Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Nick Davies

18.01.2015


“Geslo za dostop do podatkov sva sestavila iz naključnih besed na kavarniških prtičkih,” pripoveduje o tajnem srečanju z Julianom Assangem

Nick Davies je tisti novinar, ki je zamajal medijski imperij Ruperta Murdocha in tisti novinar, ki je imel ključno vlogo pri objavi zaupnih depeš Wikileaks.

"Geslo za dostop do podatkov sva sestavila iz naključnih besed na kavarniških prtičkih," pripoveduje o tajnem srečanju z Julianom Assangem.

Z večkrat nagrajenim novinarjem Guardiana, ki je bil pred tedni gost medijskega festivala Naprej/Forward, o raziskovalnem novinarstvu, omejeni moči besede in svobode govora, medijskem lastništvu, korporacijah, ki obvladujejo vlade, o žvižgačih …

In manj znanih dejstvih o Julianu Assangu in Rupertu Murdochu.

Gospod Davies, zagotovo prebirate kakovosten angleški tisk?

Danes sem že prebral The Guardian. A menim, da ni dobro, če novinarji berejo časopise, saj to na neki način spremeni njihov pogled na svet. Novinar lahko postane prepričan, da bi tudi sam moral pokrivati zgodbe, o katerih pišejo drugi časopisi, uporabljati njihove poglede, nazore, besede, vire. Svet pa je toliko večji od tega, okoli nas je polno neverjetnih zgodb in novinarji se morajo uriti, da na svet gledajo z nekoliko nenavadnih strani. Opaziti morajo vse detajle, ki izstopajo, in se nato vprašati, zakaj je tako. Dobre zgodbe lahko najdeš le takrat, ko na svet gledaš s široko odprtimi očmi. A v novinarstvu pogosto delamo napako in objavljamo določene zgodbe, ki naj bi bile pomembne le zato, ker jih objavljajo drugi časopisi.

Kakšen delež dnevnih novic je dejansko izviren, ne pa povzet po drugih medijih oziroma agencijah?

Odstotek je zelo majhen. Ko smo izvedli analizo v Veliki Britaniji, smo ugotovili, da je bilo le 12 odstotkov prispevkov izvirnih, za 8 odstotkov nismo mogli ugotoviti njihovega izvora, 80 odstotkov objavljenega materiala pa je bilo sekundarnega, povzetega po drugih tiskovnih agencijah in po materialu služb za odnose z javnostmi. Tako rekoč prekopirane zgodbe prihajajo prav prek PR-agencij do novinarskih agencij, kar seveda vzbuja skrb, saj pomeni, da novinarji ne opravljajo svojega osnovnega poslanstva.

Se je v minulih letih kaj spremenilo?

V začetku leta 2008 je izšla moja knjiga Zgodbe s ploščate Zemlje, v kateri sem objavil omenjeno analizo, od takrat pa so se po mojem mnenju stvari le še poslabšale. Glavni krivec je splet, ki nam krade bralce in oglaševalce, s tem pa tudi naš denar in čas.

"Novinarske hiše najemajo oziroma zaposlujejo vse manj novinarjev, ki imajo vse manj časa za opravljanje svojega dela. In če novinarju odvzameš čas, je tako, kot če kovaču odvzameš jeklo."

Če nimamo na voljo dovolj časa, novinarji preprosto ne morejo opraviti svojega dela. Vedno bolj so privezani na svoje tipkovnice ter reciklirajo material z omrežja že objavljenih novic in odnosov z javnostmi.

Morate kdaj po službeni dolžnosti brati tabloide?

V minulih letih sem dokaj veliko časa raziskoval britanske tabloide, zato sem jih seveda moral listati. Na splošno pa se ne izogibam le tabloidom, temveč – kot sem že rekel – tudi drugim časopisom, radijskim in televizijskim oddajam.

A tudi vi ste na začetku kariere nekaj let delali za tabloidni časopis, Sunday People?

Res je. Bil je dokaj dobra odskočna deska za začetnika. Razumeti morate, da v Veliki Britaniji na dokaj majhnem območju živi približno 60 milijonov ljudi. S tem se na trgu novic ustvarja zelo tekmovalno okolje. Popularni časopisi so neizprosni, saj tekmujejo za vse te milijone potencialnih bralcev.

Zato so tabloidi dobra priložnost na začetku kariere, saj človeka naučijo, kako je treba biti zelo odločen in vztrajen, da dobi zgodbo. Sem pa hvaležen, da nisem ostal na tem področju, saj so se razmere z leti močno poslabšale.

Prav vi ste pred leti razkrili sporne vzorce, ki jih uporabljajo nekateri tabloidi ... Razkrinkali ste početje tabloida News of the World v lasti Ruperta Murdocha, ko je vdrl v glasovno pošto pogrešane 13-letnice Milly Dowler, ki so jo pozneje našli mrtvo.

Zgodba o Murdochovih časopisih je neverjetna, sestavljena iz različnih plasti, ravni. Začelo se je s časopisom, ki je postal kriminalna združba. Da bi pridobila zgodbe, je ta združba nezakonito prisluškovala telefonskim pogovorom različnih ljudi. Nezakonito so vdirali v računalnike in elektronsko pošto, podkupovali policiste, paznike in javne uslužbence. Nekateri novinarji so celo vdirali v hiše kot vlomilci, vse le zato, da bi pridobili informacije. To je norost.

In kar je še huje, to sploh niso bile pomembne zgodbe o vladni korupciji ali globalni trgovini z orožjem, temveč zgodbe o spolnem življenju nekaterih ljudi in podobne teme, ki nikakor niso v javnem interesu.

Murdochov časopis News of the World je bil obseden s spolnim in zasebnim življenjem ljudi. In prav zaradi lastnika, Ruperta Murdocha, ki želi zaslužiti gore denarja, novinarji počnejo zgoraj navedene nezakonite stvari.

On ve, da s takimi zgodbami lahko zasluži ogromno denarja. Zato ustvarja neizprosen pritisk na novinarje, ki morajo dobiti zgodbo ne glede na ceno in način. Tako so se zgodila kriminalna dejanja in so nastale združbe.

Policija je imela dokaze, da Murdochovi novinarji za pridobivanje informacij kršijo zakone, a jih ni uporabila, da bi zaustavila kršitve. Scotland Yard je pozneje tudi priznal, da so ravnali narobe. Iz tega je razvidno, da gre za zgodbo o moči Ruperta Murdocha, ki ima v lasti mednarodno korporacijo, ki pa je tudi novinarska organizacija. Ima ogromno moč, zato ga policija ne obravnava kot kršitelja zakona. Enako pa počne tudi naša vlada, ki je že desetletja pod Murdochovim vplivom. Rupert Murdoch je izjemno vpliven moški.

Velika Britanija je torej na neki način talka Ruperta Murdocha ... Ali se je po škandalu vendarle kaj spremenilo?

Kriminalna dejanja so se zaradi škandala prenehala. A menim, da je to vse, kar smo dosegli. Rupert Murdoch ima še vedno v lasti štiri časopise in televizijsko mrežo Sky. Prav zato ima še vedno objektivno moč, zaradi katere se ga še vedno bojijo vsi oblastniki, od politikov do policije. Zato ima v resnici Murtdoch še vedno enako moč kot pred škandalom.

V svoji novi knjigi Hack Attack analizirate povezavo med Murdochovim imperijem in globalnimi korporacijami. Ali menite, da imajo te še večjo moč in vpliv kot vlada?

V moji mladosti smo v Združenem kraljestvu imeli zakon, da mora zaslužek državnega podjetja ostati znotraj države same, ni ga bilo dovoljeno prenesti v drugo državo. Margaret Thatcher je kot desničarska voditeljica to omejitev leta 1979 ukinila in s tem omogočila korporacijam pretok njihovega denarja po vsem svetu.

To je v trenutku podrlo ravnotežje moči, saj se vlada ni mogla več zanašati, da bo ta kapital še vedno na voljo za vzdrževanje državne ekonomije, temveč ga je zdaj morala privabiti v državo. Od takrat imamo vlade, ki počnejo različne stvari, da bi pritegnile kapital nazaj v državo, in tako umikajo razne omejitve, nižajo marže, da ugodijo korporacijam.

"Murdochovi mediji imajo specifično moč nad posameznimi politiki, saj lahko razkrijejo njihovo spolno življenje, kar je zelo boleča in ponižujoča zadeva. Jasno je, da se veliko britanskih politikov tega boji."

Tako korporacije v trenutku dobijo bistveno večjo politično moč, saj lahko svoj kapital preusmerijo iz države. Murdochova korporacija pa ima poleg vsega tega še v lasti časopise in televizijske kanale, zato lahko popolnoma destabilizira vlado.

