Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Prof. dr. Ivan Kos je predstojnik katedre za ekologijo in varstvo okolja na Biotehniški fakulteti v Ljubljani. Doktor biologije, ki z življenjem in delom na kmetiji povezuje neposredno dojemanje življenja z empiričnim znanjem. Na ta način izpodbija prenekatere ekološke dogme, pa tudi mite povezane z volkovi ali medvedi.
Živi, kot pravi, v "bermudskem trikotniku težav z rjavim medvedom" v Sloveniji, med Velikimi Laščami, Novo vasjo in Ribnico. Zgodbo o težavah, meni, pa bi lahko zaključili že z upoštevanjem statističnih podatkov: 350 mrtvih na leto na slovenskih cestah v primerjavi s tremi v 100 letih, zaradi medveda. “Res ni nekaj, o čemer bi bilo vredno izgubljati besede.”
Pravi, da so težave z medvedi relativno precej univerzalene. Človekovo ravnanje do določenih naravnih subjektov je namreč predvidljivo – predvsem zaradi pomanjkanja znanja ustvarjamo določene dogme.
Inteligentna žival
Vsako bivanje z drugačnim je naporno, pojasnjuje dr. Kos. Moraš se prilagajati, upoštevati naravne subjekte in reakcija ljudi je precej univerzalna, “nespametno pa je težavno sobivanje reševati z odstranjevanjem, zgolj zato, da tebi ne bo treba spreminjati načina življenja.”
“Ena od začilnosti rjavega medveda je, da mu je v našem okolju zelo fejst.” Gozdovi, njive, sadovnjaki ... problem pa nastane, ker je medved tudi močan in inteligenten. “Bivamo z nekom ki je dovolj brihten, ima pa eno samo težavo, da ne zna brati naših zakonov in se po njih ravnati.”
V interakciji z medvedom je spoznaval, da je tudi sam živo bitje - ko se mu je koža naježila, kadar je medvedka zarenčala za njegovim hrbtom. Zaradi izkustvenega dela, pa ni razvil fobij, neracionalnega odnosa do medveda, kar lahko zaplete življenja in sobivanje.
Plezanje po krošnjah v osnovne šole
Že mladostno plezanje po drevesih pa mu je odpiralo nove dimenzije prostora in utrjevalo zavedanje dvojnosti življenja, v kateri ne znamo odgovoriti niti ali je prav, da bi nas srečala prava ali zdrava pamet in kako ujeti razkorak med družbeno in naravoslovno resnico, ki je v veliko primerih diskriminirana.
Z relativno malo vadbe, razmišlja dr. Kos, se nam v drevesnih krošnjah odpira popolnoma nova percepcija dojemanja prostora. “Morala bi biti aktivnost v osnovnošolskem izobraževanju, ker je način gibanja popolnoma drugačen.”
Plezanje po drogu ali bradlji se namreč težko primerja s plezanjem po krošnjah – z vidika razvoja nevronskih mrež in ostalih telesnih, gibalnih značilnosti. Se pa obenem zaveda organizacijskih in varnostnih omejitev pri plezanju po krošnjah za osnovnošolce.
Potreba po samoomejevanju
Sicer pa opozarja, da ljudje premalo izpostavljamo dejstvo, da se moramo omejevati zato, da ne propademo. Z razvojem znanosti znamo čedalje več narediti, ampak moramo se tudi zavedati, da če hočemo preživeti na kompleksnem planetu, pa ne smemo narediti vsega, kar znamo.
Na svoji kmetiji ima tudi koze. Odgovor na vprašanje, zakaj, pa je treba iskati v njegovi mladosti. Verjetno gre za posledico pripovedovanja stare mame in mame, pojasnjuje. “Ko sem se odločil, ko so mi jih dovolili imeti, pa je bil pravi podvig, da smo jo v tistih časih našli.”
Pri kozah mu je tudi všeč, da so, za razliko od drugih živali, individualisti, ki jih je, zaradi njihove pameti, težko obvladovati.
