Sarajevska Ana Frank živi in ustvarja na Irskem

Zlato Filipović ljudje najbolj poznajo kot sarajevsko Ano Frank. Deklico, ki je pisala dnevnik med obleganjem Sarajeva in se kot begunka z družino ustalila na Irskem. Življenje in vojna v Sarajevu jo je za vedno zaznamovalo. Zdaj z ustvarjanjem dokumentarnih filmov daje glas tistim, ki ga najbolj potrebujejo.

Kaj čutite, ko spremljate begunce ujete na grško-makedonski meji? Morda podoživljate tudi svojo zgodbo, ujetost v letih 1992-93?

Moja izkušnja je vendarle nekoliko drugačna od usod ljudi, ki se zdaj nahajajo na grško-makedonski meji. Po drugi strani pa me seveda spominja na dogodke v Bosni in Hercegovini, na Hrvaškem in na Kosovu iz vojne sredi devetdesetih let. Na žalost je videti, kot da mora vsaka generacija doživeti svojo vojno. Ko gledam begunske družine in otroke, ki bežijo, me to res spominja na našo zgodbo. Nimajo druge izbire. Ljudje bežijo tja, kjer lahko vsaj preživijo. Nihče ne gre od doma, če ni v to prisiljen.

Dejali ste: “Nenadoma sem se znašla v položaju, ko sem lahko povedala, kar mislim, in vplivala na svet.“  Bi lahko neka deklica iz Sirije, Afganistana ali Iraka, ki trenutno čaka na meji med Grčijo in Makedonijo, tudi danes tako zelo vplivala na ljudi, kot ste vi, če bi napisala dnevnik?

Pravzaprav ne vem natančno, kakšen vpliv je imel dnevnik, ki sem ga napisala. V dnevniku sem pač opisala svojo izkušnjo, kaj sem takrat doživljala. Prikazala sem življenje civilistov, otrok in družin v obleganem Sarajevu. In zagotovo tudi zdaj otroci pišejo dnevnike. Tudi moj ni bil edini v Sarajevu; izbran je bil po naključju. Ljudje so slišali za mojo zgodbo, ki pa še zdaleč ni samo moja, ampak od vseh nas, ki smo to preživeli. Vendar ko ljudje slišijo zgodbo enega človeka, jo zelo hitro posplošijo tudi na druge, češ: »Aha, tako je to … Vsi so isti – begunci.« Tako tudi ne prepoznajo posameznikov v množici ljudi. Enako se je z nami dogajalo v Sarajevu. Ampak če slišite posameznikov glas in mu posvetite več pozornosti, se vas lahko dotakne in pripomore k temu, da malo bolje razumete položaj.

Z vašo družino ste bili begunci in ste pobegnili iz Sarajeva, ki ste ga poimenovali kar Grozajevo. Kako pa gledate na trenutni položaj na Balkanu? Na jugu Italije in Španije begunska kriza traja že kar nekaj časa, a se zdi, da je prave razsežnosti krize Evropa občutila šele zdaj.

Verjetno je temu tako, ker je zdaj prišlo zares veliko število ljudi. Doslej je Evropa to dojemala kot manjši problem, ki se pač dogaja v Italiji, Španiji. Veliko število beguncev pa se zdaj verjetno tudi bolje sliši.

Kakšno je vaše mnenje o zapiranju meja držav EU?

Mislim, da je to eden izmed načinov ravnanja, ob katerem države verjetno mislijo, da so rešile problem. Njihov pogled na to je: “Če beguncev ne vidimo, ni težav.” Vendar to ne pomeni, da ljudje ne želijo priti v Evropo in da bodo nehali poskušati. To je pač en izmed načinov: vi mislite, da nadzirate položaj, ker vam je lažje, če begunci ne prečkajo vaše države. Ampak s tem nismo rešili problema.

Kako v povezavi s tem gledate na odločitve in ravnanje evropske skupnosti med obleganjem Sarajeva?

Tudi mi smo dolgo čakali, da se nekaj spremeni. Pričakovali smo, da se lahko obrnemo ne samo na Evropo, ampak na ves svet, recimo na Združene narode. Ampak dokler se niso ti dejavneje vključili, pa ne mislim samo na humanitarno pomoč, temveč dokler se niso vključili neposredno, se vojna ni ustavila. To obdobje čakanja, da se svet dogovori, kako se bo odzval in kaj bo storil, je bilo ključno za vojno v Bosni in Hercegovini. In mislim, da smo spet priče obdobju čakanja, da se svet dogovori, kaj naj naredi.

Je to čakanje lahko usodno?