Poslovno-politično-zasebni interesi so včasih silno nenavadni ... tudi v Sloveniji. Pri nas je na primer lastnica največje časopisne hiše pivovarna.

Imeti v lasti časopis je zelo privlačna stvar, saj pohlepni lastniki s tem pridobijo politično moč. Ko jo enkrat imajo, jo lahko uporabijo za širjenje svojega podjetja, za bogatenje.

Kakšni so občutki, ko vsaj delno zlomiš imperij Ruperta Murdocha?

Zgodbo o Murdochu sem delal šest let, saj je zelo pomembna in najbolje pokaže vzorec zlorabe moči. V določenih trenutkih je bilo strah vzbujajoče. Ko smo na začetku objavljali zgodbe, so nas napadali tako policija kot Murdochovi časopisi. Vsi so govorili, da se motimo, ob čemer se človek počuti zelo majhnega, začne dvomiti o sebi. Strah me je bilo, da bom zaradi raziskovanja zgodbe izgubil kariero in šel past ovce.

Potem pa so vmes prišli tudi trenutki napredka, ki pa so bili nadvse vznemirljivi. Navsezadnje je biti raziskovalni novinar precej frustrirajoče, saj veliko novinarjev motivira fantazija, da če bomo pisali o slabi stvari, jo bomo tako ustavili in se bo končala. Zaradi tega zjutraj vstajamo.

A žal gre le za fantazijo. V resnici je tako, da če pišeš o slabi stvari, razjeziš določene ljudi, ki pa še kar počnejo slaba dejanja. Zato je to lahko zelo frustrirajoče. Javnosti lahko le predstaviš zgodbo, dejstva, na sam rezultat pa nimaš vpliva. Beseda ima omejeno moč.

Juliana Assangea ste prvič spoznali leta 2010. Kako se spominjate tega srečanja?

Med večletnim raziskovanjem zgodbe o Murdochovem časopisu sem v obdobju zatišja neko jutro bral časopis, v katerem me je pritegnila novica, da so Američani aretirali vojaka Bradleyja Manninga. Razlog naj bi bile obtožbe, da je Manning Avstralcu Julianu Asangeu izdal neverjetne količine skrivnih podatkov. V tem obdobju je bil Asange že zelo dejaven, ni pa bil še svetovno znan.

Nick Davies o tajnem srečanju z Julianom Assangem: “Geslo za dostop do podatkov sva sestavila iz naključnih besed na kavarniških prtičkih."

— Val 202 (@Val202) January 18, 2015

Menil sem, da bi bila objava le površja te zgodbe napaka za Guardian, želeli smo globljo obravnavo, preveriti dejstva. Seveda je bilo bistveno, da najdemo Asangea in ga vprašamo, ali dejansko res ima vse te skrivne podatke. Ker se je skrival pred policijo, sem ga iskal štiri dni. Na koncu sem ga našel v Bruslju, kjer sva se tudi sešla. Pogovor je trajal 6 ur. Skušal sem ga prepričati, naj svojih tajnih podatkov ne objavi na spletu, temveč v Guardianu oziroma v navezi z največjimi in najbolj uglednimi svetovnimi časopisi.

Julian mi je bil všeč, pogumen je, delaven. Med pogovorom mi je postalo jasno, da res poseduje izjemno pomembne podatke. Povedal mi je, da ima posnete informacije o prav vseh akcijah in operacijah ameriške vojske v Afganistanu in Iraku ter ogromno zbirko podatkov, ki so jih poslali z vseh ameriških ambasad po svetu v osrednje prostore v Washingtonu, in to vse od leta 1968 dalje. Rekel je, da ima tudi osebne kartoteke vseh zapornikov iz Guantanama.

Hm, to je bil izjemno netipičen kavarniški pogovor ...

Da, šlo je za izjemno pomembne zadeve, vse skupaj je bilo zelo vznemirljivo. Na začetku sva imela zelo dober odnos. Morala sva delovati kot nekakšna vohuna. V bruseljski kavarni sva se dogovorila, da bova najprej objavila podatke o ameriških akcijah v Afganistanu. A podatke je bilo treba varno prenesti v London. Imel jih je na prenosnem računalniku, ki bi ga jaz sicer lahko nesel s sabo, a bi mi ga na meji lahko zasegli.

Julian se je domisli, da bo ustvaril spletno stran, ki bo obstajala samo nekaj ur. Nanjo je prenesel vse potrebne podatke in mi v London poslal elektronski naslov strani. Potrebovala pa sva geslo za dostop. Sestavil ga je iz posameznih naključnih besed, ki so bile na kavarniških prtičkih, jaz pa sem na prtiček napisano geslo shranil pri sebi. Vrnil sem se v London, poslal mi je elektronski naslov, za dostop do strani sem uporabil geslo s prtička, pobral podatke s spleta, on pa je uničil spletno stran. To so bile zelo pomembne zgodbe, odlične za objavo.

Kako vidite vlogo Asangea v zadnjih letih? Ste razočarani?  

Julian je kot številni briljantni ljudje. Je zapletena in kompleksna osebnost. Znašel se je v ekstremno zapletenem položaju, s celim zaporedjem težav. Na določeni točki z njim preprosto nisem več mogel sodelovati, saj sem odkril, da počne precej nečastne, goljufive stvari.

Medsebojno zaupanje je pogoj za sodelovanje pri tako pomembnih zadevah. Kratko je potegnil pri svojih najbližjih sodelavcih pri Wikileaksu, pri novinarjih drugih časopisov in televizijskih hiš. Odšel je s kupi pomembnih tajnih podatkov.

Na koncu pa se je zapletel še v škandal z dvema Švedinjama, ki sta ga obtožili posilstva. Želel bi si, da bi se Assange vrnil v Stockholm in se soočil z zadevo, ne pa da je že a priori trdil, da je vse skupaj del ameriške zarote. Kakršnih koli dokazov za to nisem nikoli videl. Zdaj je že več kot dve leti in pol zaprt na ekvadorski ambasadi v Londonu.   Prekinila sva vse stike. Menim, da ne ravna pravilno, saj se je izoliral od vsega. Z objavo skrivnosti v časopisih, kot so Guardian, Der Spiegel in New York Times, je postal slaven, vpliven. Zdaj pa je na stranskem tiru, kar je žalostno.

Pred kratkim sem opravil intervju z islandsko aktivistko Birgitto Jónsdóttir, ki je bila Assangeova tesna sodelavka, zdaj pa je prav tako prekinila vse stike z njim. Bila je zelo diplomatska, lahko pa je bilo razumeti, da je bilo delovanje Wikileaksa pod vodstvom Asangea vse prej kot transparentno.

Imeli so težave z denarjem, a menim, da je obseg sporov znotraj Wikileaksa večji. Julian je vodil Wikileaks in se mu ni bilo treba posvetovati z nikomer. Tako je včasih sprejemal napačne odločitve. Ko sta ga na primer Švedinji obtožili posilstva, je hotel za svojo obrambo uporabiti denar Wikileaksa. Temu so se nekateri tam zaposleni uprli, češ, nismo mi oziroma Wikileaks odgovorni za tvoje napake, zato za svojo obrambo plačaj sam. S sodelavci se ni posvetoval niti pred objavo tajnih podatkov v medijih. In prav ta njegov odnos, da morajo vsi početi tisto, kar želi on, je pripeljal tako daleč, da sodelovanje z njim ni bilo več mogoče.  

Zgodbe tako imenovanih žvižgačev torej nimajo srečnega konca.

Veliko je žvižgačev, ki novinarjem predajajo zgodbe, a se nikoli ne razkrijejo. Nekoliko je popačena slika, ki jo vidimo od zunaj, češ da vsi tisti, ki jih vidimo in prepoznamo, zaidejo v težave. Na primer vojak Bradley Manning, ki je izdal ogromno tajnih podatkov Julianu Asangeu in Wikileaksu. To mu je uspelo narediti neopazno, nihče ni vedel za to.

Minevali so meseci, pa nihče ni vedel za odtekanje informacij. Nato pa je Manning storil veliko napako, ko se je prek spleta zapletel v pogovor z neznanim človekom iz Kalifornije.  Povedal mu je, kaj je storil, ta pa je zadeve predal FBI-ju in tako so ga ujeli. Povsem izvedljivo je biti žvižgač in izdajati pomembne podatke, da te pri tem ne ujamejo.

"Tudi Edward Snowden je zelo zanimiva oseba. Izdal je podatke Guardianu, a je pričakoval, da ga bodo Američani prej ali slej odkrili. Zato se je čez dva tedna razkril kar sam."

