sozvočju z njo. Tu je naše poslanstvo. Raziskujemo, stikamo, vohamo, opazujemo, prisluhnemo, odkrivamo, podoživljamo, obujamo in prenašamo znanje, jemo preprosto in zdravo, in to delimo z drugimi. To nas veseli in zanima. To nas samouresničuje. Skupaj rastemo, kot rastejo ljudje od rojstva do smrti, kot tudi drevesa, kapniki, zgodbe in gobe. Imamo dolgoletne izkušnje na področju raziskovanja in varovanja jam in krasa, opravljene izpite za jamarje, jamske vodnike po turističnih jamah in lokalne turistične vodnike. Že dve desetletji smo aktivni na področju regijskega turističnega vodenja, organizacij delavnic in dogodkov za različne ciljne skupine s področja turizma, samooskrbe ter varovanja narave in kulturne dediščine.«
Boris Kočevar
Ko se pripelješ do sedeža njihovega društva na Bloški Polici, je zanimivo, da stoji hiša na pomembnem križišču, kjer en krak vodi na Bloke, in potem na Dolenjsko, drugi pa pelje mimo Križne jame v starodavno mesto Lož in naprej proti Babnemu Polju. Ta lega je taka, kot da bi namigovala na to, da tu ne boš našel klasičnega turizma z znano turistično agencijo, ampak nekaj drugega.
Člani Društva dolomitne lutke so raziskovalci narave, ki verjamejo v harmonično sobivanje človeka, živali in rastlin. Prepričani so, da v vsakem človeku tli iskra raziskovalca, zato so za svoje obiskovalce pripravili zanimive dogodivščine in programe, ki jih popeljejo skozi naravo in kulturno dediščino Notranjske. Tu ne stavijo na množični instant turizem, ki ima za obisk turističnih točk točno odmerjen čas in se strogo drži programa. Njihova usmeritev je drugačna.
Predsednik in ustanovitelj Društva dolomitne lutke Matej Kržič, geograf in jamar, pravi, da ime društva kaže, da gre za neko drugačno ponudbo. Dolomitne lutke so namreč geomorfološki pojav v jamah in so nekaj posebnega. Vsakdo v jamah opazi predvsem jamsko okrasje, kapnike in mogoče kako jamsko žival, ali vodo, redkeje pa vidi dolomitne lutke. In tako je tudi pri njihovem društvu, ki je nekaj drugačnega, saj ponujajo drugačne programe.
"Člani društva smo ljubitelji narave, vedoželjni znanja in izkušenj naših prednikov, ki so bili močno povezani z naravo. Ljudje smo preprosti drobci narave. Naša moč je v sozvočju z njo. Tu je naše poslanstvo. Raziskujemo, stikamo, vohamo, opazujemo, prisluhnemo, odkrivamo, podoživljamo, obujamo in prenašamo znanje, jemo preprosto in zdravo in to delimo z drugimi. To nas veseli in zanima. To nas samouresničuje."
V Društvu dolomitne lutke so se usmerili v različne programe, te pa dopolnjujejo s povratnimi informacijami, ki jih dobijo od samih gostov.
Društvo dolomitne lutke hodi svojo pot, ki je sveža, drugačna. Prav zato je zanimiva in privlačna. Gost, obiskovalec, turist, ali kakor koli ga že imenujemo, pri njih ni samo številka, ampak navežejo z njim stik, ki je spodbuda za pisanje novih popotniških, raziskovalnih in drugih zgodb. Zanje velja reklo – Raziskujem, torej sem.
"Skupaj rastemo, kot rastejo ljudje od rojstva do smrti, kot tudi drevesa, kapniki, zgodbe in gobe. Imamo dolgoletne izkušnje na področju raziskovanja in varovanja jam in krasa, opravljene izpite za jamarje, jamske vodnike po turističnih jamah in lokalne turistične vodnike. Že dve desetletji smo aktivni na področju regijskega turističnega vodenja, organizacij delavnic in dogodkov za različne ciljne skupine s področja turizma, samooskrbe ter varovanja narave in kulturne dediščine."
