Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Zgodba o starodavnem vulkanu
Ozemlje današnje Slovenije je imelo zelo burno in zanimivo geološko zgodovino, del katere je tudi vulkanska dejavnost. To pa med drugim pomeni, da smo imeli dva čisto prava vulkana ali ognjenika, in sicer Smrekovec in vulkan na Goričkem. Na območju vasi Grad je pred tremi milijoni let bruhal zadnji vulkan na Slovenskem. Njegov krater je imel premer približno enega kilometra. Danes pa na delu tega kraterja leži Doživljajski park Vulkanija.
Smrekovec je bil vulkansko aktiven v geoloških obdobjih terciarja, pred od 23 do 27 milijoni let. Takrat je ležal pod morjem in je večkrat zapored izbruhal vulkanski prah, pepel in lavo. Šlo je za zelo velik vulkan, njegovi ostanki so kljub pestri geološki zgodovini vidni še danes. In prav Smrekovca bomo spoznali v oddaji Nedeljska reportaža.
Ivan Vrhnjak
Ivan Vrhnjak je pomočnik oskrbnika koče na Smrekovcu že drugo sezono. Zanimivo pa je, kako ga je življenjska pot zanesla v to kočo. Ivan je doma iz Velenja in prej – razen na Uršljo goro – v hribe ni zahajal in tudi na Smrekovcu ni bil nikdar prej.
Preden se lotimo Smrekovca, spoznajmo vulkane ali ognjenike. To so globoke razpoke v Zemljini skorji oziroma litosferi, skozi katere na Zemljino površje izhajajo raztaljena kamninska masa, piroklastični material in vulkanski plini. Raztaljeno kamninsko maso pod površjem imenujemo magma, ko pa se razlije po površju, pa jo imenujemo lava, nam je povedala Dr. Polona Kralj, geologinja, strokovnjakinja za vulkane na Geološkem zavodu Slovenije.
Pa se odpravimo na Smrekovec. To je 1577 metrov visok ugasli ognjenik, kjer rastejo številne rastlinske vrste, med 358 je tudi nekaj zelo redkih. Tu je tudi največje sklenjeno območje divjega petelina. Sicer pa Smrekovec obsega 15 km dolgo pogorje predalpskega sveta, ki je zavarovano tudi kot geološki in botanični rezervat Smrekovec - Komen in spada pod evropsko omrežje ekološko zaščitenih predelov Natura 2000.
Intenzivni procesi, ki so potekali ob izbruhu smrekovškega vulkana, so pustili sledi, ki so vidne še danes.
Na Slovenskem najdemo v pohorskem metamorfnem masivu najstarejše paleozojske vulkanske kamnine, stare 541 milijonov let. Mlajše mezozojske kamnine so bolj razprostranjene, stare so približno 242 milijonov let, najdemo pa jih na območju Cerkljanskega, na Blegošu, Kokrici itd. Poleg teh pa imamo ostanek delujočega vulkana na Goričkem, ki je star tri milijone let.
Pod vrhom Smrekovca je tudi planinska koča. Prvo kočo je pred drugo svetovno vojno postavilo Planinsko društvo Šoštanj, med vojno pa je bila koča požgana. Po vojni pa je lastništvo prešlo na Planinsko društvo Žerjav, ki se je pozneje preimenovalo v Planinsko društvo Črna, in to je leta 1953 postavilo zdajšnjo stavbo. V času njenega delovanja se je v koči zvrstilo več oskrbnikov, danes je to Tomo Drolec.
Pod kočo na Smrekovcu je tudi predstavitveni center oziroma hiška, v kateri se lahko podrobneje seznanimo z vulkansko preteklostjo. Na zunanjih stenah hiške je predstavljeno naravno bogastvo smrekovškega pogorja.
