Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Dr. Ivan Godler iz Dola pri Ljubljani je profesor robotike na Japonskem, kjer živi že več kot 20 let. V japonščino je prevedel Cankarjevo Skodelico kave in napoveduje: "Roboti bodo do leta 2050 premagali svetovne prvake v nogometu!"
Dr. Ivan Godler iz Dola pri Ljubljani je profesor robotike na Japonskem, kjer živi že več kot 20 let.
V japonščino je prevedel Cankarjevo Skodelico kave in napoveduje: "Roboti bodo do leta 2050 premagali svetovne prvake v nogometu!"
Profesor Godler pravi, da smo Slovenci z japonske perspektive premalo fleksibilni, medtem ko v pregovorno deloholični deželi vzhajajočega sonca strogo sledijo zastavljenim ciljem in ne razmišljajo o dopustu.
Ivan Godler, slovenski profesor robotike na univerzi v Kitakyushu, je leta 2008 v japonščino prevedel Cankarjevo povest Hlapec Jernej in njegova pravica ter črtico Skodelica kave.
Gre za sploh prvo slovensko literarno delo v japonskem jeziku. Za prevajanje Cankarja v japonščino ga je navdušil njegov pokojni stric Janko Moder, legendarni slovenski prevajalec.
NG Ivan Godler: "Japonci imajo nekaj stopenj vikanja. Celo študenti med seboj uporabljajo različne glagole glede na njihov status."
— Val 202 (@Val202) April 1, 2012
S profesorjem Godlerjem smo se pogovarjali o življenju na Japonskem, tamkajšnji pregovorni deloholičnosti, podobnostih in razlikah med rodno Slovenijo in deželo vzhajajočega sonca …
"Pri Slovencih je problem fleksibilnost, Japonci ves čas delo prilagajajo izključno ciljem. Vseskozi spreminjajo organizacijo dela, nemogoče je, da bi bila neka katedra na univerzi 30 let nespremenjena. Glavni cilj je delo, Japonci sploh ne razmišljajo o dopustu," pravi Ivan Godler, ki v povprečju na dan dela od 10 do 12 ur.
Ivan Godler o prevajanju Hlapca Jerneja: "Beseda PRAVICA je s prevodom Cankarja v japonščino dobila širši, drugačen pomen." #japonska
— Val 202 (@Val202) April 1, 2012
Ivan Godler soustvarja tudi robotsko prihodnost. Prepričan je, da nam bodo nekoč v vsakdanjem življenju pomagali humanoidni roboti, ki bodo do leta 2050 celo premagali "prave" svetovne prvake v nogometu.
Godler je navdušen "igralec" robobrca, poročen je z Japonko, s katero imata sina in hčerko. Pogosto obišče Slovenijo, o vrnitvi v domovino, kjer je kot strojnik kariero robotika začel na Inštitutu Jožefa Stefana, za zdaj ne razmišlja.
"Tudi Japonci zaradi staranja prebivalstva podaljšujejo starostno mejo za upokojitev, tako da me čaka še kar nekaj let dela."
@Val202 fleksibilen pomeni upogljiv, cilj pri njih je praznina. japonci so živi šinto-zen, trenutke in večnost dojemajo drugače,povezano
— Flajschman (@Flajschman) April 1, 2012
862 epizod
Kdo so ljudje, ki zaznamujejo družbo? Kakšen je človek za funkcijo, ki daje pečat sedanjosti? Kako premika meje prihodnosti? Oddaja Nedeljski gost na Valu 202. Funkciji nadene človeško podobo.
Dr. Ivan Godler iz Dola pri Ljubljani je profesor robotike na Japonskem, kjer živi že več kot 20 let. V japonščino je prevedel Cankarjevo Skodelico kave in napoveduje: "Roboti bodo do leta 2050 premagali svetovne prvake v nogometu!"
Dr. Ivan Godler iz Dola pri Ljubljani je profesor robotike na Japonskem, kjer živi že več kot 20 let.
V japonščino je prevedel Cankarjevo Skodelico kave in napoveduje: "Roboti bodo do leta 2050 premagali svetovne prvake v nogometu!"
Profesor Godler pravi, da smo Slovenci z japonske perspektive premalo fleksibilni, medtem ko v pregovorno deloholični deželi vzhajajočega sonca strogo sledijo zastavljenim ciljem in ne razmišljajo o dopustu.
Ivan Godler, slovenski profesor robotike na univerzi v Kitakyushu, je leta 2008 v japonščino prevedel Cankarjevo povest Hlapec Jernej in njegova pravica ter črtico Skodelica kave.
Gre za sploh prvo slovensko literarno delo v japonskem jeziku. Za prevajanje Cankarja v japonščino ga je navdušil njegov pokojni stric Janko Moder, legendarni slovenski prevajalec.