Seveda. Če bi se vojna ustavila na način, kot se je končala 3 leta in pol pozneje, bi to pomenilo, da ne bilo treh let in pol trpljenja, žrtev in vsega tega. V Bosni bi bilo 100 tisoč več živih, milijon manj beguncev, bilo bi tudi manj travm, manj Srebrenic, manj vsega ... Ali je bilo čakanje pogubno? Absolutno, ker je tako dolgo trajalo.

Po Evropi divja tudi val ksenofobije, rasizma in celo fašizma. Ste sami kdaj kot begunka občutili kaj podobnega?

Po eni strani zagotovo moramo priznati, da je bilo lažje biti belopolti begunec kot temnopolti. Mogoče je to neugodna resnica, ki si jo moramo priznati, in nekaj zagotovo pomeni. Ampak moje izkušnje so bile v večini pozitivne. Meni se ni nikoli zgodilo, da bi bila kot tujka nezaželena, recimo v Dublinu. Sem pa to vseeno občutila. Pred časom se je zgodila tudi precej tragikomična zgodba, ko je nekdo mojemu prijatelju, ki je Irec, zabrusil, naj se pobere nazaj na Filipine, ker ima pač črne lase. Na neki način je smešno, vendar je po drugi strani tragično. Verjetno so zdaj takšne besede bolj prisotne med nami. Ima pa vsakršna asimilacija svoje težave.

Kako se s tem spopadati?

Vedno sta najboljša rešitev odprtost in izobraževanje. Poskušamo na primer pripovedovati zgodbe ljudi, ki prihajajo, razumeti, da nas ne napadajo, ampak da so ljudje, kot vsi drugi. Migracija je pač ena izmed najbolj normalnih stvari, ki je definirala evropskega človeka, če lahko tako rečem. Vse se je vedno reševalo z migracijami. In edini način, da se s tem spopadamo, je, da smo odprti, da poslušamo, da se izobražujemo, ne pa da se zapiramo in ustvarjamo razliko med njimi in nami.

V Slovenijo je med balkansko vojno prišlo več deset tisoč beguncev, zdaj jih nekateri nočejo sprejeti nekaj sto. Argumenti so, da je bil položaj drugačen in da so se ljudje vrnili. Je sploh mogoče primerjati dogodke sredi devetdesetih let in zdajšnje?   

Ljudje so bili sprejeti, ampak to ne pomeni, da niti takrat ni bilo težav. Če je bilo sprejetih 10 tisoč ljudi pod oznako “ti so naši”, to še ne pomeni, da jim ni bilo težko in da je bilo vse idealno in rožnato. Znova se vračam na to, ali je zdaj res tako zelo drugače samo zato, ker so ti ljudje pač malo temnejše polti.

Vaš dnevnik je bil leta 1994 preveden tudi v slovenščino in postal skoraj obvezno čtivo ne samo v osnovnih šolah, brali so ga tudi odrasli. Kako vas je dnevnik zaznamoval takrat in kako še vedno vpliva na vaše življenje?

Dokler sem pisala dnevnik, nisem imela nikakršnih namenov in želja, da bi ga tudi izdala. Prvi dnevnik sem začela pisati pri 9-ih letih, to je še pred tem, ki je izšel kot knjiga. Pisala sem ga pač zase. Sem namreč med tistimi ljudmi, ki vedno shranijo vstopnice za kino ali gledališke predstave in druge spominke in se jih še čez čas spominjajo. Zato sem tudi pisala dnevnik, da bi se lahko čez 10 let spominjala otroštva, seveda pa sta name vplivala tudi dnevnika Jadrana Krta in Ane Frank.

Potem sem se na dnevnik tudi zelo navezala in v vojni mi je postal pravi prijatelj, ki sem mu lahko zaupala, ko mi je bilo težko. Lahko sem mu povedala, kakšna je moja nova realnost, ki ni bila povezana s šolo in prijatelji, ampak z granatami, vodo, elektriko in vsem, kar se je dogajalo v Sarajevu.

Potem ko so izdali dnevnik, nekako ni bil več samo moj, ampak je pripadal vsem. Všeč mi je to, da nekaterim ljudem, prijateljem, sosedom, ki nastopajo v njem, danes pomeni nekakšen spomin na vse, kar se je dogajalo. Če pozabijo, kdaj ima kdo rojstni dan, to lahko vedno najdejo v dnevniku. To je nekaj, kar pripada tako meni kot moji družini in vsemu mestu. Zdaj pa je to preraslo v nekaj, kar predstavlja izkušnjo “nekega otroka v neki vojni.“

Ko sem urejala knjigo, v kateri so zbrani vojni dnevniki mladih ljudi z vsega sveta, je bilo branje drugih otroških dnevnikov zanimiva izkušnja. Knjiga zajema dnevnike od leta 1914 do 2014 in izkušnje mladih so, čeprav so iz drugih časov in drugih vojn, zelo podobne.