871 epizod
Kdo so ljudje, ki zaznamujejo družbo? Kakšen je človek za funkcijo, ki daje pečat sedanjosti? Kako premika meje prihodnosti? Oddaja Nedeljski gost na Valu 202. Funkciji nadene človeško podobo.
Prof. dr. Ivan Kos je predstojnik katedre za ekologijo in varstvo okolja na Biotehniški fakulteti v Ljubljani. Doktor biologije, ki z življenjem in delom na kmetiji povezuje neposredno dojemanje življenja z empiričnim znanjem. Na ta način izpodbija prenekatere ekološke dogme, pa tudi mite povezane z volkovi ali medvedi.
Živi, kot pravi, v "bermudskem trikotniku težav z rjavim medvedom" v Sloveniji, med Velikimi Laščami, Novo vasjo in Ribnico. Zgodbo o težavah, meni, pa bi lahko zaključili že z upoštevanjem statističnih podatkov: 350 mrtvih na leto na slovenskih cestah v primerjavi s tremi v 100 letih, zaradi medveda. “Res ni nekaj, o čemer bi bilo vredno izgubljati besede.”
Pravi, da so težave z medvedi relativno precej univerzalene. Človekovo ravnanje do določenih naravnih subjektov je namreč predvidljivo – predvsem zaradi pomanjkanja znanja ustvarjamo določene dogme.
Inteligentna žival
Vsako bivanje z drugačnim je naporno, pojasnjuje dr. Kos. Moraš se prilagajati, upoštevati naravne subjekte in reakcija ljudi je precej univerzalna, “nespametno pa je težavno sobivanje reševati z odstranjevanjem, zgolj zato, da tebi ne bo treba spreminjati načina življenja.”
“Ena od začilnosti rjavega medveda je, da mu je v našem okolju zelo fejst.” Gozdovi, njive, sadovnjaki ... problem pa nastane, ker je medved tudi močan in inteligenten. “Bivamo z nekom ki je dovolj brihten, ima pa eno samo težavo, da ne zna brati naših zakonov in se po njih ravnati.”
V interakciji z medvedom je spoznaval, da je tudi sam živo bitje - ko se mu je koža naježila, kadar je medvedka zarenčala za njegovim hrbtom. Zaradi izkustvenega dela, pa ni razvil fobij, neracionalnega odnosa do medveda, kar lahko zaplete življenja in sobivanje.
Plezanje po krošnjah v osnovne šole
Že mladostno plezanje po drevesih pa mu je odpiralo nove dimenzije prostora in utrjevalo zavedanje dvojnosti življenja, v kateri ne znamo odgovoriti niti ali je prav, da bi nas srečala prava ali zdrava pamet in kako ujeti razkorak med družbeno in naravoslovno resnico, ki je v veliko primerih diskriminirana.
Z relativno malo vadbe, razmišlja dr. Kos, se nam v drevesnih krošnjah odpira popolnoma nova percepcija dojemanja prostora. “Morala bi biti aktivnost v osnovnošolskem izobraževanju, ker je način gibanja popolnoma drugačen.”
Plezanje po drogu ali bradlji se namreč težko primerja s plezanjem po krošnjah – z vidika razvoja nevronskih mrež in ostalih telesnih, gibalnih značilnosti. Se pa obenem zaveda organizacijskih in varnostnih omejitev pri plezanju po krošnjah za osnovnošolce.
Potreba po samoomejevanju
Sicer pa opozarja, da ljudje premalo izpostavljamo dejstvo, da se moramo omejevati zato, da ne propademo. Z razvojem znanosti znamo čedalje več narediti, ampak moramo se tudi zavedati, da če hočemo preživeti na kompleksnem planetu, pa ne smemo narediti vsega, kar znamo.
Na svoji kmetiji ima tudi koze. Odgovor na vprašanje, zakaj, pa je treba iskati v njegovi mladosti. Verjetno gre za posledico pripovedovanja stare mame in mame, pojasnjuje. “Ko sem se odločil, ko so mi jih dovolili imeti, pa je bil pravi podvig, da smo jo v tistih časih našli.”
