Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Filozofinja dr. Nadežda Čačinovič o sodobni banalnosti zla, begunski tragediji, narcisizmih majhnih razlik med Slovenijo in Hrvaško in o tem, zakaj je vredno ostati optimist
Tako kot se je stripovski junak Stric Skopušnik kopal v zlatnikih, se Nadežda Čačinovič v knjigah. V stanovanju jih ima več kot 13 tisoč, vsak teden v zbirko dodaja nove naslove. Profesorica Čačinovič se je pred kratkim upokojila, 40 let je na Filozofski fakulteti v Zagrebu predavala estetiko in filozofijo kulture: “Konec osemdesetih je v Zagrebu vladalo pravo navdušenje nad Slovenijo, nekateri so celo dali denar v Ljubljansko banko, kar ni bila ravno najboljša ideja. Kasneje je pretehtal narcisizem majhnih razlik. Konflikt med Hrvaško in Slovenijo je težko jemati resno, ker je skoncentriran na dejavnost političnega aparata. Rešili bi ga lahko simbolično.”
“Opravičevali so se mi, ker so zaradi mojega imena in priimka mislili, da sem Srbkinja. Prvo načelo etike je, da če vas nekdo hoče obsoditi, ker ste Židinja ali Srbkinja, ne boste rekli, da niste.”
Rodila se je v Budimpešti, v slovenski diplomatski družini neposredno po 2. svetovni vojni: "Na Madžarskem je bil moj oče na misiji. Ime sem dobila še preden se je Tito razšel s Stalinom. Nadežda je bila tudi Leninova žena.”
Nadežda Čačinovič je živela v Argentini, Švici, Nemčiji, Beogradu, Ljubljani, krajši čas tudi v rodnem Prekmurju. Po diplomi na ljubljanski univerzi se je ustalila v Zagrebu. Velja za eno izmed vodilnih feministk in aktivistk v regiji, predsedovala je hrvaškemu združenju PEN, se osebno srečala z Georgom Sorosem.
“Institucije vodijo zlo, sistem omogoča nasilje. Če je v gledališču že prvem dejanju revolver, ga bo zelo verjetno nekdo tudi uporabil”
Z Nadeždo Čačinovič o uporništvu, človekovih pravicah, begunski tragediji, narcisizmih majhnih razlik med Slovenijo in Hrvaško. Zakaj je vredno ostati optimist in zakaj je naša glavna pravica, da se počutimo dobro. Tudi o prekmurski duši in povezanosti s sestrama, s katerima redno organizirajo družinska srečanja z obveznim kuhanjem.
“Imamo pravico, da se dobro počutimo. Ne prodajajmo se. Živimo sami s sabo.”
859 epizod
Kdo so ljudje, ki zaznamujejo družbo? Kakšen je človek za funkcijo, ki daje pečat sedanjosti? Kako premika meje prihodnosti? Oddaja Nedeljski gost na Valu 202. Funkciji nadene človeško podobo.
Filozofinja dr. Nadežda Čačinovič o sodobni banalnosti zla, begunski tragediji, narcisizmih majhnih razlik med Slovenijo in Hrvaško in o tem, zakaj je vredno ostati optimist
Tako kot se je stripovski junak Stric Skopušnik kopal v zlatnikih, se Nadežda Čačinovič v knjigah. V stanovanju jih ima več kot 13 tisoč, vsak teden v zbirko dodaja nove naslove. Profesorica Čačinovič se je pred kratkim upokojila, 40 let je na Filozofski fakulteti v Zagrebu predavala estetiko in filozofijo kulture: “Konec osemdesetih je v Zagrebu vladalo pravo navdušenje nad Slovenijo, nekateri so celo dali denar v Ljubljansko banko, kar ni bila ravno najboljša ideja. Kasneje je pretehtal narcisizem majhnih razlik. Konflikt med Hrvaško in Slovenijo je težko jemati resno, ker je skoncentriran na dejavnost političnega aparata. Rešili bi ga lahko simbolično.”
“Opravičevali so se mi, ker so zaradi mojega imena in priimka mislili, da sem Srbkinja. Prvo načelo etike je, da če vas nekdo hoče obsoditi, ker ste Židinja ali Srbkinja, ne boste rekli, da niste.”