Ste se našli v kateri izmed zgodb?

Seveda. V zbirki je približno 17 dnevnikov, ampak da smo jih izbrali, smo morali prebrati na stotine dnevnikov. V vseh, ki sem jih brala, sem našla stavke, besede, ki sem jih tudi sama uporabljala leta 1992, nekdo pa jih je že napisal leta 1914, 1943, 1968 ali pa 2004 v Iraku. Zanimivo, da se nisem našla samo v enem, ampak na neki način kar v vseh.

Naenkrat ste iz deklice, ki je živela v kleti, z negotovo prihodnostjo, postali medijska osebnost, za vas so se zanimali tudi tuji politiki. So bili tudi oni za vas “fantje”, kot ste poimenovali politike in generale, ki so povzročili vojno?  

To so bili vseeno ljudje z večjim pomenom. Upam, da jim je moj dnevnik, ki bi ga lahko napisal kdor koli, nekako odprl oči, da so končno spregledali, kaj se dogaja s civilisti, otroki v Sarajevu ter v Bosni in Hercegovini. Nekako sem upala, da bodo lahko kaj spremenili, saj so takrat imeli veliko moči v svojih rokah.

Pa mislite, da ste realno kaj vplivali nanje?

Iskreno vam povem, da ne vem. Pri trinajstih letih sem se pred njimi znašla z željo, da bi bila lahko po vojni običajna najstnica, ki hodi v šolo, posluša glasbo in ima prijatelje. Najbolj pa me je motiviralo, da sem imela možnost, da nekaj povem v imenu vseh tistih, ki so ostali v zasedi, recimo v imenu svoje prijateljice, ki ni pisala dnevnika, ampak je risala. Zato sem se seveda spraševala, zakaj so rešili mene, ki sem samo pisala dnevnik, in ne nekoga, ki je bil ranjen. To je bila moja motivacija, da govorim v imenu vseh njih. Koliko je bilo učinka, ne vem.

Verjetno je to eno izmed najpogostejših vprašanj, ki so vam jih zastavili, pa vseeno: kje ste dobili energijo, da ste še vedno pisali in vztrajali? Kaj so o tem rekli starši?

Vedno sem pisala zase. Tudi takrat, ko sem urejala zbirko dnevnikov, sem ugotovila, kako zanimivo je vse to: zakaj izbrati pisanje v času, ko ni elektrike, papirja, pisal, svetlobe in niti ni možnosti, da vse to kupite. Še vedno ne vem, zakaj; pač res sem pisala zase, ker sem tak človek, ki piše dnevnike v vseh situacijah, dobrih in slabih. Starši pa niso imeli s tem nič, vedeli so samo, da nekaj pišem, ampak to je bila moja stvar.

V dnevniku proti koncu zapišete, da ste dobili povratno pismo iz Amerike od novega prijatelja Brandona. Ste ga kdaj zares spoznali?

Takrat je obstajala neka izmenjava pisem in so ameriški otroci pisali sarajevskim, tako da pisma nisem dobila samo jaz. Brandona nisem nikoli spoznala, sva se pa še enkrat potem slišala, ampak na koncu izgubila stike.

V dnevniku pišete, da ste takrat radi poslušali Madonno. Jo še vedno?

Poslušam Madonnine starejše pesmi, ki me spominjajo na to obdobje.

Katero izmed njenih pesmi bi si mogoče želeli slišati zdaj?

Mogoče ni ravno moja najljubša, ampak me spominja na neki posnetek, ki ga še vedno hranim in na katerem v polomljeni angleščini pojem: Like a prayer.

Zlata Filipovič, rojeni ste v Sarajevu. Pred nekaj tedni je bila 20. obletnica prenehanja obleganja tega mesta, potem ko ste z družino pobegnili in se ustalili na Irskem. Kaj še čutite do Sarajeva? Kaj vam pomeni?

Sarajevo mi je zelo pri srcu in vedno, ko pridem nazaj, občutim srečo. Zanimivo je, da v Sarajevu pozabim, da obstajam tudi v Dublinu, da tam živim že več kot 20 let, pozabim na tamkajšnje prijatelje in delo. In Sarajevo vsakič zapustim v joku. Zelo težko se namreč poslavljamo drug od drugega, mogoče še vedno občutimo travme, kot takrat, ko smo se razhajali. Zdi se mi, da smo v zadnjih 25-ih letih vedno v nekakšnem procesu pozdravljanja. Na hitro se vidimo, potem pa spet moramo drugam. In vsakič nas slovo spomni na prvo slovo.