Pri kozah mu je tudi všeč, da so, za razliko od drugih živali, individualisti, ki jih je, zaradi njihove pameti, težko obvladovati.
Kljub mladosti sta imela že zavidljivi karieri in lasten dom, ko sta se določila, da pravzaprav to ni tisto, kar si res želita. Zato sta zgolj z nahrbtnikoma odpotovala na pot po Aziji, Avstraliji, delu Južne Amerike in le koščku Afrike. Pot, ki je bila namesto načrtovanih treh, na koncu dolga skoraj polnih sedem let. In bila je dovolj dolga, da vesta, da pot v nekdanje ustaljene tirnice zanju ni več sprejemljiva. Zato ju po sedanjem postanku, v katerem se jima je rodil sin in v katerem s potopisom in potopisnimi predavanji govorita o doživetem, zagotovo čaka nova pot, saj Dominika in Igor Osvald, Nedeljska gosta na Valu 202, v popotovanju po svetu vidita tudi svojo prihodnost. Foto: Dominika in Igor Osvald.
Gospodarstvenik in diplomat, predsednik Društva slovensko ruskega prijateljstva je prepričan, da bi lahko imeli zaradi tradicionalno dobrih odnosov med državama bistveno večje koristi, kot jih imamo. Prepričan je, da bodo Rusi Olimpijske igre zgledno izpeljali, a ne brez težav. S Sašem Geržino o Rusiji in Rusih, Olimpijskih igrah in igrah velesil, gospodarstvu in politiki.
Jose Antonio Morales zase pravi, da je Prekmurec, a rodil se je v Limi, prestolnici Peruja. Pri 29 letih je zavrnil dobro plačano službo in se preselil v Slovenijo, kjer je poročen oče dveh otrok. Družina je eden izmed največjih osebnih uspehov, čeprav mu tudi poslovnih ne manjka. Njegova vizija je povezovanje podjetnih ljudi in idej. Pozna ga slovenska start-up skupnost, tudi zato, ker je pred kratkim organiziral konferenco o strahu in neuspehu. Poudarja, da je neuspeh v poslovnem svetu nekaj povsem normalnega, čeprav se ga ljudje, Slovenci morda še posebej, bojimo.
Otroški nasmeh v objemu zadovoljnih staršev je najmočnejše sporočilo in moč, ki je tudi neresnica ne more zatreti. To je pred dnevi staršem otrok in bolnikov s prirojeno srčno napako napisal doktor Robert Blumauer.
Kot zdravnik se srečuje z bolečimi spoznanji, da je za pacienta vedno manj časa in da administrativni postopki ob vedno novih obveznostih družinskih zdravnikov povečujejo njihovo obremenjenost. Iztok Tomazin ima nahrbtnik za posredovanje in pomoč v gorah vedno pripravljen. Gore so zanj izziv in odklop tako kot pisanje proze, pesmi in letenje s padalom. \t
Pisatelj Borut Golob se je leta 1973 rodil v delavski družini, odraščal ob babici v Kranju, kasneje delal v proizvodnji, na filozofski fakulteti prišel do absolventskega staža, se vrnil na začetek študija in diplomiral iz novinarstva.
Je redni profesor klasičnega saksofona na dunajski glasbeni univerzi. Svojo življenjsko zgodbo, od prvih korakov glasbeno nadarjenega bosonogega vaškega pastirčka, postopnem plezanju po “saksofonski” lestvici, do tega, kako se mu je z neverjetno trmo in voljo uspelo zavihteti v sam evropski in svetovnih vrh klasičnega saksofona, je Oto Vrhovnik razgrnil v pogovoru z Lojzetom Kosom.
64-letni Kanadčan Rick Simpson je prijazen dedek, ki se je po hudi delovni nesreči pozdravil zgolj in samo s pomočjo domnevno grozno nevarne rastline - indijske konoplje, s katero so nas desetletja strašili.
