Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Krajinski park Kolpa je prepreden s številnimi pohodnimi potmi
Krajinski park Kolpa je leta 1998 ustanovila Občina Črnomelj in se je takrat spopadal z osnovno težavo, da občina razen ustanovitvenega akta in manjših ukrepov ni zmogla veliko več. Leta 2006 je ta krajinski park prevzela v zavarovanje in upravljanje država. Vlada je takrat sprejela ustanovitveni akt o krajinskem parku in akt o ustanovitvi zavoda, ki je kmalu zatem začel delati.
Najpomembnejši del parka je reka Kolpa, ki ni znana le po čolnarjenju in kopanju, ampak je to tudi biotsko zelo bogata reka, saj v njej živi 38 vrst rib, od katerih jih je devet vrst uvrščenih na rdeči seznam ogroženih vrst na ravni Evropske unije, dve vrsti rib pa živita samo v reki Kolpi in nikjer drugje. Posebnost parka so suhi travniki, kraške vrtače, belokranjski steljniki in gozdovi. Polovica parka sodi v območje Nature 2000. Obiskovalci najdejo v parku 70 naravnih vrednot, 16 naravnih spomenikov in pa edini strogi naravni rezervat v Republiki Sloveniji. Vse te točke pa povezuje mreža pohodnih poti in te bomo spoznali v Nedeljski reportaži.
Pomembna točka v krajinskem parku je domačija Škočev dvor. Škočev dvor je tudi točka, kjer potekajo najrazličnejša srečanja, predavanja, izobraževanje in še bi lahko naštevali.
Šokčev dvor je v muzej preoblikovana tradicionalna kmečka hiša, v kateri v vsakem kotičku živi spomin na stare čase. Ohranjeni predmeti pričarajo duh nostalgije in krušna peč kar sama riše sliko družine, ki se je ob večerih grela ob njej.
Ljubitelji starih šeg in navad lahko doživijo prikaz "tučnje lanu", pisanja pisanic, filcanja volne, vezenja, spletanja košar in opletanja steklenic.
V Šokčevem dvoru imajo razstavljene tudi izdelke iz platna, volne in še marsikaj.
Krajinski park Kolpa je prepreden s številnimi pohodnimi potmi, nekatere so nastajale v času, ko so bila dejavna posamezna društva. Žal so nekatera prenehala delovati, zato poskušajo v javnem zavodu to tradicijo vzdrževanja poti ohranjati in nadaljevati. Tu je najjužnejša pohodna pot ob reki Kolpi v naši državi, mlinarska z velikim številom opuščenih mlinov, tu je sejemska pešpot, ki vodi v dveh variantah do Vinice, kjer je bilo nekoč znano sejmišče. Zanimiva je grajska pohodna pot, ki povezuje uskoške vasi z gradom Pobrežje, ki je bil pomembna točka v obrambi pred Turki.
Na pohodnih poteh po krajinskem parku lahko obiskovalci obiščejo kar nekaj zelo zanimivih točk, ena takih je kmetija Vučji ogrizek.
Kmetija Vučji ogrizek obsega 50 hektarjev, slabo polovico ima v najemu in zemljišča so precej razpršena. V glavnem gre za travnike, manj kot dva hektarja je njiv, vse pa je v krogu 20 kilometrov okrog kmetije, kar je določen tehnični problem, ki pa mladega prevzemnika kmetija Izidorja Grabrijana ni prestrašil.
Zanimiva točka ob pohodnih poteh je tudi pravoslavna cerkev, ki stoji v vasi Miliči. Kot nam je povedal Boris Grabrijan, to ni zelo stara cerkev, saj v okoliških vaseh stojijo tudi starejše pravoslavne cerkve.
Zanimiva točka v parku je tudi kamp, imenovan Stari pod. Stari pod, kamp Jankovič v Adlešičih ob reki Kolpi, je že 30 let oaza sožitja narave in zabave, nam je povedala lastnica Tončka Jankovič.
V Krajinskem parku Kolpa ponujajo še veliko več.
882 epizod
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Krajinski park Kolpa je prepreden s številnimi pohodnimi potmi
Krajinski park Kolpa je leta 1998 ustanovila Občina Črnomelj in se je takrat spopadal z osnovno težavo, da občina razen ustanovitvenega akta in manjših ukrepov ni zmogla veliko več. Leta 2006 je ta krajinski park prevzela v zavarovanje in upravljanje država. Vlada je takrat sprejela ustanovitveni akt o krajinskem parku in akt o ustanovitvi zavoda, ki je kmalu zatem začel delati.