889 epizod
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Dolomitne lutke so društvo, ki prenaša znanost med ljudi: “Če ljudje bolj razumemo pokrajino, v kateri živimo, jo bolj varujemo”
Ko prvič vidiš zapis Društvo dolomitne lutke, seveda pričakuješ, da se člani tega društva ukvarjajo z gledališčem, z lutkami, pa vendar to ni tako.
Dolomitne lutke so namreč ime geoloških struktur, ki nastajajo v kraških kamninah na stiku apnenca in dolomita.
Društvo ima svoj sedež na Bloški Polici, ki je nekako na sredini med tremi najbolj prepoznavnimi točkami: gradom Snežnik, Križno jamo in Cerkniškim jezerom. Kot so zapisali na svoji spletni strani, si prizadevajo za ohranjanje kulturne dediščine, varstvo narave, samooskrbo in sonaravni turizem med Notranjsko in Cerkljanskim. Zato izvajajo različne aktivnosti z omenjenih območij. Člani so ljubitelji narave, vedoželjni znanja in izkušenj prednikov, ki so bili močno povezani z naravo.
»Ljudje smo preprosti drobci narave. Naša moč je v sozvočju z njo. Tu je naše poslanstvo. Raziskujemo, stikamo, vohamo, opazujemo, prisluhnemo, odkrivamo, podoživljamo, obujamo in prenašamo znanje, jemo preprosto in zdravo, in to delimo z drugimi. To nas veseli in zanima. To nas samouresničuje. Skupaj rastemo, kot rastejo ljudje od rojstva do smrti, kot tudi drevesa, kapniki, zgodbe in gobe. Imamo dolgoletne izkušnje na področju raziskovanja in varovanja jam in krasa, opravljene izpite za jamarje, jamske vodnike po turističnih jamah in lokalne turistične vodnike. Že dve desetletji smo aktivni na področju regijskega turističnega vodenja, organizacij delavnic in dogodkov za različne ciljne skupine s področja turizma, samooskrbe ter varovanja narave in kulturne dediščine.«
Boris Kočevar
Ko se pripelješ do sedeža njihovega društva na Bloški Polici, je zanimivo, da stoji hiša na pomembnem križišču, kjer en krak vodi na Bloke, in potem na Dolenjsko, drugi pa pelje mimo Križne jame v starodavno mesto Lož in naprej proti Babnemu Polju. Ta lega je taka, kot da bi namigovala na to, da tu ne boš našel klasičnega turizma z znano turistično agencijo, ampak nekaj drugega.
Člani Društva dolomitne lutke so raziskovalci narave, ki verjamejo v harmonično sobivanje človeka, živali in rastlin. Prepričani so, da v vsakem človeku tli iskra raziskovalca, zato so za svoje obiskovalce pripravili zanimive dogodivščine in programe, ki jih popeljejo skozi naravo in kulturno dediščino Notranjske. Tu ne stavijo na množični instant turizem, ki ima za obisk turističnih točk točno odmerjen čas in se strogo drži programa. Njihova usmeritev je drugačna.
Predsednik in ustanovitelj Društva dolomitne lutke Matej Kržič, geograf in jamar, pravi, da ime društva kaže, da gre za neko drugačno ponudbo. Dolomitne lutke so namreč geomorfološki pojav v jamah in so nekaj posebnega. Vsakdo v jamah opazi predvsem jamsko okrasje, kapnike in mogoče kako jamsko žival, ali vodo, redkeje pa vidi dolomitne lutke. In tako je tudi pri njihovem društvu, ki je nekaj drugačnega, saj ponujajo drugačne programe.
"Člani društva smo ljubitelji narave, vedoželjni znanja in izkušenj naših prednikov, ki so bili močno povezani z naravo. Ljudje smo preprosti drobci narave. Naša moč je v sozvočju z njo. Tu je naše poslanstvo. Raziskujemo, stikamo, vohamo, opazujemo, prisluhnemo, odkrivamo, podoživljamo, obujamo in prenašamo znanje, jemo preprosto in zdravo in to delimo z drugimi. To nas veseli in zanima. To nas samouresničuje."
