Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Da je postal trenutni sistem popolnoma neznosen, dokazujejo ljudje na ulicah, pravi dr. Božidar Debenjak. “Toliko časa, kolikor velja sistem za racionalnega, toliko časa ni protestov, so protestniki osamljeni. Zdaj pa ljudje v šotorih pripovedujejo, da nekaj ni v redu.”
Trenutni protesti po svetu so protesti ljudi, ki so obupali. Debenjak navaja stisko ameriških študentov, ki pripovedujejo – prisilili so nas, da smo najeli kredit, zdaj imamo 60.000 dolarjev dolga, diplomo, službe pa ne dobimo.
Govoriti o koncu kapitalizma je enostavno, ampak kaj bo sledilo? Tisto kar vemo je, pravi Debenjak, da je obnašanje finančnega kapitala neznosno. Celotno zgodbo krojijo različni bogato plačani uslužbenci kapitala, ki niso lastniki, ampak so menedžerji. Če se jih hoče odkrižati, pa dobijo ogromno odpravnino.
“Oni niso lastniki, oni upravljajo. To je upravljani svet v najslabšem pomenu besede.” Teoretskega odgovora na kaj potem, še ni. Nedeljski gost, ki se je pogosto oprl na Marxa, je dejal, da si ljudje zastavljajo samo takšne naloge, ki jih lahko razrešijo.
Ameriška družba ima velike gospodarske probleme, ki so se začeli takrat, ko so postali veliki kitajski dolžniki. Iz razlik med centrom in periferijo so se sprva črpali veliki profiti. Kitajska pa ni več periferija oz. se to obdobje končuje in “na tem se celotna stvar sesipa.”
Meni, da je morda eden od elementov rešitve trenutne globalne krize ideja o univerzalnem temeljnem dohodku, morda je to lahko eden od mnogih koščkov sestavljanke za rešitev.
Sicer pa je legendarni visokošolski profesor filozofije daleč onkraj slovenskih meja znan kot največji živeči marksolog. Še vedno čil in iskriv 76-letni upokojenec, ki ga na predavanjih še zdaj z užitkom posluša staro in mlado, se sam rad predstavi kot “pravi Ljubljančan z zelo nizko evidenčno številko.”
Pravi, da je vsako predavanje komunikacija s študenti. “Moram reči, da se mi ni bilo treba pritoževati nad pozornostjo.” Poudarja, da je izpit za študenta psihodrama. Je pomemben element v študijskem procesu. “Ne zato, da študent pokaže znanje, ampak predvsem zato, da študent pokaže, kako zna misliti.” No, vsaj včasih je bilo tako.
876 epizod
Kdo so ljudje, ki zaznamujejo družbo? Kakšen je človek za funkcijo, ki daje pečat sedanjosti? Kako premika meje prihodnosti? Oddaja Nedeljski gost na Valu 202. Funkciji nadene človeško podobo.
Da je postal trenutni sistem popolnoma neznosen, dokazujejo ljudje na ulicah, pravi dr. Božidar Debenjak. “Toliko časa, kolikor velja sistem za racionalnega, toliko časa ni protestov, so protestniki osamljeni. Zdaj pa ljudje v šotorih pripovedujejo, da nekaj ni v redu.”
Trenutni protesti po svetu so protesti ljudi, ki so obupali. Debenjak navaja stisko ameriških študentov, ki pripovedujejo – prisilili so nas, da smo najeli kredit, zdaj imamo 60.000 dolarjev dolga, diplomo, službe pa ne dobimo.
Govoriti o koncu kapitalizma je enostavno, ampak kaj bo sledilo? Tisto kar vemo je, pravi Debenjak, da je obnašanje finančnega kapitala neznosno. Celotno zgodbo krojijo različni bogato plačani uslužbenci kapitala, ki niso lastniki, ampak so menedžerji. Če se jih hoče odkrižati, pa dobijo ogromno odpravnino.
“Oni niso lastniki, oni upravljajo. To je upravljani svet v najslabšem pomenu besede.” Teoretskega odgovora na kaj potem, še ni. Nedeljski gost, ki se je pogosto oprl na Marxa, je dejal, da si ljudje zastavljajo samo takšne naloge, ki jih lahko razrešijo.
Ameriška družba ima velike gospodarske probleme, ki so se začeli takrat, ko so postali veliki kitajski dolžniki. Iz razlik med centrom in periferijo so se sprva črpali veliki profiti. Kitajska pa ni več periferija oz. se to obdobje končuje in “na tem se celotna stvar sesipa.”
Meni, da je morda eden od elementov rešitve trenutne globalne krize ideja o univerzalnem temeljnem dohodku, morda je to lahko eden od mnogih koščkov sestavljanke za rešitev.
Sicer pa je legendarni visokošolski profesor filozofije daleč onkraj slovenskih meja znan kot največji živeči marksolog. Še vedno čil in iskriv 76-letni upokojenec, ki ga na predavanjih še zdaj z užitkom posluša staro in mlado, se sam rad predstavi kot “pravi Ljubljančan z zelo nizko evidenčno številko.”