NG Ivan Godler: "Japonci imajo nekaj stopenj vikanja. Celo študenti med seboj uporabljajo različne glagole glede na njihov status."
— Val 202 (@Val202) April 1, 2012
S profesorjem Godlerjem smo se pogovarjali o življenju na Japonskem, tamkajšnji pregovorni deloholičnosti, podobnostih in razlikah med rodno Slovenijo in deželo vzhajajočega sonca …
"Pri Slovencih je problem fleksibilnost, Japonci ves čas delo prilagajajo izključno ciljem. Vseskozi spreminjajo organizacijo dela, nemogoče je, da bi bila neka katedra na univerzi 30 let nespremenjena. Glavni cilj je delo, Japonci sploh ne razmišljajo o dopustu," pravi Ivan Godler, ki v povprečju na dan dela od 10 do 12 ur.
Ivan Godler o prevajanju Hlapca Jerneja: "Beseda PRAVICA je s prevodom Cankarja v japonščino dobila širši, drugačen pomen." #japonska
— Val 202 (@Val202) April 1, 2012
Ivan Godler soustvarja tudi robotsko prihodnost. Prepričan je, da nam bodo nekoč v vsakdanjem življenju pomagali humanoidni roboti, ki bodo do leta 2050 celo premagali "prave" svetovne prvake v nogometu.
Godler je navdušen "igralec" robobrca, poročen je z Japonko, s katero imata sina in hčerko. Pogosto obišče Slovenijo, o vrnitvi v domovino, kjer je kot strojnik kariero robotika začel na Inštitutu Jožefa Stefana, za zdaj ne razmišlja.
"Tudi Japonci zaradi staranja prebivalstva podaljšujejo starostno mejo za upokojitev, tako da me čaka še kar nekaj let dela."
@Val202 fleksibilen pomeni upogljiv, cilj pri njih je praznina. japonci so živi šinto-zen, trenutke in večnost dojemajo drugače,povezano
— Flajschman (@Flajschman) April 1, 2012
Kdo so ljudje, ki zaznamujejo družbo? Kakšen je človek za funkcijo, ki daje pečat sedanjosti? Kako premika meje prihodnosti? Oddaja Nedeljski gost na Valu 202. Funkciji nadene človeško podobo.
Kdo so ljudje, ki zaznamujejo družbo? Kakšen je človek za funkcijo, ki daje pečat sedanjosti? Kako premika meje prihodnosti? Oddaja Nedeljski gost na Valu 202. Funkciji nadene človeško podobo.
Bogato zdravniško kariero je izoblikoval v povojnih desetletjih, med drugim je deloval na Celjskem, v Domžalah, Kamniku in Ljubljani, Leta 1993 je postal častni član Slovenskega zdravniškega društva. Še leta po upokojitvi je brezplačno pomagal ljudem brez zdravstvenega zavarovanja, leta 2015 mu je predsednik republike podelil odlikovanje za požrtvovalno delo, Aleksander Doplihar pa je bil leta 2011 tudi Ime leta na Valu 202. Gostili smo ga takrat tudi kot Nedeljskega gosta, ko je povedal, da v Pro Bono ambulante ne prihajajo samo brezdomci in prosilci za azil, temveč tudi podjetniki. Velik človek, ki je pustil velik pečat v številnih življenjih, je več kot 60 let deloval kot prostovoljec.
Bi ta trenutek bolj potrebovali nasvet kmeta ali znanstvenika? Bi raje kaj povprašali lovca ali potapljača? Vas bolj zanima onesnaženje podtalnice ali smrad v zraku? Vas bolj prepričajo pisatelji ali scenaristi? Nič hudega, te dileme sploh niso problem, na vsa podobna vprašanja vam lahko odgovori en sam nedeljski gost, to je dr. Boris Kolar iz Nacionalnega laboratorija za zdravje, okolje in hrano, pa seveda tudi član številnih drugih organizacij.
Gregor Deleja je ravnatelj Gimnazije Celje Center. Profesor glasbene pedagogike postavlja nove standarde vodenja srednje šole, uvaja moderne pristope, dijake usmerja na različna kreativna področja, premišljeno in argumentirano želi prenoviti šolski sistem. Ni pragmatik, je konstruktivno kritičen, z dijakinjami in dijaki je odkrit. Aktiven je kot kulturnik in glasbenik, ima izkušnje iz turizma. Z Gregorjem Delejo o maturi, šolanju med in po koroni, kakovostnem in pravičnem vzgojno-izobraževalnem sistemu, stanovanju, ki čaka na kitajskega učitelja in o fenomenu LPS, benda iz gimnazijske glasbene sobe, ki nas zastopa na Eurosongu v Italiji. Bi se jim ravnatelj pridružil na odru?