V Društvu dolomitne lutke so se usmerili v različne programe, te pa dopolnjujejo s povratnimi informacijami, ki jih dobijo od samih gostov.
Društvo dolomitne lutke hodi svojo pot, ki je sveža, drugačna. Prav zato je zanimiva in privlačna. Gost, obiskovalec, turist, ali kakor koli ga že imenujemo, pri njih ni samo številka, ampak navežejo z njim stik, ki je spodbuda za pisanje novih popotniških, raziskovalnih in drugih zgodb. Zanje velja reklo – Raziskujem, torej sem.
"Skupaj rastemo, kot rastejo ljudje od rojstva do smrti, kot tudi drevesa, kapniki, zgodbe in gobe. Imamo dolgoletne izkušnje na področju raziskovanja in varovanja jam in krasa, opravljene izpite za jamarje, jamske vodnike po turističnih jamah in lokalne turistične vodnike. Že dve desetletji smo aktivni na področju regijskega turističnega vodenja, organizacij delavnic in dogodkov za različne ciljne skupine s področja turizma, samooskrbe ter varovanja narave in kulturne dediščine."
Konec letošnjega septembra je zaživela Pot cistercijanov v Stični, del več kot 6300 kilometrov dolge mednarodne pohodniške poti, ki povezuje samostanske pokrajine šestih evropskih držav. To je projekt Cisterscapes, Cistercijanske pokrajine, v njem sodeluje 17 partnerjev iz petih držav, med njimi tudi Slovenije. Podrobno so preučili in raziskali sledi, ki jih je v kulturni krajini v dolgih stoletjih pustilo za seboj delovanje cistercijanov. Pobudniki tega projekta prihajajo iz Nemčije, okrožja Bamberg, v katerem je cistercijanski samostan Ebrach, s projektom pa so hoteli povezati evropske partnerje. Cistercijani so bili navzoči v Evropi že od srednjega veka, in to je bil že nekakšen začetek povezovanja evropske skupnosti. Pot cistercijanov v Stični v sklopu projekta cistercijanske pokrajine bomo spoznali v oddaji Nedeljska reportaža, njen avtor je Milan Trobič.
Pred kratkim sta odprtje v prestolnici dočakala dva kompleksa, ki sta dolgo razburjala javnost. Precej prahu sta pravzaprav dvigovala tudi njuna predhodnika. Ob tem se je v javnosti še bolj kot prej začelo razmišljati o gentrifikaciji in prevladujočih interesih kapitala – Ljubljana pri tem ni osamljen primer, podobno se dogaja ostalim zgodovinskim mestom v Evropi. Kako k temu prispevata prenovljeni Center Rog in prestižni stanovanjski kompleks Schellenburg, je vprašanje, s katerim smo se ukvarjali v zadnji Intelekti, v Nedeljski reportaži pa bomo pobliže spoznali eno izmed teh novosti – kompleks Schellenburg. Obiskala ga je Darja Pograjc, pa tudi preletela zgodovino prostora, ki ga ta kompleks zdaj zaseda.
Vse se je začelo z veliko ljubeznijo in vnemo poznavalca in zbiralca mineralov Zmaga Žorža iz Radelj ob Dravi, ki je pošteno prečesal Pohorje in Kozjak. Sled do davno tega zaprtega rudnika na Remšniku, kjer so pred dobrim stoletjem in pol natopili še okoli 70 kg srebra na leto, je odkril v graških arhivih. Tako je bila odrta pot do izjemnega bogastva mineralov. Ti so na ogled v muzeju na Remšniku. Tja nas bo popeljala Nedeljska reportaža, ki jo je pripravil Stane Kocutar.
V Nedeljski reportaži se bomo odpravili na pot, na kateri je brez sodelovanja, logike in kančka igrivosti težko uspeti oziroma bolje rečeno priti na svobodo. V ljubljanskem Enigmariumu smo obiskali sobo pobega. V Sloveniji je bila prva odprta leta 2014, ta hip jih pod omenjeno znamko deluje 20, ki jih je letos obiskalo že približno deset tisoč igralcev. Kaj so sobe pobega in kako so se razvile tudi v vrhunsko izkušnjo, je raziskoval Aleš Ogrin. Slišali boste še, kako je potekalo reševanje iz podmornice oziroma kako povodnemu možu vrniti glavo in Urški srce.
