Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
"Zelo cenim tako slovenske bralce kot javnost. Ta ima kritičen, a tudi zdrav in hvaležen odnos."
Zorana Baković je bila prva dopisnica časnika Delo iz Pekinga. Vse do danes izčrpno in poglobljeno seznanja slovensko javnost s Kitajsko in deželami Daljnega vzhoda.
Rojena je bila 21. septembra 1955 v Beogradu, v družini univerzitetnih profesorjev. Po končani gimnaziji je študirala na beograjski filozofski fakulteti, na oddelku za primerjalno književnost in kitajski jezik, leta 1977 je nadaljevala študij klasične kitajske književnosti na Univerzi Fudan v Šanghaju, kjer je diplomirala na temo poezije iz časa dinastije Tang.
"Moje življenje je razpeto med Beogradom, Zagrebom in Dunajem. Nacionalna opredelitev mi gre na živce. Zato v Beogradu govorim hrvaško, v Zagrebu pa povem, da sem Srbkinja."
Ob prevajanju pesnika Bai Juyija sanjari, da bi postala budistična svečenica, vendar jo težavne življenjske razmere in dogodki, ki sledijo, odpeljejo v drugo smer.
Ko se po končanem študiju vrne v Beograd, sprejme delo prevajalke za kitajščino v zveznem izvršnem svetu SFRJ; prevaja vse najvišje partijske in državne voditelje Ljudske republike Kitajske. Leta 1985 se vrne v Peking kot predstavnica podjetja Astra iz Zagreba, leta 1987 pa postane prva dopisnica slovenskega časopisa Delo iz Pekinga.
"Sem zagovornica ideje o Evraziji. Povezani smo, med nami ni oceana. Tudi na Kitajskem je glas ljudstva vse glasnejši."
Sreča se z generalnim sekretarjem kitajske komunistične partije Zhao Ziyangom in naredi intervju z njim, neposredno poroča o pokolu na Trgu nebeškega miru leta 1989 ter o številnih drugih pomembnih dogodkih.
Med bivanjem na Kitajskem se ukvarja tudi s prevajanjem kitajskega leposlovja, filozofije in literarne teorije. Je avtorica knjige "Iščoč podobo v zrcalu – kitajska kulturna in nacionalna identiteta v 20. stoletju," ki je izhajala v Delu kot feljton. Prevaja tudi iz angleščine in nemščine.
Danes živi med Beogradom, Zagrebom in Dunajem in še vedno poroča za časopis Delo. Zelo rada posluša radio.
"Od kitajskih prijateljev sem se naučila, kaj je življenje. Kitajska je moja duhovna domovina."
"Obožujem jazz, blues in soul, to je moja glasba, pa tudi opere, zato sem za valovski intervju namenoma izbrala tudi skladbo Nessun Dorma, Nihče naj ne spi (iz Puccinijeve opere Turandot v izvedbi Arethe Franklin). To je hkrati moje sporočilo svetu: ne zapravljajte časa za spanje, ozrite se naokoli, poglejte, kaj vse se dogaja! To nenehno ponavljam svojim trem sinovom, ki se vse bolj zavedajo, da je življenje lepo in čas hitro teče, zakaj bi ga zapravljali s spanjem."
861 epizod
Kdo so ljudje, ki zaznamujejo družbo? Kakšen je človek za funkcijo, ki daje pečat sedanjosti? Kako premika meje prihodnosti? Oddaja Nedeljski gost na Valu 202. Funkciji nadene človeško podobo.
"Zelo cenim tako slovenske bralce kot javnost. Ta ima kritičen, a tudi zdrav in hvaležen odnos."
Zorana Baković je bila prva dopisnica časnika Delo iz Pekinga. Vse do danes izčrpno in poglobljeno seznanja slovensko javnost s Kitajsko in deželami Daljnega vzhoda.
Rojena je bila 21. septembra 1955 v Beogradu, v družini univerzitetnih profesorjev. Po končani gimnaziji je študirala na beograjski filozofski fakulteti, na oddelku za primerjalno književnost in kitajski jezik, leta 1977 je nadaljevala študij klasične kitajske književnosti na Univerzi Fudan v Šanghaju, kjer je diplomirala na temo poezije iz časa dinastije Tang.