Tej Gonza je mladi raziskovalec in direktor Inštituta za ekonomsko demokracijo. Kakšno prihodnost ima delavsko lastništvo v svetu in Sloveniji in kako kot pripadnik, generacije, ki je bila rojena po osamosvojitvi, gleda na 1. maj? Pojmovanje dela se je od takrat zelo spremenilo, prav tako pa se je, še posebej v času korone, zelo povečalo premoženje v rokah najbogatejših.
Nedeljska gostja je Zdenka Badovinac, mednarodno uveljavljena kustosinja in teoretičarka, dolgoletna direktorica Moderne galerije, zdaj direktorica zagrebškega muzeja sodobne umetnosti. Kot kustosinja je pripravila veliko razstav doma in v tujini. Od leta 2011 je poleg Moderne galerije vodila tudi Muzej sodobne umetnosti Metelkova, zasnovala je tudi prvo zbirko vzhodnoevropske umetnosti. Večkrat je bila slovenska komisarka na beneškem bienali in enkrat kot avstrijska komisarka na Bienalu v Sao Paulu. Kot kustosinja in teoretičarka je vabljena v številne muzejske in galerijske hiše ter na razne likovne manifestacije. Je tudi avtorica dveh zbirk esejev o kuratorstvu ter številnih teoretskih razprav o umetnosti, na primer, kako lahko umetniški arhivi vplivajo na drugačno razumevanje zgodovinjenja in s tem tudi muzeja.
Duhovnik Janez Cerar je član misijonske družbe lazaristov, ki je preživel spolno zlorabo. Je soustanovitelj in koordinator zavoda Dovolj je, katerega poslanstvo je zaščita žrtev spolnih zlorab v Katoliški cerkvi v Sloveniji. Z Gorazdom Rečnikom sta se pogovarjala tudi o veselju zmage nad smrtjo, dialogu, kjer ni na prvem mestu nauk, še manj ideologija, ampak človek, pa tudi o telefonskem klicu, ko je bil na drugi strani papež Frančišek.
V Šentpetru pri Šentjakobu na avstrijskem Koroškem živita zavedna Slovenca in vsestranska kulturna ustvarjalca Rozi Tratar Sticker, ki jo poznamo tudi kot odlično pevko, in igralec ter režiser Marjan Štikar, ki je o življenju med JAZ in ICH povedal, da je zanj vedno na prvem mestu jaz, z ich se je srečal kasneje, saj so v njegovi vasi govorili samo slovensko. Rozi Tratar Sticker pa poudarja, kako pomembna je kultura, ki briše in podira meje med jeziki, državami in ljudmi. Na vrata njune hiše v Rožu sta potrkala tehnik Damjan Rostan in novinarka Tatjana Pirc.
Sociologinja in vodja programske skupine Družbena pogdoba za 21. stoletje dr. Ksenija Vidmar Horvat o vzponu avtokratskih voditeljev, o tem, zakaj so teorije zarote, novi populizmi in širjenje lažnih novic padli na tako plodna tla v Zahodnih liberalnih demokracijah pa tudi o tem, zakaj je vojna v Ukrajini trenutek streznitve za Evropo.
Dalibor Matanić je eden najuspešnejših sodobnih hrvaških filmskih režiserjev. Avtor serije Novine, ki jo je odkupil Netflix, njegovo serijo Območje brez signala pa HBO. Trenutno se na HR1 predvaja najnovejša serija Šutnja/ Molk, o razkriti aferi zlorabljanja mladoletnih deklic, ki so jih iz Osjeka vozili v Kijev, kjer so tudi snemali serijo v času covida.
Nedeljski gost je Branko Soban, večletni dopisnik iz Moskve in z Bližnjega vzhoda, borec za človekove pravice in zunanjepolitični komentator, ki so mu ruske oblasti leta 2005 zaradi njegovega pisanja o Čečeniji prepovedale vstop v državo. Zahod, kot pravi, tudi zaradi lastne preračunljivosti ni znal ali želel razumeti Rusije, v kateri leta 2022 vlada diktatura: obstaja samo imitacija volitev, v zaporih pa je več kot 1000 političnih zapornikov.
Sesalci, predvsem mali, so ga začeli zanimati že v gimnazijskih letih, ko je začel raziskovati, da ni vsaka miš le miška. Ko se je zaposlil v Prirodoslovnem muzeju Slovenije, je kot muzejski zoolog začel pripravljati zbirko sesalcev, za katero še vedno skrbi in je danes največja te vrste v Jugovzhodni Evropi. Tudi sam je opisal štiri nove vrste sesalcev in leta 2020 prejel Zoisovo priznanje za pomembne dosežke pri raziskovanju biodiverzitete sesalcev. Ob tem pa profesor doktor Boris Kryštufek, ki je tudi znanstveni svetnik v Znanstveno-raziskovalnem središču Koper, že leta opozarja na prostorsko stisko Prirodoslovnega muzeja Slovenije, na neustrezne prostore za shranjevanje naravoslovnih zbirk, ki so nacionalnega pomena in arhiv žive narave.
