Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Amor Mašović

06.11.2016


"Resnica ni samo črno-bela, resnica je življenje! Sorodniki imajo pravico izvedeti resnico o povojnih pobojih!"

Sarajevski pravnik Amor Mašović vodi Inštitut za pogrešane ljudi v Bosni in Hercegovini, od konca vojne so skupaj s sodelavci odkrili številna množična grobišča, tudi srebreniške žrtve. O izkušnji vojne, množičnih pobojih, spravi in o vseh Hudih Jamah našega sveta, ki dokazujejo, da se resnica ne more in ne sme skrivati.

Sediva v 15. nadstropju, lahko rečeva tipične jugoslovanske poslovne zgradbe, v Novem Sarajevu … Leta 2016 še vedno nekako spominja na neke druge čase. Kako se vi spominjate življenja tam konec sedemdesetih in v začetku osemdesetih letih?

To je bil lepši del mojega življenja, na svetu pa sem že dobrih 60 let. Od leta 1975 naprej sem bil študent, življenje je bilo takrat lažje, potekalo je brez nekih večjih težav in pretresov. V osemdesetih letih sem začel delati v očetovi odvetniški pisarni tukaj v Sarajevu, kjer sem bil tudi ob začetku vojne. Takoj sem se vključil v odporniško gibanje.

Ob olimpijskih igrah leta 1984 ste imeli 29 let. Slovenci se tistega pravljičnega februarja spominjamo zelo romantično in tudi s simpatijami do Sarajevčanov, vsak pri nas skorajda ve za navijaški izrek “Jureka volimo više od bureka …” Ste se kako sodelovali na olimpijskih igrah, ste pomagali?

V olimpijske igre nisem bil posebej vključen, razen kot gledalec na številnih tekmah. Vsekakor je šlo za enega od lepših trenutkov v zgodovini Sarajeva, no, lepih dogodkov je bilo veliko, prav tako kot je bilo veliko tudi strašnih trenutkov. Olimpijske igre so ostale vsem Sarajevčanom svetinja, nikoli nisem slišal prav nikogar, ki bi imel za to leto 1984 slabo besedo. Tako je še danes.

Vojna se je zgodila samo osem let pozneje, kako se spominjate njenih začetkov, torej leta 1992 … Kje ste bili?

Tako kot številni drugi sem naivno gledal na dogajanje. Večina Sarajevčanov, tudi večina prebivalcev Bosne in Hercegovine, morda tudi večina prebivalcev nekdanjih republik Jugoslavije je verjela, da se konflikti in vojna ne bodo zgodili. Verjeli smo, da je Jugoslovanska ljudska armada skupna vojska, saj so bili v njej predstavniki vseh narodnosti … Nisem verjel, da se lahko zgodi vojna, kaj šele, da bo trajala tako dolgo in da bo tako krvava.

Ko se je vojna začela, sem še nekaj mesecev delal kot odvetnik, v začetku avgusta 1992, ko je postalo jasno, da je JLA napadla BiH, pa sem se odločil, da se pridružim vladi. Poznal sem mednarodno pravo, delal sem na različnih področjih, na koncu sem bil predsednik komisije za izmenjavo vojnih ujetnikov. Morda se sliši čudno, ampak delo pri izmenjavi vojnih ujetnikov je prineslo tudi veliko veselih trenutkov. Svojcem je novica, da je njihov sorodnik živ, da je v taborišču in da potekajo pogajanja za izmenjavo, vzbudila olajšanje.

"Vojne v BIH ni bilo mogoče preprečiti, dolgo se je pripravljala, morda razlogi segajo desetletja, celo stoletja v zgodovino."

Kakšno je bilo življenje v obkoljenem Sarajevu?

Bil sem vezan na teren, otroke sem videl zelo redko. Tudi žena je bila dejavna v vladnih službah. Živeli smo tako kot vsi Sarajevčani, znajti smo se morali za hrano, kurjavo … Težko je to preprosto opisati, kurili smo tako plastiko kot stare obleke, odeje, tudi časopise in knjige. Uporabili smo vse, kar je lahko gorelo.

Je bilo sploh mogoče preprečiti vojno? Kaj bi jo lahko?

Mislim, da vojna niti ni bila posledica razmišljanj konec osemdesetih in v začetku devetdesetih let. Vojna se je dolgo pripravljala, morda razlogi segajo desetletja, celo stoletja v zgodovino. Milošević je bil lutka v rokah ljudi iz srbske akademije znanosti in umetnosti, delno tudi vodstva pravoslavne cerkve. Vojno je bilo nemogoče preprečiti, morda se ne bi zgodila, če bi se napadeni preprosto predali in rekli, da bodo postali del velike Srbije. Večina jugoslovanskih narodov je začutila, da je svoboda najpomembnejša in – povsem logično – so se branili pred agresijo.

Kaj pa vloga mednarodne skupnosti?

Velikokrat se govori o mednarodni skupnosti kot enotnemu telesu, ki sprejema odločitve, a seveda vemo, da to ni tako. Gre za konglomerat različnih interesov, različnih neuresničenih ambicij. Če bi se mednarodna skupnost držala lastnih konvencij, bi se vojna verjetno vseeno zgodila, a ne bi bila tako dolga in krvava. Srebrenica se ne bi nikoli zgodila! Ob začetku vojne se je mednarodna skupnost morda še lahko branila z nepoznavanjem in svojevrstnostjo Balkana, vendar je bilo leta 1995, ko se je zgodila Srebrenica, že vse kristalno jasno. Genocid bi morali preprečiti in tega jim ne moremo odpustiti.

Kako z vašo vojno izkušnjo spremljate druge aktualne konflikte po svetu, na primer boje za Mosul v Iraku, pa vojno v Siriji, begunsko tragedijo …

Ničesar se nismo naučili! Leta 2004 sem v Stockholmu sodeloval na konferenci o preprečevanju genocida. Takratni generalni sekretar Združenih narodov Kofi Annan je jasno povedal, da ni nikakršne garancije, da se Srebrenica ne more ponoviti. Bojim se, da bomo priče še številnih Irakom, Sirijam, Libijam, Jemnom … Medtem ko se midva pogovarjava, iz ruševin vlečejo otroke in mrtve. Svet se ni ničesar naučil ali pa smo mi naivni, da ne razumemo motivov, ki so po večini povezani z denarjem, nafto, drugimi interesi …

V koliko jam ste se spustili, koliko množičnih grobišč ste že odkrili?

Nehal sem šteti, ampak mislim, da v dobrih 30 … 34, najgloblja je bila globoka 100 metrov. V jamah, v katere sem se spustil sam, je bilo najdenih približno 1000 žrtev, v glavnem Bošnjakov. Odkrili smo tudi približno 600 grobnic, v katerih je bilo več kot 5 žrtev in več kot 1000 grobov, kjer je bil pokopan več kot en človek.

Kdaj vam je bilo najtežje?

Vedno ko sem mislil, da sem že doživel najhujše, se je pojavila nova strašna izkušnja, odkrili smo novo grobnico. Imam občutek, da me najhujše še čaka. Dolgo sem mislil, da je bila najhujši trenutek najdba posmrtnih ostankov 6-mesečne dojenčice Amile v bližini kraja Ključ. Našli smo jo v 22-metrski zelo ozki naravni jami, s kriminalistom sva se sključena komaj prebila v notranjost jame. Pod zemljo in med smetmi sva našla 188 posmrtnih ostankov, med njimi tudi nesrečno Amilo. Ostanke njenega okostja so skupaj držale plastične plenice …

Potem sem pred nekaj leti raziskoval grobišče, na katerega so opozorili nizozemski pripadniki modrih čelad. V poročilu nizozemski vladi so zapisali, da so na območju nekdanje tovarne akumulatorjev v Potočarih pri Srebrenici pokopali trupla šestih ljudi, ki so umrli naravne smrti. Nizozemski vojaki niso več mogli nositi tega bremena, obiskali so me v Sarajevu in mi predali skico grobnice. Povedali so mi, da je tam pokopan tudi dojenček, ki je umrl med porodom …

Nesrečna dojenčica je živela samo nekaj sekund, rodila se je na betonska tla tovarne akumulatorjev. Samo vdihnila je zrak in umrla.

