Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Poglejska cerkev ni stavba, ampak je jama oziroma skalni spodmol z manjšo votlino na obrobju vasi Poljšica pri Zgornjih Gorjah
Za popotnico današnji oddaji smo izbrali zapis Turističnega društva Gorje: navdih pri stvarjenju krajev, varno položenih v vznožje Julijcev, obdanih z gozdnim zelenjem Pokljuke in Mežakle, je moral biti zares veličasten. Sredi tega stvarstva so kot v zelenje skrbno izdelanih jaslic položene vasi, pripadajoče gorjanski fari in občini. Dominanten zvonik farne cerkve sv. Jurija se prišleku pokaže že od daleč, torej se ni pretirano čuditi, če se najbolj prepoznavna pesem, ki pritiče Gorjam, imenuje U Gorjah zvoni, da se turn maje. Pa imenovani zvon farne cerkve še zdaleč ni zadnji, po katerem bi bili ti kraji prepoznavni daleč naokoli, tu so namreč Godba Gorje, Alpski kvintet in znani kravji zvonci, ki pripovedujejo o tod živeči stari zvončarski obrti in živini, ki ob času popase gorjanskim vasem pripadajoče pokljuške planine. Že dandanašnji bistre vode so nekoč gnale kolesja vzdolž reke Radovne posejanih žag, mlinov in kovačij, vse do naravnih tesni, vrezanih med Homom in Borštom, kjer se silna moč vode ujame v soteski, imenovani Vintgar. Ja, prav zares, kot je nekoč dejal Ivan Godec:
"Ne potrebuje velike domišljije in slepečega olepšavanja oni, ki opisuje divne kraje po naši Gorenjski. Zapiše naj samo to, kar vidi navaden opazovalec, pa bo gotovo zadosti."
Najstarejša dokazana poselitev v Gorjah spada v mlajši del starejše kamene dobe. Arheologi so namreč v jami nad Poljšico, ki ji pravimo Poglejska cerkev, našli kamnito orodje. In prav Poglejsko cerkev bomo predstavili v današnji Nedeljski reportaži.
Tomaž Bregant je strokovni vodja v Turističnem društvu Gorje.
Dr. Milan Sagadin je upokojeni konservator svetnik.
Judita Lux, arheologinja konservatorka, Zavod za varstvo kulturne dediščine, Organizacijska enota Kranj.
Ime Gorje pomeni, da so ti kraji gor, so visoko. Gorjanske vasi so zadnje večje vasi pod Triglavom. Imena vasi so stara in so nastala predvsem po imenih okoliških hribov. Višelnica se imenuje tako, ker je višje od središča, Zatrata, ker je za trato, Poljšica, ker je za poljem, Podhom, ker je pod hribom Hom, Krnica, ker leži v tipični ledeniški obliki krnici.
Gorje obsegajo skupaj enajst vasi, poleg že naštetih še Zgornje Gorje, ki veljajo za nekakšno središče Gorij, sledijo Spodnje Gorje, ki so po površini in številu prebivalcev največje, Mevkuž, Radovna, Perniki, Spodnje Laze, Zgornje Laze in Grabče.
Kaj sploh je Poljšiška ali Poglejska cerkev? To je jama oziroma skalni spodmol z manjšo votlino na obrobju vasi Poljšica pri Zgornjih Gorjah. To naravno votlino je ob svojem umiku izdolbel Triglavski ledenik.
Arheologi so v njej našli človekovo orodje, kar dokazuje obstoj pračloveka v Triglavskem pogorju pred poljedelskimi kulturami. Najdbe segajo v mlajši del starejše kamene dobe (okvirna starost od 13.000 do 11.000 let pred sedanjostjo). To naj bi bila najstarejša najdba bivanja človeka na tem koncu Slovenije. Ob izkopavanju so našli tudi bronast kovanec in bronast prstan iz poznejšega časa naseljevanja starih Slovanov.
Poglejska cerkev je ena prvih zaščit ljudi pred različnimi zunanjimi nevarnostmi. To se v jami kaže vse od mlajšega paleolitika dalje. Skromne najdbe iz rimske dobe, zgodnjega srednjega veka in ob izkopavanjih ugotovljene sledi utrjevanja vhoda, najverjetneje z leseno palisado in obrambnim jarkom, pa nakazujejo, da so jamo obiskovali in jo uporabljali za zaščito tudi pozneje. Dr. Milan Sagadin, upokojeni konservator svetnik, nam je v oddaji povedal tudi, kakšna je bila širša arheološka podoba Gorenjske.