Menim, da je bila takšna strategija v danih razmerah pametna, saj je bolje, da sam prizna, kaj je storil, preden ga ujamejo, in tako postane središče političnega delovanja in podpore, kar se je tudi zgodilo. To mu je dalo kar nekaj tako politične in osebne kot tudi moralne moči. Še vedno ima zelo težko življenje, a menim, da se je kar znašel.

Tudi v Sloveniji imamo medijski primer žvižgačke, Anuške Delić.

Poznam zgolj oris zgodbe in na prvi pogled se zdi skrb vzbujajoča. Če objavlja zgodbe, ki povedo nekaj pomembnega o neonacistih, infiltriranih v dnevno politiko, mora takšna zgodba biti dostopna javnosti. Kar mora nato narediti zdrava vlada, je, da reče, da moramo biti previdni, da se neonacisti ne bodo vključili v delovanje političnih strank. Narobe pa je, da preganjamo novinarko in njene vire ter jo skušamo obsoditi, ker je govorila resnico.  

Kako bi takšen primer potekal v Veliki Britaniji?

V Londonu smo imeli nekaj podobnih primerov, novinarji so bili obtoženi kršitve uradnega dekreta o tajnostih, Official Secrets Act, ker so pisali o obveščevalnih službah ali pa ker so od njih pridobivali informacije. Vlade imajo vedno in vsepovsod rade skrivnosti, saj tako laže delujejo, tako laže vlečejo tako dobre kot slabe poteze.

Zlahka rečejo, da gre za državno varnost in pomembnost obveščevalnih služb in da mora vse ostati skrivnost. A ko slišimo vlade to reči, se moramo vprašati, ali so takšne izjave legitimne. Ali mora res neka informacija biti tajna, moramo preganjati novinarje, ki pišejo zgodbe o tem? Ali pa gre za ljudi, ki želijo zgolj prikriti sledi za svojimi slabimi dejanji?

Kaj pa odzivi javnosti – kako bi se v primeru Anuške Delić odzvali bralci Guardiana? Tudi pri žvižgačih so v javnosti nasprotujoča si mnenja ...

Odvisno od same zgodbe. V primeru Edwarda Snowdena je v Združenem kraljestvu mnenje bralcev razcepljeno. Ogromno ljudi ga podpira, hvaležni so mu za podatke o delovanju gigantskega nadzornega mehanizma, ki deluje brez naše privolitve. Nasprotniki pa pravijo, da nas je treba nadzorovati zaradi naše lastne varnosti. Osebno sem na Snowdnovi strani. Vidno pa je, kako se v vse vmešava vlada, ki skuša manipulirati z javnim mnenjem in ga pridobiti na svojo stran.

Gospod Davies, v intervjuju za spletno stran Multimedijskega centra RTV Slovenija ste med drugim tudi dejali, da je naša demokracija zastrupljena z lažnimi informacijami. Naj vašo izjavo vzamem nekoliko iz konteksta – ali to pomeni, da verjamete v teorije zarot, ki so tudi del novinarstva?

Načeloma ne verjamem v teorije zarot. Stvari se v večini primerov da razložiti s strukturnimi napakami. Na britansko demokracijo imajo ogromen vpliv laži. Zdaj imamo v naši politiki novo stranko, imenovano Stranka za neodvisnost Združenega kraljestva. Njena analiza, zakaj imamo na Otoku številne socialne in ekonomske težave, je resnično poenostavljena, sramoval bi se je celo 5-letni otrok.

A to analizo objavljajo in promovirajo tabloidni časopisi. Zgrajena je na lažeh, na primer, da bi bilo za našo ekonomijo bolje, če ne bi imeli toliko priseljencev. Statistična dejstva dokazujejo ravno nasprotno, in sicer da bi se na primer naš zdravstveni sistem sesul brez dela priseljencev. A ljudje, ki podpirajo to stranko, teh dejstev preprosto ne vedo, saj jim tabloidi predstavljajo poenostavljeno različico zadev in tako falsificirajo in zastrupljajo demokracijo.

Nick Davies: "Tudi na spletu so potrebni vrhunska novinarska znanja, verodostojni viri in odgovornost do javnosti." #NG

— Val 202 (@Val202) January 18, 2015

To kajpada ni pretiran razlog za optimizem ... Kakšna je sploh prihodnost novinarstva?

Naša prihodnost je negotova – predvsem zaradi spleta, ki nam krade bralce, oglaševalce in s tem tudi denar iz časopisnih hiš. Tako nimamo dovolj sredstev za ustrezno opravljanje svojega dela. To je težava v vsem razvitem svetu, zanjo pa še nismo našli rešitve.

Mogoče je, da bo novinarstvo kot poklic izumrlo. Ni pravila, da morajo vsi poklici preživeti. Veliko ljudi meni, da smo novinarji lutke, ki delajo za velike korporacije. Zame je to le slaba šala. Če naš poklic umre, bodo ljudje to močno obžalovali, saj laično novinarstvo ne more nadomestiti pravega novinarstva, tako kot laični zdravniki ne morejo nadomestiti pravih.

Biti novinar zahteva znanje, izkušnje, prave vire, laično novinarstvo pa nima nič od tega. Neki norci tam zunaj pač objavljajo informacije za zadovoljevanje svojih predsodkov. Zato resnično upam, da bomo odpravili finančne težave in našli vir financiranja v prihodnosti. Novinarstvo je zelo pomembno.

Več kot očitno je, da ne verjamete, da bi lahko splet pomagal rešiti novinarstvo ... Tudi niste ravno ljubitelj blogov, nekoč ste dejali, da je 90 odstotkov blogerskih zapisov le malenkost boljših od grafitov na straniščih.

Splet ne omogoča le, da beremo novice, ki ustrezajo našim predsodkom, temveč da jih tudi ustvarjamo. Tako nastajajo rasistične novice na rasističnih spletnih straneh, da jih lahko berejo rasisti, komunistične na komunističnih, modne novice na modnih straneh za modne navdušence. Gre za fragmentacijo.

Dokler še obstajamo glavni, osrednji mediji, ki dejansko preverjamo, kaj je res in kaj ne, je osrednji del stabilen. Če pa nas ne bo več in se bo fragmentacija nadaljevala, bo nastal informacijski kaos, ko ne bo omejitev pri trditvah, kaj je res in kaj ne, informacije bodo ustvarjene po meri in predsodkih posameznikov. To pa je nedopustno.

Kaj pa menite o novih medijskih konglomeratih, kot sta na primer Vice in Vox v ZDA? To naj bi bili kakovostni spletni časopisi …

Nekateri so res odlični. Vice je objavil izjemne raziskovalne prispevke o Islamski državi v Iraku in Siriji ISIS, kar je bila zelo pametna in pogumna poteza. Novice s teh področij so bile kakovostne in zanimive. Nič ni narobe z ustanavljanjem novih spletnih medijev, a tudi na spletu so potrebni vrhunska novinarska znanja, verodostojni viri in odgovornost do javnosti. Cenim Vice, ne maram pa na primer portala Buzz Feed, ki zgolj reciklira sekundarne novice in podatke. Če bi lahko odpravili finančne težave izvornega novinarstva, potem bi lahko splet omogočil zlato dobo novinarstva, saj je precej olajšal raziskovanje in distribucijo novic.

Zanimivo je, da se ste svobodni novinar, torej niste redno zaposleni. Imate tudi v Angliji težave s prekarnim delom novinarjev? Ali lahko mladi novinarji  dobijo stalno zaposlitev pri resnih medijih?

Zelo težko, saj novinarske hiše zaradi pomanjkanja denarja varčujejo. Mlade novinarje po končani fakulteti zaposlujejo kot pripravnike, da si lahko pridobijo izkušnje, a gre za neplačano delo, kar je zelo nepošteno. Nekateri britanski časopisi v veliki meri delujejo na podlagi neplačanega novinarskega dela. Menim, da ni nemogoče dobiti delo, je pa vsekakor zelo težko.

"Upanje je v mladih ljudeh, ki se odločajo za novinarstvo. Ta poklic vedno privlači pametne, idealistične, energične mlade ljudi, ki želijo pisati resnico o zanimivih in pomembnih stvareh.Novinarstvo privlači dobre ljudi, in to je zagotovo vir upanja."

Upanje mi daje tudi dejstvo, da je novinarstvo res pomembno. Imeti zanesljive, resnične podatke o stvareh je tako pomembno, da menim, da bomo našli rešitev, saj si ne moremo privoščiti, da je ne bi.

Bi na podlagi svojih izkušenj mladim ljudem svetovali, naj študirajo novinarstvo?