Nizozemski vojak je dojenčico položil v posodo za hrano in jo pokopal. Po vojakovi zaslugi smo lahko našli ostanke njenih drobnih kosti, bili so tako drobni kot sponka za papir, ki jo držim v rokah. Morda je to najtežji trenutek, čeprav …

Poznamo primer še enega dojenčka, ki ga še nismo našli in sploh nima imena, vodimo ga kot Kurspahić bejbi. V Pionirski ulici v Višegradu so v neko zgradbo strpali 70 ljudi, zabili vrata in okna ter stavbo zažgali. Morda bo najdba pepela teh žrtev najhujša izkušnja.

Koliko žrtev še niste našli?  

Če govorimo o Srebrenici, moramo najti še približno 900 posmrtnih ostankov od 8.372 evidentiranih žrtev. Nekatere smo sicer že našli in so v mrtvašnici v Tuzli, vendar jih še nismo identificirali. Prav mogoče pa je, da nam nekaterih niti ne bo uspelo identificirati, saj nimajo več bližnjih sorodnikov, s katerimi bi lahko primerjali analizo DNK. Mogoče je tudi, da so bile likvidirane celotne družine.

Celotna vaša družina je bila vključena v postopke izkopavanja …  Na izkopavanja ste pripeljali celo svojega sina, in to že pri 13-ih letih … Zakaj mu niste prihranili tega gorja?

To so bili drugi časi v Bosni in Hercegovini, tujci so po vojni nadzorovali tako rekoč vsa področja našega življenja, tudi to, kaj naj piše v učbenikih zgodovine, recimo ni se smelo uporabljati besede agresija. Svojima otrokoma sem želel prikazati resnico, zato sem ju tudi vodil na izkopavanja. Sin se je spustil v 56 metrov globoko jamo. Njegov odziv je bil zelo otroški. Zanimalo ga je, zakaj ima izkopani človek dvakrat daljše zobe kot mi …

"Vse Hude Jame dokazujejo, da se resnica ne more in ne sme skrivati."

Ocenil sem, da je bolje, da moj sin tako neposredno doživi resnico, kot pa da bo čez 20, 30, 40 ... let iskal mene v neki grobnici, v neki Hudi Jami …

Sin je tako dobil pravo lekcijo iz zgodovine in je pri 30-ih letih veliko bolj ozaveščen o teh dejstvih, kot sem bil jaz pri 37-ih, ko se je začela vojna. Bil sem zelo naiven.

Vaše družinsko življenje je bilo zelo prepleteno z vašim delom.  

Še danes imamo te filme, na katerih se najprej pihajo svečke ob rojstnem dnevu, potem pa sledijo fotografije z okostji žrtev z množičnih grobišč.

Dva dneva sem preživel v Republiki Srbski, v bližini Srebrenice. V neformalnih pogovorih z običajnimi ljudmi srbske narodnosti nihče ne prizna genocida.

Najbolj me skrbijo žene, matere in hčerke, ki nimajo moči, da bi se sprijaznile z dejstvom, da je njihov mož, oče, sin … posilil 12-letno punčko. One to vedo, a tolerirajo. Zločini so bili očitno tako strašni, da se normalen človeški um ne more spoprijeti z njimi. Ljudje zato zločine relativizirajo, krivdo pa prelagajo na žrtve. Nekateri si celo drznejo reči, da je Srebrenica božja kazen, kot da so oni krivi za uboje Srbov v vaseh v okolici Srebrenice leta 1992. Torej je v Srebrenici ubijal bog, ne ljudje!? To nas oddaljuje od vračanja zaupanja med ljudi, čeprav znata dva naroda živeti skupaj  ...

So med pogrešanimi tudi Srbi? Obstajajo njihove grobnice, jame?

Seveda so v Bosni in Hercegovini tudi grobnice, v katerih so pripadniki vseh etničnih skupin, so grobnice, v katerih so tako Bošnjaki kot Srbi. Statistično gledano, je v vojni izginilo več kot 30 tisoč ljudi, od tega 85 odstotkov Bošnjakov, 11 odstotkov bosanskih Srbov, trije odstotki bosanskih Hrvatov. Nesporno je, da v Bosni in Hercegovini nimamo na eni strani le žrtev, na drugi pa le zločince. Zločini so različni, žrtve pa so bili pripadniki vseh etničnih skupin v Bosni in Hercegovini. Med žrtvami je tudi slovenski fotoreporter Alojz Krivograd - Futy, ki so ga Srbi zajeli nekje na poti med Goraždem in Fočo.

Pojavile so se informacije, da bi njegovi posmrtni ostanki lahko bili v jami Piljak v bližini Foče. Imamo dokaze, da je bil Krivograd zaprt v zaporu v Foči. Neko noč so ga odvedli skupaj s skupino Bošnjakov in takrat se je za njim izgubila vsaka sled. Že leta 2001 smo prek slovenske ambasade v Sarajevu navezali stik z njegovo družino, privolili so v test DNK, vzorce smo primerjali z vsemi našimi bazami, a nismo mogli potrditi, da je Alojz Krivograd bil med žrtvami v jami Piljak.

Iz te jame moramo identificirati še eno ali dve trupli, a nobeno zagotovo ne pripada slovenskemu fotoreporterju. Posmrtni ostanki Alojza Krivograda so najbrž v kateri od drugih množičnih grobnic, morda v Šumi, Rudniku, Rijeki ...

V Mariboru so pokopali 800 žrtev Hude Jame … Kako doživljajte zločine iz 2. svetovne vojne?

Huda Jama in vse Hude Jame, ki jih bomo še odkrili – zagotovo so tudi na Hrvaškem, v Bosni in Hercegovini, pa v Srbiji, Makedoniji, Črni gori – so dokaz, da se ne glede na to, koliko časa je minilo od nekih dogodkov, resnica ne more in ne sme skrivati. Resnica je dejstvo nekega trenutka, a je tudi res, da resnico vedno pišejo zmagovalci in da njihovi zločini uradno ne obstajajo. Toda zločinov se ne da prikriti!

Pred kratkim me je tukaj v Sarajevu obiskal zunanji minister Katalonije, z mano se je želel pogovoriti o naših izkušnjah z iskanjem pogrešanih ljudi. Zakaj? Ko je bil na oblasti general Franco, je med letoma 1936 in 1975 v Španiji izginilo kar 140 tisoč ljudi. Katalonci so zdaj prepričani, da je nastopil pravi trenutek, da razkrijejo resnico o pogrešanih. Res je, zdaj je že prepozno, resnica ne bo več enakovredna, kot bi bila pred 50 leti, vendar je pomembna.

"Vedno ko sem mislil, da sem že doživel najhujše, se je pojavila nova izkušnja. Najbolj grozne so bile najdbe dojenčkov."

Kaj svetujete Slovencem, ki se še več kot 70 let po koncu 2. svetovne vojne ukvarjamo s prikritimi grobišči?