Poglejska cerkev je registrirana kulturna dediščina, nam je povedala Judita Lux, arheologinja konservatorka z Zavoda za varstvo kulturne dediščine Organizacijske enote Kranj.
Člani Turističnega društva Gorje so uredili tudi dostop do Poglejske cerkve, in prav ta dostop ponuja zanimive poglede na bližnjo in daljno okolico blejske kotline, planot Mežakle in Pokljuke in dolino reke Radovne.
Kot nam je povedal Tomaž Bregant, si v društvu želijo, da bi Poglejska cerkev postala osrednji prostor za različne prireditve na prostem. Lani zaradi epidemičnih razmer prireditev niso mogli organizirati. Med lanskim adventom pa so v sodelovanju s Kulturnim društvom Gorje postavili jaslice in jih osvetlili. To so v preteklosti počeli tudi sami krajani.
890 epizod
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Poglejska cerkev ni stavba, ampak je jama oziroma skalni spodmol z manjšo votlino na obrobju vasi Poljšica pri Zgornjih Gorjah
Za popotnico današnji oddaji smo izbrali zapis Turističnega društva Gorje: navdih pri stvarjenju krajev, varno položenih v vznožje Julijcev, obdanih z gozdnim zelenjem Pokljuke in Mežakle, je moral biti zares veličasten. Sredi tega stvarstva so kot v zelenje skrbno izdelanih jaslic položene vasi, pripadajoče gorjanski fari in občini. Dominanten zvonik farne cerkve sv. Jurija se prišleku pokaže že od daleč, torej se ni pretirano čuditi, če se najbolj prepoznavna pesem, ki pritiče Gorjam, imenuje U Gorjah zvoni, da se turn maje. Pa imenovani zvon farne cerkve še zdaleč ni zadnji, po katerem bi bili ti kraji prepoznavni daleč naokoli, tu so namreč Godba Gorje, Alpski kvintet in znani kravji zvonci, ki pripovedujejo o tod živeči stari zvončarski obrti in živini, ki ob času popase gorjanskim vasem pripadajoče pokljuške planine. Že dandanašnji bistre vode so nekoč gnale kolesja vzdolž reke Radovne posejanih žag, mlinov in kovačij, vse do naravnih tesni, vrezanih med Homom in Borštom, kjer se silna moč vode ujame v soteski, imenovani Vintgar. Ja, prav zares, kot je nekoč dejal Ivan Godec:
"Ne potrebuje velike domišljije in slepečega olepšavanja oni, ki opisuje divne kraje po naši Gorenjski. Zapiše naj samo to, kar vidi navaden opazovalec, pa bo gotovo zadosti."
Najstarejša dokazana poselitev v Gorjah spada v mlajši del starejše kamene dobe. Arheologi so namreč v jami nad Poljšico, ki ji pravimo Poglejska cerkev, našli kamnito orodje. In prav Poglejsko cerkev bomo predstavili v današnji Nedeljski reportaži.
Tomaž Bregant je strokovni vodja v Turističnem društvu Gorje.
Dr. Milan Sagadin je upokojeni konservator svetnik.
Judita Lux, arheologinja konservatorka, Zavod za varstvo kulturne dediščine, Organizacijska enota Kranj.
Ime Gorje pomeni, da so ti kraji gor, so visoko. Gorjanske vasi so zadnje večje vasi pod Triglavom. Imena vasi so stara in so nastala predvsem po imenih okoliških hribov. Višelnica se imenuje tako, ker je višje od središča, Zatrata, ker je za trato, Poljšica, ker je za poljem, Podhom, ker je pod hribom Hom, Krnica, ker leži v tipični ledeniški obliki krnici.
Gorje obsegajo skupaj enajst vasi, poleg že naštetih še Zgornje Gorje, ki veljajo za nekakšno središče Gorij, sledijo Spodnje Gorje, ki so po površini in številu prebivalcev največje, Mevkuž, Radovna, Perniki, Spodnje Laze, Zgornje Laze in Grabče.
