Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Dr. Ivan Godler iz Dola pri Ljubljani je profesor robotike na Japonskem, kjer živi že več kot 20 let. V japonščino je prevedel Cankarjevo Skodelico kave in napoveduje: "Roboti bodo do leta 2050 premagali svetovne prvake v nogometu!"
Dr. Ivan Godler iz Dola pri Ljubljani je profesor robotike na Japonskem, kjer živi že več kot 20 let.
V japonščino je prevedel Cankarjevo Skodelico kave in napoveduje: "Roboti bodo do leta 2050 premagali svetovne prvake v nogometu!"
Profesor Godler pravi, da smo Slovenci z japonske perspektive premalo fleksibilni, medtem ko v pregovorno deloholični deželi vzhajajočega sonca strogo sledijo zastavljenim ciljem in ne razmišljajo o dopustu.
Ivan Godler, slovenski profesor robotike na univerzi v Kitakyushu, je leta 2008 v japonščino prevedel Cankarjevo povest Hlapec Jernej in njegova pravica ter črtico Skodelica kave.
Gre za sploh prvo slovensko literarno delo v japonskem jeziku. Za prevajanje Cankarja v japonščino ga je navdušil njegov pokojni stric Janko Moder, legendarni slovenski prevajalec.
NG Ivan Godler: "Japonci imajo nekaj stopenj vikanja. Celo študenti med seboj uporabljajo različne glagole glede na njihov status."
— Val 202 (@Val202) April 1, 2012
S profesorjem Godlerjem smo se pogovarjali o življenju na Japonskem, tamkajšnji pregovorni deloholičnosti, podobnostih in razlikah med rodno Slovenijo in deželo vzhajajočega sonca …
"Pri Slovencih je problem fleksibilnost, Japonci ves čas delo prilagajajo izključno ciljem. Vseskozi spreminjajo organizacijo dela, nemogoče je, da bi bila neka katedra na univerzi 30 let nespremenjena. Glavni cilj je delo, Japonci sploh ne razmišljajo o dopustu," pravi Ivan Godler, ki v povprečju na dan dela od 10 do 12 ur.
Ivan Godler o prevajanju Hlapca Jerneja: "Beseda PRAVICA je s prevodom Cankarja v japonščino dobila širši, drugačen pomen." #japonska
— Val 202 (@Val202) April 1, 2012
Ivan Godler soustvarja tudi robotsko prihodnost. Prepričan je, da nam bodo nekoč v vsakdanjem življenju pomagali humanoidni roboti, ki bodo do leta 2050 celo premagali "prave" svetovne prvake v nogometu.
Godler je navdušen "igralec" robobrca, poročen je z Japonko, s katero imata sina in hčerko. Pogosto obišče Slovenijo, o vrnitvi v domovino, kjer je kot strojnik kariero robotika začel na Inštitutu Jožefa Stefana, za zdaj ne razmišlja.
"Tudi Japonci zaradi staranja prebivalstva podaljšujejo starostno mejo za upokojitev, tako da me čaka še kar nekaj let dela."
@Val202 fleksibilen pomeni upogljiv, cilj pri njih je praznina. japonci so živi šinto-zen, trenutke in večnost dojemajo drugače,povezano
— Flajschman (@Flajschman) April 1, 2012
862 epizod
Kdo so ljudje, ki zaznamujejo družbo? Kakšen je človek za funkcijo, ki daje pečat sedanjosti? Kako premika meje prihodnosti? Oddaja Nedeljski gost na Valu 202. Funkciji nadene človeško podobo.
Dr. Ivan Godler iz Dola pri Ljubljani je profesor robotike na Japonskem, kjer živi že več kot 20 let. V japonščino je prevedel Cankarjevo Skodelico kave in napoveduje: "Roboti bodo do leta 2050 premagali svetovne prvake v nogometu!"
Dr. Ivan Godler iz Dola pri Ljubljani je profesor robotike na Japonskem, kjer živi že več kot 20 let.
V japonščino je prevedel Cankarjevo Skodelico kave in napoveduje: "Roboti bodo do leta 2050 premagali svetovne prvake v nogometu!"
Profesor Godler pravi, da smo Slovenci z japonske perspektive premalo fleksibilni, medtem ko v pregovorno deloholični deželi vzhajajočega sonca strogo sledijo zastavljenim ciljem in ne razmišljajo o dopustu.
Ivan Godler, slovenski profesor robotike na univerzi v Kitakyushu, je leta 2008 v japonščino prevedel Cankarjevo povest Hlapec Jernej in njegova pravica ter črtico Skodelica kave.
Gre za sploh prvo slovensko literarno delo v japonskem jeziku. Za prevajanje Cankarja v japonščino ga je navdušil njegov pokojni stric Janko Moder, legendarni slovenski prevajalec.