Javnost je šokirana, ker je živela v sistemu, ki ni dopuščal, da bi se resnica izvedela. Neverjetno se zdi, da so bili osvoboditelji junaki tudi zločinci, ki so izvrševali smrtne kazni. Dejstvo je, da so obstajali ljudje, ki so vedeli za Hudo Jamo, ki so vedeli za vse Hude Jame, ki so nam še neznane in ne bode odkrite še 100 let. Še vedno živi nekaj ljudi, ki zaradi prikrivanja resnice nemirno spijo. Ko bo minilo še nekaj časa, bo širša javnost lažje sprejela bolečo resnico. Resnica ni samo črno-bela, ampak je tisto vmes, resnica je življenje! Sorodniki imajo pravico izvedeti resnico!

Amor Mašović, tukaj v vaši pisarni imate veliko zahval ljudi, ki ste jim pomagali najti posmrtne ostanke svojcev … Predstavlja travmatična najdba okostij vendarle vsaj nekaj olajšanja?

Predstavlja olajšanje, četudi je sporočanje prek telefona včasih zelo neosebno. Pred kratkim je sarajevski novinar v Dnevnem Avazu objavil izpovedno besedilo, kako je doživel trenutek, ko sem mu sporočil, da smo našli njegovega brata Kjašifa Smajlovića, ki velja za prvo novinarsko žrtev vojne v Bosni in Hercegovini. Zapisal je, kako je bil najprej neverjetno šokiran, a je potem že med najinim pogovor začutil olajšanje … Ljudje vedo, da bodo zdaj lahko mirneje spali in se poklonili svojcu.

Velika tragedija je izgubiti sorodnika v vojni, a je velik privilegij najti njegove ostanke oziroma vedeti, kje so. Največji poraženci vojne so družine pogrešanih žrtev. Tisti, ki tega niso doživeli, težko to razumejo.

Tudi v vaši družini imate izkušnjo s pogrešanimi ljudmi.

Med drugo svetovno vojno je izginil brat moje mame. Nikoli ga niso našli. Spominjam se, ko smo z družino prihajali na obisk k naši babici na vas. Vedno je nekam zasanjano zrla skozi okno in gledala po hribu. Moja mama jo je nekoč okarala, kako to, da sploh ne zaklepa vrat. Da jo bodo okradli … Odgovorila je, da izginuli Enver nima ključev. Le kako bo prišel domov, ko se vrne?!

Do konca življenja je čakala na svojega sina Enverja. In vem, da številni z izkušnjo 2. svetovne vojne še danes čakajo na izginule sorodnike. Nekateri celo verjamejo, da so še vedno živi, da so si našli lepše življenje nekje na tujem in da je morda celo bolje čim manj brskati po zgodovini in se spoprijeti z resnico.

Je mogoče po takšnih izkušnjah odpuščati? Je sprava sploh mogoča?

Ni zagotovila, a bo lažje. Izpolnjeni bodo pogoji, ko se bosta lahko dva, ki sta ideološko popolnoma na drugih bregovih ali sta bila morda celo vsak na svoji frontni črti, normalno pogovarjala. Lažje si bo pogledati v oči, morda najprej drug drugemu prikimati, čez čas reči celo “zdravo”, se pogovarjati, morebiti celo s trezno glavo debatirati o konfliktnem dogajanju. Ljudje bodo lažje spoznali drug drugega, zdaj živimo s preveč predsodki. Komunikacija je dober korak k normalnemu odnosu, zaupanju.

Kaj pomenijo v praksi obsodbe v Haagu? Kaj vam predstavlja obsodba Radovana Karadžića?  

Haag ni izpolnil svojih nalog. To ni le moje stališče, venezuelski diplomat Diego Arria, ki je vodil tudi Varnostni svet Združenih narodov ob začetku vojne v Bosni in Hercegovini, mi je na vprašanje, zakaj so sploh ustanovili haaški tribunal, jasno odgovoril: zato, da sodimo Miloševiću in njemu podobnim. No, Miloševića niso obsodili, morda so nekaj njemu podobnih, a ne v dovoljšnem številu in niti ne glavnih akterjev. Med obsojenimi ni Miloševićevih generalov, recimo generala Perišića, ki je uničil Mostar, pa generalov Kadijevića in Adžića ...

Kaj pa primer oprostilne sodbe Šešlju – on je nedaleč stran od stolpnice, v kateri se pogovarjava, z Grbavice, streljal na Sarajevo.

Res je, Šešelj je prihajal na Grbavico v Sarajevo. Pa ne samo on, tudi aktualni srbski premier Vučić je bil tukaj, na primer v Vogošći skupaj s Šešljem.

Po mojem mnenju je haaški tribunal odigral pomembno vlogo, vprašanje je, kako bi stvari potekale brez njega, kakšna bi bila resnica, ki je haaškemu sodišču navkljub še vedno sporna, se jo zanika, izkrivlja. Največje koristi vloge haaškega tribunala bodo občutile generacije, ki prihajajo in niso toliko obremenjene s preteklostjo. Imele bodo samo sodne dokaze haaškega sodišča, ki jim je treba verjeti. Vseeno pa bi moralo sodišče doseči več, ne bi se mu bilo treba ukvarjati z upravniki in stražarji taborišč, morali bi se osredotočiti na najvišje predstavnike politike, vojske in policije. Tako bi postavili matrico odgovornosti, v kateri bi odgovarjali tudi nižje uvrščeni zločinci, a haaško sodišče se je ukvarjalo s tistimi, ki so jim bili dosegljivi. Lažje jim je bilo prijeti stražarja v taborišču in mu soditi, medtem ko se je njegov komandant mirno sprehajal.

Problem je tudi, da so nekatere glavne osumljence prijeli šele nekaj let po zločinu. Zdaj nekateri v Haagu, na primer Mladić, sedijo hudo bolni, ne verjamem, da ima sploh še kaj energije za življenje. Ko ga je bilo treba kaznovati in bi to žrtvam predstavljajo olajšanje, se to ni zgodilo. Tako Mladić kot Karadžić ne bosta nikoli odsedela dosojenih kazni.

Poleg tega so pomanjkljivost haaškega sodišča oziroma njegovega predsednika pomilostitve. Pomiloščeni se nato vključijo v iste organizacije, v katerih so sodelovali med zločini. Takšni so primeri Biljane Plavšić, Momčila Krajišnika, Momirja Vasiljevića ...

Kakšna bo Bosna in Hercegovina čez 20 let?

Tolikokrat sem se že zmotil … Vem, zakaj sem ostal tukaj. Bil sem odvetnik, imel sem družino, imel sem nepremičnine zunaj Bosne in Hercegovine in brez večjih težav bi lahko pobegnil in rekel, da to pač ni moja vojna. A čutil sem dolžnost, da ostanem, da je to moja država in da moram pomagati. Po vojni nisem več videl Bosne in Hercegovine, zaradi katere sem ostal v Sarajevu. Še danes je ne vidim, vendar iskreno upam, da bo tukaj spet država, kot je nekoč bila: da bodo vse narodnosti dobro in mirno živele skupaj.

Kje lahko najdete razloge za optimizem?

Stvari potekajo v valovih, morda včasih celo prehitevamo. Tako je bilo na primer s približevanjem Evropski uniji, spet smo se nekoliko približali, pa se dogajajo referendumi, nespoštovanja odločitev sodišča … Vseeno sem optimist, sam bom težko doživel boljše čase, a moja naloga je, da svojim otrokom pustim državo, kakršno sem imel jaz v mladosti.

"Ne moremo potrditi, da je bil slovenski fotograf Alojz Krivograd Futy med žrtvami v jami Piljak. Verjetno je v kateri drugi jami."

Pa vi osebno, čez nekaj let boste najbrž odšli v pokoj. Boste lahko izklopili, se ne bojite, da vas bodo vse nesrečne žrtve preganjale v bolj sproščenih dneh?