Imam tri otroke, za zdaj nobeden ne želi biti novinar. Če pa bi si to želeli, bi jih spodbujal. Delo je fantastično. Če imaš službo, si plačan, da raziskuješ zanimive zadeve, se pogovarjaš z zanimivimi ljudmi. In če z leti napreduješ, lahko na neki način tudi kaznuješ, prizadeneš zlobne ljudi. Največja sposobnost, ki jo imajo poročevalci, je, da z drugimi ljudmi gradijo medosebne odnose, jih prepričajo, da spregovorijo, ko tega nočejo. To je zelo uporabna sposobnost.

Najpomembnejša lastnost je sposobnost navezovanja stikov, ustvarjanje odnosov z različnimi ljudmi. Moraš na primer znati prepričati pedofila, da spregovori, in seveda tudi policista, ki je ujel pedofila. Moraš se znati pogovarjati tako s pijancem v jarku kot z industrijskim mogotcem v njegovi obmorski vili. Biti moraš vztrajen in ne smeš odnehati. Informacijo moraš dobiti. Biti moraš tudi dokaj pameten, saj se večkrat znajdeš v zapletenem položaju.

 

Global outrage at Saudi Arabia as jailed blogger receives public flogging http://t.co/S5fQCh8OCP via @guardian — Nick Davies (@Bynickdavies) January 12, 2015


Nedeljski gost

867 epizod


Kdo so ljudje, ki zaznamujejo družbo? Kakšen je človek za funkcijo, ki daje pečat sedanjosti? Kako premika meje prihodnosti? Oddaja Nedeljski gost na Valu 202. Funkciji nadene človeško podobo.

Nick Davies

18.01.2015


“Geslo za dostop do podatkov sva sestavila iz naključnih besed na kavarniških prtičkih,” pripoveduje o tajnem srečanju z Julianom Assangem

Nick Davies je tisti novinar, ki je zamajal medijski imperij Ruperta Murdocha in tisti novinar, ki je imel ključno vlogo pri objavi zaupnih depeš Wikileaks.

"Geslo za dostop do podatkov sva sestavila iz naključnih besed na kavarniških prtičkih," pripoveduje o tajnem srečanju z Julianom Assangem.

Z večkrat nagrajenim novinarjem Guardiana, ki je bil pred tedni gost medijskega festivala Naprej/Forward, o raziskovalnem novinarstvu, omejeni moči besede in svobode govora, medijskem lastništvu, korporacijah, ki obvladujejo vlade, o žvižgačih …

In manj znanih dejstvih o Julianu Assangu in Rupertu Murdochu.

Gospod Davies, zagotovo prebirate kakovosten angleški tisk?

Danes sem že prebral The Guardian. A menim, da ni dobro, če novinarji berejo časopise, saj to na neki način spremeni njihov pogled na svet. Novinar lahko postane prepričan, da bi tudi sam moral pokrivati zgodbe, o katerih pišejo drugi časopisi, uporabljati njihove poglede, nazore, besede, vire. Svet pa je toliko večji od tega, okoli nas je polno neverjetnih zgodb in novinarji se morajo uriti, da na svet gledajo z nekoliko nenavadnih strani. Opaziti morajo vse detajle, ki izstopajo, in se nato vprašati, zakaj je tako. Dobre zgodbe lahko najdeš le takrat, ko na svet gledaš s široko odprtimi očmi. A v novinarstvu pogosto delamo napako in objavljamo določene zgodbe, ki naj bi bile pomembne le zato, ker jih objavljajo drugi časopisi.

Kakšen delež dnevnih novic je dejansko izviren, ne pa povzet po drugih medijih oziroma agencijah?

Odstotek je zelo majhen. Ko smo izvedli analizo v Veliki Britaniji, smo ugotovili, da je bilo le 12 odstotkov prispevkov izvirnih, za 8 odstotkov nismo mogli ugotoviti njihovega izvora, 80 odstotkov objavljenega materiala pa je bilo sekundarnega, povzetega po drugih tiskovnih agencijah in po materialu služb za odnose z javnostmi. Tako rekoč prekopirane zgodbe prihajajo prav prek PR-agencij do novinarskih agencij, kar seveda vzbuja skrb, saj pomeni, da novinarji ne opravljajo svojega osnovnega poslanstva.

Se je v minulih letih kaj spremenilo?

V začetku leta 2008 je izšla moja knjiga Zgodbe s ploščate Zemlje, v kateri sem objavil omenjeno analizo, od takrat pa so se po mojem mnenju stvari le še poslabšale. Glavni krivec je splet, ki nam krade bralce in oglaševalce, s tem pa tudi naš denar in čas.

"Novinarske hiše najemajo oziroma zaposlujejo vse manj novinarjev, ki imajo vse manj časa za opravljanje svojega dela. In če novinarju odvzameš čas, je tako, kot če kovaču odvzameš jeklo."

Če nimamo na voljo dovolj časa, novinarji preprosto ne morejo opraviti svojega dela. Vedno bolj so privezani na svoje tipkovnice ter reciklirajo material z omrežja že objavljenih novic in odnosov z javnostmi.

Morate kdaj po službeni dolžnosti brati tabloide?

V minulih letih sem dokaj veliko časa raziskoval britanske tabloide, zato sem jih seveda moral listati. Na splošno pa se ne izogibam le tabloidom, temveč – kot sem že rekel – tudi drugim časopisom, radijskim in televizijskim oddajam.

A tudi vi ste na začetku kariere nekaj let delali za tabloidni časopis, Sunday People?

Res je. Bil je dokaj dobra odskočna deska za začetnika. Razumeti morate, da v Veliki Britaniji na dokaj majhnem območju živi približno 60 milijonov ljudi. S tem se na trgu novic ustvarja zelo tekmovalno okolje. Popularni časopisi so neizprosni, saj tekmujejo za vse te milijone potencialnih bralcev.

Zato so tabloidi dobra priložnost na začetku kariere, saj človeka naučijo, kako je treba biti zelo odločen in vztrajen, da dobi zgodbo. Sem pa hvaležen, da nisem ostal na tem področju, saj so se razmere z leti močno poslabšale.

Prav vi ste pred leti razkrili sporne vzorce, ki jih uporabljajo nekateri tabloidi ... Razkrinkali ste početje tabloida News of the World v lasti Ruperta Murdocha, ko je vdrl v glasovno pošto pogrešane 13-letnice Milly Dowler, ki so jo pozneje našli mrtvo.

Zgodba o Murdochovih časopisih je neverjetna, sestavljena iz različnih plasti, ravni. Začelo se je s časopisom, ki je postal kriminalna združba. Da bi pridobila zgodbe, je ta združba nezakonito prisluškovala telefonskim pogovorom različnih ljudi. Nezakonito so vdirali v računalnike in elektronsko pošto, podkupovali policiste, paznike in javne uslužbence. Nekateri novinarji so celo vdirali v hiše kot vlomilci, vse le zato, da bi pridobili informacije. To je norost.

In kar je še huje, to sploh niso bile pomembne zgodbe o vladni korupciji ali globalni trgovini z orožjem, temveč zgodbe o spolnem življenju nekaterih ljudi in podobne teme, ki nikakor niso v javnem interesu.

Murdochov časopis News of the World je bil obseden s spolnim in zasebnim življenjem ljudi. In prav zaradi lastnika, Ruperta Murdocha, ki želi zaslužiti gore denarja, novinarji počnejo zgoraj navedene nezakonite stvari.

On ve, da s takimi zgodbami lahko zasluži ogromno denarja. Zato ustvarja neizprosen pritisk na novinarje, ki morajo dobiti zgodbo ne glede na ceno in način. Tako so se zgodila kriminalna dejanja in so nastale združbe.

Policija je imela dokaze, da Murdochovi novinarji za pridobivanje informacij kršijo zakone, a jih ni uporabila, da bi zaustavila kršitve. Scotland Yard je pozneje tudi priznal, da so ravnali narobe. Iz tega je razvidno, da gre za zgodbo o moči Ruperta Murdocha, ki ima v lasti mednarodno korporacijo, ki pa je tudi novinarska organizacija. Ima ogromno moč, zato ga policija ne obravnava kot kršitelja zakona. Enako pa počne tudi naša vlada, ki je že desetletja pod Murdochovim vplivom. Rupert Murdoch je izjemno vpliven moški.

Velika Britanija je torej na neki način talka Ruperta Murdocha ... Ali se je po škandalu vendarle kaj spremenilo?

Kriminalna dejanja so se zaradi škandala prenehala. A menim, da je to vse, kar smo dosegli. Rupert Murdoch ima še vedno v lasti štiri časopise in televizijsko mrežo Sky. Prav zato ima še vedno objektivno moč, zaradi katere se ga še vedno bojijo vsi oblastniki, od politikov do policije. Zato ima v resnici Murtdoch še vedno enako moč kot pred škandalom.