Rodila se je v Budimpešti, v slovenski diplomatski družini neposredno po 2. svetovni vojni: "Na Madžarskem je bil moj oče na misiji. Ime sem dobila še preden se je Tito razšel s Stalinom. Nadežda je bila tudi Leninova žena.”
Nadežda Čačinovič je živela v Argentini, Švici, Nemčiji, Beogradu, Ljubljani, krajši čas tudi v rodnem Prekmurju. Po diplomi na ljubljanski univerzi se je ustalila v Zagrebu. Velja za eno izmed vodilnih feministk in aktivistk v regiji, predsedovala je hrvaškemu združenju PEN, se osebno srečala z Georgom Sorosem.
“Institucije vodijo zlo, sistem omogoča nasilje. Če je v gledališču že prvem dejanju revolver, ga bo zelo verjetno nekdo tudi uporabil”
Z Nadeždo Čačinovič o uporništvu, človekovih pravicah, begunski tragediji, narcisizmih majhnih razlik med Slovenijo in Hrvaško. Zakaj je vredno ostati optimist in zakaj je naša glavna pravica, da se počutimo dobro. Tudi o prekmurski duši in povezanosti s sestrama, s katerima redno organizirajo družinska srečanja z obveznim kuhanjem.
“Imamo pravico, da se dobro počutimo. Ne prodajajmo se. Živimo sami s sabo.”
Iz rodne Romunije ga je pot pripeljala v Maribor, ki mu je postal dom. Priznani plesalec in koreograf Edward Clug je že več kot 10 let umetniški vodja Baleta Slovenskega narodnega gledališča Maribor. Za svoje ustvarjanje na baletnih odrih je prejel številna mednarodna priznanja in nagrade. Nedavno je prejel tudi najvišjo nagrado Društva baletnih umetnikov Slovenije – nagrado Pie in Pina Mlakarja – za koreografijo sodobnega baleta Peer Gynt v produkciji Slovenskega narodnega gledališča Maribor.
Arheolog, zgodovinar, etnolog in trikratni doktor znanosti Andrej Pleterski je že od otroštva očaran nad skrivnostmi preteklosti. Z njim se bo Tatjana Pirc pogovarjala o našem kulturnem genomu, starih Slovanih, obredih, mitologiji, Karantaniji, knežjih kamnih, pa tudi o kastriranem mačku.
Tako uspešnega biatlonca kot je Jakov Fak Slovenija še ni imela. Dobila ga je s Hrvaške pred šestimi leti, a brez slovenskega znanja njegova zgodba ne bi bila tako uspešna. Dvakrat je bil svetovni prvak v vse bolj priljubljenem športu, predvsem v srednji Evropi in Rusiji, odlikuje pa ga predvsem vztrajnost pri doseganju zastavljenih ciljev. V minuli zimi se mu ni izšlo, saj mu je znova nagajalo tudi zdravje, očitno pa je bila narejena tudi kakšna strokovna napaka. Najbrž se boste strinjali, da je v Sloveniji Jakov Fak eden najbolj priljubljenih Hrvatov, eden redkih, ki mu “igra” Zdravljica. Pravi, da bo gotovo prišel trenutek, ko jo bo tudi zapel in da mu ob vrnitvi v domači Mrkopalj včasih uide tudi kakšna slovenska beseda. Za uspeh v biatlonu je bil in je pripravljen narediti vse.
Peter Prevc v rekordni sezoni premika mejnike. Prvi bo končal sezono z zmago na novoletni turneji, kot svetovni prvak v poletih in dobitnik velikega kristalnega globusa. Evforija v Sloveniji se stopnjuje. Boštjan Reberšak pa je tokratnega nedeljskega gosta Petra Prevca ujel v umirjenem okolju ob kavi. Spregovorila sta tudi o manj znanih vidikih šampionovega življenja.