Psihiatri pravijo, da bo težko … Številni me sprašujejo, kako spim, vsem odločno odgovorim, da odlično. V sanjah me nikoli ne spremljajo grobovi, sploh ne sanjam strašnih stvari. Morda je tako, ker dnevno videvam grozne stvari in sem toliko utrujen, da jih ne morem dodatno procesirati. Vprašanje je, kaj se bo zgodilo, ko bom izklopil. Seveda se mi vsi dogodki in videne grozote nekam nalagajo, ne vem, ali se mi bodo prikazovale in kako se bom z njimi spoprijemal. Star sem 61 let, trudim se postopno izpreči.

Morda bi k temu lahko pripomogla tudi Nobelova nagrada za mir, skupaj z materami Srebrenice vas je zanjo predlagalo bošnjaško društvo iz Skandinavije.

Nobelova nagrada živi le nekaj ur ali dni … Poglejte, to kar vidite izobešeno tukaj v pisarni – številne zahvale svojcev vojnih žrtev – mi pomeni veliko.  Predvsem pa imajo poseben pomen zahvale v mojem srcu, te predstavljajo pravo Nobelovo nagrado. Prejemam jih tako rekoč vsak dan. Ko grem z ženo na tržnico, pogosto k meni pristopijo popolnoma neznane ženske in se mi iskreno zahvalijo. To je dokaz, da ljudje opazijo in spoštujejo tvoje delo. Morda sem privilegiran, da lahko pomagam iskati pogrešane ljudi.

Amor Mašović, verjamete, da je večina ljudi vendarle dobrih?

Absolutno. In ne samo v Sarajevu in Bosni in Hercegovini, po vsem svetu. A žal več pozornosti dobijo slabi ljudje, polno jih je v medijih. Dobri ljudje niso zanimivi drugim dobrim ljudem. Velika večina ljudi je v svojih dušah dobrih.

Pogovor v izvirniku:


Nedeljski gost

874 epizod


Kdo so ljudje, ki zaznamujejo družbo? Kakšen je človek za funkcijo, ki daje pečat sedanjosti? Kako premika meje prihodnosti? Oddaja Nedeljski gost na Valu 202. Funkciji nadene človeško podobo.

Amor Mašović

06.11.2016


"Resnica ni samo črno-bela, resnica je življenje! Sorodniki imajo pravico izvedeti resnico o povojnih pobojih!"

Sarajevski pravnik Amor Mašović vodi Inštitut za pogrešane ljudi v Bosni in Hercegovini, od konca vojne so skupaj s sodelavci odkrili številna množična grobišča, tudi srebreniške žrtve. O izkušnji vojne, množičnih pobojih, spravi in o vseh Hudih Jamah našega sveta, ki dokazujejo, da se resnica ne more in ne sme skrivati.

Sediva v 15. nadstropju, lahko rečeva tipične jugoslovanske poslovne zgradbe, v Novem Sarajevu … Leta 2016 še vedno nekako spominja na neke druge čase. Kako se vi spominjate življenja tam konec sedemdesetih in v začetku osemdesetih letih?

To je bil lepši del mojega življenja, na svetu pa sem že dobrih 60 let. Od leta 1975 naprej sem bil študent, življenje je bilo takrat lažje, potekalo je brez nekih večjih težav in pretresov. V osemdesetih letih sem začel delati v očetovi odvetniški pisarni tukaj v Sarajevu, kjer sem bil tudi ob začetku vojne. Takoj sem se vključil v odporniško gibanje.

Ob olimpijskih igrah leta 1984 ste imeli 29 let. Slovenci se tistega pravljičnega februarja spominjamo zelo romantično in tudi s simpatijami do Sarajevčanov, vsak pri nas skorajda ve za navijaški izrek “Jureka volimo više od bureka …” Ste se kako sodelovali na olimpijskih igrah, ste pomagali?

V olimpijske igre nisem bil posebej vključen, razen kot gledalec na številnih tekmah. Vsekakor je šlo za enega od lepših trenutkov v zgodovini Sarajeva, no, lepih dogodkov je bilo veliko, prav tako kot je bilo veliko tudi strašnih trenutkov. Olimpijske igre so ostale vsem Sarajevčanom svetinja, nikoli nisem slišal prav nikogar, ki bi imel za to leto 1984 slabo besedo. Tako je še danes.

Vojna se je zgodila samo osem let pozneje, kako se spominjate njenih začetkov, torej leta 1992 … Kje ste bili?

Tako kot številni drugi sem naivno gledal na dogajanje. Večina Sarajevčanov, tudi večina prebivalcev Bosne in Hercegovine, morda tudi večina prebivalcev nekdanjih republik Jugoslavije je verjela, da se konflikti in vojna ne bodo zgodili. Verjeli smo, da je Jugoslovanska ljudska armada skupna vojska, saj so bili v njej predstavniki vseh narodnosti … Nisem verjel, da se lahko zgodi vojna, kaj šele, da bo trajala tako dolgo in da bo tako krvava.

Ko se je vojna začela, sem še nekaj mesecev delal kot odvetnik, v začetku avgusta 1992, ko je postalo jasno, da je JLA napadla BiH, pa sem se odločil, da se pridružim vladi. Poznal sem mednarodno pravo, delal sem na različnih področjih, na koncu sem bil predsednik komisije za izmenjavo vojnih ujetnikov. Morda se sliši čudno, ampak delo pri izmenjavi vojnih ujetnikov je prineslo tudi veliko veselih trenutkov. Svojcem je novica, da je njihov sorodnik živ, da je v taborišču in da potekajo pogajanja za izmenjavo, vzbudila olajšanje.

"Vojne v BIH ni bilo mogoče preprečiti, dolgo se je pripravljala, morda razlogi segajo desetletja, celo stoletja v zgodovino."

Kakšno je bilo življenje v obkoljenem Sarajevu?

Bil sem vezan na teren, otroke sem videl zelo redko. Tudi žena je bila dejavna v vladnih službah. Živeli smo tako kot vsi Sarajevčani, znajti smo se morali za hrano, kurjavo … Težko je to preprosto opisati, kurili smo tako plastiko kot stare obleke, odeje, tudi časopise in knjige. Uporabili smo vse, kar je lahko gorelo.

Je bilo sploh mogoče preprečiti vojno? Kaj bi jo lahko?

Mislim, da vojna niti ni bila posledica razmišljanj konec osemdesetih in v začetku devetdesetih let. Vojna se je dolgo pripravljala, morda razlogi segajo desetletja, celo stoletja v zgodovino. Milošević je bil lutka v rokah ljudi iz srbske akademije znanosti in umetnosti, delno tudi vodstva pravoslavne cerkve. Vojno je bilo nemogoče preprečiti, morda se ne bi zgodila, če bi se napadeni preprosto predali in rekli, da bodo postali del velike Srbije. Večina jugoslovanskih narodov je začutila, da je svoboda najpomembnejša in – povsem logično – so se branili pred agresijo.

Kaj pa vloga mednarodne skupnosti?

Velikokrat se govori o mednarodni skupnosti kot enotnemu telesu, ki sprejema odločitve, a seveda vemo, da to ni tako. Gre za konglomerat različnih interesov, različnih neuresničenih ambicij. Če bi se mednarodna skupnost držala lastnih konvencij, bi se vojna verjetno vseeno zgodila, a ne bi bila tako dolga in krvava. Srebrenica se ne bi nikoli zgodila! Ob začetku vojne se je mednarodna skupnost morda še lahko branila z nepoznavanjem in svojevrstnostjo Balkana, vendar je bilo leta 1995, ko se je zgodila Srebrenica, že vse kristalno jasno. Genocid bi morali preprečiti in tega jim ne moremo odpustiti.

Kako z vašo vojno izkušnjo spremljate druge aktualne konflikte po svetu, na primer boje za Mosul v Iraku, pa vojno v Siriji, begunsko tragedijo …

Ničesar se nismo naučili! Leta 2004 sem v Stockholmu sodeloval na konferenci o preprečevanju genocida. Takratni generalni sekretar Združenih narodov Kofi Annan je jasno povedal, da ni nikakršne garancije, da se Srebrenica ne more ponoviti. Bojim se, da bomo priče še številnih Irakom, Sirijam, Libijam, Jemnom … Medtem ko se midva pogovarjava, iz ruševin vlečejo otroke in mrtve. Svet se ni ničesar naučil ali pa smo mi naivni, da ne razumemo motivov, ki so po večini povezani z denarjem, nafto, drugimi interesi …

V koliko jam ste se spustili, koliko množičnih grobišč ste že odkrili?

Nehal sem šteti, ampak mislim, da v dobrih 30 … 34, najgloblja je bila globoka 100 metrov. V jamah, v katere sem se spustil sam, je bilo najdenih približno 1000 žrtev, v glavnem Bošnjakov. Odkrili smo tudi približno 600 grobnic, v katerih je bilo več kot 5 žrtev in več kot 1000 grobov, kjer je bil pokopan več kot en človek.

Kdaj vam je bilo najtežje?

Vedno ko sem mislil, da sem že doživel najhujše, se je pojavila nova strašna izkušnja, odkrili smo novo grobnico. Imam občutek, da me najhujše še čaka. Dolgo sem mislil, da je bila najhujši trenutek najdba posmrtnih ostankov 6-mesečne dojenčice Amile v bližini kraja Ključ. Našli smo jo v 22-metrski zelo ozki naravni jami, s kriminalistom sva se sključena komaj prebila v notranjost jame. Pod zemljo in med smetmi sva našla 188 posmrtnih ostankov, med njimi tudi nesrečno Amilo. Ostanke njenega okostja so skupaj držale plastične plenice …

Potem sem pred nekaj leti raziskoval grobišče, na katerega so opozorili nizozemski pripadniki modrih čelad. V poročilu nizozemski vladi so zapisali, da so na območju nekdanje tovarne akumulatorjev v Potočarih pri Srebrenici pokopali trupla šestih ljudi, ki so umrli naravne smrti. Nizozemski vojaki niso več mogli nositi tega bremena, obiskali so me v Sarajevu in mi predali skico grobnice. Povedali so mi, da je tam pokopan tudi dojenček, ki je umrl med porodom …

Nesrečna dojenčica je živela samo nekaj sekund, rodila se je na betonska tla tovarne akumulatorjev. Samo vdihnila je zrak in umrla.

Nizozemski vojak je dojenčico položil v posodo za hrano in jo pokopal. Po vojakovi zaslugi smo lahko našli ostanke njenih drobnih kosti, bili so tako drobni kot sponka za papir, ki jo držim v rokah. Morda je to najtežji trenutek, čeprav …

Poznamo primer še enega dojenčka, ki ga še nismo našli in sploh nima imena, vodimo ga kot Kurspahić bejbi. V Pionirski ulici v Višegradu so v neko zgradbo strpali 70 ljudi, zabili vrata in okna ter stavbo zažgali. Morda bo najdba pepela teh žrtev najhujša izkušnja.

Koliko žrtev še niste našli?  

Če govorimo o Srebrenici, moramo najti še približno 900 posmrtnih ostankov od 8.372 evidentiranih žrtev. Nekatere smo sicer že našli in so v mrtvašnici v Tuzli, vendar jih še nismo identificirali. Prav mogoče pa je, da nam nekaterih niti ne bo uspelo identificirati, saj nimajo več bližnjih sorodnikov, s katerimi bi lahko primerjali analizo DNK. Mogoče je tudi, da so bile likvidirane celotne družine.

Celotna vaša družina je bila vključena v postopke izkopavanja …  Na izkopavanja ste pripeljali celo svojega sina, in to že pri 13-ih letih … Zakaj mu niste prihranili tega gorja?

To so bili drugi časi v Bosni in Hercegovini, tujci so po vojni nadzorovali tako rekoč vsa področja našega življenja, tudi to, kaj naj piše v učbenikih zgodovine, recimo ni se smelo uporabljati besede agresija. Svojima otrokoma sem želel prikazati resnico, zato sem ju tudi vodil na izkopavanja. Sin se je spustil v 56 metrov globoko jamo. Njegov odziv je bil zelo otroški. Zanimalo ga je, zakaj ima izkopani človek dvakrat daljše zobe kot mi …

"Vse Hude Jame dokazujejo, da se resnica ne more in ne sme skrivati."

Ocenil sem, da je bolje, da moj sin tako neposredno doživi resnico, kot pa da bo čez 20, 30, 40 ... let iskal mene v neki grobnici, v neki Hudi Jami …

Sin je tako dobil pravo lekcijo iz zgodovine in je pri 30-ih letih veliko bolj ozaveščen o teh dejstvih, kot sem bil jaz pri 37-ih, ko se je začela vojna. Bil sem zelo naiven.

Vaše družinsko življenje je bilo zelo prepleteno z vašim delom.  

Še danes imamo te filme, na katerih se najprej pihajo svečke ob rojstnem dnevu, potem pa sledijo fotografije z okostji žrtev z množičnih grobišč.

Dva dneva sem preživel v Republiki Srbski, v bližini Srebrenice. V neformalnih pogovorih z običajnimi ljudmi srbske narodnosti nihče ne prizna genocida.

Najbolj me skrbijo žene, matere in hčerke, ki nimajo moči, da bi se sprijaznile z dejstvom, da je njihov mož, oče, sin … posilil 12-letno punčko. One to vedo, a tolerirajo. Zločini so bili očitno tako strašni, da se normalen človeški um ne more spoprijeti z njimi. Ljudje zato zločine relativizirajo, krivdo pa prelagajo na žrtve. Nekateri si celo drznejo reči, da je Srebrenica božja kazen, kot da so oni krivi za uboje Srbov v vaseh v okolici Srebrenice leta 1992. Torej je v Srebrenici ubijal bog, ne ljudje!? To nas oddaljuje od vračanja zaupanja med ljudi, čeprav znata dva naroda živeti skupaj  ...

So med pogrešanimi tudi Srbi? Obstajajo njihove grobnice, jame?

Seveda so v Bosni in Hercegovini tudi grobnice, v katerih so pripadniki vseh etničnih skupin, so grobnice, v katerih so tako Bošnjaki kot Srbi. Statistično gledano, je v vojni izginilo več kot 30 tisoč ljudi, od tega 85 odstotkov Bošnjakov, 11 odstotkov bosanskih Srbov, trije odstotki bosanskih Hrvatov. Nesporno je, da v Bosni in Hercegovini nimamo na eni strani le žrtev, na drugi pa le zločince. Zločini so različni, žrtve pa so bili pripadniki vseh etničnih skupin v Bosni in Hercegovini. Med žrtvami je tudi slovenski fotoreporter Alojz Krivograd - Futy, ki so ga Srbi zajeli nekje na poti med Goraždem in Fočo.

Pojavile so se informacije, da bi njegovi posmrtni ostanki lahko bili v jami Piljak v bližini Foče. Imamo dokaze, da je bil Krivograd zaprt v zaporu v Foči. Neko noč so ga odvedli skupaj s skupino Bošnjakov in takrat se je za njim izgubila vsaka sled. Že leta 2001 smo prek slovenske ambasade v Sarajevu navezali stik z njegovo družino, privolili so v test DNK, vzorce smo primerjali z vsemi našimi bazami, a nismo mogli potrditi, da je Alojz Krivograd bil med žrtvami v jami Piljak.

Iz te jame moramo identificirati še eno ali dve trupli, a nobeno zagotovo ne pripada slovenskemu fotoreporterju. Posmrtni ostanki Alojza Krivograda so najbrž v kateri od drugih množičnih grobnic, morda v Šumi, Rudniku, Rijeki ...

V Mariboru so pokopali 800 žrtev Hude Jame … Kako doživljajte zločine iz 2. svetovne vojne?

Huda Jama in vse Hude Jame, ki jih bomo še odkrili – zagotovo so tudi na Hrvaškem, v Bosni in Hercegovini, pa v Srbiji, Makedoniji, Črni gori – so dokaz, da se ne glede na to, koliko časa je minilo od nekih dogodkov, resnica ne more in ne sme skrivati. Resnica je dejstvo nekega trenutka, a je tudi res, da resnico vedno pišejo zmagovalci in da njihovi zločini uradno ne obstajajo. Toda zločinov se ne da prikriti!

Pred kratkim me je tukaj v Sarajevu obiskal zunanji minister Katalonije, z mano se je želel pogovoriti o naših izkušnjah z iskanjem pogrešanih ljudi. Zakaj? Ko je bil na oblasti general Franco, je med letoma 1936 in 1975 v Španiji izginilo kar 140 tisoč ljudi. Katalonci so zdaj prepričani, da je nastopil pravi trenutek, da razkrijejo resnico o pogrešanih. Res je, zdaj je že prepozno, resnica ne bo več enakovredna, kot bi bila pred 50 leti, vendar je pomembna.

"Vedno ko sem mislil, da sem že doživel najhujše, se je pojavila nova izkušnja. Najbolj grozne so bile najdbe dojenčkov."

Kaj svetujete Slovencem, ki se še več kot 70 let po koncu 2. svetovne vojne ukvarjamo s prikritimi grobišči?

Javnost je šokirana, ker je živela v sistemu, ki ni dopuščal, da bi se resnica izvedela. Neverjetno se zdi, da so bili osvoboditelji junaki tudi zločinci, ki so izvrševali smrtne kazni. Dejstvo je, da so obstajali ljudje, ki so vedeli za Hudo Jamo, ki so vedeli za vse Hude Jame, ki so nam še neznane in ne bode odkrite še 100 let. Še vedno živi nekaj ljudi, ki zaradi prikrivanja resnice nemirno spijo. Ko bo minilo še nekaj časa, bo širša javnost lažje sprejela bolečo resnico. Resnica ni samo črno-bela, ampak je tisto vmes, resnica je življenje! Sorodniki imajo pravico izvedeti resnico!

Amor Mašović, tukaj v vaši pisarni imate veliko zahval ljudi, ki ste jim pomagali najti posmrtne ostanke svojcev … Predstavlja travmatična najdba okostij vendarle vsaj nekaj olajšanja?

Predstavlja olajšanje, četudi je sporočanje prek telefona včasih zelo neosebno. Pred kratkim je sarajevski novinar v Dnevnem Avazu objavil izpovedno besedilo, kako je doživel trenutek, ko sem mu sporočil, da smo našli njegovega brata Kjašifa Smajlovića, ki velja za prvo novinarsko žrtev vojne v Bosni in Hercegovini. Zapisal je, kako je bil najprej neverjetno šokiran, a je potem že med najinim pogovor začutil olajšanje … Ljudje vedo, da bodo zdaj lahko mirneje spali in se poklonili svojcu.

Velika tragedija je izgubiti sorodnika v vojni, a je velik privilegij najti njegove ostanke oziroma vedeti, kje so. Največji poraženci vojne so družine pogrešanih žrtev. Tisti, ki tega niso doživeli, težko to razumejo.

Tudi v vaši družini imate izkušnjo s pogrešanimi ljudmi.

Med drugo svetovno vojno je izginil brat moje mame. Nikoli ga niso našli. Spominjam se, ko smo z družino prihajali na obisk k naši babici na vas. Vedno je nekam zasanjano zrla skozi okno in gledala po hribu. Moja mama jo je nekoč okarala, kako to, da sploh ne zaklepa vrat. Da jo bodo okradli … Odgovorila je, da izginuli Enver nima ključev. Le kako bo prišel domov, ko se vrne?!

Do konca življenja je čakala na svojega sina Enverja. In vem, da številni z izkušnjo 2. svetovne vojne še danes čakajo na izginule sorodnike. Nekateri celo verjamejo, da so še vedno živi, da so si našli lepše življenje nekje na tujem in da je morda celo bolje čim manj brskati po zgodovini in se spoprijeti z resnico.

Je mogoče po takšnih izkušnjah odpuščati? Je sprava sploh mogoča?

Ni zagotovila, a bo lažje. Izpolnjeni bodo pogoji, ko se bosta lahko dva, ki sta ideološko popolnoma na drugih bregovih ali sta bila morda celo vsak na svoji frontni črti, normalno pogovarjala. Lažje si bo pogledati v oči, morda najprej drug drugemu prikimati, čez čas reči celo “zdravo”, se pogovarjati, morebiti celo s trezno glavo debatirati o konfliktnem dogajanju. Ljudje bodo lažje spoznali drug drugega, zdaj živimo s preveč predsodki. Komunikacija je dober korak k normalnemu odnosu, zaupanju.

Kaj pomenijo v praksi obsodbe v Haagu? Kaj vam predstavlja obsodba Radovana Karadžića?  

Haag ni izpolnil svojih nalog. To ni le moje stališče, venezuelski diplomat Diego Arria, ki je vodil tudi Varnostni svet Združenih narodov ob začetku vojne v Bosni in Hercegovini, mi je na vprašanje, zakaj so sploh ustanovili haaški tribunal, jasno odgovoril: zato, da sodimo Miloševiću in njemu podobnim. No, Miloševića niso obsodili, morda so nekaj njemu podobnih, a ne v dovoljšnem številu in niti ne glavnih akterjev. Med obsojenimi ni Miloševićevih generalov, recimo generala Perišića, ki je uničil Mostar, pa generalov Kadijevića in Adžića ...

Kaj pa primer oprostilne sodbe Šešlju – on je nedaleč stran od stolpnice, v kateri se pogovarjava, z Grbavice, streljal na Sarajevo.

Res je, Šešelj je prihajal na Grbavico v Sarajevo. Pa ne samo on, tudi aktualni srbski premier Vučić je bil tukaj, na primer v Vogošći skupaj s Šešljem.

Po mojem mnenju je haaški tribunal odigral pomembno vlogo, vprašanje je, kako bi stvari potekale brez njega, kakšna bi bila resnica, ki je haaškemu sodišču navkljub še vedno sporna, se jo zanika, izkrivlja. Največje koristi vloge haaškega tribunala bodo občutile generacije, ki prihajajo in niso toliko obremenjene s preteklostjo. Imele bodo samo sodne dokaze haaškega sodišča, ki jim je treba verjeti. Vseeno pa bi moralo sodišče doseči več, ne bi se mu bilo treba ukvarjati z upravniki in stražarji taborišč, morali bi se osredotočiti na najvišje predstavnike politike, vojske in policije. Tako bi postavili matrico odgovornosti, v kateri bi odgovarjali tudi nižje uvrščeni zločinci, a haaško sodišče se je ukvarjalo s tistimi, ki so jim bili dosegljivi. Lažje jim je bilo prijeti stražarja v taborišču in mu soditi, medtem ko se je njegov komandant mirno sprehajal.

Problem je tudi, da so nekatere glavne osumljence prijeli šele nekaj let po zločinu. Zdaj nekateri v Haagu, na primer Mladić, sedijo hudo bolni, ne verjamem, da ima sploh še kaj energije za življenje. Ko ga je bilo treba kaznovati in bi to žrtvam predstavljajo olajšanje, se to ni zgodilo. Tako Mladić kot Karadžić ne bosta nikoli odsedela dosojenih kazni.

Poleg tega so pomanjkljivost haaškega sodišča oziroma njegovega predsednika pomilostitve. Pomiloščeni se nato vključijo v iste organizacije, v katerih so sodelovali med zločini. Takšni so primeri Biljane Plavšić, Momčila Krajišnika, Momirja Vasiljevića ...

Kakšna bo Bosna in Hercegovina čez 20 let?

Tolikokrat sem se že zmotil … Vem, zakaj sem ostal tukaj. Bil sem odvetnik, imel sem družino, imel sem nepremičnine zunaj Bosne in Hercegovine in brez večjih težav bi lahko pobegnil in rekel, da to pač ni moja vojna. A čutil sem dolžnost, da ostanem, da je to moja država in da moram pomagati. Po vojni nisem več videl Bosne in Hercegovine, zaradi katere sem ostal v Sarajevu. Še danes je ne vidim, vendar iskreno upam, da bo tukaj spet država, kot je nekoč bila: da bodo vse narodnosti dobro in mirno živele skupaj.

Kje lahko najdete razloge za optimizem?

Stvari potekajo v valovih, morda včasih celo prehitevamo. Tako je bilo na primer s približevanjem Evropski uniji, spet smo se nekoliko približali, pa se dogajajo referendumi, nespoštovanja odločitev sodišča … Vseeno sem optimist, sam bom težko doživel boljše čase, a moja naloga je, da svojim otrokom pustim državo, kakršno sem imel jaz v mladosti.

"Ne moremo potrditi, da je bil slovenski fotograf Alojz Krivograd Futy med žrtvami v jami Piljak. Verjetno je v kateri drugi jami."

Pa vi osebno, čez nekaj let boste najbrž odšli v pokoj. Boste lahko izklopili, se ne bojite, da vas bodo vse nesrečne žrtve preganjale v bolj sproščenih dneh?

Psihiatri pravijo, da bo težko … Številni me sprašujejo, kako spim, vsem odločno odgovorim, da odlično. V sanjah me nikoli ne spremljajo grobovi, sploh ne sanjam strašnih stvari. Morda je tako, ker dnevno videvam grozne stvari in sem toliko utrujen, da jih ne morem dodatno procesirati. Vprašanje je, kaj se bo zgodilo, ko bom izklopil. Seveda se mi vsi dogodki in videne grozote nekam nalagajo, ne vem, ali se mi bodo prikazovale in kako se bom z njimi spoprijemal. Star sem 61 let, trudim se postopno izpreči.

Morda bi k temu lahko pripomogla tudi Nobelova nagrada za mir, skupaj z materami Srebrenice vas je zanjo predlagalo bošnjaško društvo iz Skandinavije.

Nobelova nagrada živi le nekaj ur ali dni … Poglejte, to kar vidite izobešeno tukaj v pisarni – številne zahvale svojcev vojnih žrtev – mi pomeni veliko.  Predvsem pa imajo poseben pomen zahvale v mojem srcu, te predstavljajo pravo Nobelovo nagrado. Prejemam jih tako rekoč vsak dan. Ko grem z ženo na tržnico, pogosto k meni pristopijo popolnoma neznane ženske in se mi iskreno zahvalijo. To je dokaz, da ljudje opazijo in spoštujejo tvoje delo. Morda sem privilegiran, da lahko pomagam iskati pogrešane ljudi.

Amor Mašović, verjamete, da je večina ljudi vendarle dobrih?

Absolutno. In ne samo v Sarajevu in Bosni in Hercegovini, po vsem svetu. A žal več pozornosti dobijo slabi ljudje, polno jih je v medijih. Dobri ljudje niso zanimivi drugim dobrim ljudem. Velika večina ljudi je v svojih dušah dobrih.

Pogovor v izvirniku:


26.08.2023

Peter Vilfan: Vedel sem, proti čemu se borim, in vedel sem, da bom zmagal

Eden najboljših slovenskih košarkarjev z burno igralsko kariero. “Ludi Štajerec”, ki je šel od Maribora prek Jugoplastike do Olimpije. Z vmesnim postankom v Partizanu, kjer je še vedno rekorder po številu doseženih točk v eni sezoni.


13.08.2023

Janez Polajnar: Tokratne poplave seštevek vseh največjih poplav minulih desetletij

Hidrolog in nekdanji trener kajaka in kanuja je vajen divjih voda, naše reke pozna celo tako dobro, da jih loči tudi po vonju, toda tolikšna magnituda poplav je presenetila tudi njega. Poplave so se ga dotaknile, le kako se ga ne bi. A je moral postaviti čustva na stran, ohraniti mirno kri in svoje delo opravljati logično in nepristransko. Tako se najbolj stresnih dni vesoljnega potopa izpred tedna dni spominja prvi obraz hidroloških napovedi v državi Janez Polajnar z Agencije za okolje. Ob vse ekstremnejših in pogostejših vremenskih ujmah bo treba sistem opozarjanja nadgraditi z učinkovitejšim komuniciranjem z novimi generacijami medijskih občinstev, ne bo odveč, poudarja, če bi poplavne vaje podobno kot požarne uvedli tudi v izobraževalni sistem. V pogovoru z Majo Ratej dodaja tudi, da bomo morali vnovič premisliti naše sobivanje z rekami in naš odnos do vode.


22.07.2023

Frančiška Šonaja: Boleče je, da se morda ne bom vrnila v hišo, kjer so ostali vsi spomini

Slovenska izseljenka je skoraj pol stoletja preživela v Kartumu, prestolnici nemirne afriške države Sudan. Kot priložnostno poročevalko s terena smo jo na Valu 202 gostili že večkrat, tokrat pa smo jo obiskali v rodnem Veržeju, kamor je skupaj z osemčlansko družino prebegnila po izbruhu vojne maja letos.


15.07.2023

Janusz Kica: Na svetu bo vedno veliko nesreče, a tudi sreče

Nedeljski gost je gledališki režiser Janus Kica, Poljak po rodu, ki je že skoraj tri desetletja del slovenske gledališke scene. Po končanem študiju v Krakovu in Kölnu je kmalu postal hišni režiser v gledališču Pine Bausch v Wuppertalu, kjer je ustvaril prvo mednarodno odmevno uprizoritev Kiplingove Knjige o džungli. Na povabilo režiserja Paola Magellija, takratnega vodje zagrebškega Teatra mladih, je še isto leto Knjigo o džungli režiral v Zagrebu, ki je kmalu postal njegov drugi dom.


07.07.2023

Dr. Bojan Pretnar: Enotni patent Evropske unije je strupeno nevaren za mnoga slovenska podjetja

Zaščita patentov, blagovne znamke, intelektualna lastnina so teme, s katerimi se je ukvarjal vso karierno pot. Prvi direktor slovenskega Urada za intelektualno lastnino, avtor geografske zaščite Lipicancev, predstavnik Slovenije v svetovni trgovinski organizaciji.


30.06.2023

Miša Molk: Hvaležna sem urednikom, da mi niso porezali kril

Življenjska obdobja si navadno najlažje zapomnimo po ljudeh, ki so nam ves čas na očeh – tudi po znanih obrazih, kot jim radi rečemo. Svojo poklicno prelomnico je dočakala sveža upokojenka Miša Molk, dolgoletna televizijska voditeljica in urednica, priljubljena povezovalka festivalov in drugih dogodkov, skratka naša, vsaj tak imamo že več kot štiri desetletja občutek, dobra znanka z malih ekranov, fotografij in plakatov. Posebne predstavitve niti ne potrebuje, vseeno pa se spodobi, da pod svoj zaključni račun potegne črto.