V svoji novi knjigi Hack Attack analizirate povezavo med Murdochovim imperijem in globalnimi korporacijami. Ali menite, da imajo te še večjo moč in vpliv kot vlada?

V moji mladosti smo v Združenem kraljestvu imeli zakon, da mora zaslužek državnega podjetja ostati znotraj države same, ni ga bilo dovoljeno prenesti v drugo državo. Margaret Thatcher je kot desničarska voditeljica to omejitev leta 1979 ukinila in s tem omogočila korporacijam pretok njihovega denarja po vsem svetu.

To je v trenutku podrlo ravnotežje moči, saj se vlada ni mogla več zanašati, da bo ta kapital še vedno na voljo za vzdrževanje državne ekonomije, temveč ga je zdaj morala privabiti v državo. Od takrat imamo vlade, ki počnejo različne stvari, da bi pritegnile kapital nazaj v državo, in tako umikajo razne omejitve, nižajo marže, da ugodijo korporacijam.

"Murdochovi mediji imajo specifično moč nad posameznimi politiki, saj lahko razkrijejo njihovo spolno življenje, kar je zelo boleča in ponižujoča zadeva. Jasno je, da se veliko britanskih politikov tega boji."

Tako korporacije v trenutku dobijo bistveno večjo politično moč, saj lahko svoj kapital preusmerijo iz države. Murdochova korporacija pa ima poleg vsega tega še v lasti časopise in televizijske kanale, zato lahko popolnoma destabilizira vlado.

Poslovno-politično-zasebni interesi so včasih silno nenavadni ... tudi v Sloveniji. Pri nas je na primer lastnica največje časopisne hiše pivovarna.

Imeti v lasti časopis je zelo privlačna stvar, saj pohlepni lastniki s tem pridobijo politično moč. Ko jo enkrat imajo, jo lahko uporabijo za širjenje svojega podjetja, za bogatenje.

Kakšni so občutki, ko vsaj delno zlomiš imperij Ruperta Murdocha?

Zgodbo o Murdochu sem delal šest let, saj je zelo pomembna in najbolje pokaže vzorec zlorabe moči. V določenih trenutkih je bilo strah vzbujajoče. Ko smo na začetku objavljali zgodbe, so nas napadali tako policija kot Murdochovi časopisi. Vsi so govorili, da se motimo, ob čemer se človek počuti zelo majhnega, začne dvomiti o sebi. Strah me je bilo, da bom zaradi raziskovanja zgodbe izgubil kariero in šel past ovce.

Potem pa so vmes prišli tudi trenutki napredka, ki pa so bili nadvse vznemirljivi. Navsezadnje je biti raziskovalni novinar precej frustrirajoče, saj veliko novinarjev motivira fantazija, da če bomo pisali o slabi stvari, jo bomo tako ustavili in se bo končala. Zaradi tega zjutraj vstajamo.

A žal gre le za fantazijo. V resnici je tako, da če pišeš o slabi stvari, razjeziš določene ljudi, ki pa še kar počnejo slaba dejanja. Zato je to lahko zelo frustrirajoče. Javnosti lahko le predstaviš zgodbo, dejstva, na sam rezultat pa nimaš vpliva. Beseda ima omejeno moč.

Juliana Assangea ste prvič spoznali leta 2010. Kako se spominjate tega srečanja?

Med večletnim raziskovanjem zgodbe o Murdochovem časopisu sem v obdobju zatišja neko jutro bral časopis, v katerem me je pritegnila novica, da so Američani aretirali vojaka Bradleyja Manninga. Razlog naj bi bile obtožbe, da je Manning Avstralcu Julianu Asangeu izdal neverjetne količine skrivnih podatkov. V tem obdobju je bil Asange že zelo dejaven, ni pa bil še svetovno znan.

Nick Davies o tajnem srečanju z Julianom Assangem: “Geslo za dostop do podatkov sva sestavila iz naključnih besed na kavarniških prtičkih."

— Val 202 (@Val202) January 18, 2015

Menil sem, da bi bila objava le površja te zgodbe napaka za Guardian, želeli smo globljo obravnavo, preveriti dejstva. Seveda je bilo bistveno, da najdemo Asangea in ga vprašamo, ali dejansko res ima vse te skrivne podatke. Ker se je skrival pred policijo, sem ga iskal štiri dni. Na koncu sem ga našel v Bruslju, kjer sva se tudi sešla. Pogovor je trajal 6 ur. Skušal sem ga prepričati, naj svojih tajnih podatkov ne objavi na spletu, temveč v Guardianu oziroma v navezi z največjimi in najbolj uglednimi svetovnimi časopisi.

Julian mi je bil všeč, pogumen je, delaven. Med pogovorom mi je postalo jasno, da res poseduje izjemno pomembne podatke. Povedal mi je, da ima posnete informacije o prav vseh akcijah in operacijah ameriške vojske v Afganistanu in Iraku ter ogromno zbirko podatkov, ki so jih poslali z vseh ameriških ambasad po svetu v osrednje prostore v Washingtonu, in to vse od leta 1968 dalje. Rekel je, da ima tudi osebne kartoteke vseh zapornikov iz Guantanama.

Hm, to je bil izjemno netipičen kavarniški pogovor ...

Da, šlo je za izjemno pomembne zadeve, vse skupaj je bilo zelo vznemirljivo. Na začetku sva imela zelo dober odnos. Morala sva delovati kot nekakšna vohuna. V bruseljski kavarni sva se dogovorila, da bova najprej objavila podatke o ameriških akcijah v Afganistanu. A podatke je bilo treba varno prenesti v London. Imel jih je na prenosnem računalniku, ki bi ga jaz sicer lahko nesel s sabo, a bi mi ga na meji lahko zasegli.

Julian se je domisli, da bo ustvaril spletno stran, ki bo obstajala samo nekaj ur. Nanjo je prenesel vse potrebne podatke in mi v London poslal elektronski naslov strani. Potrebovala pa sva geslo za dostop. Sestavil ga je iz posameznih naključnih besed, ki so bile na kavarniških prtičkih, jaz pa sem na prtiček napisano geslo shranil pri sebi. Vrnil sem se v London, poslal mi je elektronski naslov, za dostop do strani sem uporabil geslo s prtička, pobral podatke s spleta, on pa je uničil spletno stran. To so bile zelo pomembne zgodbe, odlične za objavo.

Kako vidite vlogo Asangea v zadnjih letih? Ste razočarani?  

Julian je kot številni briljantni ljudje. Je zapletena in kompleksna osebnost. Znašel se je v ekstremno zapletenem položaju, s celim zaporedjem težav. Na določeni točki z njim preprosto nisem več mogel sodelovati, saj sem odkril, da počne precej nečastne, goljufive stvari.

Medsebojno zaupanje je pogoj za sodelovanje pri tako pomembnih zadevah. Kratko je potegnil pri svojih najbližjih sodelavcih pri Wikileaksu, pri novinarjih drugih časopisov in televizijskih hiš. Odšel je s kupi pomembnih tajnih podatkov.

Na koncu pa se je zapletel še v škandal z dvema Švedinjama, ki sta ga obtožili posilstva. Želel bi si, da bi se Assange vrnil v Stockholm in se soočil z zadevo, ne pa da je že a priori trdil, da je vse skupaj del ameriške zarote. Kakršnih koli dokazov za to nisem nikoli videl. Zdaj je že več kot dve leti in pol zaprt na ekvadorski ambasadi v Londonu.   Prekinila sva vse stike. Menim, da ne ravna pravilno, saj se je izoliral od vsega. Z objavo skrivnosti v časopisih, kot so Guardian, Der Spiegel in New York Times, je postal slaven, vpliven. Zdaj pa je na stranskem tiru, kar je žalostno.

Pred kratkim sem opravil intervju z islandsko aktivistko Birgitto Jónsdóttir, ki je bila Assangeova tesna sodelavka, zdaj pa je prav tako prekinila vse stike z njim. Bila je zelo diplomatska, lahko pa je bilo razumeti, da je bilo delovanje Wikileaksa pod vodstvom Asangea vse prej kot transparentno.

Imeli so težave z denarjem, a menim, da je obseg sporov znotraj Wikileaksa večji. Julian je vodil Wikileaks in se mu ni bilo treba posvetovati z nikomer. Tako je včasih sprejemal napačne odločitve. Ko sta ga na primer Švedinji obtožili posilstva, je hotel za svojo obrambo uporabiti denar Wikileaksa. Temu so se nekateri tam zaposleni uprli, češ, nismo mi oziroma Wikileaks odgovorni za tvoje napake, zato za svojo obrambo plačaj sam. S sodelavci se ni posvetoval niti pred objavo tajnih podatkov v medijih. In prav ta njegov odnos, da morajo vsi početi tisto, kar želi on, je pripeljal tako daleč, da sodelovanje z njim ni bilo več mogoče.  