NG Ivan Godler: "Japonci imajo nekaj stopenj vikanja. Celo študenti med seboj uporabljajo različne glagole glede na njihov status."
— Val 202 (@Val202) April 1, 2012
S profesorjem Godlerjem smo se pogovarjali o življenju na Japonskem, tamkajšnji pregovorni deloholičnosti, podobnostih in razlikah med rodno Slovenijo in deželo vzhajajočega sonca …
"Pri Slovencih je problem fleksibilnost, Japonci ves čas delo prilagajajo izključno ciljem. Vseskozi spreminjajo organizacijo dela, nemogoče je, da bi bila neka katedra na univerzi 30 let nespremenjena. Glavni cilj je delo, Japonci sploh ne razmišljajo o dopustu," pravi Ivan Godler, ki v povprečju na dan dela od 10 do 12 ur.
Ivan Godler o prevajanju Hlapca Jerneja: "Beseda PRAVICA je s prevodom Cankarja v japonščino dobila širši, drugačen pomen." #japonska
— Val 202 (@Val202) April 1, 2012
Ivan Godler soustvarja tudi robotsko prihodnost. Prepričan je, da nam bodo nekoč v vsakdanjem življenju pomagali humanoidni roboti, ki bodo do leta 2050 celo premagali "prave" svetovne prvake v nogometu.
Godler je navdušen "igralec" robobrca, poročen je z Japonko, s katero imata sina in hčerko. Pogosto obišče Slovenijo, o vrnitvi v domovino, kjer je kot strojnik kariero robotika začel na Inštitutu Jožefa Stefana, za zdaj ne razmišlja.
"Tudi Japonci zaradi staranja prebivalstva podaljšujejo starostno mejo za upokojitev, tako da me čaka še kar nekaj let dela."
@Val202 fleksibilen pomeni upogljiv, cilj pri njih je praznina. japonci so živi šinto-zen, trenutke in večnost dojemajo drugače,povezano
— Flajschman (@Flajschman) April 1, 2012
V osemdesetih je bil najboljši rokometaš na svetu, v novem tisočletju pa je postal trener, ki je do brona na svetovnem prvenstvu prvič popeljal katerikoli slovenski športni kolektiv. Veselin Vujović zase pravi, da je Jugoslovan, stoje pa ga navijači še vedno pozdravljajo tudi v Barceloni, kjer je tudi pustil svoj športni pečat. *Posnetek pogovora v izvirniku, brez prevoda.
Gospod pesnik! Tako so ga pozdravili dolenjski šolarji na Bralni znački. Sicer pa fizik, filozof, publicist, večkrat nagrajeni urednik časopisa za tolmačenje znanosti Kvarkadabra. Kot študent je potoval po Siriji, se uril v judu, predvsem pa od nekdaj veliko bere in piše. Za diplomsko delo o atomski fiziki je dobil študentsko Prešernovo nagrado, a je pri dobrih štiridesetih letih kljub vrhunski in široki izobrazbi še vedno prekarec brez redne zaposlitve, saj deluje na preveč poljih hkrati, predvsem pa nima “nekoga iz sistema, ki zate intervenira, ko gre zares.” Z distance vidi slovensko akademsko okolje kot preveč zaprto, algoritemsko ocenjevanje zamegljuje širši pogled, premalo je prevzemanja odgovornosti. Z dr. Sašem Dolencem o razmerah v slovenski znanosti, poljudno-znanstveni publicistiki, slabi znanosti, učinku placeba ... Pa o slovenski šoli, samovozeči in podatkovni prihodnosti, Zemlji kot vesoljski ladji in o tem, kako mu je uspelo s knjigo v angleščini na Amazonu prepričati kar 27 tisoč bralcev po vsem svetu. Z dr. Sašem Dolencem se pogovarja Luka Hvalc.
Žarko Trušnovec, psiholog na Osnovni šoli Franceta Bevka Tolmin in dolgoletni načelnik GRS Tolmin o delu na najbolj obremenjeni postaji gorske reševalne službe pri nas, soočanju s smrtjo, mulariji, kot pravi učencem, in še marsičem. Od skoraj 17-letnega vodenja tolminske gorske reševalne postaje, ki bo drugo leto praznovala 70. obletnico delovanja, se poslavlja čez mesec dni. Gorski reševalec je postal leta 1982, za njim je več kot 750 intervencij.
Lidija Jerkič, nova predsednica Zveze svobodnih sindikatov Slovenije, predsednica Sindikata kovinske in elektroindustrije, članica Državnega sveta, pravnica, ljubiteljica gora, mama.
Boris Cavazza je prejemnik letošnje nagrade bert za življenjsko delo na področju filmske igre, ki mu jo je podelilo Društvo slovenskih režiserjev.