Zbirateljstvo je ena skritih slovenskih strasti. Število zbiralcev glede na število prebivalcev mora biti v samem svetovnem vrhu. Slovenci zbiramo vse, kar je mogoče zbirati. Nekatere stare zbiralske strasti, kot so recimo znamke, prtički ali kemični svinčniki, so se z vzponom novih tehnologij nekoliko umirile, prišle pa so mnoge nove. Ob klasičnih, kot so motorna kolesa, kmetijski stroji ali etnološki predmeti, pa obstaja pri nas tudi nekaj skrajno nenavadnih zbirk. Recimo zbirka figuric iz »Kinder jajčk«! A verjetno je zastavonoša neobičajnih zbiralskih predmetov zbirka tisočih medvedkov, ki jo je skozi leta zbral Bor Sojar Voglar. V teorijo in prakso plišastega medvedka se je v Nedeljski reportaži potopil Marko Radmilovič.
Nedeljska reportaža se skupaj z njenima snovalcema, Danajo Kek in Simonom Trampušem, sprehaja po gozdni učni poti na Golem Brdu - Pustolovščini koconogega čuka Valentina.
Lani so ob koncu tedna gozdov in tedna vseživljenjskega učenja v Zeliščarskem centru JV Slovenije v Zagradu odprli prvo gozdno knjižnico v Sloveniji, ki je bila zgrajena v okviru projekta Herbalium ‒ prostor narave, zdravja in dobrega počutja, ki ga je organizirala občina Škocjan na Dolenjskem. V sklopu tega projekta so uredili tudi gledališče v gozdu, čutno gozdno pot, geološki stolpec, energijski krog, učni čebelnjak in lesena gibalna igrala. Tako je nastala gozdna učilnica, v kateri so za posamezne točke uporabili material iz okolice. Ponekod pa so tudi zasadili avtohtone drevesne vrste, zelišča in medovite rastline. Kot nadgradnja in dopolnilo je, kot smo omenili, nastala tudi gozdna knjižnica. V njej prevladujejo knjige o naravi, gozdu in tudi osebni rasti in samooskrbi. Projekt Herbalium in gozdno knjižnico bomo spoznali v oddaji Nedeljska reportaža, njen avtor je Milan Trobič.
Gasilske veselice obstajajo skoraj tako dolgo kot gasilstvo samo. Njihov namen in izvedba sta se skozi leta spreminjala, a v očeh lokalne skupnosti ta dogodek ostaja predvsem priložnost za druženje in izkazovanje podpore pogumnim dekletom in fantom, ki prostovoljno rešujejo življenja in premoženje. Predvsem pa je tudi v ozadju takega dogodka duh prostovoljstva in usklajenega dela za lokalno skupnost, ki mu neizprosni čas, v katerem živimo, ne pride do živega. V ozadje veselice v malem kraju na obrobju Ljubljane se je v oddaji Nedeljska reportaža podal Jure K. Čokl.
V Dornavi pri Ptuju so pred sedemdesetimi leti ustanovili zavod, ki je skrbel za invalidno mladino. Na začetku se je zavod imenoval, vsaj za današnje standarde, precej brutalno: »Dom za duševno defektno mladino«. V sedemdesetih letih je prerasel v sodoben zavod za usposabljanje, delo in varstvo, ki je dobil ime po tragično preminulem prvem direktorju dr. Marijanu Borštnarju. Dolga desetletja je bil dom zavoda »baročna graščina Dornava« ter kot takšen tudi simbol odnosa do hendikepa pri nas, ki pa so ga začeli v devetdesetih letih prejšnjega stoletja počasi prazniti. Do dokončne preselitve na novo, sodobno in vrhunsko opremljeno lokacijo, prav tako v Dornavi, pa je prišlo pred približno dvema desetletjema. V zavodu se ukvarjajo, ob mnogih tradicionalnih metodah pomoči in terapije invalidnim osebam, tudi z manj konvencionalnimi prijemi. Eden izmed njih je tudi delovanje pevske skupine pod vodstvom kreativnega terapevta Davida Vezjaka. Zbor Belkanto je na vaji obiskal Marko Radmilovič.