Slovenija leži na tako imenovani evrazijski plošči in najbližji vulkani so v Italiji, to so Etna, Vezuv in Stromboli, in pa v Grčiji, Santorin. Sicer pa na našem ozemlju strokovnjaki v bližnji in tudi daljni prihodnosti kakšnih vulkanskih aktivnosti ne pričakujejo. Naš potep po Smrekovcu, ostanku starega vulkana, začinimo še z opozorilom, da je treba biti ob obisku delujočih vulkanov zelo previden in je treba upoštevati vsa opozorila, nam je povedala dr. Polona Kralj.
882 epizod
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Zgodba o starodavnem vulkanu
Ozemlje današnje Slovenije je imelo zelo burno in zanimivo geološko zgodovino, del katere je tudi vulkanska dejavnost. To pa med drugim pomeni, da smo imeli dva čisto prava vulkana ali ognjenika, in sicer Smrekovec in vulkan na Goričkem. Na območju vasi Grad je pred tremi milijoni let bruhal zadnji vulkan na Slovenskem. Njegov krater je imel premer približno enega kilometra. Danes pa na delu tega kraterja leži Doživljajski park Vulkanija.
Smrekovec je bil vulkansko aktiven v geoloških obdobjih terciarja, pred od 23 do 27 milijoni let. Takrat je ležal pod morjem in je večkrat zapored izbruhal vulkanski prah, pepel in lavo. Šlo je za zelo velik vulkan, njegovi ostanki so kljub pestri geološki zgodovini vidni še danes. In prav Smrekovca bomo spoznali v oddaji Nedeljska reportaža.
Ivan Vrhnjak
Ivan Vrhnjak je pomočnik oskrbnika koče na Smrekovcu že drugo sezono. Zanimivo pa je, kako ga je življenjska pot zanesla v to kočo. Ivan je doma iz Velenja in prej – razen na Uršljo goro – v hribe ni zahajal in tudi na Smrekovcu ni bil nikdar prej.
Preden se lotimo Smrekovca, spoznajmo vulkane ali ognjenike. To so globoke razpoke v Zemljini skorji oziroma litosferi, skozi katere na Zemljino površje izhajajo raztaljena kamninska masa, piroklastični material in vulkanski plini. Raztaljeno kamninsko maso pod površjem imenujemo magma, ko pa se razlije po površju, pa jo imenujemo lava, nam je povedala Dr. Polona Kralj, geologinja, strokovnjakinja za vulkane na Geološkem zavodu Slovenije.
Pa se odpravimo na Smrekovec. To je 1577 metrov visok ugasli ognjenik, kjer rastejo številne rastlinske vrste, med 358 je tudi nekaj zelo redkih. Tu je tudi največje sklenjeno območje divjega petelina. Sicer pa Smrekovec obsega 15 km dolgo pogorje predalpskega sveta, ki je zavarovano tudi kot geološki in botanični rezervat Smrekovec - Komen in spada pod evropsko omrežje ekološko zaščitenih predelov Natura 2000.
Intenzivni procesi, ki so potekali ob izbruhu smrekovškega vulkana, so pustili sledi, ki so vidne še danes.
Na Slovenskem najdemo v pohorskem metamorfnem masivu najstarejše paleozojske vulkanske kamnine, stare 541 milijonov let. Mlajše mezozojske kamnine so bolj razprostranjene, stare so približno 242 milijonov let, najdemo pa jih na območju Cerkljanskega, na Blegošu, Kokrici itd. Poleg teh pa imamo ostanek delujočega vulkana na Goričkem, ki je star tri milijone let.
Pod vrhom Smrekovca je tudi planinska koča. Prvo kočo je pred drugo svetovno vojno postavilo Planinsko društvo Šoštanj, med vojno pa je bila koča požgana. Po vojni pa je lastništvo prešlo na Planinsko društvo Žerjav, ki se je pozneje preimenovalo v Planinsko društvo Črna, in to je leta 1953 postavilo zdajšnjo stavbo. V času njenega delovanja se je v koči zvrstilo več oskrbnikov, danes je to Tomo Drolec.