Kaj sploh je Poljšiška ali Poglejska cerkev? To je jama oziroma skalni spodmol z manjšo votlino na obrobju vasi Poljšica pri Zgornjih Gorjah. To naravno votlino je ob svojem umiku izdolbel Triglavski ledenik.
Arheologi so v njej našli človekovo orodje, kar dokazuje obstoj pračloveka v Triglavskem pogorju pred poljedelskimi kulturami. Najdbe segajo v mlajši del starejše kamene dobe (okvirna starost od 13.000 do 11.000 let pred sedanjostjo). To naj bi bila najstarejša najdba bivanja človeka na tem koncu Slovenije. Ob izkopavanju so našli tudi bronast kovanec in bronast prstan iz poznejšega časa naseljevanja starih Slovanov.
Poglejska cerkev je ena prvih zaščit ljudi pred različnimi zunanjimi nevarnostmi. To se v jami kaže vse od mlajšega paleolitika dalje. Skromne najdbe iz rimske dobe, zgodnjega srednjega veka in ob izkopavanjih ugotovljene sledi utrjevanja vhoda, najverjetneje z leseno palisado in obrambnim jarkom, pa nakazujejo, da so jamo obiskovali in jo uporabljali za zaščito tudi pozneje. Dr. Milan Sagadin, upokojeni konservator svetnik, nam je v oddaji povedal tudi, kakšna je bila širša arheološka podoba Gorenjske.
Poglejska cerkev je registrirana kulturna dediščina, nam je povedala Judita Lux, arheologinja konservatorka z Zavoda za varstvo kulturne dediščine Organizacijske enote Kranj.
Člani Turističnega društva Gorje so uredili tudi dostop do Poglejske cerkve, in prav ta dostop ponuja zanimive poglede na bližnjo in daljno okolico blejske kotline, planot Mežakle in Pokljuke in dolino reke Radovne.
Kot nam je povedal Tomaž Bregant, si v društvu želijo, da bi Poglejska cerkev postala osrednji prostor za različne prireditve na prostem. Lani zaradi epidemičnih razmer prireditev niso mogli organizirati. Med lanskim adventom pa so v sodelovanju s Kulturnim društvom Gorje postavili jaslice in jih osvetlili. To so v preteklosti počeli tudi sami krajani.
Čez nekaj dni bomo praznovali slovenski kulturni praznik. Kot vsako leto. In bomo ponosni na to »Visoko mašo« slovenske ustvarjalnosti ter počastitev vseh tistih več kot sto tisoč ustvarjalcev in zanesenjakov, ki se v Sloveniji poklicno ali ljubiteljsko ukvarjajo s katero od umetnosti ali pa s kulturo v ožjem pomenu besede. Proslave bodo in govori, o katerih bomo vsaj dan ali dva ur debatirali, če bo govornik na državni proslavi oster, tudi polemizirali. V Nedeljski reportaži se spustimo do neposrednih proizvajalcev. Do baze; do kulturnikov, ki so to, kar so, zaradi težko razložljivega hotenja. Ter so zategadelj najčistejši kulturni delavci na Slovenskem …Marko Radmilovič se posveča ustvarjalcu, ki je eden najeminentnejših predstavnikov naše kulture že več kot šest desetletij: Tonetu Partljiču.
Sándor Petőfi je bil sodobnik Franceta Prešerna, ki se je že kot dijak navdušil za literaturo in gledališče, svojo prvo pesem pa je objavil leta 1842. O njem vemo, da velja za največjega madžarskega lirika, da je sodeloval v revolucionarnem gibanju in leta 1849 v boju tudi umrl. Le malokdo pa ve, da je nekaj dni ali tednov svojega življenja preživel tudi v Mariboru, še manj pa, da je tam nastala tudi ena njegovih pesmi.