Najpomembnejši del parka je reka Kolpa, ki ni znana le po čolnarjenju in kopanju, ampak je to tudi biotsko zelo bogata reka, saj v njej živi 38 vrst rib, od katerih jih je devet vrst uvrščenih na rdeči seznam ogroženih vrst na ravni Evropske unije, dve vrsti rib pa živita samo v reki Kolpi in nikjer drugje. Posebnost parka so suhi travniki, kraške vrtače, belokranjski steljniki in gozdovi. Polovica parka sodi v območje Nature 2000. Obiskovalci najdejo v parku 70 naravnih vrednot, 16 naravnih spomenikov in pa edini strogi naravni rezervat v Republiki Sloveniji. Vse te točke pa povezuje mreža pohodnih poti in te bomo spoznali v Nedeljski reportaži.
Pomembna točka v krajinskem parku je domačija Škočev dvor. Škočev dvor je tudi točka, kjer potekajo najrazličnejša srečanja, predavanja, izobraževanje in še bi lahko naštevali.
Šokčev dvor je v muzej preoblikovana tradicionalna kmečka hiša, v kateri v vsakem kotičku živi spomin na stare čase. Ohranjeni predmeti pričarajo duh nostalgije in krušna peč kar sama riše sliko družine, ki se je ob večerih grela ob njej.
Ljubitelji starih šeg in navad lahko doživijo prikaz "tučnje lanu", pisanja pisanic, filcanja volne, vezenja, spletanja košar in opletanja steklenic.
V Šokčevem dvoru imajo razstavljene tudi izdelke iz platna, volne in še marsikaj.
Krajinski park Kolpa je prepreden s številnimi pohodnimi potmi, nekatere so nastajale v času, ko so bila dejavna posamezna društva. Žal so nekatera prenehala delovati, zato poskušajo v javnem zavodu to tradicijo vzdrževanja poti ohranjati in nadaljevati. Tu je najjužnejša pohodna pot ob reki Kolpi v naši državi, mlinarska z velikim številom opuščenih mlinov, tu je sejemska pešpot, ki vodi v dveh variantah do Vinice, kjer je bilo nekoč znano sejmišče. Zanimiva je grajska pohodna pot, ki povezuje uskoške vasi z gradom Pobrežje, ki je bil pomembna točka v obrambi pred Turki.
Na pohodnih poteh po krajinskem parku lahko obiskovalci obiščejo kar nekaj zelo zanimivih točk, ena takih je kmetija Vučji ogrizek.
Kmetija Vučji ogrizek obsega 50 hektarjev, slabo polovico ima v najemu in zemljišča so precej razpršena. V glavnem gre za travnike, manj kot dva hektarja je njiv, vse pa je v krogu 20 kilometrov okrog kmetije, kar je določen tehnični problem, ki pa mladega prevzemnika kmetija Izidorja Grabrijana ni prestrašil.
Zanimiva točka ob pohodnih poteh je tudi pravoslavna cerkev, ki stoji v vasi Miliči. Kot nam je povedal Boris Grabrijan, to ni zelo stara cerkev, saj v okoliških vaseh stojijo tudi starejše pravoslavne cerkve.
Zanimiva točka v parku je tudi kamp, imenovan Stari pod. Stari pod, kamp Jankovič v Adlešičih ob reki Kolpi, je že 30 let oaza sožitja narave in zabave, nam je povedala lastnica Tončka Jankovič.
V Krajinskem parku Kolpa ponujajo še veliko več.