Zgodbe tako imenovanih žvižgačev torej nimajo srečnega konca.

Veliko je žvižgačev, ki novinarjem predajajo zgodbe, a se nikoli ne razkrijejo. Nekoliko je popačena slika, ki jo vidimo od zunaj, češ da vsi tisti, ki jih vidimo in prepoznamo, zaidejo v težave. Na primer vojak Bradley Manning, ki je izdal ogromno tajnih podatkov Julianu Asangeu in Wikileaksu. To mu je uspelo narediti neopazno, nihče ni vedel za to.

Minevali so meseci, pa nihče ni vedel za odtekanje informacij. Nato pa je Manning storil veliko napako, ko se je prek spleta zapletel v pogovor z neznanim človekom iz Kalifornije.  Povedal mu je, kaj je storil, ta pa je zadeve predal FBI-ju in tako so ga ujeli. Povsem izvedljivo je biti žvižgač in izdajati pomembne podatke, da te pri tem ne ujamejo.

"Tudi Edward Snowden je zelo zanimiva oseba. Izdal je podatke Guardianu, a je pričakoval, da ga bodo Američani prej ali slej odkrili. Zato se je čez dva tedna razkril kar sam."

Menim, da je bila takšna strategija v danih razmerah pametna, saj je bolje, da sam prizna, kaj je storil, preden ga ujamejo, in tako postane središče političnega delovanja in podpore, kar se je tudi zgodilo. To mu je dalo kar nekaj tako politične in osebne kot tudi moralne moči. Še vedno ima zelo težko življenje, a menim, da se je kar znašel.

Tudi v Sloveniji imamo medijski primer žvižgačke, Anuške Delić.

Poznam zgolj oris zgodbe in na prvi pogled se zdi skrb vzbujajoča. Če objavlja zgodbe, ki povedo nekaj pomembnega o neonacistih, infiltriranih v dnevno politiko, mora takšna zgodba biti dostopna javnosti. Kar mora nato narediti zdrava vlada, je, da reče, da moramo biti previdni, da se neonacisti ne bodo vključili v delovanje političnih strank. Narobe pa je, da preganjamo novinarko in njene vire ter jo skušamo obsoditi, ker je govorila resnico.  

Kako bi takšen primer potekal v Veliki Britaniji?

V Londonu smo imeli nekaj podobnih primerov, novinarji so bili obtoženi kršitve uradnega dekreta o tajnostih, Official Secrets Act, ker so pisali o obveščevalnih službah ali pa ker so od njih pridobivali informacije. Vlade imajo vedno in vsepovsod rade skrivnosti, saj tako laže delujejo, tako laže vlečejo tako dobre kot slabe poteze.

Zlahka rečejo, da gre za državno varnost in pomembnost obveščevalnih služb in da mora vse ostati skrivnost. A ko slišimo vlade to reči, se moramo vprašati, ali so takšne izjave legitimne. Ali mora res neka informacija biti tajna, moramo preganjati novinarje, ki pišejo zgodbe o tem? Ali pa gre za ljudi, ki želijo zgolj prikriti sledi za svojimi slabimi dejanji?

Kaj pa odzivi javnosti – kako bi se v primeru Anuške Delić odzvali bralci Guardiana? Tudi pri žvižgačih so v javnosti nasprotujoča si mnenja ...

Odvisno od same zgodbe. V primeru Edwarda Snowdena je v Združenem kraljestvu mnenje bralcev razcepljeno. Ogromno ljudi ga podpira, hvaležni so mu za podatke o delovanju gigantskega nadzornega mehanizma, ki deluje brez naše privolitve. Nasprotniki pa pravijo, da nas je treba nadzorovati zaradi naše lastne varnosti. Osebno sem na Snowdnovi strani. Vidno pa je, kako se v vse vmešava vlada, ki skuša manipulirati z javnim mnenjem in ga pridobiti na svojo stran.

Gospod Davies, v intervjuju za spletno stran Multimedijskega centra RTV Slovenija ste med drugim tudi dejali, da je naša demokracija zastrupljena z lažnimi informacijami. Naj vašo izjavo vzamem nekoliko iz konteksta – ali to pomeni, da verjamete v teorije zarot, ki so tudi del novinarstva?

Načeloma ne verjamem v teorije zarot. Stvari se v večini primerov da razložiti s strukturnimi napakami. Na britansko demokracijo imajo ogromen vpliv laži. Zdaj imamo v naši politiki novo stranko, imenovano Stranka za neodvisnost Združenega kraljestva. Njena analiza, zakaj imamo na Otoku številne socialne in ekonomske težave, je resnično poenostavljena, sramoval bi se je celo 5-letni otrok.

A to analizo objavljajo in promovirajo tabloidni časopisi. Zgrajena je na lažeh, na primer, da bi bilo za našo ekonomijo bolje, če ne bi imeli toliko priseljencev. Statistična dejstva dokazujejo ravno nasprotno, in sicer da bi se na primer naš zdravstveni sistem sesul brez dela priseljencev. A ljudje, ki podpirajo to stranko, teh dejstev preprosto ne vedo, saj jim tabloidi predstavljajo poenostavljeno različico zadev in tako falsificirajo in zastrupljajo demokracijo.

Nick Davies: "Tudi na spletu so potrebni vrhunska novinarska znanja, verodostojni viri in odgovornost do javnosti." #NG

— Val 202 (@Val202) January 18, 2015

To kajpada ni pretiran razlog za optimizem ... Kakšna je sploh prihodnost novinarstva?

Naša prihodnost je negotova – predvsem zaradi spleta, ki nam krade bralce, oglaševalce in s tem tudi denar iz časopisnih hiš. Tako nimamo dovolj sredstev za ustrezno opravljanje svojega dela. To je težava v vsem razvitem svetu, zanjo pa še nismo našli rešitve.

Mogoče je, da bo novinarstvo kot poklic izumrlo. Ni pravila, da morajo vsi poklici preživeti. Veliko ljudi meni, da smo novinarji lutke, ki delajo za velike korporacije. Zame je to le slaba šala. Če naš poklic umre, bodo ljudje to močno obžalovali, saj laično novinarstvo ne more nadomestiti pravega novinarstva, tako kot laični zdravniki ne morejo nadomestiti pravih.

Biti novinar zahteva znanje, izkušnje, prave vire, laično novinarstvo pa nima nič od tega. Neki norci tam zunaj pač objavljajo informacije za zadovoljevanje svojih predsodkov. Zato resnično upam, da bomo odpravili finančne težave in našli vir financiranja v prihodnosti. Novinarstvo je zelo pomembno.

Več kot očitno je, da ne verjamete, da bi lahko splet pomagal rešiti novinarstvo ... Tudi niste ravno ljubitelj blogov, nekoč ste dejali, da je 90 odstotkov blogerskih zapisov le malenkost boljših od grafitov na straniščih.

Splet ne omogoča le, da beremo novice, ki ustrezajo našim predsodkom, temveč da jih tudi ustvarjamo. Tako nastajajo rasistične novice na rasističnih spletnih straneh, da jih lahko berejo rasisti, komunistične na komunističnih, modne novice na modnih straneh za modne navdušence. Gre za fragmentacijo.

Dokler še obstajamo glavni, osrednji mediji, ki dejansko preverjamo, kaj je res in kaj ne, je osrednji del stabilen. Če pa nas ne bo več in se bo fragmentacija nadaljevala, bo nastal informacijski kaos, ko ne bo omejitev pri trditvah, kaj je res in kaj ne, informacije bodo ustvarjene po meri in predsodkih posameznikov. To pa je nedopustno.

Kaj pa menite o novih medijskih konglomeratih, kot sta na primer Vice in Vox v ZDA? To naj bi bili kakovostni spletni časopisi …

Nekateri so res odlični. Vice je objavil izjemne raziskovalne prispevke o Islamski državi v Iraku in Siriji ISIS, kar je bila zelo pametna in pogumna poteza. Novice s teh področij so bile kakovostne in zanimive. Nič ni narobe z ustanavljanjem novih spletnih medijev, a tudi na spletu so potrebni vrhunska novinarska znanja, verodostojni viri in odgovornost do javnosti. Cenim Vice, ne maram pa na primer portala Buzz Feed, ki zgolj reciklira sekundarne novice in podatke. Če bi lahko odpravili finančne težave izvornega novinarstva, potem bi lahko splet omogočil zlato dobo novinarstva, saj je precej olajšal raziskovanje in distribucijo novic.