Nedeljski gost Uršule Majcen je prof. dr. Janko Strel, letošnji prejemnik najvišje državne nagrade na področju šolstva. Njegova bibliografija obsega več kot 900 enot. Njegovo najpomembnejše delo je vzpostavitev sistema športno-vzgojni karton.
Sašo Luznar je edini slovenski prostovoljec v futurističnem raziskovalnem središču na Floridi, ki ga je ustanovil letos preminuli ameriški vizionar Jaques Fresco. Na vse mogoče načine razpet med ameriškim in slovenskim načinom življenja bo Ljubljančan pravi sogovornik za vzpodbujanje novih zamisli o prihodnosti Modrega planeta.
Magnifico mu občasno rečejo celo žena, mama in sin, sicer pa je za prijatelje Manjo, za stare prijatelje celo Manifo ali Manifa. Preden si je nadel vzdevek, se je predstavljal s svojim imenom Robert, ki ga je dobil po Kennedyju, v tistem obdobju je treniral tudi smučarske skoke, slab mesec delal na banki, po Nemčiji igral v narodno-zabavnem bendu in se po osamosvojitvi Slovenije, ko je bil zadnjič dejaven udeleženec volitev, velikopotezno poimenoval Magnifico. Po tridesetih letih kariere zatrjuje, da ni ne prepotenten ne impotenten. Uživa v svojem studiu in kvartirju v parku Tivoli, ki mu je posvetil hit, ki zveni, kot da je iz zlate dobe Slovenske popevke. Srbi ne morejo verjeti, da je spisal hit Pukni zoro, ki ga prepeva 50 tisoč nogometnih navijačev. Razbijal je tabuje o čefurjih in pedrih, a se nima za družbeno dejavnega človeka, še več, družbeno angažirani umetniki mu gredo pošteno na živce. Prepričan je, da smo ljudje na svetu zato, da uživamo. Opredeljuje se za stabilno-depresivnega, srečo dojema kot hipni občutek, ki človeka morda kdaj zadene čez dan. Rad kuha in po kosilu počiva. Zanimata ga vesolje in kvantna fizika, status vodilnega slovenskega hitmejkerja regijskega in pogojno celo svetovnega dometa pa pripisuje tudi šarlatanstvu. V bistvu pa je general in velik frajer z originalnim slogom. Na kavču pri Magnificu. Od Freuda do Manife. Od Avsenika do Tivolija. Od sreče do … Intervju in poseben podkast dodatek: dialog bratov Magnifica in Schatzija v sproščenem vzdušju studia Tivoli. Pogovarja se Luka Hvalc.
Prejšnji teden se je na ledeniku Rettenbach nad Soeldnom začela nova sezona svetovnega pokala v alpskem smučanju. Poleg poškodovanih smučarjev in smučark je na uvodnem prizorišču nove tekmovalne zime manjkal tudi tokratni nedeljski gost, ki je alpsko smučanje desetletja spremljal profesionalno. Za Vita Divca, dolgoletnega novinarja časopisne hiše Delo, sicer novopečenega upokojenca, so mnogi prvič slišali šele letos, ko je izšel biografski roman Jaz. Tina, katerega avtor je. A za Divcem so mnoga leta novinarskega spremljanja kolesarstva, atletike, jadranja in alpskega smučanja, med drugim je tudi oče naziva Vražje Slovenke. Tina Maze je bila samo ena od njegovih službenih muz, njun odnos pa je presegel običajen odnos novinar – športnik.
Dubravka Tomšič Srebotnjak, svetovno uveljavljena slovenska pianistka je nedeljska gostja vala 202, o njeni glasbeni virtuoznosti se je v svoji biografiji razpisal tudi učitelj in slavni pianist Arthur Rubinstein, potem, ko se je kot 17 letnica predstavila v znameniti njujorški dvorani Carnegie Hall.
Jožica Hafner hodi k maši, a ne podpira Cerkve, bere Mladino in podpira raznolikost človeškega uma.
Dr. Gregor Tomc, izredni profesor na FDV, se je nostalgično spomnil časov izpred štirih desetletij, ko so za železno zaveso prvič zahrumeli Pankrti: sociološko, kulturološko in politično. "Sredina 70. let je bila zame velik dolgčas. V Ljubljani se ni dogajalo nič. Razbiti ta dolgčas, to me je edino zanimalo."
Nataša Peršuh, modna oblikovalka, prejemnica mnogih nagrad doma in v tujini je prepričana, da je bila njena generacija na začetku kariere premalo pogumna, oziroma nora, da bi lahko uspela v globalni modni industriji. Sedaj je izredna profesorica na Naravoslovno tehniški fakulteti in je med drugim tudi soustanoviteljica SQUAT-a, društvo za neodvisno modo, ki pomaga mladim, da lahko pokažejo svojo ustvarjalnost.