"Moje življenje je razpeto med Beogradom, Zagrebom in Dunajem. Nacionalna opredelitev mi gre na živce. Zato v Beogradu govorim hrvaško, v Zagrebu pa povem, da sem Srbkinja."
Ob prevajanju pesnika Bai Juyija sanjari, da bi postala budistična svečenica, vendar jo težavne življenjske razmere in dogodki, ki sledijo, odpeljejo v drugo smer.
Ko se po končanem študiju vrne v Beograd, sprejme delo prevajalke za kitajščino v zveznem izvršnem svetu SFRJ; prevaja vse najvišje partijske in državne voditelje Ljudske republike Kitajske. Leta 1985 se vrne v Peking kot predstavnica podjetja Astra iz Zagreba, leta 1987 pa postane prva dopisnica slovenskega časopisa Delo iz Pekinga.
"Sem zagovornica ideje o Evraziji. Povezani smo, med nami ni oceana. Tudi na Kitajskem je glas ljudstva vse glasnejši."
Sreča se z generalnim sekretarjem kitajske komunistične partije Zhao Ziyangom in naredi intervju z njim, neposredno poroča o pokolu na Trgu nebeškega miru leta 1989 ter o številnih drugih pomembnih dogodkih.
Med bivanjem na Kitajskem se ukvarja tudi s prevajanjem kitajskega leposlovja, filozofije in literarne teorije. Je avtorica knjige "Iščoč podobo v zrcalu – kitajska kulturna in nacionalna identiteta v 20. stoletju," ki je izhajala v Delu kot feljton. Prevaja tudi iz angleščine in nemščine.
Danes živi med Beogradom, Zagrebom in Dunajem in še vedno poroča za časopis Delo. Zelo rada posluša radio.
"Od kitajskih prijateljev sem se naučila, kaj je življenje. Kitajska je moja duhovna domovina."
"Obožujem jazz, blues in soul, to je moja glasba, pa tudi opere, zato sem za valovski intervju namenoma izbrala tudi skladbo Nessun Dorma, Nihče naj ne spi (iz Puccinijeve opere Turandot v izvedbi Arethe Franklin). To je hkrati moje sporočilo svetu: ne zapravljajte časa za spanje, ozrite se naokoli, poglejte, kaj vse se dogaja! To nenehno ponavljam svojim trem sinovom, ki se vse bolj zavedajo, da je življenje lepo in čas hitro teče, zakaj bi ga zapravljali s spanjem."
Javne radiotelevizije so dosežek demokratičnega razvoja. Zakaj jih javnost potrebuje? Ker je njihovo poslanstvo, da služijo javnosti, da so verodostojne, neodvisne, da profesionalno delajo za vse. Skoraj povsod imajo imajo javni RTV servisi težave. Javne radiotelevizije doživljajo kritike, politične pritiske, klestenje proračunov, nekatere kritike so upravičene, za številnimi pa se skrivajo drugi interesi, predvsem želje po vplivu in podrejanju … Zaradi vsega tega je pomembno, da so javne radiotelevizije povezane v močno organizacijo, EBU, ki jo že šest let vodi generalna direktorica Ingrid Deltenre.
Tridesetletni slovenski režiser, ki snema filme na Češkem. Njegov "Družinski film" je letos odprl 26. festival LIFFe. Olmo Omerzu je bil naš Nedeljski gost.
Pred tedni je kariero končal eden najuspešnejših slovenskih športnikov. Primož Kozmus je v poldrugem desetletju tekmovanj na najvišji ravni med osrednje discipline atletskih tekmovanj v Sloveniji umestil met kladiva. Komplet kolajn s svetovnih prvenstev ter zlato in srebro z olimpijskih iger je zaznamovalo ne le njegovo kariero, temveč celotno slovensko atletiko. Razpet med poškodbami, vrhunskimi rezultati in družino je prvič kariero končal pred petimi leti – vrnil se je s še dvema kolajnama največjih tekmovanj pri 36-tih pa dokončno sklenil bogato športno pot. Nove izzive je našel predvsem v svojem trenažnem centru za mete, kjer želi prenašati izkušnje in znanje na nove rodove.