Zanimivo je, da se ste svobodni novinar, torej niste redno zaposleni. Imate tudi v Angliji težave s prekarnim delom novinarjev? Ali lahko mladi novinarji  dobijo stalno zaposlitev pri resnih medijih?

Zelo težko, saj novinarske hiše zaradi pomanjkanja denarja varčujejo. Mlade novinarje po končani fakulteti zaposlujejo kot pripravnike, da si lahko pridobijo izkušnje, a gre za neplačano delo, kar je zelo nepošteno. Nekateri britanski časopisi v veliki meri delujejo na podlagi neplačanega novinarskega dela. Menim, da ni nemogoče dobiti delo, je pa vsekakor zelo težko.

"Upanje je v mladih ljudeh, ki se odločajo za novinarstvo. Ta poklic vedno privlači pametne, idealistične, energične mlade ljudi, ki želijo pisati resnico o zanimivih in pomembnih stvareh.Novinarstvo privlači dobre ljudi, in to je zagotovo vir upanja."

Upanje mi daje tudi dejstvo, da je novinarstvo res pomembno. Imeti zanesljive, resnične podatke o stvareh je tako pomembno, da menim, da bomo našli rešitev, saj si ne moremo privoščiti, da je ne bi.

Bi na podlagi svojih izkušenj mladim ljudem svetovali, naj študirajo novinarstvo?

Imam tri otroke, za zdaj nobeden ne želi biti novinar. Če pa bi si to želeli, bi jih spodbujal. Delo je fantastično. Če imaš službo, si plačan, da raziskuješ zanimive zadeve, se pogovarjaš z zanimivimi ljudmi. In če z leti napreduješ, lahko na neki način tudi kaznuješ, prizadeneš zlobne ljudi. Največja sposobnost, ki jo imajo poročevalci, je, da z drugimi ljudmi gradijo medosebne odnose, jih prepričajo, da spregovorijo, ko tega nočejo. To je zelo uporabna sposobnost.

Najpomembnejša lastnost je sposobnost navezovanja stikov, ustvarjanje odnosov z različnimi ljudmi. Moraš na primer znati prepričati pedofila, da spregovori, in seveda tudi policista, ki je ujel pedofila. Moraš se znati pogovarjati tako s pijancem v jarku kot z industrijskim mogotcem v njegovi obmorski vili. Biti moraš vztrajen in ne smeš odnehati. Informacijo moraš dobiti. Biti moraš tudi dokaj pameten, saj se večkrat znajdeš v zapletenem položaju.

 

Global outrage at Saudi Arabia as jailed blogger receives public flogging http://t.co/S5fQCh8OCP via @guardian — Nick Davies (@Bynickdavies) January 12, 2015


13.09.2024

Sandi Horvat: V romščini beseda Rom pomeni človek

Kaj pomeni biti Rom? To je eno od vprašanj, s katerimi se je v življenju, ko je pri 13. letih izvedel, da je Rom, moral soočiti radijski in televizijski novinar in voditelj, avtor več knjig in predsednik Romskega akademskega kluba Sandi Horvat. Kako ga je življenje najprej moralo sesuti, da se je pobral, visoko izobrazil in postal predstavnik prve linije visoko izobraženih Romov, pa tudi o matriarhatu v njegovi vasi, medijskem poročanju in romskih vražah.


03.09.2024

Mojca Pišek: Ob kakšni progresivni ideji nas svarijo z zgodbo o bananah

Esejistka, kolumnistka in novinarka Mojca Pišek v svojih delih večkrat samokritično posega v teme, ki v slovenski kolektivni zavesti zbujajo najrazličnejša čustva. Od osamosvojitvenega mita do jugoslovanskega socializma. Zadnja leta je preživela v Latinski Ameriki, kjer je odkrivala neslutene podobnosti z Jugovzhodno Evropo. O vsem tem, pa tudi o morju in domnevni mistiki Dravskega polja.


01.09.2024

Slavko Gaber: V šolah ni čakalnih vrst

Slavko Gaber je bil šolski minister z najdaljšim, skoraj 10-letnim stažem. V njegovem obdobju smo dobili devetletko, šolski tolar, sekularno šolo. Še vedno je aktiven kot profesor na pedagoški fakulteti, s konkretnimi predlogi sodeluje pri partnerstvu za pravičen in kakovosten vzgojno-izobraževalni sistem. Kakšna je današnja šola, zakaj vlada pomanjkanje učiteljev, katere spremembe so nujne? "Razmere so težje kot v zdravstvu, moramo se zavedati, da v šolah ni čakalnih vrst, otroci so v razredu vsak dan, potrebujejo učitelja," pravi Gaber. Za vstop v vlado ga je pred tremi desetletji prepričal Janez Drnovšek, prepričan je, da v politiko ne smeš zaradi selfijev ali ker se ti potuje. Kako vidi sedanjega premierja Goloba? Tudi o časovni banki, izmenjavi zelenjave, poletnih pohodih s sinom in Kosovelu v kabinetu.


23.08.2024

Andrej Velkavrh: Močnejši mora biti strpen do šibkejšega

Kolesarji so zadnja leta v Sloveniji največji asi, sodijo med najbolj znane in prepoznavne javne osebnosti. Andrej Velkavrh je zagrizen kolesar. Širša javnost pa ga pozna po predpogoju za uživanje na kolesu, torej vremenu. In kaj je lahko na svetu hujšega kot to, da se meteorolog zmoti? Vreme napoveduje že štiri desetletja.


18.08.2024

Apolonija Oblak Flander: Statistika je ženskega spola

Se zavedamo, kako zelo pomembna je državna statistika? Se tega zavedajo predvsem tisti, katerih odločitve bi morale temeljiti tudi na statističnih podatkih in rezultatih raziskovanj? Aprila letos je Apolonija Oblak Flander postala generalna direktorica Statističnega urada Republike Slovenije (Surs). Že 25 let je zaposlena na Sursu in ima za seboj lepo kariero. Zase pravi, da je vključujoča, zahtevna, večopravilna, empatična in hkrati zelo stroga. Osemdeseta obletnica statističnega urada je bila povod, razlogov za pogovor z Apolonijo Oblak Flander pa je še veliko več.


04.08.2024

Bratje Jezeršek: Ko pride do nesporazumov, se lahko usedemo za isto mizo, se pogovorimo in gremo naprej

Rok, Jure, Luka in Martin Jezeršek so solastniki družinskega podjetja, navdušeni jadralci in kolesarji ter ljubitelji dobre hrane. Ponosni so, da so razvili posel, ki sta jim ga predala starša in še bolj, da kljub zahtevnemu delu najdejo čas za druženje in da so kot bratje zelo povezani. Redko se v medijih pojavljajo vsi skupaj, Anja Hlača Ferjančič pa jih je ujela v Parizu.


19.07.2024

Romana Lesjak: En človek ne zmore vsega, vsi pa zmoremo

Tik pred prvo obletnico zgodovinske naravne katastrofe, ki je lani v začetku avgusta opustošila velik del Slovenije, je nedeljska gostja Romana Lesjak, županja občine Črna na Koroškem. Spregovori o tem, kako poteka sanacija in obnova? Zakaj so od tehnične pisarne na terenu pričakovali več? Kako razume politiko? Jo kdaj, potem ko je na čelu občine že četrti mandat, prevzame tudi moč? Kako gredo skupaj nogomet, karate in poezija? Se boji prihodnosti in podnebnih sprememb? Jo je strah naslednjih mesecev? In zakaj še ne misli odnehati?


12.07.2024

Robert Lešnik: Avtomobil ima neverjetno svetlo prihodnost

Nedeljski gost je Robert Lešnik, vodja zunanjega oblikovanja vozil prestižne avtomobilske znamke Mercedes-Benz. Pri nemškem avtomobilskem gigantu je sodeloval pri oblikovanju mnogih pomembnih, tudi kultnih avtomobilov. Z oblikovanjem avtomobilov se je želel ukvarjati že v mladosti, zato se je odpravil na študij v Nemčijo. Kot oblikovalec avtomobilov vedno razmišlja o naslednji generaciji vozil. Zdaj vozi električne avtomobile, ki lahko zvenijo kot vesoljske ladje. Verjame, da imajo avtomobili lepo prihodnost, ki pa naj bi bila v veliki meri električna.