Ajdovska jama pri Nemški vasi leži na tako imenovanem otoku osamelega krasa, ki se razteza na površini, dolgi dobrih 10 in široki dobrih 6 kilometrov, na južnem obrobju Krškega hribovja. Gre za posebnost − tam so se namreč razvili kraški pojavi, od manjših kraških polj, dolin, med katerimi je najizrazitejša Podjama, kjer se odpirata dva vhoda v Ajdovsko jamo. To je prava vodna jama, nastala v krednih apnencih, ki jih prekrivajo mlajše kamenine in sedimenti. Jamo je oblikoval manjši vodni tok, to lahko opazimo med sprehodom skozi jamo, dolgo le slabih 140 metrov, pa vendar je največja na tistem območju. Poleg dveh vhodov ima v osrednjem delu večjo podzemsko dvorano, žal pa je nadaljevanje jame zasuto s podornim kamenjem. Kljub temu pa so jamarji spet našli vhod v aktiven vodni rov, pod jamo, kjer si obetajo pomembnih odkritij. Ajdovska jama pri Nemški vasi je namreč izjemna arheološka lokacija, kjer so odkrili ostanke jamskega medveda, neolitsko orodje in grobne površine iz obdobja bakrene dobe. Več pa v oddaji Nedeljska reportaža, njen avtor je Milan Trobič.
Praznični jedilniki so za nami, pred nami pa izpolnitev novoletnih zaobljub. Shujšati, prenehati kaditi, več se gibati pri odraslih, pri mladih pa izboljšati ocene, se sproti učiti in mogoče tudi izboljšati svoje kuharske spretnosti. Pri tem jim lahko pomagajo babice in starši, različni tečaji, delavnice in spletno gradivo, gotovo pa imajo najboljše urjenje na kuharskih srednjih šolah. V začetku leta smo zato obiskali Srednjo šolo za gastronomijo in turizem Ljubljana in se dijakom pridružili pri kuhanju kosila. \n\n
Tokratna Nedeljska reportaža se bo v duhu praznika pomudila ob koledarju in uri. Nastajanje in izoblikovanje koledarja ima bogato in zanimivo zgodovino, nastajanje, uravnavanje in vzdrževanje merilcev časa pa je znanost in obrt hkrati.
V histeriji varovanja tradicije, ki je to državo zajela v zadnjih desetletjih, se je varuhom naše dediščine spotaknilo že na nižjih stopnicah. Dvorni etnologi so spisali na kopice knjig, folklorne skupine so odplesale na stotine plesov in turistična društva so pripravila na tisoče veselic, s prikazom starih običajev. Le redki so šli korak dalje. Le redki so ohranili materialno dediščino. Ker les gnije, kamen se kruši in temelji se ugrezajo. Stavbe ne poznajo teorije in raziskovalnih nalog. Stavbe ali stojijo ali propadejo! In stavbe je mogoče ohraniti tudi tako, da jih prenesemo v muzej - čisto poseben muzej, ki ga je Marko Radmilovič obiskal v Rogatcu.
Pred 61 leti so na Prevaljah začeli bralno značko, ki je prerastla v vseslovensko gibanje. O tem, kako ohranjati kulturo branja tudi v digitalnem svetu, bo tekla beseda v Nedeljski reportaži. Na Prevaljah pripravljajo muzej bralne značke in kraj z branjem res živi. Naši gosti: pisatelj Primož Suhodolčan, učiteljica Greta Jukič in župan Matic Tasič.
Ste že kdaj med sprehodom opazovali kamne? Se vprašali kakšno zgradbo imajo, kako so nastali in kaj nam lahko povedo o naši daljni preteklosti? Morda ste opazili tudi kakšen fosilni ostanek v naravnem kamnu? Ljubljanski grad je v geološkem pogledu zelo zanimiv, saj lahko tam najdemo veliko značilnih slovenskih kamnin, različne vrste fosilov in nekaj vrst tekstur – posebnih oblik v kamninah, ki so zanimive za razlago geološkega okolja, v katerem so nastale. V tokratni Nedeljski reportaži vas vabimo, da se z Matevžem Novakom z Geološkega zavoda Slovenije in novinarko Petro Medved odpravite na geološki sprehod na Ljubljanski grad.
Kog v ljutomersko-ormoških goricah v pozni jeseni razkriva svoje zaklade, pa tudi mladostno zagnanost mladih moči, ki so se oprijele dela v obnovljenem objektu, znanem kot Košárkina hiša. Kakšna je njena zgodba, zakaj se je obnova začela pri kleti in ne morda pri strehi? Kaj vas čaka, ko vas bo pot zanesla na Kog, izveste ob poslušanju Nedeljske reportaže.