Drago Pilsel je novinar in teolog. Rojen hrvaškim emigrantom v Argentini je bil vzgajan v ustaškem duhu, a je po vrnitvi v domovino svojih staršev postal zagrizen protifašist. Je priznan publicist, soustanovitelj hrvaškega Helsinškega monitorja, svetovalec nekdanjega hrvaškega predsednika Iva Josipovića, zdaj vodi spletni portal autograf.hr. Pilsel je kritičen do politike vseh vrst, je pronicljiv analitik dogajanja v balkanski regiji in odličen poznavalec Rimskokatoliške cerkve. Nekaj časa je pripadal redu frančiškanov, njegov ravnatelj pa je bil prav zdajšnji papež, saj so si frančiškani samostan delili z jezuiti. Drago Pilsel o svoji poti od ustaša do antifašista, od frančiškana do aktivista, od novinarja do skoraj politika.
Njen delovnik se v resnici nikoli ne konča, pa tudi, ko ni v službi, jo bolniki lahko pokličejo. Kadarkoli, 24 ur na dan in nepogrešljiv del njenih oblačil je žep za telefon. Mateja Lopuh vodi center za interdisciplinarno zdravljenje bolečine in paliativno oskrbo Splošne bolnišnice Jesenice. Paliativa res pomeni aktivno in celostno obravnavo bolnikov z neozdravljivo boleznijo, bistvo te pa je tudi iznajdljivost in to, da si ljudje med seboj še vedno znamo pomagati. In te principe Mateja Lopuh iz paliative prenaša tudi na druga področja v življenju. Včasih jo kdo vpraša, ali obstaja še kaka druga stvar, ki jo zanima poleg razvoja paliativne oskrbe v Slovenije. In jo. V vseh teh letih dela z bolniki se je naučila od dela odklopiti, drugače ne gre. Rada ima jezike, njena strast so knjige in je navdušena kolesarka, še iz prejšnjega življenja, pravi, ko je še imela čas. A še vedno ima načrte in na to, da človek ne sme imeti preveč neizpolnjenih želja, jo večkrat opozorijo tudi njeni bolniki.
Košarkar Marko Milič je pri 38-ih letih končal kariero, v kateri je igral v 13-ih klubih od Amerike do Kuvajta, mimogrede pa postal še prvi Slovenec, ki je nastopil v NBA ligi. Navduševal je z atraktivno igro, bil ljubljenec občinstva, v garderobi skrbel za zabavo, pred mikrofonom zgovoren. V Olimpijo se je večkrat vrnil, v slovenski reprezentanci je želja po kolajni ostala neizpolnjena.
Solidno poučeni vedo, da je penologija veda o kazenskih sankcijah, hčer kriminologije in vnučka prava. Z vsemi je povezan dr. Dragan Petrovec, ki za razliko od mnogih naših intelektualcev noče lagodno držati jezika za zobmi, ampak vse sproti pojavljajoče se nepravilnosti v slovenski družbi neprizanesljivo in na mah ošvrkne s kritičnim osebnim pogledom..
Alen Steržaj je basist in kreativni vodja skupine Big Foot Mama, prvih slovenskih rokerjev, ki jim je uspelo razprodati Stožice. Je tudi glasbeni novinar, zelo dober poznavalec scene ter velik navdušenec nad potovanji. Predvsem v neznano, kjer najraje odkriva zgodbe malega človeka.
Kdo so ljudje, ki zaznamujejo družbo? Kakšen je človek za funkcijo, ki daje pečat sedanjosti? Kako premika meje prihodnosti? Oddaja Nedeljski gost na Valu 202. Funkciji nadene človeško podobo.
Odtise Blaža Peršina, direktorja Muzeja in galerij mesta Ljubljane, ki jih pušča v slovenskem kulturnem prostoru, težko spregledamo. Čeprav je pravnik, je z inovativnimi praksami spremenil podobo nekaterih kulturnih ustanov. Prepričan je, da so bili v obdobju, ko še ni bilo interneta in Facebooka, pogovori tista komunikacija, ki je izpostavljala človeka in mu dajala odgovore na vprašanja: zakaj in kako živi v nekem okolju. Se je zato zapisal umetnosti, ker je bil njihov dom vedno odprt za umetnike, ki so obiskovali očeta slikarja, igralce?