Pod kočo na Smrekovcu je tudi predstavitveni center oziroma hiška, v kateri se lahko podrobneje seznanimo z vulkansko preteklostjo. Na zunanjih stenah hiške je predstavljeno naravno bogastvo smrekovškega pogorja.
Slovenija leži na tako imenovani evrazijski plošči in najbližji vulkani so v Italiji, to so Etna, Vezuv in Stromboli, in pa v Grčiji, Santorin. Sicer pa na našem ozemlju strokovnjaki v bližnji in tudi daljni prihodnosti kakšnih vulkanskih aktivnosti ne pričakujejo. Naš potep po Smrekovcu, ostanku starega vulkana, začinimo še z opozorilom, da je treba biti ob obisku delujočih vulkanov zelo previden in je treba upoštevati vsa opozorila, nam je povedala dr. Polona Kralj.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Koroška že tako dolgo časa čaka na tako imenovano tretjo razvojno os, da bi od Ljubljane do tja verjetno prej prišli s kolesom, kakor pa po vseh predpisih in preko vseh ovir, ki se vedno znova pojavljajo in to regijo silijo v iskanje drugačnih rešitev. In ravno kolesa in z njimi kolesarji so tisti, ki so poleg številnih športnikov, kot na primer Tine Maze in Janje Garnbret, sloves te pokrajine ponesli v širni svet. Gorsko kolesarstvo je namreč v severovzhodnem delu Slovenije doživelo razcvet, kakršnega še pred nekaj desetimi leti ni pričakoval nihče. Zdaj Koroško kot vrhunsko destinacijo za to obliko športa promovirajo tako rekoč vsi, ki v tem športu najdejo od adrenalina do uživanja v neokrnjeni naravi. V nedeljski reportaži se je Jure K. Čokl podal po sledeh začetnikov tega športa, ki postaja vedno bolj pomembna tržna niša in Koroško poleg športnikov in lesa z debelim flomastrom riše na zemljevid sveta.
V iskanju dediščine na slovenskem, se raziskovalci ustavijo ali na snovni, redkeje na nesnovni dediščini. Nikomur do sedaj pa še ni padlo na pamet, da bi zvok proglasil za dediščino. Vse do trenutka, ko sta v staro gotsko pletersko cerkev vstopila Janez in Danilo.
V povprečju vsakdo izmed nas na leto zavrže 5 kg še uporabnih izdelkov. Inovativna poslovna ideja o ustanovitvi Centra ponovne uporabe je bila odgovor na globalni trend nenehnega nadomeščanja starih, še vedno uporabnih izdelkov, z novimi. Center ponovne uporabe deluje v sistemu krožnega gospodarstva in prispeva k varčevanju virov, surovin in omogoča pripravo na ponovno uporabo zavrženih, a še vedno uporabnih izdelkov, ki bi sicer postali odpadek. V Sloveniji deluje že devet takšnih centrov, v nedeljski reportaži pa bomo obiskali prvi in najstarejši center pri nas, ki deluje v Rogaški Slatini. V centru pravijo, da izvajajo tako imenovani upcycling in izdelke preoblikujejo v nove unikatne mojstrovine. Center pa je tudi dober primer socialnega podjetništva. Oddajo pripravlja Bojan Leskovec.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Že nekaj zadnjih let se v Mozirskem gaju na pragu jeseni pomerijo pridelovalci buč velikank. Na državnem prvenstvu izvedejo natančno in zapleteno tehtanje in nato razglasijo zmagovalca, oziroma zmagovalko. Najtežjo slovensko bučo tekočega letnika. O dogodkih, ki se odvijejo pred prvenstvom, kot tudi ob poglobljenih intervjujih z protagonisti, kot tudi o koreninah tega športa v Nedeljski reportaži z Markom Radmilovičem.