Ime Slovenske Konjice je že enajsto poimenovanje kraja, ki leži v eni najlepših slovenskih pokrajin. Od leta 1251 do leta 1680 je imel kraj nekaj izpeljank iz prvotnega imena Gonviz, potem so bile kar precej časa samo Konjice, leta 1936 pa so se preimenovale v Slovenske Konjice, da jih ne bi zamenjevali s krajem Konjic v Bosni in Hercegovini. Nekdanje mesto, ki je dandanes staro mestno jedro, je bilo njega dni leseno in je najmanj štirikrat pogorelo. Zato je mestna zastava rdeče barve z belim konjem v sredini, kar ima svoje korenine tudi v stari legendi. Nekoč lesene Konjice so danes kamnite, v nekatere zgradbe pa so celo vzidani kamni iz žičke kartuzije, ki prav letos slavi 850. obletnico ustanovitve. Kartuzija je bila kar nekaj stoletij v središču evropskega religioznega dogajanja z drugo največjo knjižnico na evropskih tleh in daleč naokoli znanim zeliščarstvom. V mestu, natančneje v delavnici kulturnega društva Gnezdo, pa prav v teh dneh šivajo kostume za prireditev, ki bo zaznamovala drugo pomembno obletnico kraja. Leta 1515 so se namreč tu zbrali uporni kmetje, združeni v Kmečko zvezo in napisali celo dve pismi cesarju Maksimilijanu, ki je bil do kmetov na prvi pogled prijazen, vendar tudi zahrbten. Kmetje so pod težo vse hujšega izkoriščanja plemstva zahtevali staro pravdo, kar so tudi povedali na zborovanju, ko se je tu zbralo približno 300 delegatov uboge gmajne. Te dogodke bodo letos uprizorili, saj je bil torej kraj eno izmed žarišč vseslovenskega kmečkega upora pred pol tisočletja. Če odmislimo ti dve obletnici, pa so Slovenske Konjice dobile že dvakrat tudi evropsko zlato priznanje Entente Florale kot najlepši cvetni kraj na stari celini. Staro mestno jedro je prenovljeno in se zdi kot galerija raznobarvnih fasad in zanimivih portalov tipičnih meščanskih enonadstropnih hiš. In kot se je lahko prepričal tudi avtor Nedeljske reportaže Jurij Popov, se na vse našteto ponuja zelo lep razgled z bližnjega Zlatega griča, na katerem se drenjajo trte predvsem bel
Muzej krščanstva na Slovenskem je osrednja slovenska muzejska ustanova na področju zbiranja, preučevanja in razstavljanja premične sakralne kulturne dediščine. Muzej predstavlja več kot 1700 let staro versko izročilo na območju Slovenije. V njem najdemo različne zbirke premične sakralne kulturne dediščine in zgodovinski pregled družbenih tokov, v katerih je imelo krščanstvo pomembno vlogo. Petra Medved se bo tako v Nedeljski reportaži sprehodila skozi dve stalni razstavi - Zgodovino krščanstva na Slovenskem in Življenje za samostanskimi zidovi, pred mikrofon pa bo povabila tudi opata Cistercijanske opatije, v kateri muzej domuje. In v duhu praznikov bomo med drugim izvedeli tudi vse o peki hostij ...
Nutrije, simpatične tujerodne prebivalke obrežij vedno več slovenskih rek, z našimi podganami niso v sorodu, saj izvirajo iz Južne Amerike. So orjaške glede na naše domače podgane, imajo rumene dolge prednje zobe in rdeče smrčke. V zadnjih letih so postale tako pogumne, da se sprehajajo celo po središču Ljubljane, seveda v bližini vode. Pri nas so jih gojili že pred drugo svetovno vojno za potrebe krznarske industrije. Nato so skoraj povsem izginile, o posameznih primerih, ko so jih videli, skorajda niso poročali. Leta 1988 so jih najprej opazili pri Polšniku pri Litiji, dve leti pozneje pri Notranjih Goricah na Ljubljanskem barju, zdaj jih opazimo tako rekoč po vsej Sloveniji. Kakšna je naravnost filmska zgodba prijaznih južnoameriških živalskih priseljenk, ali povzročajo škodo in ali prenašajo bolezni, bo v Nedeljski reportaži raziskoval Jure K. Čokl. In pri tem morda našel tudi odgovor na vprašanje, v kakšnih odnosih so nutrije s svojimi slovenskimi "sorodnicami" - pižmovkami.
Kaj se zgodi, ko se skozi podstrešno lino v vsem sijaju prikaže Belin, staroslovanski bog svetlobe in sonca? Prostor oživi in vam razmiga domišljijo, da v neuporabnih, starih in zaprašenih predmetih zaslutite neko novo vrednost ... Če potem prah odpihnete stran in predmet nežno pobožate, vam največkrat spregovori, saj ste mu vdihnili novo življenje. Sicer pa Belin domuje v slovenskih gozdovih, kjer se običajno skriva za zelenimi vejami in vam pomežikne v vetru, če ga le povsem v tišini opazujete. In seveda vam pove, kaj vse se skriva v lesu dreves, ki vas obdajajo. Avtor oddaje je Ivan Merljak.