Nočni tek Ljubljanica je letos privabil 285 tekačic in tekačev, ki so se pomerili na 5- in 10-kilometrski razdalji. Gre za eno izmed številnih tekaških prireditev v Sloveniji in vse pogostejšo obliko nočnega teka. Tek po nočnih ljubljanskih ulicah in nabrežjih je posebno doživetje, ki pa se ne more primerjati s tekom v naravi ali z največjim tekaškim praznikom pri nas- Ljubljanskim maratonom. Miha Žorž se je podal na daljšo preizkušnjo skupaj z nekaterimi tekači iz tekaške skupine Urbani tekači, ki jo vodita Jasmina Kozina Praprotnik in Urban Praprotnik. Več o skupinski tekaški vadbi v tokratni Nedeljski reportaži.
Zbiranje gramofonskih plošč je prav posebna strast. A tudi poslušanje gramofonskih plošč je svojevrsten obred in izkušnja. Držanje ovitka in opazovanje njegove likovne podobe, medtem ko se plošča vrti na gramofonu, igla pa prasketaje potuje po tankih zarezah zvočnega zapisa in ob nežnem pokljanju predvaja izbrano glasbo, je prizor, ki marsikomu vzbuja občutek nostalgije. V aprilski Nedeljski reportaži se je Miha Žorž podal po poti gramofonskih plošč in v za marsikoga že izgubljenem času našel povsem aktualne poglede. Ljubezen do plošč je namreč ljubezen do glasbe. Še vedno.
Nekatere slovenske kmetije so se že pred leti odločile za smer, ki se ji strokovno reče »dopolnilna dejavnost«. Gre za oblike dela na kmetiji, ki niso nujno povezane z neposredno kmetijsko proizvodnjo, pa vendar izražajo duha slovenskega kmetstva v najlepši luči. A med »dopolnilnimi dejavnostmi« je prav malo takih, ki bi poudarile tudi ustvarjalno dušo ne le kmetij, temveč slovenskega podeželja na splošno. V Nedeljski reportaži se odpravljamo na kmetijo Leber-Vračko v Juriju ob Pesnici, na kateri gospodarica Alenka svoj dom, pa tudi bližnjo okolico, razveseljuje in olepšuje s številnimi izdelki, ki v mnogočem presegajo ljudsko ustvarjalnost in so plod vrhunskega oblikovanja.
V tokratni Nedeljski reportaži se odpravljamo na morje. In to dobesedno: v začetku meseca smo se odpravili v Izolo na poletno šolo jadranja in se mladim jadralcem Jadralnega kluba Burja pridružili na poletnem počitniškem treningu. V klubu skrbijo tako za tiste, ki se na jadrnice in morje šele navajajo, kot za mlade, ki že tekmujejo na regatah. Kako mladi jadralci iz Jadralnega kluba Burja preživljajo poletje, v katerem vetru najraje jadrajo, kakšne so njihove jadrnice in kako jih je spremljati na motornem gumijastem čolnu?
V Gdansku na Poljskem bo med 5. in 9. septembrom potekalo največje tekmovanje za mlade strokovnjake Euroskills. Gre za prestižno evropsko tekmovanje mladih strokovnjakov, starih med 18 in 25 let, mladi pa na njem tekmujejo v več kot 40 različnih panogah. To je največji dogodek na področju poklicnega izobraževanja in pomembno prispeva k ugledu poklicnih panog, ki v zadnjem času izgubljajo zanimanje. Slovenijo bo na tekmovanju zastopalo 12 tekmovalcev, ki bodo svojo strokovnost in spretnosti pokazali v devetih panogah oziroma kategorijah, udeležili se ga bodo v okviru Centra za poklicno izobraževanje. V Nedeljski reportaži, ki jo je pripravil Aleš Ogrin, se odpravljamo v šolske delavnice Šolskega centra Škofja Loka. S tekmovalcem v stavbnem mizarstvu Janom Kožuhom in mentorjem Jožetom Jarcem bomo predstavili, kako potekajo priprave na to veliko tekmovanje.
