Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Cerovo na majhnem območju ponuja veliko slikovitih lokacij in skritih biserov naravne in kulturne dediščine
Naša dežela ponuja nešteto zanimivih krajev in skritih kotičkov, v katerih se prepletata naravna in kulturna dediščina. Tako je tudi v mali vasi Cerovo v občini Grosuplje blizu Turjaka.
Kraj se ponaša z zanimivo zgodovino in tematsko potjo Po sledeh vodomca in z zavarovanim delom te naravoslovne učne poti, Vodomčevim gajem.
Pot Po sledeh vodomca ponuja nova doživetja in odkriva skrite poti za ohranitev narave in njenih prebivalcev. Ljubitelje narave in pohodništva vodi od vasi Cerovo proti Logu pod Cerovim, skozi gozdni rob, mimo mokrotnih travnikov, do zaselka Podlom in izvira Podlomščice.
Od tam naprej se dviguje po kraškem gozdnem terenu do Županove jame.
Nadaljuje se proti enemu redkih ohranjenih protiturških taborov, Taboru Cerovo.
Od tam se spusti nazaj proti vasi Cerovo. Celotna trasa krožne učne poti je dolga 5,2 km, lahko pa prehodite tudi krajši krog, tako da se v Podlomu odpravite po poti, ki pelje na Cerovo.
Pot je opremljena z usmerjevalnimi tablami ter tremi informacijskimi, na katerih je predstavljena panoramska karta območja. Prva informacijska tabla je postavljena v vaškem jedru na Cerovem.
Namen in ključni cilj projekta razširitve naravoslovne učne poti, ki se začenja v Logu pod vasjo Cerovo, sta ozaveščanje in izobraževanje ljudi vseh starosti o ohranjanju in pomenu biotske raznovrstnosti ter odnosu človeka do narave. V sklopu učne poti organizirajo različne delavnice, seminarje in vodene oglede, s katerimi se krepita spoštovanje in zdrav odnos do narave.
Tjaša Zaletelj, Andreja Lotrič, Lučka Jere.
V vasi Cerovo pri Grosupljem že od leta 1866 stoji domačija družine Koščak. Stoletje in več trdega kmečkega dela na poljih in travnikih ter konjereja sta tradicija te družine. Na tem posestvu so bili od nekdaj delovni konji. Z njimi je gospodar oral njive, vozil drva in seno. Sedlarstvo je bilo iskana obrt in stari oče bil mojster obdelave usnja in žime. Pozneje, v osemdesetih letih, je na posestvu deloval konjeniški klub. Delovne konje so z leti zamenjali športni, danes pa so pašniki namenjeni čredi islandskih konj in čredi dalmatinskih osličkov. Leta 2009 je družina ustanovila društvo Cer, ki združuje prave ljubitelje narave, konj in rekreacije. Društvo je dobilo ime po vrsti hrasta, ki raste v gozdovih ob vasi. Tudi vas Cerovo nosi ime tega mogočnega drevesa. Člani turističnega društva so nato začeli saditi drevesa in urejati Vodomčev gaj, leta 2018 pa so slovesno odprli 5,2 km dolgo učno pot Po sledeh vodomca, nam je povedala Andreja Lotrič, vodja kreativnih vsebin ter avtorica prostorskih in oblikovnih rešitev v Turističnem društvu Cer Cerovo.
Ko govorimo o poti Po sledeh vodomca, je treba povedati, da gre za dvoje. Najprej je tu Vodomčev gaj, ki je zaprto območje, saj je le tako mogoče zagotoviti mir in varnost tukaj živečim pticam in drugim živalim, ki so si v zavetju mejice in trstja našle dom. Ta gaj si lahko ogledajo obiskovalci v spremstvu vodnika. Drugi del pa je Pot po sledeh vodomca, ki je odprta za vse obiskovalce.
Meja ob učni poti in nasad na otoku v Vodomčevem gaju sta zasajena z različnimi vrstami grmovnic. To okolje daje zavetje in hrano številnim pticam, ki živijo ob gozdu, na travniku in ob vodi. Nad sadovnjakom in zeliščnim vrtom, v katerem uspevajo različne medovite rastline, stoji čebelnjak. Vrednost Vodomčevega gaja kot območja, na katerem imajo postajališče ptice selivke, je tudi v tem, da je privabil določene vrste, ki jih prej tam niso opazili oziroma so bile zelo redke.