Pravi, da je vsako predavanje komunikacija s študenti. “Moram reči, da se mi ni bilo treba pritoževati nad pozornostjo.” Poudarja, da je izpit za študenta psihodrama. Je pomemben element v študijskem procesu. “Ne zato, da študent pokaže znanje, ampak predvsem zato, da študent pokaže, kako zna misliti.” No, vsaj včasih je bilo tako.
Novinarka Barbara Šurk ima enega najobsežnejših novinarskih opusov v Sloveniji. Začela je na Mladini s prvimi večstrankarskimi volitvami v Sloveniji in nadaljevala z razpadom Jugoslavije na Dnevniku. Po študiju na Filozofski fakulteti je nadaljevala s študijem v Združenih državah Amerike, kjer je spoznala ameriško šolo novinarstva, ki jo še vedno zaznamuje. Od tam je poročala za Dnevnik in Delo ter občasno tudi za RTV Slovenija. Sledilo je 15-letno obdobje poročanja s kriznih žarišč Bližnjega vzhoda, večinoma kot dopisnica najstarejše tiskovne agencije na svetu Associated press. Življenje obkroženo z nenehno negotovostjo je prekinila, saj je trpela zaradi posttravmatskega sindroma.
Vilma Štritof je dramaturginja, gledališka kritičarka in teatrologinja. Kot dramaturginja je začela svojo pot v gledališču, zdaj pa že vrsto let dela v Uredništvu igranega programa Radia Slovenija. Letos je bila selektorica tekmovalnega programa 58. festivala Borštnikovo srečanje. Bila je tudi članica žirij na različnih festivalih doma in v tujini. Pisala je tudi scenarije, kot dramaturginja deluje na področju gledališča, filma in radijske igre, piše recenzije, kritike gledaliških predstav in strokovne članke.
Eden najboljših slovenskih košarkarjev z burno igralsko kariero. “Ludi Štajerec”, ki je šel od Maribora prek Jugoplastike do Olimpije. Z vmesnim postankom v Partizanu, kjer je še vedno rekorder po številu doseženih točk v eni sezoni.
Hidrolog in nekdanji trener kajaka in kanuja je vajen divjih voda, naše reke pozna celo tako dobro, da jih loči tudi po vonju, toda tolikšna magnituda poplav je presenetila tudi njega. Poplave so se ga dotaknile, le kako se ga ne bi. A je moral postaviti čustva na stran, ohraniti mirno kri in svoje delo opravljati logično in nepristransko. Tako se najbolj stresnih dni vesoljnega potopa izpred tedna dni spominja prvi obraz hidroloških napovedi v državi Janez Polajnar z Agencije za okolje. Ob vse ekstremnejših in pogostejših vremenskih ujmah bo treba sistem opozarjanja nadgraditi z učinkovitejšim komuniciranjem z novimi generacijami medijskih občinstev, ne bo odveč, poudarja, če bi poplavne vaje podobno kot požarne uvedli tudi v izobraževalni sistem. V pogovoru z Majo Ratej dodaja tudi, da bomo morali vnovič premisliti naše sobivanje z rekami in naš odnos do vode.
Slovenska izseljenka je skoraj pol stoletja preživela v Kartumu, prestolnici nemirne afriške države Sudan. Kot priložnostno poročevalko s terena smo jo na Valu 202 gostili že večkrat, tokrat pa smo jo obiskali v rodnem Veržeju, kamor je skupaj z osemčlansko družino prebegnila po izbruhu vojne maja letos.
Nedeljski gost je gledališki režiser Janus Kica, Poljak po rodu, ki je že skoraj tri desetletja del slovenske gledališke scene. Po končanem študiju v Krakovu in Kölnu je kmalu postal hišni režiser v gledališču Pine Bausch v Wuppertalu, kjer je ustvaril prvo mednarodno odmevno uprizoritev Kiplingove Knjige o džungli. Na povabilo režiserja Paola Magellija, takratnega vodje zagrebškega Teatra mladih, je še isto leto Knjigo o džungli režiral v Zagrebu, ki je kmalu postal njegov drugi dom.
Zaščita patentov, blagovne znamke, intelektualna lastnina so teme, s katerimi se je ukvarjal vso karierno pot. Prvi direktor slovenskega Urada za intelektualno lastnino, avtor geografske zaščite Lipicancev, predstavnik Slovenije v svetovni trgovinski organizaciji.
Življenjska obdobja si navadno najlažje zapomnimo po ljudeh, ki so nam ves čas na očeh – tudi po znanih obrazih, kot jim radi rečemo. Svojo poklicno prelomnico je dočakala sveža upokojenka Miša Molk, dolgoletna televizijska voditeljica in urednica, priljubljena povezovalka festivalov in drugih dogodkov, skratka naša, vsaj tak imamo že več kot štiri desetletja občutek, dobra znanka z malih ekranov, fotografij in plakatov. Posebne predstavitve niti ne potrebuje, vseeno pa se spodobi, da pod svoj zaključni račun potegne črto.
Kdo so ljudje, ki zaznamujejo družbo? Kakšen je človek za funkcijo, ki daje pečat sedanjosti? Kako premika meje prihodnosti? Oddaja Nedeljski gost na Valu 202. Funkciji nadene človeško podobo.
Nedeljska gostja je gledališka in filmska igralka Nataša Matjašec Rošker, letošnja dobitnica Borštnikovega prstana za življenjsko delo, ki ji ga bodo podelili prav nocoj na velikem odru mariborskega gledališča, v njeni matični hiši, kjer je postala stalna članica leta 2007.
Maša Jazbec je že pred desetletjem v Trbovlje pripeljala najbolj naprednega humanoidnega robota, skoraj popolnega dvojnika človeškega profesorja Ishigure. Po doktoratu iz robotike na Japonskem in predavateljstvu v Linzu, se je vrnila v Zasavje. Deluje v podjetniškem inkubatorju Katapult, raziskuje vpliv robotike in ostalih sodobnih tehnologij na življenja ljudi, prepleta znanost in umetnost, z robotkama Evo in Lili gostuje po številnih šolah in domovih starejših.
Nedeljsko gostjo bi lahko šaljivo napovedali tudi s pesmijo skupine Hazard: Kopalnico ima. Je namreč direktorica enega najboljši proizvajalcev gotovih kopalnic v Evropi, podjetja Varis Lendava.
Slovenija gosti evropsko veslaško prvenstvo. Na Bledu sicer ne bo imela resnih kandidatov za najvišja mesta v olimpijskih disciplinah.
Kljub upokojitvi dr. Peter Umek še danes vztraja pri psiholoških predavanjih. Zaslužni profesor kriminalistične psihologije je pred pol stoletja začel tudi pri nas uvajati forenzično psihologijo, je eden od pobudnikov strokovne revije Psihološka obzorja, poleg razširjanja teoretičnih znanj pa je vedno gojil poseben odnos do praktičnega dela. S policisti, kriminalisti, pričami in z žrtvami. Pred 30 leti je bil glavni operativni pogajalec v primeru "Bajazid" s človekom-bombo na mejnem prehodu Fernetiči, pripravljal je policiste pred odhodom na mirovne misije v tujino in še in še. Medijsko je najbolj izpostavljen ob osupljivih tragedijah kot so se nedavno zgodile v Srbiji, zdaj pa je pred nami njegov celosten portret.
94-letni Stephen Antalics - Štefan Antalič ali Antaličev Pišta, kot bi rekli v Prekmurju - je potomec prekmurskih izseljencev, ki sta se kot mladostnika preselila v Pensilvanijo, v nekoč pomembno jeklarsko središče Betlehem, približno uro in pol vožnje oddaljeno od New Yorka. Tamkajšnjo slovensko skupnost sestavljajo izključno prekmurski izseljenci, povezani v dve cerkveni skupnosti, katoliško in protestantsko. Kljub poreklu pa so Prekmurci v Betlehemu 20. stoletje preživeli v prepričanju, da so Vendi in ne Slovenci. Da se je to spremenilo, ima največje zasluge prav Stephen Antalics. Ta je v iskanju resnice prepotoval Evropo, preiskal arhive in razmišljal o razlogih, kako se je t.i.vendstvo, ki je v izvorni domovini tako rekoč neznan pojem, uspelo tako trdovratno zakoreniniti v zavesti te skupnosti na ameriških tleh.
Nedeljska gostja je arhitektka, ki v zadnjih petih desetletjih intenzivno sodeluje pri prenovi Ljubljanskega gradu.
Geograf, zgodovinar, zaslužni profesor Univerze v Ljubljani, ustanovni predsednik Zelenih Slovenije, član osamosvojitvenega predsedstva Republike Slovenije, član sveta za varovanje okolja pri SAZU, predvsem pa neutruden iskalec odgovorov na kompleksna vprašanja s področij trajnostnega razvoja, okoljevarstva in družbene ureditve, ki vedno znova prehaja meje razmišljanja.
Kdo so ljudje, ki zaznamujejo družbo? Kakšen je človek za funkcijo, ki daje pečat sedanjosti? Kako premika meje prihodnosti? Oddaja Nedeljski gost na Valu 202. Funkciji nadene človeško podobo.
Novinar, ki pravi, da je v življenju videl dovolj. Tudi zato je zdaj napisal prvo (napol) leposlovno knjigo z naslovom Vojni dnevnik (UMco). Bralcu brez ovinkarjenja in neposredno prikaže, kako je, ko se nenadoma znajdeš sredi vojne.
Mojca Marija Šimenc, ki je članica redovne skupnosti hčera Marije Pomočnice, bo 17. aprila postala generalna tajnica Slovenske škofovske konference. V katoliški cerkvi pri nas ženska še ni zasedala tako visokega položaja. Novega izziva je ni strah, imenovanje pa jo je presenetilo:
Neveljaven email naslov