"Manj stvari, manj smeti! Prihranek denarja! Namesto kupovanja več doživetij! Utrjevanje medsebojnega zaupanja. Prihranek prostora za skladiščenje." Na teh načelih souporabe deluje prva knjižnica za izposojo predmetov pri nas, Knjižnica REČI v Savskem naselju v Ljubljani, v kateri si je mogoče namesto knjig izposoditi različne uporabne predmete za gospodinjstvo, dom in vrt, potovanje in športne aktivnosti, otroško opremo in predmete za ustvarjanje. Knjižnica, ki deluje po vzoru klasične knjižnične izposoje, zagovarja do narave prijaznejše in finančno pametnejše življenje, spodbuja zaupanje med ljudmi in bolj povezuje prebivalce lokalne skupnosti. O tem, kako Knjižnica REČI deluje kot povezovalka soseske ter spodbuja kulturo in prakso souporabe, bomo govorili v Nedeljski reportaži, ki jo pripravlja Petra Medved.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Pustno društvo Cerknica obeležuje 40 zacopranih let obstoja in delovanja. Ob coprniškem jubileju se bodo obiskovalcem Butal na nedeljskem pustnem karnevalu, ki se začne kot ponavadi točno okoli 12.32, ponovno predstavile tradicionalne velike figure na čelu s slavljenko, pramaterjo Uršulo, pa njeno potomko Lizo. Tam bo tudi največji žabon na svetu, pa povodni mož Jezerko, butalski jež, velikanska ščuka, mogočni zmaj, in seveda Butalci. Kako so potekale zadnje priprave na ta pomemben dogodek, kaj bo obravnavala letošnja butalska skupščina in kaj sporoča v »tvitih« butalski župan boste izvedeli v Nedeljski reportaži.
Pustni čas prinaša vsako leto več nezmernosti, ki prekrivajo avtohtono ali vsaj izvirno pustovanjsko tradicijo. V iskanju pustne avtentike se tako Marko Radmilovič odpravlja na vzhod naše domovine, kjer v nekaterih prekmurskih vaseh še živi nepotvorjeni običaj borovega gustivanja.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Kdo ve, če težki gospodarski časi ne vplivajo tudi na pravcato ?eksplozijo? plesa ter množico plesalk in plesalcev, ki smo ji priča v zadnjih letih. Plesni tečaji so največkrat razprodani, plesna društva pa rasejo kot gobe po dežju. Eden izmed plesov, ki so se mnogim zdeli že zdavnaj pozabljeni, je tudi swing. V Nedeljski reportaži ga bo tudi na radijskih valovih obudil Marko Radmilovič. Foto: Internet stock
Z neugnano silo so se zapodili po snegu, da je pršelo vse naokrog, se igrivo prekopicevali, kakor gruča razposajenih otrok. In se naposled umirili v milini črnega kontrasta z belim okoljem. Moč se je spremenila v lepoto, vsekakor vredno opevanja ... Trop konjev, ne brez gospodarja, marveč takih, priljudnih, vajenih človeka na svojem hrbtu, vajenih otrok. So res močni in nežni?
Ko so sredi petdesetih let prejšnjega stoletja v tedanji Jugoslaviji začeli pospešeno uvajati kmetijsko mehanizacijo, se je dramatično zmanjšala potreba po vprežni živini. Predvsem konji so bili žrtvovani na oltarju socialističmnega razvoja, a vsi se z njihovim izginotjem niso zlahka sprijaznili. V zaledju Dalmacije so jih kmetje pustili na svobodni in prosti paši, kjer so se konji naučili živeti z naravo in kljubovati tako zverem kot krutemu podnebju. V okolico mesteca Livno se je v lov za zadnjimi divjimi konji podal Marko Radmilovič.