Brane Gruban nekdaj gospodarstvenik, zdaj predavatelj, strokovnjak za komuniciranje, je prepričan, da smo si z negativno selekcijo pri izbiri vodilnih v Sloveniji povzročili veliko škodo, da kopici slovenskih menedžerjev ne bi niti avtomobila dal oprati in da bi bili uspešnejši, če bi več podjetji vodile ženske. Tudi o zadovoljstvu in zavzetosti zaposlenih, pa o komunikacijskih zdrsih slovenskega menedžmenta in politike.
Naš tokratni Nedeljski gost je Nemec, generalni direktor Evropske organizacije za jedrske raziskave Rolf-Dieter Heuer. To je tisti, ki je svetu leta 2012 oznanil, da so v Cernu odkrili težko pričakovani Higgsov bozon, delec, ki bi utegnil vplivati na to, da se bo naše dojemanje vesolja močno spremenilo. 67-letni fizik, ki prisega na logiko pri razumevanju ustroja narave in ki se na račun znanosti ne šali, je tudi velik navdušenec nad nogometom.
Študent psihologije, po diplomi menedžmenta, je dobršen del svoje poti preživel v gospodarstvu. Nato se je posvetil gradnji odnosov: ustanovil je Pogajalsko akademijo, Društvo mediatorjev, skupaj z ženo Zavod Mirabi in Društvo za Imago terapijo Slovenije. Nedeljski gost Danile Hradil Kuplen je bil Rudi Tavčar.
Vojko Volk velja za ljudskega in terenskega diplomata. Na svojih misijah je obredel tudi najbolj odročne kraje Kosova, Italije in Hrvaške, v katedrali prižigal sveče, s premieri jedel pice in s kravato kot kitarist zaigral v bendu. Obdobje njegovega mandata v Zagrebu je najbolj zaznamoval arbitražni sporazum, zapečaten s prisluškovalno afero. Z Vojkom Volkom, ki velja za diplomata brez dlake na jeziku in deluje tudi kot pronicljiv publicist, smo se pogovarjali tik pred iztekom njegove veleposlaniške funkcije na Hrvaškem.
Novinarka Meta Krese in fotograf ter novinar Arne Hodalič sta se vrnila z madžarsko-srbske meje, kjer sta spremljala begunce na njihovih poteh iz Sirije, Afganistana, Iraka in Pakistana. S sodelavci pripravljata dokumentarni film o modernih zidovih, ki jih države iz takšnih ali drugačnih razlogov gradijo na svojih mejah. Pripovedujeta zgodbe o več tisoč kilometrov dolgih poteh do držav schengenskega paradiža, nesrečnih usodah beguncev, ksenofobnih kvotah za priseljence, ozkogledni politiki, predsodkih …
Primož Premzl, mariborski založnik in galerist, zgodovinarski genius loci, je eden največjih slovenskih intelektualcev, ki ga večina Mariborčanov pozna po odmevnih družbenokritičnih akcijah in duhovitih potegavščinah, ki si jih pogosto privošči na račun someščanov in lokalnih političnih veljakov.
Popotnik, del vodniške ekipe Shappa, ki je čez ocean prvič potoval pred dobrimi dvajsetimi leti in potem skoraj ni bilo več dileme, da v življenju želi potovati in od tega tudi živeti. O potovanjih, odtisih, ki jih pušča po svetu, o komercialnih potovanjih, pa tudi o dotiku anakonde, valovanju morja po potresu in njemu ljubi Sloveniji v pogovoru z Natašo Zanuttini.
Potuje 11 mesecev v letu. Pri svojih 42-ih ima sanjsko službo, počne tisto, kar ga najbolj veseli, raziskuje svet in od tega tudi živi. Čeprav naj bi se zapisal ekonomiji, pa sedaj vodi potovalno agencijo Shappa, ki sopotnikom obljublja avanturo z nahrbtnikom na rami. O potovanjih, odtisih, ki jih pušča po svetu, o komercialnih potovanjih, pa tudi o dotiku anakonde, valovanju morja po potresu in njemu ljubi Sloveniji v pogovoru z Natašo Zanuttini.
Marcel Štefančič je filmski kritik in publicist, avtor več kot 70 knjig ter voditelj oddaje Studio City.
Ana Vovk Korže je doktorica geografije in varstva okolja. Izkušnje z učnega poligona na obrobju Haloz deli s študenti na mariborski univerzi in s številnimi ljubitelji permakulture. O varovanju okolja, o zdravem pridelovanju hrane in tudi o zbiranju semen ...
Neveljaven email naslov