Dr. Vandana Shiva večino časa preživi na kmetiji gibanja Navdanya, ki ga je ustanovila v začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja. Gibanje se zgleduje po Gandhijevih metodah nenasilnega upora. Združuje ženske in kmete za zaščito biološke in kulturne raznovrstnosti. Človeka ne ločuje od narave, ne priznava pa tudi hierarhij med kulturami, spoli, rasami in verami. Navdanya pomeni »devet semen« in simbolizira zaščito biotske in kulturne raznovrstnosti, ki poudarja, da hrana ni blago, proizvedeno s strupenimi umetnimi kemikalijami, zaradi katerih izumirajo številne vrste. Industrijska hrana pospešuje podnebne spremembe, povzroča bolezni in prispeva k njihovemu širjenju, zato v gibanju Navdanya hrano pridelujejo ekološko in skrbijo za regeneracijo zemlje, vode in biodiverziteto. V več kot 150 skupnostnih bankah semen ohranjajo bogato naravno dediščino in raznovrstnost.
Pred začetkom zimskih olimpijskih iger v Pekingu bo nedeljski gost starosta slovenskega alpskega smučanja, Tone Vogrinec. Popularni Tona bo po koncu iger, 24. februarja, praznoval 80. rojstni dan, ob tem jubileju bo izšla tudi skoraj 500 strani dolga knjiga spominov. Te bo obujal tudi v tokratnem pogovoru, v katerem bo razmišljal o globalni krizi smučarskega športa, o prihodnosti olimpijskih iger, o zapletih z necepljenimi športniki, o Bojanu Križaju, o dveh izgubljenih družinah, o očitkih na račun njegovega dela, o Mateji Svet, pa tudi o kombiju za 700 nemških mark. In o petju "Bilečanke" tudi. Z njim se pogovarja Aleš Smrekar.
Ervin Hladnik Milharčič. Kolumnist. Satirik. Predvsem pa novinar. Terenski. Eden tistih, ki ima že dolgo oznako: legendaren
Nedeljski gost Tomaž Rotar je doktor dentalne medicine in alpinist, ki je stal na vseh treh najvišjih vrhovih sveta. Februarja bo minilo leto dni odkar se je vrnil v življenje – ob zimskem vzponu na K2 je še pravočasno odnehal, trije njegovi soplezalci pa ne. "Mene je očitno ena nevidna roka ali pa neviden glas, božji ali pa od kogarkoli že, postavil k pameti…Odločil sem se očitno pravilno in zato lahko še vedno ob nedeljah obiskujem Kredarico in Begunjščico." Dr. Rotar je delil svoja razmišljanja o ekstremnih alpinističnih podvigih, o egoizmu, o smrti, ki je zanj najboljši izum življenja. Pa o čustvih v Himalaji. Pravi, da moramo strah jemati kot zdravilo. Če ga je preveč nam bo škodoval, če ga je ravno prav pa nas bo varoval, zaradi strahu smo potem še vedno živi. Njega sicer bolj kot strah varuje želja, da bi še kdaj prišel domov.
Letnik 1972. Gledališki in filmski igralec. Pesnik. Aktivist. Dobrodelnež. Priložnostni politik. Včasih provokator. Zdaj tudi pisatelj.
Dr. Mateja Ratej je zgodovinarka in publicistka, ki izostreno povezuje biografije preteklosti s sedanjim časom. V okviru historične antropologije se posveča raziskovanju mentalitet, zlasti v obdobju med obema svetovnima vojnama. O prepletu sedanjosti in preteklosti pa o izgubljenem imaginariju, o tem, da so resnice družbe zmeraj na obrobju, ter o tem, da je sredina povsem mimo ter o razdiralni moči družbenih omrežij se je z njo pogovarjala Nataša Štefe.
Jasna Čuk Rupnik je dejavna na mnogih področjih, med drugim tudi članica skupine za primarno pediatrijo. V centru za zdravljenje odvisnosti od prepovedanih drog, ki ga je ustanovila v Logatcu je spoznala vse stranpoti odvisnosti, a paciente navdajala z optimizmom in jim moč dajala z motom: Resnica boli samo na začetku, potem ti da močna, široka krila za življenje. Preselila se je Kras, kot prostovoljka je sodelovala v mobilni cepilni enoti in se pridružila Civilni pobudi za spoštovanje dediščine Dutovelj.
Neveljaven email naslov