Vino je znamenita slovenska ikona; res, da ima to pijačo večina narodov za svojo ikono, vendar Slovenci, kot po navadi, spet pretiravamo. Ljudsko blago, nacionalni ponos, lokalpatriotstvo, politične elite in bog ve, kaj še vse, smo ubogi pijači nakopali za vrat! Slovensko vinogradništvo pač je takšno, kot je; organizacijsko vpeto med vikendaše na eni strani in ogromne posocialistične kleti na drugi strani! Vmes so individualni pridelovalci in vampirski gostinci, vsi skupaj pa prepuščeni krutosti trga. Tudi slovenska vina so takšna, kot so: od vrhunske kakovosti prek industrijske pridelave vse do v tujini težko razumljenih posebnosti, se tke naš vinski svod. O vinu bo na martinovo nedeljo tekla beseda tudi v Nedeljski reportaži. Pripravil jo je Marko Radmilovič.
Ura je mehanska naprava, ki kaže čas. Je eden izmed najstarejših človekovih izumov, saj prve omembe sončne ure zasledimo že leta 742 pred našim štetjem. Skozi razvoj in čas so sestopile s stolpov in zvonikov in svoje mesto našle tudi na zapestjih. Danes vrhunec urarske industrije predstavljajo mehanske ročne ure prestižnih znamk. To so ure, katerih cene – zaradi načina izdelave, mehanizmov in komplikacij – lahko dosežejo vrtoglave zneske. Ob tem pa tistim, ki jih nosijo, kot bomo izvedeli v današnji Nedeljski reportaži, ki jo je pripravil Aleš Ogrin, ne pomenijo le časomera, ampak mnogo več. A kljub vrhuncu urarske obrti, ki jih predstavljajo prestižne mehanske ročne ure, je zanje treba ustrezno poskrbeti in jih vzdrževati, kdaj tudi popraviti. Sprehodimo se torej skozi urarsko delavnico.
Zgodovina rudarjenja na Slovenskem ima zelo bogato in dolgo tradicijo. Poleg zelo znanih rudarskih središč, od Idrije do revirjev in recimo Velenja, je tu še vrsta manjših krajev, v katerih so nekoč rudarili. Eden takih je tudi Črna pri Kamniku. Najdišča v Črni ležijo severovzhodno od Kamnika, dobre tri kilometre vzhodno od vasi Stahovica, v dolini Črne ob potoku s tem imenom. Dostopna so po cesti, ki iz Kamnika skozi Črnivec vodi proti Gornjemu Gradu. Najdišče je bilo znano po pridobivanju kaolina, zato je dobilo ime Rudnik kaolina Črna. Vendar je bil kaolin le trgovsko ime, saj prevladuje glineni mineral illit. Tega so pridobivali le v dolini Črne, drugje so rudišča samo raziskovali. Več o razvoju in usodi rudnika kaolina Črna pa v nedeljski reportaži, njen avtor je Milan Trobič.
Med gradniki naroda in državnosti sta gotovo znanje in tudi univerza. Da je bila ta leta 1919 ustanovljena v Ljubljani, je bil velikanski korak naprej pri vzpostavljanju slovenske identitete. Predtem je bil več kot pol tisočletja politično, duhovno in kulturno središče slovenskih dežel, vključenih v habsburško monarhijo, Dunaj. Na dunajski univerzi je v letih od 1848 do 1918, ko je habsburška monarhija razpadla, študiralo tudi 1897 študentov iz Kranjske. Ključno finančno pomoč jim je dajala predvsem Knafljeva ustanova, ki deluje še danes. Ustanovljena je bila sicer že dosti prej – leta 1676. Pridih s kranjskega, slovenskega ozemlja torej, je najti marsikje na Dunaju, pojasnjuje kurator Knafljeve ustanove Anton Levstek. Na to spominjajo spominske plošče, doprsni kipi, seznama zaslužnih profesorjev in rektorjev na dunajski univerzi, ki so bili doma prav s Kranjskega, ter številne arhitekturne znamenitosti in drugi kulturni spomeniki.