Kako bi lahko primerjali to pozdravljanje med zahodom in Sarajevom?

Pred časom sem zaznala, kako sem res vezana na Sarajevo, medtem ko na Irsko nisem. Zdi se mi, da sem se pač tam pred 20-imi leti na novo rodila, in to je to. V Sarajevu me veliko ljudi pozna, recimo kot hčer nekoga, vnukinjo ali pa kot deklico, s katero je hodil v šolo. Lepo je vedno znova občutiti, da res pripadam mestu in da bo ta povezanost v Sarajevu vedno globlja kot na Irskem.

Vas prebivalci Sarajeva še vedno radi sprejmejo, ne glede na to, da ste se odselili.

Imam se za Sarajevčanko, ki živi Dublinu. In to je res. Ne morem reči, da sem Irka, ker nisem. Tam sem res že nekaj časa in moje trenutno življenje je res v Dublinu, ampak nikoli ne bom pripadala Irski. Vsakič ko na primer sedem v taksi in pozdravim z običajnim angleškim pozdravom “hi”, se takoj sliši, da nisem z Irske. In skoraj vedno sledi vprašanje taksista, od kod sem in ali se bom kmalu vrnila. To me vedno znova opomni, da to ni moj dom. Počutim se dobro, vendar to je nekaj, kjer obstajam samo 20 let. In čeprav že nekaj časa ne živim v Sarajevu, se rada vedno znova vračam.

V študiji o Sarajevu sem bral, da je v zadnjih letih za mnoge Sarajevčane postal prostor, ki ga ne prepoznavajo več. Vi še prepoznate Sarajevo?

V zadnjih letih so veliko zgradili, še posebej v središču mesta, kjer se res veliko dogaja, veliko je festivalov, vse več je tudi turistov. Še vedno pa je veliko težav in nerazčiščenih stvari, ne samo v Sarajevu, ampak po vsej Bosni in Hercegovini; to so na žalost procesi, ki se dogajajo po vojni in se počasi rešujejo.

Neki profesor politologije mi je v Sarajevu pred leti dejal, da je največja težava mladih v Sarajevu in BiH etnonacionalizem, ki se nezadržno širi. Mnogi pa za nevzdržne razmere krivijo predvsem prodor islama v mestna in državna vlakna; to pa simbolizira ponikanje sekularne družbe, ki je bila za številne Sarajevčane osrednje zagotovilo tolerance. S tem pa se nestrpno radikalizirajo tudi druge vere.

Mogoče je to eden izmed žalostnih rezultatov vojne, da je prebivalstvo, ki je bilo prej bolj mešano, zdaj veliko bolj razdeljeno na “nas”, “vas”, “njih”. Gre za rezultat vojne in tudi Daytonskega sporazuma, ki je delitve nekako legitimiziral. Zamrznil je trenutek ob koncu vojne.  Res je, da je mešanosti naroda manj, kot je je bilo.

Kaj mislite o Daytonskem sporazumu? Je to uspešen projekt?

Uspešen je samo v tej meri, da je bil edini od vseh sporazumov, ki je obstal in ustavil vojno. Bilo je namreč toliko različnih sporazumov … Veselili smo se vsakokrat, ko je bilo podpisano kakšno premirje, navadno pa je bilo že naslednji dan kršeno. Tako smo se tudi naučili biti skeptični do vsakega poskusa premirja in podpisa sporazuma.

Kaj za vas pomenijo sodbe mednarodnega sodišča v Haagu?

To je mogoče nehvaležen proces pravde po koncu vojne, ko je pomembno, da se te stvari opravijo. Ampak po drugi strani nič od tega ne bo vrnilo ogromno mrtvih, posiljenih in ranjenih. Če zbanaliziram: ko vam nekdo ukrade torbico, v kateri ste imeli slike najdražjih, pa četudi ga dobijo in pride do sodbe, vam nič ne bo vrnilo slik, ki so vam bile pri srcu. Vedno boste občutili žalost. Seveda pa je pomembno, da se pokaže resnica, ki bo pomagala pri grajenju prihodnosti.

Bo mogoče kdaj na Balkanu in v BiH živeti brez napetosti, recimo tako kot pred vojno, kar bi mnogi radi videli?

Sodelovala sem z organizacijo Mednarodna krizna skupina. V tej skupini je bil nekdo, ki je bil zadolžen za Balkan. Vprašala sem ga, koliko časa bo moralo preteči, da bo tako kot pred vojno. To je bilo pred desetimi leti in dejal mi je, da bo do normalizacije preteklo 30 ali 40 let. Takrat sem ugotovila, da vsi državni in zgodovinski procesi trajajo veliko dlje, kot si mislimo. Globoke travme in želje, da se vzpostavijo razmere kot pred vojno,  zahtevajo dolg proces.

Imate posebno glasbeno željo za Sarajevo, katero skladbo bi mu poklonili?

Pred časom sem iz Sarajeva dobila za darilo albuma Amire Medunjanine in Boža Vreća, ki me s svojimi interpretacijami pesmi spominjata na mesto.

Dnevniku, ki ste ga napisali med obleganjem Sarajeva, ste dali ime Mimmy. Na koncu ste mu tudi obljubili, da mu boste še kdaj pisali in pripovedovali o svojem bednem življenju. Kdaj in o kakšnem življenju ste mu pisali nazadnje?

Ta Mimmy, tako se mi zdi, zdaj pripada neki mlajši Zlati. Malo bi bilo smešno, če bi zdaj pisala: “Draga Mimmy”. Ko sem šla iz Sarajeva, sem začela pisati nov dnevnik, ampak takrat nisem več pisala Mimmy, ki je s tem tudi izginila iz mojih dnevnikov.

Torej ste tudi prekinili bedno življenje.

Mimmy je nastala z lepim življenjem, saj sem dnevniku dala ime pred vojno, ko je bilo še vse v redu. In Mimmy ni bila povezana samo s tem težkim vojnim delom dnevnika. Sicer nisem niti razmišljala o tem, ampak potem dnevnika preprosto nisem več naslavljala z "Draga Mimmy".

Ampak vaše življenje po Mimmy je bilo veliko lepše.

Seveda, po izdaji knjige, sem bila na varnem, v šoli in vzpostavila sem običajno najstniško življenje. Ampak to ne pomeni, da sem vse pozabila, ko sem odšla iz Sarajeva.

Tam je ostalo veliko ljudi, ki jih nismo mogli kar tako pozabiti in pustiti za sabo. Ne morem reči, da je bil to srečen konec, ampak bil je novi začetek.

Kaj pa drugače zdaj počnete? V Ljubljano ste prišli kot članica žirije na festivalu dokumentarnega filma.

Delam kot producentka dokumentarnih filmov na Irskem. Veliko sodelujem s prostovoljskimi organizacijami, kot je irski Amnesty International. Sodelovala sem tudi z Združenimi narodi, Unescom, organizacijo Save the Children, pomagala sem tudi pri delavnicah za otroke, ki jih veseli pisanje. So pa to vseeno postranske stvari, glavna zadolžitev je produkcija dokumentarnih filmov.

Kdaj lahko pričakujemo vaš film o Sarajevu?

Mogoče pa res nekoč. Pomembno je, da nisem ves čas definirana samo s Sarajevom, vojno in dnevnikom, ampak da se povežem še s kakšno drugo zgodbo. To ne pomeni, da me ne zanima, ampak trenutno res delam pri drugih projektih.

V  intervjuju pred devetimi leti ste dejali, da verjamete, da so ljudje na splošno dobri in da širite revolucijo optimizma. Še vedno vztrajate pri tej tezi?

Ne spomnim se, ali sem to res rekla, vendar sem v samem bistvu res optimistka. Kljub vsemu verjamem v pozitivne strani ljudi. Moj fant z Irske, ki je imel povsem drugačno in normalnejše življenje od mene, recimo misli, da je veliko več slabih ljudi na svetu, kot jaz, ki sem preživela vojno. Mogoče me je zaznamovalo, da sem v istem obdobju doživela, kako so lahko ljudje grozni in zlobni in kako so lahko neverjetno človeški drug do drugega. Mogoče so to skrajnosti, najslabše in najlepše plati ljudi, ki jih vidimo. Mogoče pa je to, da verjamem v pozitivne ljudi, ena od mojih značilnosti.

Še en citat sem si zapisal iz tega intervjuja: "v trenutku nemoči imam samo upanje! Razumem, da se dogaja nekaj slabega, ampak na koncu tunela vidim luč." Je ta luč še vedno vidna?

Vedno verjamem, da se bo na koncu vse rešilo. Nedavno sem prebrala, da ne glede na to, kako težko vam je v nekem trenutku, se boste čez 5 ali 20 let v večini primerov tega spominjali v skupini prijateljev in si pripovedovali, kako je bilo. Življenje je pač polno vzponov in padcev. Vendar, ja, na koncu vedno nekako vidim luč.