Marijanca Ajša Vižintin je nase opozorila že v prejšnjem desetletju, ko je kot učiteljica slovenščine in bibilotekarka dokazovala, da je pri vključevanju otrok priseljencev mogoče narediti veliko več od tega, kar kažejo razmere na številnih šolah. Danes je raziskovalka na Inštitutu za izseljenstvo in migracije ZRC SAZU ter nudi strokovno podporo pedagoškim delavkam in delavcem po vsej Sloveniji. Razvila je inovativni model medkulturne vzgoje in izobraževanja. Pri svojem delu izpostavlja dobre primere iz prakse, hkrati pa je zelo kritična do stališča, ki ga sliši prepogosto, da se ne da narediti nič. Spregovorila je udi o kolektivni pozabi, slovenskem izseljevanju in vlogi književnosti pri preseganju predsodkov.
Naš tokratni Nedeljski gost obvladuje raznotere zanimive veščine in pri nobeni se ni zares opekel. Kot novinar se je lotil športa, kot kolumnist seksa, kot urednik raznih revij posvečenih adrenalinu. Pomagal je napisati nekaj športnih in kulturniških biografij, prejel Kresnika za romaneskni prvenec Svinjske nogice, se natreniral boksa, da je začutil junaka – amaterskega boksarja. Vmes se je podal v mladinsko in otroško literaturo, zadnje čase pa navdušil s kriminalko Jezero – v kateri protagonisti veliko poslušajo Val 202.
Materni jezik Ljubice Podboršek je znakovni jezik. Že kot otrok je svojim gluhim staršem predstavljala vez s slišečim svetom, zato je tolmačenje postalo del njenega življenja.
Učiteljica slovenščine s Kozjanskega Bojana Potočnik je svojim učencem ob začetku šolskega leta na tablo napisala misel francoskega filozofa Pascala Brucknerja, “da dokler ustvarjaš in dokler ljubiš, ostajaš živ”. Prepričana je, da je slovenska osnovna šola prenatrpana s predmeti, ki so postali male akademske znanosti, otrokom pa so prezgodaj vsiljene vsebine, ki jih ne razumejo. Uporništva med učenci sploh ne opaža, zato jih provocira, da bi bili kritični, saj živijo v družbi, v kateri je po njenem mnenju uporništvo nujno za preživetje. Bojana Potočnik je upornica, konstruktivno razčlenjuje temne plati slovenskega šolstva, opozarja na socialno razslojenost, dvoličnost in skuša iz slabega sistema potegniti najboljše, ga včasih tudi prelisičiti, žal ji je za kratek izlet v politiko. Šolarje navdušuje nad gledališčem in je prepričana, da si morajo tudi odrasli kdaj kupiti igračo. Njej je mama nekoč kupila slovar tako, da je vzredila in prodala prašiča … Z Bojano Potočnik se je pogovarjal Luka Hvalc.
Nekaj prirojene trme in smisla za upor. Pa veliko veliko vztrajnosti in neomajnosti. To so lastnosti, ki jih mora imeti vsak svetovno znan aktivist v boju proti onesnaževanju narave. Uroš Macerl, ovčjerejec iz Ravenske vasi pri Zagorju, jih ima: “Na hribovski kmetiji se do večera zelo nadihaš, zato je še toliko bolj pomemben čist zrak. Nikoli nisem razmišljal, da bi zbežal s kmetije. To hišo vonjam od otroških let, v celoti jo ogrevamo s krušno pečjo.” Letošnji Goldmanov okoljski nagrajenec za Evropo, Eko-krogovec iz revirjev, slaba vest vseh pasivnih kavčarjev – in še slabša vest za korporacijske direktorje profitarskih onesnaževalcev. Pričakal nas je kar na svoji kmetiji: “Tole nedeljo pa ne morem nikamor, je kurban bajram, za nas ovčjerejce vrhunec sezone“.
“Če rešiš enega otroka, si rešil svet,” je filozofija Manuele Ham, ki že deveto leto vodi naš edini krizni center za zanemarjene, ogrožene, zlorabljene otroke od tistih najmlajših, ki pridejo tja že po prvih dneh življenja, pa do šestletnih otrok. Prav poletni meseci pri njih veljajo za kritično obdobje, letos še posebej, saj so po letu 2009 presegli namestitvene zmogljivosti. O delu z otroki, ki jih ob njihovem odhodu vedno spremljajo solze, o sinu Davidu, ki je njena najboljša reklama, pa tudi o tem, zakaj uporablja Twitter in zakaj burek ni samo zajtrk. Naša nedeljska gostja Manuela Ham, vodja Hiše zavetja Palčica, ki letos zaznamuje deset let delovanja.
Ob Aleksandru Čeferinu in Janu Oblaku je Damir Skomina tretji Slovenec med evropsko nogometno elito. Pravzaprav je bil tam pred njima.
Neveljaven email naslov