Santorini, otok v Kikladih v Egejskem morju je gotovo eden bolj zanimivih grških otokov. Ima eno izmed najbolj dramatičnih zgodovin, ki je vplivala na njegovo podobo, naravo, kulturo in socialno podobo. Santorini je vodilni otok arhipelaga petih otokov, takšno podobo nekoč enega in sicer okroglega otoka pa so oblikovali vulkanski izbruhi, ki se ponavljajo vsakih 15 do 20 tisoč let. Najhujši je bil tisti iz leta 1631 pred našim štetjem, ki ga strokovnjaki štejejo za največjega na svetu v zadnjih sto tisoč letih. V tem je vulkan izbruhal vso svojo vsebino - 90 milijard ton magme in se izpraznil ter naredil prostor verjetno največji kalderi na svetu, ki jo je napolnilo morje. Vulkanski prah je za nekaj časa dneve spremenil v noč, zaneslo pa ga je celo na Grenlandijo in v Kalifornijo. V naslednjih dvanajstih izbruhih, zadnjem leta 1950, se je izoblikovala današnja podoba tega otočja. Otočje je torej vulkansko, otok Nea Kameni pa ima tri še zmeraj delujoča žarišča iz katerih v zrak uhajajo plini žveplovega dioksida. Santorini je bil nekaj stoletij zapuščen, potem ko je 6 tisoč let pred našim štetjem tam že vladala zelo razvita človeška skupnost. Dokaz za to so egejski Pompeji, starodavno mesto Akrotiri, ki ga je odkril in začel odkopavati sloviti grški arheolog Spiridon Marinatos leta 1967. Danes je to pokrito najdišče, ki se razprostira na 12 tisoč kvadratnih metrih površine. Kaldera, ena izmed štiridesetih na svetu, in Akrotiri sta glavni značilnosti tega vulkanskega otočja, zanimiva pa je tudi teorija, da je Santorini del izginule civilizacije Atlantide o kateri je ustvaril nerazrešljivo uganko grši filozof Platon. S tem se domačini ne ukvarjajo preveč, veliko bolj jih zanima razvoj turizma v katerega so se brezglavo vrgli pred dobrimi tremi desetletji in se danes že sprašujejo, kakšno škodo so si s tem naredili. Posledice industrijskega turizma so namreč vse hujše in vse manj obvladljive. O vsem tem v Nedeljski reportaži Jurija Popova, ki nam bo pojasnil tudi, zakaj
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
V tridesetih letih prejšnjega stoletja se je Dunajčanka Ilse Fischerauer preselila v takratno kraljevino Jugoslavijo. Družina se je preselila v cvetočo vinogradniško krajino Prlekije in v Jeruzalemu kupila tako posestvo kot dvorec. Gospa, z dekliškim priimkom Adamec pa se ni sprijaznila z vlogo dobro situirane gospodinje, temveč si je našla zaposlitev … Več v nedeljski reportaži Marka Radmiloviča.