V sklopu Vodomčevega gaja je na novo zaživela Žabja vas. Tu vas pozdravi žabica Liza z družino Blatnik, ki je priimek dobila po vodni rastlini z živo rumenim cvetom. Liza vam predstavi svoje repate in krilate, dolgokrake in breznoge, drobne in zajetne ter hitre in počasne prijatelje iz Žabje vasi.
Ob ribnikih je urejena ornitološko-botanična krožna učna pot z opazovalnicami za ptice, mejico z različnimi vrstami grmovnic in lesenim pomolom, ki vodi v osrčje mokrišča.
Pot Po sledeh vodomca je tudi del evropske pešpoti E6.
890 epizod
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Cerovo na majhnem območju ponuja veliko slikovitih lokacij in skritih biserov naravne in kulturne dediščine
Naša dežela ponuja nešteto zanimivih krajev in skritih kotičkov, v katerih se prepletata naravna in kulturna dediščina. Tako je tudi v mali vasi Cerovo v občini Grosuplje blizu Turjaka.
Kraj se ponaša z zanimivo zgodovino in tematsko potjo Po sledeh vodomca in z zavarovanim delom te naravoslovne učne poti, Vodomčevim gajem.
Pot Po sledeh vodomca ponuja nova doživetja in odkriva skrite poti za ohranitev narave in njenih prebivalcev. Ljubitelje narave in pohodništva vodi od vasi Cerovo proti Logu pod Cerovim, skozi gozdni rob, mimo mokrotnih travnikov, do zaselka Podlom in izvira Podlomščice.
Od tam naprej se dviguje po kraškem gozdnem terenu do Županove jame.
Nadaljuje se proti enemu redkih ohranjenih protiturških taborov, Taboru Cerovo.
Od tam se spusti nazaj proti vasi Cerovo. Celotna trasa krožne učne poti je dolga 5,2 km, lahko pa prehodite tudi krajši krog, tako da se v Podlomu odpravite po poti, ki pelje na Cerovo.
Pot je opremljena z usmerjevalnimi tablami ter tremi informacijskimi, na katerih je predstavljena panoramska karta območja. Prva informacijska tabla je postavljena v vaškem jedru na Cerovem.
Namen in ključni cilj projekta razširitve naravoslovne učne poti, ki se začenja v Logu pod vasjo Cerovo, sta ozaveščanje in izobraževanje ljudi vseh starosti o ohranjanju in pomenu biotske raznovrstnosti ter odnosu človeka do narave. V sklopu učne poti organizirajo različne delavnice, seminarje in vodene oglede, s katerimi se krepita spoštovanje in zdrav odnos do narave.
Tjaša Zaletelj, Andreja Lotrič, Lučka Jere.
V vasi Cerovo pri Grosupljem že od leta 1866 stoji domačija družine Koščak. Stoletje in več trdega kmečkega dela na poljih in travnikih ter konjereja sta tradicija te družine. Na tem posestvu so bili od nekdaj delovni konji. Z njimi je gospodar oral njive, vozil drva in seno. Sedlarstvo je bilo iskana obrt in stari oče bil mojster obdelave usnja in žime. Pozneje, v osemdesetih letih, je na posestvu deloval konjeniški klub. Delovne konje so z leti zamenjali športni, danes pa so pašniki namenjeni čredi islandskih konj in čredi dalmatinskih osličkov. Leta 2009 je družina ustanovila društvo Cer, ki združuje prave ljubitelje narave, konj in rekreacije. Društvo je dobilo ime po vrsti hrasta, ki raste v gozdovih ob vasi. Tudi vas Cerovo nosi ime tega mogočnega drevesa. Člani turističnega društva so nato začeli saditi drevesa in urejati Vodomčev gaj, leta 2018 pa so slovesno odprli 5,2 km dolgo učno pot Po sledeh vodomca, nam je povedala Andreja Lotrič, vodja kreativnih vsebin ter avtorica prostorskih in oblikovnih rešitev v Turističnem društvu Cer Cerovo.