Prav ste prebrali. Toni Štrigl ima na svojem vrtu protiletalski top. Ta je sicer last Slovenske vojske, ampak ker ima eksponat v Tonijevi zbirki 15.000 podarjenih vojaških predmetov posebno mesto, mu je Slovenska vojska odobrila njegovo hrambo. Podobno kot veliko ljudi s Koroške, ki so Toniju predmete za vojaško zbirko podarili in tako prav noben razstavljen predmet ni bil kupljen. Zakaj ljudje Toniju podarjajo muzejske predmete, kako zbirko vidijo obiskovalci in kako se je top znašel na dvorišču Tonija Štrigla, bo Jure K. Čokl raziskoval v Nedeljski reportaži. Seveda, ne brez čelade na glavi ?
Kozarec kuhanega vina odpira zgodbe, spomine, krepi vezi in okrepča duha. V njem se združita aromatični Mediteran in zimsko zasanjane Alpe, sadni spomin na poletje in želja po snežni zimski romantiki. Pred božičnimi stojnicami, ki jih je iz leta v leto več, štetje kozarcev teče drugače kot za njihovo okrašeno zunanjostjo. Prodajalci nam ne bodo zaupali le receptov, ampak bodo tokratno nedeljsko reportažo začinili tudi z zgodbami, ki v mesecu zapovedane sreče in veselja naredijo njihovo življenje polnejše. O kuhanem vinu in z njim povezanimi zgodbami bo tekla beseda v tokratni Nedeljski reportaži.
V oddaji se bomo odpravili v Šentpeter v občini Šentjakob v Rožu, kjer deluje šola z bogato tradicijo - Višja šola za gospodarske poklice. Gre za edino tovrstno dvojezično šolo pri naših severnih sosedih. Obiskujejo jo tudi dijaki iz Slovenije in je vzorčen primer "dobre prakse" na področju multikulturnega izobraževanja tudi v širšem evropskem prostoru. Nastala je ob pomoći Mohorjeve družbe, Šentjakobčanov in drugih dobrotnikov iz vseh slovenskih krajev takratne avstro-ogrske monarhije ter leta 1908, po prihodu šolskih sester iz Maribora, kot "Narodna šola" odprla svoja vrata za šentjakobsko mladino. Sicer pa več o tem v Nedeljski reportaži Staneta Kocutarja.
Ob adventnem času zadnja leta ponovno na plano kuka že dolgo pozabljena obrt, ki se je ohranila le še v sledeh. Adventni čas, kot tudi ostali dnevi prazničnega leta ali posebne priložnosti, kot so nove maše, so nekdaj težko minile brez papirnatih rož. Izdelava cvetja iz krep papirja je bila redka spretnost, ki jo je najprej plastika, pozneje pa še vsakdanja dostopnost do rezanega cvetja povsem potisnila v pozabo. A nekaj mojstric še obstaja in še več - za to ročno spretnost, včasih celo obrt, se navdušujejo vedno nove in nove spretne roke. Več v Nedeljski reportaži Marka Radmiloviča.
V središču Slovenije, v Šmartnem pri Litiji, se sredi trga dviguje v nebo neogotska katedrala, stara 113 let. Cerkev sv. Martina je bila kot podružnica prafare v Šentvidu pri Stični prvič omenjena že leta 1135, sedež župnije je postala leta 1380. V dolgih stoletjih je bila cerkev večkrat prezidana, konec 19. stoletja pa so staro cerkev podrli in na istem mestu zgradili današnjo. V skladu z duhom časa je nastala velika opečnata zgradba, zgrajena iz domačega materiala, z monumentalnim dvostolpnim pročeljem. Mogočna cerkev, ki osupne naključnega popotnika, stoji na kraju, na katerem so se na površje rešili zasuti šmarski rudarji. Okoli cerkve so se spletle številne zanimive pripovedi, verjetno tudi zato, ker je Šmartno pri Litiji pomembno križišče cest. Že Valvasor z bližnjega Bogenšperka je med drugim omenil, da je bilo tam veliko obrtnikov, predvsem usnjarjev, krznarjev, kovačev in furmanov. Cerkev bomo obiskali v Nedeljski reportaži, ki jo pripravlja Bojan Leskovec.
Sladko brezdelje je koristna stvar, ki pa jo moderni kapitalizem preganja na vse pretege. Bognedaj, da bi na kakšno dela prosto soboto razprl ležalnik ali se zleknil v udoben naslanjač, pomolil vse štiri od sebe in - ne mislil. Pravzaprav mislil na nič. Toda smo tega sploh še sposobni? Avtor oddaje je Ivan Merljak.
Neveljaven email naslov