Ohranjanje tradicionalnih vrednot je neke vrste lepilo, ki v posameznem okolju veže skupaj staro in mlado, moške in ženske, ljudi različnih poklicev in prepričanj, skratka vse, ki v nekem kraju živijo. Lepilo pa ni imuno na čas. Sčasoma namreč njegova moč uplahne, kakšen del izgine in ga je treba obnoviti. Tako je tudi s tradicijo, včasih je močnejša, trdnejša, bolj navzoča, včasih pa je bolj ohlapna. Tudi v Dovjem na Gorenjskem je z lepilom časa tako. Danes je vas skorajda pravljična z vrsto obnovljenih fasad, verjamemo, da tudi z notranjostmi kmečkih hiš, čeprav tega nismo preverjali, predvsem pa z znova poslikanimi pročelji, nekoliko drugačnimi kot so bila nekoč. Nekoč so na stene hiš, običajno med dvema oknoma v nadstropju, risali živali in cvetje, danes pa je na šest prenovljenih hiš akademska slikarka Špela Oblak narisala simbolne prikaze šestih izmed mnogih Triglavskih pravljic, ki jih je Mirko Kunčič zbral in objavil v treh knjigah. Kot smo zvedeli, bo Špela narisala še najmanj dve. S tem pa zgodba o poslikavah Triglavskih pravljic, ki je postala vaška zgodba, še ni končana. Naslednji korak je, da bodo k vsaki hiši dodali tablo, ki bo na kratko obnovila zgodbo. Do takrat pa bosta pravljice vsak teden ali na štirinajst dni ob sobotah pripovedovala Marcel in Leona Gombac, ki že vrsto let po vasi vodita mlade od hiše do hiše in jih seznanjata z zgodovino Dovjega, malo pa tudi sosednje Mojstrane. Kraj tudi sicer goji tesen stik s svojo preteklostjo prek vrste etnoloških prireditev in srečanj, ki so namenjena prav temu, ohranjanju tradicije in njeni uporabi za ohranjanje trdnih vezi na vasi tudi danes. Jurij Popov, ki je pripravil Nedeljsko reportažo o kraju pravljičnih fasad, je dobil občutek, da so Dovje kraj, kjer televizija in internet nista nikoli premagala krajevne tradicije.
Iški vintgar je priljubljena turistična točka, ki je od Ljubljane oddaljena le streljaj. Ravno zaradi tega je v poletnih mesecih (pre)polna obiskovalcev, ki se do ustja soteske pripeljejo s svojimi avtomobili. A posebna območja moramo obiskovati na poseben način, če jih želimo ohraniti. Reka Iška je namreč zaradi svoje razgibane poti - teče skozi divji Iški vintgar, po rodovitnem Iškem vršaju in močvirnem Ljubljanskem barju - znana tudi kot Reka treh obrazov. Poleg njenih številnih tolmunov bomo obiskali Benkotovo žago, Votli kamen in Krvavo peč; točke, ki nam bodo razkrile zgodovino in karakter reke, ki se izliva v Ljubljanico. Pripravlja: Darja Pograjc.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Ko obiščemo Loško dolino, nas pot pelje naprej preko Bloške police, skozi starodavni Lož, Stari trg pri Ložu, in nato nas že pozdravi Racna gora, s svojimi slemeni zapira Loško dolino na vzhodu. Čeprav je v tej naravni pregradi med Loško dolino in Loškim Potokom najvišji Petelinjek, je zaradi svoje dostopnosti veliko bolje obiskan vrh, imenovan enako kot gora – Racna gora.
Človek je z agresivnim poseganjem v naravo naredil našemu modremu planetu že veliko škode. Obstajajo pa tudi habitati, ki so sicer antropogenega izvora, a spadajo med vrstno najbogatejša življenjska okolja. Ponekod po rastlinski raznovrstnosti celo presegajo tropske deževne gozdove. To so travišča. Travišča so bila nekoč v Evropi široko razširjena, v zadnjih sto letih pa so se njihove površine povsod močno zmanjšale. Lea Ogrin se je odpravila na Pohorje, na eno izmed štirih projektnih pod-območji projekta LIFE z naslovom Ohranjanje in upravljanje suhih travišč v Vzhodni Sloveniji.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Če se peljete proti Šmarni gori čez Tacenski most, boste na levi strani zagledali brzice in okoli njih kamnite tribune. Le redki so tisti, ki vsaj nekajkrat na leto niso slišali za tekme v veslanju na dvijih vodah, ki se na tem mestu odvijajo. A če obiščete tekmovališče poleti, v času, ko tam ni tekem, je prizor popolnoma drugačen – tekmovališče se spremeni v čisto pravo plažo – s sončniki, brisačami in stotnijami kopalcev, ki se nastavljajo soncu. A pozornemu opazovalcu ne bo ušel napis, ki opozarja, da je kopanje tukaj smrtno nevarno in na lastno odgovornost. Jure K. Čokl se je o tem pogovarjal z Maretom Kosičem, Janezom Čižmanom in Andrejem Česnjem.