25.06.2023

Matej Filipčič: Profesionalnost je na prvem mestu

Kdo so ljudje, ki zaznamujejo družbo? Kakšen je človek za funkcijo, ki daje pečat sedanjosti? Kako premika meje prihodnosti? Oddaja Nedeljski gost na Valu 202. Funkciji nadene človeško podobo.


18.06.2023

Nataša Matjašec Rošker: Dobila sem nagrado za življenjsko delo, a življenje je še pred mano

Nedeljska gostja je gledališka in filmska igralka Nataša Matjašec Rošker, letošnja dobitnica Borštnikovega prstana za življenjsko delo, ki ji ga bodo podelili prav nocoj na velikem odru mariborskega gledališča, v njeni matični hiši, kjer je postala stalna članica leta 2007.


10.06.2023

Maša Jazbec: Razumeti osamljene popolnosti sanj

Maša Jazbec je že pred desetletjem v Trbovlje pripeljala najbolj naprednega humanoidnega robota, skoraj popolnega dvojnika človeškega profesorja Ishigure. Po doktoratu iz robotike na Japonskem in predavateljstvu v Linzu, se je vrnila v Zasavje. Deluje v podjetniškem inkubatorju Katapult, raziskuje vpliv robotike in ostalih sodobnih tehnologij na življenja ljudi, prepleta znanost in umetnost, z robotkama Evo in Lili gostuje po številnih šolah in domovih starejših.


04.06.2023

Sabina Sobočan: Vsako leto spreminjam način vodenja

Nedeljsko gostjo bi lahko šaljivo napovedali tudi s pesmijo skupine Hazard: Kopalnico ima. Je namreč direktorica enega najboljši proizvajalcev gotovih kopalnic v Evropi, podjetja Varis Lendava.


26.05.2023

Luka Špik: Športnik je lahko ponosen na vsak rezultat

Slovenija gosti evropsko veslaško prvenstvo. Na Bledu sicer ne bo imela resnih kandidatov za najvišja mesta v olimpijskih disciplinah.


21.05.2023

Dr. Peter Umek: Forenzični psihologi so kot očala, ki jih nosijo kriminalisti

Kljub upokojitvi dr. Peter Umek še danes vztraja pri psiholoških predavanjih. Zaslužni profesor kriminalistične psihologije je pred pol stoletja začel tudi pri nas uvajati forenzično psihologijo, je eden od pobudnikov strokovne revije Psihološka obzorja, poleg razširjanja teoretičnih znanj pa je vedno gojil poseben odnos do praktičnega dela. S policisti, kriminalisti, pričami in z žrtvami. Pred 30 leti je bil glavni operativni pogajalec v primeru "Bajazid" s človekom-bombo na mejnem prehodu Fernetiči, pripravljal je policiste pred odhodom na mirovne misije v tujino in še in še. Medijsko je najbolj izpostavljen ob osupljivih tragedijah kot so se nedavno zgodile v Srbiji, zdaj pa je pred nami njegov celosten portret.


14.05.2023

Stephen Antalics Jr.: “Raje ostanem v vicah, kot pa da sem hinavec!”

94-letni Stephen Antalics - Štefan Antalič ali Antaličev Pišta, kot bi rekli v Prekmurju - je potomec prekmurskih izseljencev, ki sta se kot mladostnika preselila v Pensilvanijo, v nekoč pomembno jeklarsko središče Betlehem, približno uro in pol vožnje oddaljeno od New Yorka. Tamkajšnjo slovensko skupnost sestavljajo izključno prekmurski izseljenci, povezani v dve cerkveni skupnosti, katoliško in protestantsko. Kljub poreklu pa so Prekmurci v Betlehemu 20. stoletje preživeli v prepričanju, da so Vendi in ne Slovenci. Da se je to spremenilo, ima največje zasluge prav Stephen Antalics. Ta je v iskanju resnice prepotoval Evropo, preiskal arhive in razmišljal o razlogih, kako se je t.i.vendstvo, ki je v izvorni domovini tako rekoč neznan pojem, uspelo tako trdovratno zakoreniniti v zavesti te skupnosti na ameriških tleh.


07.05.2023

Majda Kregar: V Ljubljani bi poglobila železnico

Nedeljska gostja je arhitektka, ki v zadnjih petih desetletjih intenzivno sodeluje pri prenovi Ljubljanskega gradu.


30.04.2023

Dušan Plut: Ekologija je planetarna zadeva, ki se rešuje tudi lokalno

Geograf, zgodovinar, zaslužni profesor Univerze v Ljubljani, ustanovni predsednik Zelenih Slovenije, član osamosvojitvenega predsedstva Republike Slovenije, član sveta za varovanje okolja pri SAZU, predvsem pa neutruden iskalec odgovorov na kompleksna vprašanja s področij trajnostnega razvoja, okoljevarstva in družbene ureditve, ki vedno znova prehaja meje razmišljanja.


21.04.2023

Janez Bratovž: Ko sem se vrnil iz tujine, sem mislil, da sem najboljši na svetu

Kdo so ljudje, ki zaznamujejo družbo? Kakšen je človek za funkcijo, ki daje pečat sedanjosti? Kako premika meje prihodnosti? Oddaja Nedeljski gost na Valu 202. Funkciji nadene človeško podobo.


16.04.2023

Boštjan Videmšek: Vseeno mi je za umetno inteligenco, bojim se naravne neumnosti

Novinar, ki pravi, da je v življenju videl dovolj. Tudi zato je zdaj napisal prvo (napol) leposlovno knjigo z naslovom Vojni dnevnik (UMco). Bralcu brez ovinkarjenja in neposredno prikaže, kako je, ko se nenadoma znajdeš sredi vojne.


09.04.2023

Sestra Mojca Marija Šimenc: Imenovanje je padlo kot strela z jasnega

Mojca Marija Šimenc, ki je članica redovne skupnosti hčera Marije Pomočnice, bo 17. aprila postala generalna tajnica Slovenske škofovske konference. V katoliški cerkvi pri nas ženska še ni zasedala tako visokega položaja. Novega izziva je ni strah, imenovanje pa jo je presenetilo:


26.03.2023

Damir Urban: Vse življenje iščem trenutek, ki sem ga doživel kot otrok

Nedeljski gost je reški glasbenik Damir Urban, nekoč basist in frontman zasedbe Laufer, danes prvi glas Urban & 4. Avdiofil, ki je nekaj časa eksperimentiral s snemanjem jelenov v gozdu in rib pod vodo, je avtor številnih nagrajenih albumov in uspešnic, četudi se temu izrazu raje izogiba. V pogovoru z Uršulo Zaletelj se je spominjal divjih devetdesetih, ko je v najhujšem času vojne doživel svojih prvih pet minut slave, pa vse do današnjih dni, ko družbi s prostovoljstvom vrača imaginarni dolg za lepo in mirno življenje.


18.03.2023

Anja Rupel: Ni planetov, ki bi se zložili, da bi se Videosex ponovno zbral

Anja Rupel. Glasbenica. O Videosexu pred leti ni želela ne poslušati, ne govoriti. Zdaj opisuje tisti čas z distanco, ki je posledica nekdanje popolne pripadnosti. V osemdesetih prejšnjega stoletja je bila del alternativne alternative, čeprav je vedno najbolj čutila pop in zato po Videosexu zelo uspešna solistična kariera. Zaveda se, da je glasba zaradi načina podajanja izgubila del čara, a še ni zapela zadnje, ker so petje, odri in občinstvo pod njimi še vedno del nje. Fotografija: Osebni Facebook profil


Stran 4 od 44
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov