Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
"Rad se pogovarjam z ljudmi, potujem, raziskujem. Najraje delam intervjuje z domačimi in tujimi glasbeniki."
Alen Steržaj je vodilna ustvarjalna sila slovenske rockovske zasedbe Big Foot Mama, ki je kot prva razprodala ljubljanske Stožice."Dežujejo komentarji, adrenalin se še ni polegel. Ostali so sami lepi vtisi."
25 let traja že ta odnos, ki je doživel številne vzpone, pa tudi nekaj padcev. "V 25. letih se zgodi veliko nihanj – od veselja, do napetosti, jeze, vznemirjenja, adrenalina … vsega, kar se tiče odnosov v bendu. Ni lepšega darila od tega, kar se nam je zgodilo v Stožicah."
Alen Steržaj je tudi glasbeni novinar, zelo dober poznavalec scene, ter velik navdušenec nad potovanji. Predvsem v neznano, kjer najraje odkriva zgodbe malega človeka. Alen se opredeljuje za urejenega človeka, ki pa se včasih tudi prepušča toku.
"Rad imam stvari 'poštelane', rad pa imam tudi, če me odnese. Seveda, če me odnese v nekaj pozitivnega, nekaj kreativnega."
Na živce mu gresta aroganca in ignoranca, rad ima, če se ljudje pogovarjajo prijazno in si delijo pozitivo. Navdušujejo ga pozitivne, drugačne zgodbe, zato v prostem času tudi veliko potuje.
"Zanimajo me življenjske zgodbe od ljudi, ki so odmaknjeni od te zahodnjaške civilizacije. Vedno me zanima, kako ljudje preživijo z drugačnimi navadami, v drugačnem okolju."
Včasih v potovanju najde tudi navdih za glasbeno ustvarjanje: "Seveda, ampak to ne pride tako konretno. Gre za intimne stvari, ki jih vidiš, doživiš in se ti vtisnejo v spomin. Potem so te iztočnica za komad, kot je na primer Puščavski vihar."
Kako pa se je spreminjal ustvarjalni proces od prve plošče skupine Big Foot Mama do danes? "Vsaka plošča je odraz nekega trenutka, obdobja. Prvo obdobje je bilo pozno najstniško, mladostniški izbruh kreative - ko te zanimajo samo punce in rokenrol. Vse je bilo pristno in neobremenjujoče." Za skladbo Garbage hiphop so jim celo očitali, da so satanisti, drogeraši, ker so na odrih uporabljali določene rekvizite.
"Rokenrol hodi po meji provokativnosti. Enim gre hitro v nos, enim je pa 'kul', da si njihov idol upa. Za nas je bil to eksperiment, preverjali smo, do kje imajo ljudje postavljene meje."
Poleg glasbe in potovanj Alena Steržaja zanima tudi novinarstvo. Za tovrsten študij se je odločil, ker sta ga zanimali le glasba in filozofija, ker pa je rad še potoval, je vse to združil in novinarstvo je bila najboljša izbira.
"Rad se pogovarjam z ljudmi, potujem, raziskujem. Najraje delam intervjuje z domačimi in tujimi glasbeniki. Intervjuval sem Slasha, Billyja Idola, Metallico, Cardiganse, Joeja Cockerja, najbolj pa se mi je vtisnil v spomin Lenny Kravitz. Bil je zadržan, ko pa sem izklopil mikrofon, se je razgovoril."
Fantje so za uspeh Big Foot Mame od začetka vložili veliko dela in čas: "Ogromno je garanja, vlaganja. Na začetku si za vse sam, pa tudi zdaj Stožice, to je bila vse naša strategija."
Po letih zabav, tudi štirih špilov na dan, se Alen Steržaj še vedno s težavo prepusti rutini: "Navade me ubijajo. Nimam ustaljenega ritma, kot ga ima večina ljudi, nimam 8-urnega delovnika, spim do pol enih, ker ustvarjam ponoči. Nimam družine, zato raziskujem druge plati življenja. Pred kratkim sem napisal knjigo."
"Rokenrol naj živi, gremo dalje, ni popuščanja!"
862 epizod
Kdo so ljudje, ki zaznamujejo družbo? Kakšen je človek za funkcijo, ki daje pečat sedanjosti? Kako premika meje prihodnosti? Oddaja Nedeljski gost na Valu 202. Funkciji nadene človeško podobo.
"Rad se pogovarjam z ljudmi, potujem, raziskujem. Najraje delam intervjuje z domačimi in tujimi glasbeniki."
Alen Steržaj je vodilna ustvarjalna sila slovenske rockovske zasedbe Big Foot Mama, ki je kot prva razprodala ljubljanske Stožice."Dežujejo komentarji, adrenalin se še ni polegel. Ostali so sami lepi vtisi."
25 let traja že ta odnos, ki je doživel številne vzpone, pa tudi nekaj padcev. "V 25. letih se zgodi veliko nihanj – od veselja, do napetosti, jeze, vznemirjenja, adrenalina … vsega, kar se tiče odnosov v bendu. Ni lepšega darila od tega, kar se nam je zgodilo v Stožicah."
Alen Steržaj je tudi glasbeni novinar, zelo dober poznavalec scene, ter velik navdušenec nad potovanji. Predvsem v neznano, kjer najraje odkriva zgodbe malega človeka. Alen se opredeljuje za urejenega človeka, ki pa se včasih tudi prepušča toku.
"Rad imam stvari 'poštelane', rad pa imam tudi, če me odnese. Seveda, če me odnese v nekaj pozitivnega, nekaj kreativnega."
Na živce mu gresta aroganca in ignoranca, rad ima, če se ljudje pogovarjajo prijazno in si delijo pozitivo. Navdušujejo ga pozitivne, drugačne zgodbe, zato v prostem času tudi veliko potuje.
"Zanimajo me življenjske zgodbe od ljudi, ki so odmaknjeni od te zahodnjaške civilizacije. Vedno me zanima, kako ljudje preživijo z drugačnimi navadami, v drugačnem okolju."
Včasih v potovanju najde tudi navdih za glasbeno ustvarjanje: "Seveda, ampak to ne pride tako konretno. Gre za intimne stvari, ki jih vidiš, doživiš in se ti vtisnejo v spomin. Potem so te iztočnica za komad, kot je na primer Puščavski vihar."
Kako pa se je spreminjal ustvarjalni proces od prve plošče skupine Big Foot Mama do danes? "Vsaka plošča je odraz nekega trenutka, obdobja. Prvo obdobje je bilo pozno najstniško, mladostniški izbruh kreative - ko te zanimajo samo punce in rokenrol. Vse je bilo pristno in neobremenjujoče." Za skladbo Garbage hiphop so jim celo očitali, da so satanisti, drogeraši, ker so na odrih uporabljali določene rekvizite.
"Rokenrol hodi po meji provokativnosti. Enim gre hitro v nos, enim je pa 'kul', da si njihov idol upa. Za nas je bil to eksperiment, preverjali smo, do kje imajo ljudje postavljene meje."
Poleg glasbe in potovanj Alena Steržaja zanima tudi novinarstvo. Za tovrsten študij se je odločil, ker sta ga zanimali le glasba in filozofija, ker pa je rad še potoval, je vse to združil in novinarstvo je bila najboljša izbira.
"Rad se pogovarjam z ljudmi, potujem, raziskujem. Najraje delam intervjuje z domačimi in tujimi glasbeniki. Intervjuval sem Slasha, Billyja Idola, Metallico, Cardiganse, Joeja Cockerja, najbolj pa se mi je vtisnil v spomin Lenny Kravitz. Bil je zadržan, ko pa sem izklopil mikrofon, se je razgovoril."
Fantje so za uspeh Big Foot Mame od začetka vložili veliko dela in čas: "Ogromno je garanja, vlaganja. Na začetku si za vse sam, pa tudi zdaj Stožice, to je bila vse naša strategija."
Po letih zabav, tudi štirih špilov na dan, se Alen Steržaj še vedno s težavo prepusti rutini: "Navade me ubijajo. Nimam ustaljenega ritma, kot ga ima večina ljudi, nimam 8-urnega delovnika, spim do pol enih, ker ustvarjam ponoči. Nimam družine, zato raziskujem druge plati življenja. Pred kratkim sem napisal knjigo."
"Rokenrol naj živi, gremo dalje, ni popuščanja!"
Kdo so ljudje, ki zaznamujejo družbo? Kakšen je človek za funkcijo, ki daje pečat sedanjosti? Kako premika meje prihodnosti? Oddaja Nedeljski gost na Valu 202. Funkciji nadene človeško podobo.
Kdo so ljudje, ki zaznamujejo družbo? Kakšen je človek za funkcijo, ki daje pečat sedanjosti? Kako premika meje prihodnosti? Oddaja Nedeljski gost na Valu 202. Funkciji nadene človeško podobo.
Bogato zdravniško kariero je izoblikoval v povojnih desetletjih, med drugim je deloval na Celjskem, v Domžalah, Kamniku in Ljubljani, Leta 1993 je postal častni član Slovenskega zdravniškega društva. Še leta po upokojitvi je brezplačno pomagal ljudem brez zdravstvenega zavarovanja, leta 2015 mu je predsednik republike podelil odlikovanje za požrtvovalno delo, Aleksander Doplihar pa je bil leta 2011 tudi Ime leta na Valu 202. Gostili smo ga takrat tudi kot Nedeljskega gosta, ko je povedal, da v Pro Bono ambulante ne prihajajo samo brezdomci in prosilci za azil, temveč tudi podjetniki. Velik človek, ki je pustil velik pečat v številnih življenjih, je več kot 60 let deloval kot prostovoljec.
Bi ta trenutek bolj potrebovali nasvet kmeta ali znanstvenika? Bi raje kaj povprašali lovca ali potapljača? Vas bolj zanima onesnaženje podtalnice ali smrad v zraku? Vas bolj prepričajo pisatelji ali scenaristi? Nič hudega, te dileme sploh niso problem, na vsa podobna vprašanja vam lahko odgovori en sam nedeljski gost, to je dr. Boris Kolar iz Nacionalnega laboratorija za zdravje, okolje in hrano, pa seveda tudi član številnih drugih organizacij.
Gregor Deleja je ravnatelj Gimnazije Celje Center. Profesor glasbene pedagogike postavlja nove standarde vodenja srednje šole, uvaja moderne pristope, dijake usmerja na različna kreativna področja, premišljeno in argumentirano želi prenoviti šolski sistem. Ni pragmatik, je konstruktivno kritičen, z dijakinjami in dijaki je odkrit. Aktiven je kot kulturnik in glasbenik, ima izkušnje iz turizma. Z Gregorjem Delejo o maturi, šolanju med in po koroni, kakovostnem in pravičnem vzgojno-izobraževalnem sistemu, stanovanju, ki čaka na kitajskega učitelja in o fenomenu LPS, benda iz gimnazijske glasbene sobe, ki nas zastopa na Eurosongu v Italiji. Bi se jim ravnatelj pridružil na odru?
Tej Gonza je mladi raziskovalec in direktor Inštituta za ekonomsko demokracijo. Kakšno prihodnost ima delavsko lastništvo v svetu in Sloveniji in kako kot pripadnik, generacije, ki je bila rojena po osamosvojitvi, gleda na 1. maj? Pojmovanje dela se je od takrat zelo spremenilo, prav tako pa se je, še posebej v času korone, zelo povečalo premoženje v rokah najbogatejših.
Nedeljska gostja je Zdenka Badovinac, mednarodno uveljavljena kustosinja in teoretičarka, dolgoletna direktorica Moderne galerije, zdaj direktorica zagrebškega muzeja sodobne umetnosti. Kot kustosinja je pripravila veliko razstav doma in v tujini. Od leta 2011 je poleg Moderne galerije vodila tudi Muzej sodobne umetnosti Metelkova, zasnovala je tudi prvo zbirko vzhodnoevropske umetnosti. Večkrat je bila slovenska komisarka na beneškem bienali in enkrat kot avstrijska komisarka na Bienalu v Sao Paulu. Kot kustosinja in teoretičarka je vabljena v številne muzejske in galerijske hiše ter na razne likovne manifestacije. Je tudi avtorica dveh zbirk esejev o kuratorstvu ter številnih teoretskih razprav o umetnosti, na primer, kako lahko umetniški arhivi vplivajo na drugačno razumevanje zgodovinjenja in s tem tudi muzeja.
Duhovnik Janez Cerar je član misijonske družbe lazaristov, ki je preživel spolno zlorabo. Je soustanovitelj in koordinator zavoda Dovolj je, katerega poslanstvo je zaščita žrtev spolnih zlorab v Katoliški cerkvi v Sloveniji. Z Gorazdom Rečnikom sta se pogovarjala tudi o veselju zmage nad smrtjo, dialogu, kjer ni na prvem mestu nauk, še manj ideologija, ampak človek, pa tudi o telefonskem klicu, ko je bil na drugi strani papež Frančišek.
V Šentpetru pri Šentjakobu na avstrijskem Koroškem živita zavedna Slovenca in vsestranska kulturna ustvarjalca Rozi Tratar Sticker, ki jo poznamo tudi kot odlično pevko, in igralec ter režiser Marjan Štikar, ki je o življenju med JAZ in ICH povedal, da je zanj vedno na prvem mestu jaz, z ich se je srečal kasneje, saj so v njegovi vasi govorili samo slovensko. Rozi Tratar Sticker pa poudarja, kako pomembna je kultura, ki briše in podira meje med jeziki, državami in ljudmi. Na vrata njune hiše v Rožu sta potrkala tehnik Damjan Rostan in novinarka Tatjana Pirc.
Sociologinja in vodja programske skupine Družbena pogdoba za 21. stoletje dr. Ksenija Vidmar Horvat o vzponu avtokratskih voditeljev, o tem, zakaj so teorije zarote, novi populizmi in širjenje lažnih novic padli na tako plodna tla v Zahodnih liberalnih demokracijah pa tudi o tem, zakaj je vojna v Ukrajini trenutek streznitve za Evropo.
Dalibor Matanić je eden najuspešnejših sodobnih hrvaških filmskih režiserjev. Avtor serije Novine, ki jo je odkupil Netflix, njegovo serijo Območje brez signala pa HBO. Trenutno se na HR1 predvaja najnovejša serija Šutnja/ Molk, o razkriti aferi zlorabljanja mladoletnih deklic, ki so jih iz Osjeka vozili v Kijev, kjer so tudi snemali serijo v času covida.
Nedeljski gost je Branko Soban, večletni dopisnik iz Moskve in z Bližnjega vzhoda, borec za človekove pravice in zunanjepolitični komentator, ki so mu ruske oblasti leta 2005 zaradi njegovega pisanja o Čečeniji prepovedale vstop v državo. Zahod, kot pravi, tudi zaradi lastne preračunljivosti ni znal ali želel razumeti Rusije, v kateri leta 2022 vlada diktatura: obstaja samo imitacija volitev, v zaporih pa je več kot 1000 političnih zapornikov.
Sesalci, predvsem mali, so ga začeli zanimati že v gimnazijskih letih, ko je začel raziskovati, da ni vsaka miš le miška. Ko se je zaposlil v Prirodoslovnem muzeju Slovenije, je kot muzejski zoolog začel pripravljati zbirko sesalcev, za katero še vedno skrbi in je danes največja te vrste v Jugovzhodni Evropi. Tudi sam je opisal štiri nove vrste sesalcev in leta 2020 prejel Zoisovo priznanje za pomembne dosežke pri raziskovanju biodiverzitete sesalcev. Ob tem pa profesor doktor Boris Kryštufek, ki je tudi znanstveni svetnik v Znanstveno-raziskovalnem središču Koper, že leta opozarja na prostorsko stisko Prirodoslovnega muzeja Slovenije, na neustrezne prostore za shranjevanje naravoslovnih zbirk, ki so nacionalnega pomena in arhiv žive narave.
Dr. Vandana Shiva večino časa preživi na kmetiji gibanja Navdanya, ki ga je ustanovila v začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja. Gibanje se zgleduje po Gandhijevih metodah nenasilnega upora. Združuje ženske in kmete za zaščito biološke in kulturne raznovrstnosti. Človeka ne ločuje od narave, ne priznava pa tudi hierarhij med kulturami, spoli, rasami in verami. Navdanya pomeni »devet semen« in simbolizira zaščito biotske in kulturne raznovrstnosti, ki poudarja, da hrana ni blago, proizvedeno s strupenimi umetnimi kemikalijami, zaradi katerih izumirajo številne vrste. Industrijska hrana pospešuje podnebne spremembe, povzroča bolezni in prispeva k njihovemu širjenju, zato v gibanju Navdanya hrano pridelujejo ekološko in skrbijo za regeneracijo zemlje, vode in biodiverziteto. V več kot 150 skupnostnih bankah semen ohranjajo bogato naravno dediščino in raznovrstnost.
Pred začetkom zimskih olimpijskih iger v Pekingu bo nedeljski gost starosta slovenskega alpskega smučanja, Tone Vogrinec. Popularni Tona bo po koncu iger, 24. februarja, praznoval 80. rojstni dan, ob tem jubileju bo izšla tudi skoraj 500 strani dolga knjiga spominov. Te bo obujal tudi v tokratnem pogovoru, v katerem bo razmišljal o globalni krizi smučarskega športa, o prihodnosti olimpijskih iger, o zapletih z necepljenimi športniki, o Bojanu Križaju, o dveh izgubljenih družinah, o očitkih na račun njegovega dela, o Mateji Svet, pa tudi o kombiju za 700 nemških mark. In o petju "Bilečanke" tudi. Z njim se pogovarja Aleš Smrekar.
Ervin Hladnik Milharčič. Kolumnist. Satirik. Predvsem pa novinar. Terenski. Eden tistih, ki ima že dolgo oznako: legendaren
Nedeljski gost Tomaž Rotar je doktor dentalne medicine in alpinist, ki je stal na vseh treh najvišjih vrhovih sveta. Februarja bo minilo leto dni odkar se je vrnil v življenje – ob zimskem vzponu na K2 je še pravočasno odnehal, trije njegovi soplezalci pa ne. "Mene je očitno ena nevidna roka ali pa neviden glas, božji ali pa od kogarkoli že, postavil k pameti…Odločil sem se očitno pravilno in zato lahko še vedno ob nedeljah obiskujem Kredarico in Begunjščico." Dr. Rotar je delil svoja razmišljanja o ekstremnih alpinističnih podvigih, o egoizmu, o smrti, ki je zanj najboljši izum življenja. Pa o čustvih v Himalaji. Pravi, da moramo strah jemati kot zdravilo. Če ga je preveč nam bo škodoval, če ga je ravno prav pa nas bo varoval, zaradi strahu smo potem še vedno živi. Njega sicer bolj kot strah varuje želja, da bi še kdaj prišel domov.
Letnik 1972. Gledališki in filmski igralec. Pesnik. Aktivist. Dobrodelnež. Priložnostni politik. Včasih provokator. Zdaj tudi pisatelj.
Dr. Mateja Ratej je zgodovinarka in publicistka, ki izostreno povezuje biografije preteklosti s sedanjim časom. V okviru historične antropologije se posveča raziskovanju mentalitet, zlasti v obdobju med obema svetovnima vojnama. O prepletu sedanjosti in preteklosti pa o izgubljenem imaginariju, o tem, da so resnice družbe zmeraj na obrobju, ter o tem, da je sredina povsem mimo ter o razdiralni moči družbenih omrežij se je z njo pogovarjala Nataša Štefe.
Jasna Čuk Rupnik je dejavna na mnogih področjih, med drugim tudi članica skupine za primarno pediatrijo. V centru za zdravljenje odvisnosti od prepovedanih drog, ki ga je ustanovila v Logatcu je spoznala vse stranpoti odvisnosti, a paciente navdajala z optimizmom in jim moč dajala z motom: Resnica boli samo na začetku, potem ti da močna, široka krila za življenje. Preselila se je Kras, kot prostovoljka je sodelovala v mobilni cepilni enoti in se pridružila Civilni pobudi za spoštovanje dediščine Dutovelj.
Neveljaven email naslov