Ko govorimo o poti Po sledeh vodomca, je treba povedati, da gre za dvoje. Najprej je tu Vodomčev gaj, ki je zaprto območje, saj je le tako mogoče zagotoviti mir in varnost tukaj živečim pticam in drugim živalim, ki so si v zavetju mejice in trstja našle dom. Ta gaj si lahko ogledajo obiskovalci v spremstvu vodnika. Drugi del pa je Pot po sledeh vodomca, ki je odprta za vse obiskovalce.
Meja ob učni poti in nasad na otoku v Vodomčevem gaju sta zasajena z različnimi vrstami grmovnic. To okolje daje zavetje in hrano številnim pticam, ki živijo ob gozdu, na travniku in ob vodi. Nad sadovnjakom in zeliščnim vrtom, v katerem uspevajo različne medovite rastline, stoji čebelnjak. Vrednost Vodomčevega gaja kot območja, na katerem imajo postajališče ptice selivke, je tudi v tem, da je privabil določene vrste, ki jih prej tam niso opazili oziroma so bile zelo redke.
V sklopu Vodomčevega gaja je na novo zaživela Žabja vas. Tu vas pozdravi žabica Liza z družino Blatnik, ki je priimek dobila po vodni rastlini z živo rumenim cvetom. Liza vam predstavi svoje repate in krilate, dolgokrake in breznoge, drobne in zajetne ter hitre in počasne prijatelje iz Žabje vasi.
Ob ribnikih je urejena ornitološko-botanična krožna učna pot z opazovalnicami za ptice, mejico z različnimi vrstami grmovnic in lesenim pomolom, ki vodi v osrčje mokrišča.
Pot Po sledeh vodomca je tudi del evropske pešpoti E6.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Magellan se je mučil zaman. Tudi astronavti so zapustili planet brez veze. Vse več ljudi verjame, da je zemlja ploščata. Po drugi strani, pa se vse več ljudi trudi dokazati nasprotno. Zato okoli sveta. Ultimativno potovanje, sanje vsakega, ki je pomolil nos izza zapečka. Kaj ima pot okoli sveta z jesenskim večerom v Selnici ob Dravi izveste v tokratni oddaji.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Ranca je dolg ploščat čoln, ki so ga prvotno uporabljali splavarji in je bil del obvezne opreme tistih, ki so po reki Dravi z zalogo lesa pluli vse od koroških pristanov do Osijeka, nato pa po Donavi do Beograda ali še dlje skozi Đerdap proti Romuniji. Uporabljali so ga za hitre premike, za reševanje, ribolov, celo za prevoz sena in gramoza – splavarji pa tudi kot priročno mizo za obed.
Via verde je projekt ozelenitve avtocest v Ciudadu de Mexicu, v okviru katerega sive betonske stebre prekrivajo z zelenimi vertikalnimi vrtovi, ki naj bi izboljšali počutje ljudi in kakovost zraka v mestu. V središču Milana se proti nebu vzpenjata 76 in 110 metrov visoki stanovanjski stavbi, na kateri je arhitekt Stefano Boeri posadil 800 dreves in 4.500 grmov v želji, da bi vsaj malo regeneriral okolje in poskrbel za urbano biodiverziteto. Tudi v Ljubljani se na stavbah, predvsem strehah, skrivajo majhne zelene oaze miru in navdiha. Dve je obiskala Darja Pograjc in nastala je Nedeljska reportaža.
Ljudje smo ljudje tudi zaradi nenehne medsebojne komunikacije. Za človeka je to enako pomembno kot hrana, zrak, voda in še kaj. Še zlasti pa to zahteva življenje v organizirani skupnosti. Jurij Popov se je poglobil v komunikacijo dobrih štiri tisoč ljudi na eni izmed facebukovih spletnih straneh Piran – kot je bil nekoč, saj se hotel spoznati cilje in učinke takšne komunikacije. Spoznanja je strnil v Nedeljsko reportažo.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Ob veliki histeriji vračanja k naravi, ki jo živimo tako ljudje, predvsem pa kmetijstvo in seveda tudi mediji, se nekatere rastline ponovno vračajo na polja, v javnost in celo na krožnike. Najbolj razvpit primer je konoplja, ki niha med uporabo in zlorabo; ni pa edina povratnica v civilizacijo. Zadnja leta se na naša polja, v naše omare, predvsem pa seveda v kozmetično industrijo vrača sivka. Slikovita rastlina, ki je presunila Van Gogha in prinesla globalno prepoznavnost francoski Provansi, se vedno bolj uveljavlja tudi v Sloveniji. Gojijo jo predvsem na Krasu, hibridne vrste pa uspevajo tudi drugod po Sloveniji. Genski laboratoriji in podnebne spremembe njena rastišča in uporabo širijo onkraj še pred desetletji možnega in v Nedeljski reportaži tokrat sledimo zgodbi sivke od jadranskih otokov do kraških polj.
Slovenijo je nemogoče dobro spoznati, če ne obiščemo tudi njenega podzemnega sveta, saj je naša mala dežela skoraj v celoti podkletena. Nad površjem je med drugim več kot 340 gorskih vrhov višjih od 2 tisoč metrov, na površju je več kot 60 rek daljših od dvajset kilometrov in več kot 320 jezer, pod površjem pa približno 30 tisoč ali več jam.
Planinska sezona v Sloveniji je na višku. In kot vsako leto jo tudi letos budno spremlja radio s svojimi vsebinami. Te imajo skozi leto svojevrsten dramaturški lok. Spomladi, na začetku sezone, se začnejo s poročilom o delu markacistov. V času najmnožičnejšega obiska gora se nadaljujejo s predstavitvami posameznih poti, vrhov, koč in oskrbnikov. Morda jih tu in tam popestrijo obletnice izgradenj planinskih koč in prvih pristopov na posamezne vrhove; ali pa očrnijo poročila o gorskih nesrečah. Nato počasi izzvenijo z jesenskimi pregledi statistike obiskov gora in dela gorskih reševalnih služb. Kaj lahko pestri paleti vsega naštetega sploh doda še ena “planinska reportaža”? Nekaj prav posebnega.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Podgrad pri Ljubljani leži ob sotočju Ljubljanice in Save, ob vznožju Janškega hribovja. Vas je razpeta med tako imenovano južno železnico Dunaj–Trst in lokalno cesto Ljubljana–Litija. To je bila že od nekdaj majhna vas, zdaj živi v njej nekaj več kot 200 prebivalcev. Ime Podgrad pa nakazuje povezavo z dvema gradovoma. Obstajajo namreč ostanki dveh gradov. Pot do njiju je enostavna in dobro označena. Prvi je stal na stranskem roglju Kašeljskega hriba in od njega so ostale le še ruševine, ki so zaščitene kot kulturna dediščina. Drugi grad na najbolj severnem delu tega hriba je bil dvakrat prezidan in se zdaj imenuje Kanskyjeva vila, po nekdanjem lastniku kemične tovarne. Na vili je viden zid prvotnega gradu; na oskrbnikovi hiši pa je vzidan del rimskega nagrobnika, verjetno prinesen z območja rimske utrdbe pod Zalogom. Ljudje so se v tistih krajih nekoč ukvarjali s kmetijstvom, še pred prihodom železnica pa z vleko ladij. Zelo pomembna dejavnost je bilo tudi kopanje in izdelava mlinskih kamnov.
Števila, koliko jih je pri nas, ne pozna nihče, saj jih je nemogoče prešteti. Kaj dela netopirja nenavadnega?
Korošci imajo lastnost, ki jim jo lahko zavidamo vsi Slovenci pa tudi drugi narodi. Ko je treba, se znajo povezati in narediti stvari, ki bi jih sicer brez zapletov lahko pripravil le redko kdo. Letos jim je na začetku julija uspelo prirediti tekmovanje, ki sodi v sam vrh tako po organizacijski kot tudi po adrenalinski plati. Sanje tistih, ki so z gorskim kolesarjenjem Koroško postavili na zemljevid svetovne gorsko-kolesarske scene, so s tem dosegle svoj vrhunec. Korošci s sončne in tiste druge strani Karavank so organizirali gorsko-kolesarsko tekmovanje za svetovni pokal Svetovne enduro serije in povezali prav vse generacije, prebivalce, sosede in celo države. Da bi bila mera polna, so progo speljali tako, kakor je do zdaj ni nikoli še nihče na vsem svetu. To ni samo zgodba o nekem tekmovanju, ampak o ljudeh, ki dokazujejo, da se sanje lahko tudi uresničijo.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Neveljaven email naslov