05.07.2024

Mohamed Jodeh: Družini v Gazi sem lahko vedno pomagal, zdaj je to nemogoče

Mohamed Jodeh je v prvi vrsti podjetnik. Že vse življenje se ukvarja s prodajo, uvozom in izvozom. Na nekaterih področjih je bil pionir in tako med prvimi začel z uvozom konzol za igranje videoiger ter kasneje toplotnih črpalk. Sicer pa je Mohamed Jodeh uglajen gospod, ki mirno pripoveduje svojo zgodbo ter predvsem skuša razložiti dojemanje položaja Palestincev. Rodil se je v Gazi. Tam preživel otroštvo, kot mladenič je prišel v Jugoslavijo, kjer se je šolal, zaljubil in ostal. Živel na Hrvaškem, ustalil se v Sloveniji. Večji del njegove ožje družine pa je še vedno v Gazi. Kljub temu, da jim je Mohamed Jodeh vedno na vsak način pomagal, jim zdaj ne more več, saj je to praktično nemogoče. Nedeljski gost Mohamed Jodeh odkrito spregovori o razmerah v Gazi, zakaj se zgodovina ponavlja, zakaj je “nikoli več” samo farsa in zakaj na območju, kjer živijo Palestinci, miru še dolgo ne bo.


30.06.2024

Zlatko Burić - Kićo: Ni človeka, ki bi se manj bal postati velika zvezda

Čeprav že dolgo živi na Danskem, je Zlatko Burić - Kićo prvi hrvaški igralec, ki je pred dvema letoma prejel nagrado za najboljšega evropskega igralca za vlogo v filmu Rubena Östlunda Trikotnik žalosti. Odraščal je v Osijeku, v času, ko so vsi poslušali punk in v kinematografih gledali filme z Jean-Paulom Belmondojem.


22.06.2024

Branko Šturbej: Čisti užitek se je prepustiti vlogi za vlogo

Branko Šturbej, prvak ljubljanske Drame, je letošnji prejemnik Borštnikovega prstana za življenjsko delo. Je eden najvidnejših in najbolj vsestranskih igralcev v slovenskem gledališču. Njegov umetniški opus obsega več kot sto različnih gledaliških, televizijskih, filmskih in radijskih vlog. Največ, devetnajst, jih je ustvaril s poljskim režiserjem Januszem Kico, najbolj ustvarjalno obdobje pa je bilo sedemletno sodelovanje v mariborskem teatru z režiserjem Tomažem Pandurjem.


16.06.2024

Ivo Milovanovič: Delati po nareku nekoga je nesprejemljivo

Na dan prve "slovenske" tekme evropskega prvenstva v Nemčiji bomo gostili nekdanjega televizijskega komentatorja in športnega novinarja, ki je bil dolgo časa sinonim za spremljanje nogometa. Pa ne samo nogometa, čeprav je bil v mladosti tudi sam dokaj uspešen nogometaš. V 46 letih dela na Televiziji Slovenija je naštel kar 2335 prenosov, v času olimpijskih iger v Sarajevu je bil urednik športnega programa, oglašal se je s 6 poletnih olimpijskih iger. Bil je tudi vodja televizijske programske enote, svetovalec direktorja in vodja službe za trženje TV-programov.


09.06.2024

ddr. Hans Zollner: Rane se lahko zaprejo, toda brazgotine ostanejo

Ddr. Hans Zollner, jezuit, psiholog in psihoterapevt, vodi Inštitut za antropologijo na rimski Papeški univerzi Gregoriana. Mednarodno priznani strokovnjak za soočanje s spolnimi zlorabami v Katoliški cerkvi, ki je med drugim izstopil iz papeške komisije za zaščito otrok in mladih, ker ni dobil pojasnil glede pristojnosti, odgovornosti in finančnega poslovanja. Je človek s karizmo, ki zna prisluhniti, pa tudi slišati. Tudi žrtvam spolnih zlorab v cerkvi, s katerimi se je nedavno srečal v Sloveniji. Pri tem ne prodaja lažnega upanja, da se da to bolečino pozdraviti, je pa rano mogoče zaceliti. Spregovori tudi o tem, koliko je pedofilov med duhovniki, kakšni so finančni tokovi v Vatikanu, o papežu in razkoraku med načeli in resničnostjo.


02.06.2024

Saša Šega Jazbec: Sem v terminalni fazi raka in imam se najbolje v življenju

Nevrologinja izr. prof dr. Saša Šega Jazbec, nekdanja vodja Centra za multiplo sklerozo na Nevrološki kliniki v Ljubljani, je po desetletjih spremljanja tudi neozdravljivo bolnih nevroloških bolnikov pred petimi leti sama postala onkološka bolnica.


25.05.2024

Tadej Zupančič: Neprofitna stanovanjska gradnja je izjemnega pomena

Tadej Zupančič je novinar, publicist, fotograf in avtor fotografske monografije London Estates, v kateri so izbrane fotografije občinskih neprofitnih stanovanjskih blokov, ki so jih v britanski prestolnici zgradili med letoma 1946–1981. Tadej Zupančič jih je objavljal na svojem Instagramu. Knjiga, ki je izšla pri britanski založbi Fuel je požela veliko zanimanje, saj avtor poskuša pokazati, kako izjemno pomembna je neprofitna stanovanjska gradnja.


18.05.2024

Bogdan Benigar: Danes je težje privabiti obiskovalce na koncerte

Bogdan Benigar je vodja festivala Druga godba. Po izobrazbi je diplomirani pravnik in je že od otroštva povezan z glasbo. Bil je dolgoletni vodja Jazz Festivala Ljubljana in koncertnih serij Cankarjevi torki ter Glasbe sveta, pa glasbeni urednik na Radiu Študent, skratka, Benigar je človek, ki je močno zaznamoval glasbeno, predvsem koncertno dogajanje pri nas.


12.05.2024

Dušan Hren: Ljudje so stali pred radiem in gledali televizijo

Dušan Hren, glasbenik, režiser, vsestranski ustvarjalec, legenda slovenske radiotelevizije, je 5. maja praznoval 95. rojstni dan. V pogovoru se spominja svojega otroštva, očeta, ki je bil ožji sodelavec generala Maistra, vojne, predvsem pa zelo rad pripoveduje o glasbi in delu na RTV Slovenija. Na Radiu Ljubljana se je zaposlil leta 1956, dve leti kasneje pa ga je prevzela televizija, njegova velika ljubezen.


04.05.2024

dr. Barbara Samaluk: Integracija ne bo uspevala, dokler bodo migranti obravnavani kot grožnja ali ekonomski vir

V sodobnih družbah vedno več ljudi postaja ranljivih in izključenih, opozarja nedeljska gostja izredna profesorica dr. Barbara Samaluk s Filozofske fakultete v Ljubljani. Delavec, ki ni več delavec, ampak je postal storitev, se sooča s cikličnimi prehodi, ker s svojim delom ne more dosegati ekonomske in socialne varnosti. Zato lahko govorimo o sodobni krizi integracije. Barbara Samaluk se posebej posveča tudi delavskim migracijam, pravi, da vedno več držav manipulira ponudbo in povpraševanje delovne sile ravno z upravljanjem migracij. Ljudje ne morejo biti kot vodna pipa, ki jo zapiraš in odpiraš, imajo svoja življenja, vsak prehod je za posameznika naporen, opozarja nedeljska gostja Barbara Samaluk.


26.04.2024

Igor Dernovšek: Lep dan za smrt je lahko tudi lep dan za življenje

Igor Dernovšek je v srednji kemijski šoli spoznal Aleša Češnovarja. Sestavljala sta rubikovo kocko in ustanovila Niet. Vse drugo je zgodovina. Toda Niet še vedno živijo svoje perspektive, čeprav je bilo vmes veliko vijolic, depresije in smrti. Igor Dernovšek razmišlja o uporu in svobodi 40 let pozneje, kako se od nihilističnega optimizma vračamo nazaj v praskupnost. Kot novinar in sindikalist je kritičen do razmer na trgu dela. Če bi bil še enkrat mlad, bi imel pet, šest otrok. Rad se s psom izgublja na Barju. Razmišlja tudi o tem, zakaj je lahko lep dan za smrt v resnici lep dan za življenje.


21.04.2024

Josipina Ana Červek: O endokanabinoidnem sistemu bi se nedvomno morali učiti v šolah

Primarijka Josipina Ana Červek je vso svojo aktivno delovno dobo posvetila onkološkim bolnikom ter uvedla številne nove metode zdravljenja. Med drugim je uvajala medikamentozno hormonsko zdravljenje bolnic z rakom dojk, ustanovila pa je tudi oddelek za akutno paliativno oskrbo. V zadnjih letih svoje profesionalne kariere je uvajala zdravljenje s kanabinoidi. Njeno delo je pogosto odstopalo od standardnih principov.


Stran 1 od 44
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov