Prof. dr. Ivan Kos je predstojnik katedre za ekologijo in varstvo okolja na Biotehniški fakulteti v Ljubljani. Doktor biologije, ki z življenjem in delom na kmetiji povezuje neposredno dojemanje življenja z empiričnim znanjem. Na ta način  izpodbija prenekatere ekološke dogme, pa tudi  mite povezane z volkovi ali medvedi.

Živi, kot pravi, v "bermudskem trikotniku težav z rjavim medvedom" v Sloveniji, med Velikimi Laščami, Novo vasjo in Ribnico. Zgodbo o težavah, meni, pa bi lahko zaključili že z upoštevanjem statističnih podatkov: 350 mrtvih na leto na slovenskih cestah v primerjavi s tremi v 100 letih, zaradi medveda. “Res ni nekaj, o čemer bi bilo vredno izgubljati besede.”

Pravi, da so težave z medvedi relativno precej univerzalene. Človekovo ravnanje do določenih naravnih subjektov je namreč predvidljivo – predvsem zaradi pomanjkanja znanja ustvarjamo določene dogme.

Inteligentna žival

Vsako bivanje z drugačnim je naporno, pojasnjuje dr. Kos. Moraš se prilagajati, upoštevati naravne subjekte in reakcija ljudi je precej univerzalna, “nespametno pa je težavno sobivanje reševati z odstranjevanjem, zgolj zato, da tebi ne bo treba spreminjati načina življenja.”

“Ena od začilnosti rjavega medveda je, da mu je v našem okolju zelo fejst.” Gozdovi, njive, sadovnjaki ... problem pa nastane, ker je medved tudi močan in inteligenten. “Bivamo z nekom ki je dovolj brihten, ima pa eno samo težavo, da ne zna brati naših zakonov in se po njih ravnati.”

V interakciji z medvedom je spoznaval, da je tudi sam živo bitje - ko se mu je koža naježila, kadar je medvedka zarenčala za njegovim hrbtom. Zaradi izkustvenega dela, pa ni razvil fobij, neracionalnega odnosa do medveda, kar lahko zaplete življenja in sobivanje.

Plezanje po krošnjah v osnovne šole

Že mladostno  plezanje po drevesih pa mu je odpiralo nove dimenzije prostora in utrjevalo zavedanje dvojnosti življenja, v kateri ne znamo odgovoriti niti ali je prav, da bi nas srečala prava ali zdrava pamet in kako ujeti razkorak med družbeno in naravoslovno resnico, ki je v veliko primerih diskriminirana.

Z relativno malo vadbe, razmišlja dr. Kos, se nam v drevesnih krošnjah odpira popolnoma nova percepcija dojemanja prostora. “Morala bi biti aktivnost v osnovnošolskem izobraževanju, ker je način gibanja popolnoma drugačen.”

Plezanje po drogu ali bradlji se namreč težko primerja s plezanjem po krošnjah – z vidika razvoja nevronskih mrež in ostalih telesnih, gibalnih značilnosti. Se pa obenem zaveda organizacijskih in varnostnih omejitev pri plezanju po krošnjah za osnovnošolce.

Potreba po samoomejevanju

Sicer pa opozarja, da ljudje premalo izpostavljamo dejstvo, da se moramo omejevati zato, da ne propademo. Z razvojem znanosti znamo čedalje več narediti, ampak moramo se tudi zavedati, da če hočemo preživeti na kompleksnem planetu, pa ne smemo narediti vsega, kar znamo.

Na svoji kmetiji ima tudi koze. Odgovor na vprašanje, zakaj, pa je treba iskati v njegovi mladosti. Verjetno gre za posledico pripovedovanja stare mame in mame, pojasnjuje. “Ko sem se odločil, ko so mi jih dovolili imeti, pa je bil pravi podvig, da smo jo v tistih časih našli.”

Pri kozah mu je tudi všeč, da so, za razliko od drugih živali, individualisti, ki jih je, zaradi njihove pameti, težko obvladovati.