Če iščeš zanimiv odgovor, ki bi lahko bil moto radijske oddaje, potrebuješ najmanj dobro vprašanje. Glede na to, da smo že globoko v sezoni gorništva, smo se vprašali, kaj ljudi žene v visokogorje, v premagovanje tako imenovanih višincev, oziroma velikih višinskih razlik, v vse tiste napore, ki pridejo do izraza ob vzpenjanju na številne slovenske vrhove, mimogrede povejmo, da je v našem visokogorju samo dvatisočakov več kot 340, in brušenje kolen pri sestopu.Razlogov je seveda toliko kolikor je ljudi, pravzaprav tistih ljudi, ki odhajajo v gore zaradi različnih razlogov, ne vedno najboljših. Nas so za Nedeljsko reportažo zanimale tri ženske iz različnih krajev Slovenije za katere smo dobili občutek, da sledijo gorniški ideji Juliusa Kugyja, za katerega je bilo obiskovanje gora predvsem estetsko doživljanje in doživetje. V eni svojih knjig je med drugim zapisal: "Beseda gorski šport me je vedno prizadela (pisal je v nemščini in v tem jeziku je to ena beseda). Vse to namreč vse preveč meri na površnost. V gori ne iščimo plezalnih odrov, iščimo raje njeno dušo." Tri ženske smo poiskali na Facebooku, ki je tudi ena izmed osrednjih socialnih mrež prek katere se pohodniki najdejo, si izmenjujejo izkušnje, objavljajo zanimive fotoreportaže svojih poti in se nenazadnje med sabo tudi spoznavajo in se včasih odpravijo na kakšne skupne ture. Miša iz Bohinja, Maja z Jesenic in Lidija iz Ljubljane, so prav takšne. Gore doživljajo na netekmovalen in neprestižen način, ne štejejo osvojene vrhove, prehojene kilometre, premagane višince, dosežene čase vzponov, ne, najraje hodijo po samotnih poteh, občudujejo razglede in poti, doživljajo naravo v njenih spreminjajočih se podobah, občudujejo gorsko cvetje in živali, rade srečujejo gorsko omikane ljudi, svoja doživetja pa fotografirajo in v zanimivih zapisih posredujejo drugim. Vprašanje,zakaj hodijo v hribe je vsem trem zastavil Jurij Popov.
Cankarjev dom v Ljubljani je naša osrednja kulturna ustanova. To dokazujejo tudi njihovi podatki, saj je do leta 2000 Cankarjev dom gostil 17.380 kulturnih, umetniških, kongresnih, sejemskih in družabnih prireditev ter skupaj 6,700.000 obiskovalk in obiskovalcev. Svojo vlogo pa je Cankarjev dom odigral tudi pred 25 leti, v času osamosvojitve in 10-dnevne vojne. Takrat so ob alarmih za zračne napade nudili zavetje od 3 do 4.000 občanom. Vseskozi pa je Cankarjevem domu deloval generalštab, sem je prihajalo Predsedstvo Republike Slovenije. Tu sta imela svoj štab minister za obrambo Janez Janša in minister za notranje zadeve Igor Bavčar. Tu so potekale znamenite konference za domačen in tuje novinarje. O tej vlogi, in o legendarnih tiskovnih konferencah tedanjega ministra za informiranje Jelka Kacina, bomo govorili v Nedeljski reportaži, ki jo je pripravil Milan Trobič.
V dnevih intenzivnega nogometa, ko so nam vse razsežnosti igre vsakodnevno predočene, je čas tudi za tehtnejši razmislek. Posvetili se bomo nogometu skozi oči in doživljanje razumništva. Kako stojita nogomet in teorija? Nogomet in družboslovje? Nogomet in intelektualci? Nekaj malega odgovorov na ta kompleksna vprašanja pripravlja Marko Radmilovič v Nedeljski reportaži. Pripravlja: Marko Radmilovič
Neveljaven email naslov