Kdo so ljudje, ki zaznamujejo družbo? Kakšen je človek za funkcijo, ki daje pečat sedanjosti? Kako premika meje prihodnosti? Oddaja Nedeljski gost na Valu 202. Funkciji nadene človeško podobo.
Kdo so ljudje, ki zaznamujejo družbo? Kakšen je človek za funkcijo, ki daje pečat sedanjosti? Kako premika meje prihodnosti? Oddaja Nedeljski gost na Valu 202. Funkciji nadene človeško podobo.
Kdo so ljudje, ki zaznamujejo družbo? Kakšen je človek za funkcijo, ki daje pečat sedanjosti? Kako premika meje prihodnosti? Oddaja Nedeljski gost na Valu 202. Funkciji nadene človeško podobo.
Tokrat smo dobili obisk iz Belgije. Več tednov se bo pri nas mudil vsestranski ustvarjalec Angelo Vermeulen, ki združuje umetnost in znanost, Zemljo in vesolje, pa še biologijo, ekologijo, psihologijo in sociologijo za povrh. Ta večkrat nagrajeni umetnik – znanstvenik, ki deluje po vsem svetu, je nekakšen znanilec modernega pristopa do različnih veščin, umeščenih v informacijsko dobo.
Kdo so ljudje, ki zaznamujejo družbo? Kakšen je človek za funkcijo, ki daje pečat sedanjosti? Kako premika meje prihodnosti? Oddaja Nedeljski gost na Valu 202. Funkciji nadene človeško podobo.
Kdo so ljudje, ki zaznamujejo družbo? Kakšen je človek za funkcijo, ki daje pečat sedanjosti? Kako premika meje prihodnosti? Oddaja Nedeljski gost na Valu 202. Funkciji nadene človeško podobo.
Kdo so ljudje, ki zaznamujejo družbo? Kakšen je človek za funkcijo, ki daje pečat sedanjosti? Kako premika meje prihodnosti? Oddaja Nedeljski gost na Valu 202. Funkciji nadene človeško podobo.
Kdo so ljudje, ki zaznamujejo družbo? Kakšen je človek za funkcijo, ki daje pečat sedanjosti? Kako premika meje prihodnosti? Oddaja Nedeljski gost na Valu 202. Funkciji nadene človeško podobo.
Kdo so ljudje, ki zaznamujejo družbo? Kakšen je človek za funkcijo, ki daje pečat sedanjosti? Kako premika meje prihodnosti? Oddaja Nedeljski gost na Valu 202. Funkciji nadene človeško podobo.
Prihodnji konec tedna bo slovensko prestolnico že 18-ič razgibal Ljubljanski maraton, na katerem je nepogrešljiva udeleženka legendarna maratonka, zdaj že 85-letna Helena Žigon. Tudi letos se bo preizkusila na malem maratonu, o svojih življenjskih in tekaških izkušnjah, pa bo, teden dni pred velikim športno rekreativnim dogodkom, kot nedeljska gostja spregovorila poslušalcem Vala 202.
Kdo so ljudje, ki zaznamujejo družbo? Kakšen je človek za funkcijo, ki daje pečat sedanjosti? Kako premika meje prihodnosti? Oddaja Nedeljski gost na Valu 202. Funkciji nadene človeško podobo.
Fizik Dr. Dušan Petrač se je rodil leta 1932 v Kropi. Bil je gimnazijski učitelj fizike, splet okoliščin pa mu prinesel edinstveno priložnost za podipolomski študij na Univerzi v Los Angelesu, v Kaliforniji. Po doktorskem študiju je fiziko najprej poučeval, nato pa se je zaposlil v ameriški vesoljski agenciji NASA. Njegovo raziskovalno podoročje so bile predvsem razmere v breztežnostnem vesolju z ekstremno nizkimi temperaturami. Sodeloval je v številnih poskusih z raketami, vesoljskim taksijem in umetnimi sateliti, ki so raziskovali vesolje in okoli zvezd iskali planete. Upokojeni Nasin znanstvenik - dr. Dušan Petrač - zdaj nosi izkaznico Ambasador Osončja.
Neveljaven email naslov