Ena izmed zabav poletnih dni so v zadnjem desetletju postali »koruzni labirinti«. Čeprav je o teh spreminjajočih se postavitvah v medijih najti čez glavo zapisov, se šele Nedeljska reportaža Marka Radmiloviča pogumno in celostno odpravlja v koruzni labirint. To pa ne pomeni, da bo našla tudi pot iz njega. Koruzni labirinti namreč upoštevajo dolgo tradicijo teh osupljivih poti, ki koreninijo pri samem vodnjaku človeške civilizacije. Kar se zdi kot skromna poletna zabava, je v resnici tisočletja stara kultura, v kateri je izgubljanje ali le sprehod po blodnjaku veliko več kot samo kratkočasje za vso družino.
Na obalnem območju, predvsem pa v njegovi okolici, je več kot 150 različnih tematskih poti. Od pohodnih, konjeniških, planinskih do kolesarskih, to pomeni, da je to območje še toliko pomembnejše za rekreacijo, dejavno preživljanje prostega časa in turizem na splošno. Tako je recimo pred več kot desetimi leti Mestna občina Koper v okviru projekta LAS skupaj z obalnim planinskim društvom identificirala 15 tematskih pohodnih poti. Od teh je bilo devet pohodnih, pet kolesarskih in ena učna pot. Vse te poti so uredili, očistili in označili z enotnimi informacijskimi tablami. Izdali so tudi različno promocijsko gradivo, od načrtov do zgibank. Glavni kriterij izbora tematskih poti je bil ta, da so te poti geografsko razpršene po celotnem koprskem podeželju. Pozneje so izbor teh poti ob pomoči drugih projektov LAS še dopolnjevali. V Nedeljski reportaži bomo spoznali eno izmed teh tematskih poti, ki ima izhodišče v Dekanih, avtor oddaje je Milan Trobič.
V slikoviti alpski dolini Radovne stoji Pocarjeva domačija, v katero je zgodovina več kot tristo let nalagala zgodbe in predmete, zaradi katerih je danes to kulturni spomenik državnega pomena in eden od biserov kulturne dediščine Triglavskega narodnega parka.
Tretji vikend v juniju je v Pliskovici potekal festival kamna. Šlo je za 7. izdajo te prireditve, kjer v ospredje stopi zapostavljena, težka, a vseeno impresivna umetniška obrt: kamnoseštvo. Čeprav se je na prireditvi predstavljalo več različnih rokodelcev in je bilo poskrbljeno tudi za bogat spremljevalni program, je glavno besedo imel kamen. V Pliskovici je namreč potekalo tekmovanje mladih kamnosekov, predizbor državnega kamnoseškega prvenstva. O tekmovanju, kamnoseštvu in festivalu v idilični vasici na Krasu, izvemo več v Nedeljski reportaži. »Projekt sofinancirata Republika Slovenija, Ministrstvo za vzgojo in izobraževanje in Evropska unija – NextGenerationEU.«
Nedeljska reportaža predstavlja številne podrobnosti in zanimivosti o pomenu, izobešanju in izdelavi slovenskih državnih zastav.
Ob skoraj pozabljeni vasi Radmožanci, ki leži med Lendavo, Dobrovnikom in obema Polanama, je gozd. Domačini mu pravijo Črni log. In v tem gozdu se je pred več kot sedmimi desetletji zgodil nenavaden dogodek. Vaški pastir se je vrnil s paše goveje živine in domačinom zaupal, da se mu je nad hrastom v gozdu prikazala Marija. Tako se je začela zgodba prekmurskega Lurda, ki še danes ni čisto priznana, pojasnjena ali širše znana. V Radmožance se je z Nedeljsko reportažo odpravil Marko Radmilovič.
Neveljaven email naslov