Bela kavka, Gosjenog, Ložinka, Vranek, Zagajec in Zelenika je nekaj imen starih sort vinske trte, ki so se skoraj po čudežu ohranile do današnjih dni. Kje jih najti in zakaj je to, kar je bilo zadnjih nekaj generacij v največji meri pozabljeno, spet pomembno, bomo izvedeli v družbi raziskovalcev s Fakultete za kmetijstvo in biosistemske vede Univerze v Mariboru. Oddajo Nedeljska reportaža je pripravil Stane Kocutar.
V Nedeljski reportaži gremo danes po sledeh zgodbe, ki je v preteklih mesecih kar dobro razburkala del laične in precej večji del strokovne javnosti. Ob obnovi samostanskega kompleksa v Žičah so na novo ostrešili tudi ruševine cerkve sv. Janeza Krstnika. Samostanski kompleks je obiskal Marko Radmilovič.
Slovenske gorice niso samo največje slovensko gričevje, sestavljeno iz sedimentnih kamenin, ki niso nič drugega kot usedline že davno izginulega panonskega morja, ampak so tudi veliko več. Ta valovita pokrajina med avstrijsko in hrvaško mejo je omejena z rekama Muro in Dravo. Tu gojijo izvrstna vina, tu so gradovi, jezera, dobri ljudje in naravne znamenitosti, ki jim ni para. To so slatine, mineralni izviri in mofete, za katere najbrž še niste slišali. Mofeta je naravni izvir, ki se na površju vidi kot reža ali kroglasta odprtina v tleh, iz katere izhajajo plini, največkrat hladen in skorajda čist ogljikov dioksid. Navadno je ta suha oziroma je njena kotanja zapolnjena le z deževnico, in vodna gladina živahno brbota, ko plin prehaja iz vode v ozračje. V Sloveniji so mofete predvsem na območju Slovenskih goric, v vzhodnem, panonskem delu države. V svetu pogosto kažejo na aktivno ognjeniško delovanje, ki ga v Sloveniji ni več, zato so bolj posledica dobrih 30 kilometrov globokih prepustnih con, ki segajo v zemljino skorjo. Mofete, slatine in mineralni izvir bomo spoznali v Nedeljski reportaži, njen avtor je Milan Trobič.
Po Nedeljsko reportažo se tokrat odpravljamo k našim kolegom na radio Maribor. In še k mnogim drugim ustvarjalcem, ki so se združili okoli projekta »Štajerski argo«! Prvič pa na nacionalni ravni v tokratni Nedeljski reportaži tudi razkrivamo osebo, ki se je kar štiri leta uspešno skrivala za enkratnim slovarjem mariborskega in na splošno štajerskega izrazoslovja. Oddajo je pripravil Marko Radmilovič.
Naslednje pol ure vas v Nedeljski reportaži vabimo, da se razgibate. Začeti dan z gibanjem pomeni, da dobro vplivate na svoje zdravje, razlagajo v Društvu Šola zdravja, v katerem organizirajo jutranjo telovadbo, imenovano 1000 gibov, že v 90 občinah po Sloveniji. Z vadbo skrbijo za ohranjanje in izboljšanje zdravja udeležencev, predvsem starejših. Njihovi udeleženci vadijo v skupinah vsako jutro in v vsakem vremenu, 30 minut. Jutranji telovadbi v ljubljanskem Tivoliju se je pridružila tudi novinarka Petra Medved.
V tokratni Nedeljski reportaži vas bomo odpeljali na Gorenjsko, na kamniti vrh pod Stolom, ki ni zanimiv le za pohodnike, temveč tudi za ljubitelje zgodovine. Potovali torej ne bomo le po zemljevidu, temveč tudi v času in se preselili 1.500 let ali še več v preteklost. Vabljeni na Ajdno, pomembno arheološko najdišče v Sloveniji, ki leži nad Žirovnico na tisoč metrih nadmorske višine …
Nedeljska reportaža se bo tokrat vzpela k svetemu Miklavžu na Goro, na vzpetino nad Tuhinjsko dolino, ki je skriti biser za izletnike in ljubitelje kulturne dediščine. Sveti Miklavž skozi vse leto pripoveduje zgodbe, ki jih je skril v vsak kotiček svoje gore - naj gre za zidove protiturškega tabora, pisano poslikani cerkveni strop, etnološke zanimivosti stare mežnarske domačije ali pa za prečudovite razglede.
Neveljaven email naslov