Simona Petrič je svojo podjetniško pot začela že v 6. razredu osnovne šole, ko je staršem pomagala pri družinskem podjetju. Od takrat je izkusila vse glavne faze v podjetju – od dela v proizvodnji, administraciji, logistiki, prodaji in nabavi do dela v financah, kadrovanju in vodenja podjetja. Veliko stavi na pristne, poštene, odkrite medsebojne odnose. Danes družinsko podjetje Elvez, ki ga vodi, zaposluje 165 ljudi. Ukvarjajo se s kabelsko konfekcijo in predelavo plastičnih mas, gonilo njihovega razvoja pa je vpeljava novih naprednih tehnologij – nazadnje senzorne tehnologije.
Maja Ahac je humanitarka in predsednica društva Adra Slovenija, ki ne more razumeti nestrpnosti Slovencev do beguncev, še posebej otrok. S svojo ekipo pomaga po vsem svetu, od Burundija prek Tajske do azilnega doma v Ljubljani. Je zagovornica sodobnega pristopa pri vodenju humanitarnih organizacij. Nekdanja fizioterapevtka se je našla na področju humanitarnosti, oporo najde v družini in protestantskih vrednotah. Z Majo Ahac o aktualnih humanitarnih izzivih, slovenski (ne)strpni družbi, dobrodelnem dobičkarstvu, veri, multikulturnosti …
V zgodovini znanosti o vesolju najdemo presenetljivo malo žensk. Tudi dandanašnji je le na vsakih 9 astronomov 1 astronomka. Prof. dr. Andreja Gomboc je ena takšnih svetlih izjem, ki je svojo poklicno pot posvetila temnemu nebu, še več, rojena Prekmurka, ki predava teoretično astrofiziko na novogoriški univerzi, stanuje v Ljubljani in gostuje na liverpoolskem raziskovalnem inštitutu, se je navdušila nad zloglasnimi črnimi luknjami. Te požrejo vse, kar se znajde v njihovi bližini, naša Nedeljska gostja pa je precej bolj prizanesljive sorte …
Gregor Rebolj, mladi manager leta 2015, naziv mu je podelilo cehovsko združenje, je naš gost. Sredi devetdesetih je z 18 leti vstopil v IT industrijo. Leta 2003 so Andrej Bratko, Luka Ferlan, Borut Jerič, Žiga Mahkovec in Gregor Rebolj ustanovili podjetje Klika, poznano morda najbolj po nekaj rešitvah za Slovenske železnice in Ljubjanski potniški promet, pa tudi po Trafiki, projektu, ki je omogočil branje slovenskih časopisov na mobilnih napravah. Prelomnica se je zgodila z vstopom podjetja v Sportradar, v enega vodilnih svetovnih ponudnikov športnih podatkov. O delu za svetovni trg, o tem, kako znanje slovenskih inženirjev uporabljajo po vsem svetu, pa tudi o skladu za vlaganja v mlajša podjetja Gregor Rebolj v pogovoru z Natašo Zanuttini.
Njegov bogat literarni opus obsega romane, dramska besedila, kratke zgodbe, črtice in novele. Prejel je nagrado Pres?ernovega sklada, Levstikovo in Grumovo nagrado ter Glazerjevo nagrado mesta Maribor. Njegov zadnji roman 'Sebastjan in most' prepleta intimno življenjsko zgodbo graditelja najstarejšega mariborskega Starega mostu Sebastjana Gorjupa in dogodke na začetku 20. stoletja.
Erik Valenčič, novinar in avtor odmevnih dokumentarcev, je ob minulem božiču v Kurdistan odnesel tudi pozdrave mariborskega nadškofa. Je publicist, ki je izdal fiktivni roman Sence ne gorijo o levičarskem ekstremizmu. In je novinar, ki je v oddaji Koalicija sovraštva razkril delovanje slovenskih skrajno-desničarskih organizacij. Erik Valenčič v intervjuju razmišlja o ekstremizmih vseh vrst, o dogajanju na Bližnjem vzhodu, beguncih, Islamski državi, novinarstvu in o tem, zakaj je televizijo pospravil v omaro.
Prof. dr. Marija Pfeifer, strokovna direktorica UKC Ljubljana je kot zdravnica, vodja Endokrinološkega oddelka, profesorica in raziskovalka, malodane 30 let delo opravljala uspešno, strastno in predano, kar je zagotovo tudi dediščina njenega intenzivnega športnega življenja. Bila je učiteljica smučanja in članica jugoslovanske atletske reprezentance.
Prof. dr. Marija Pfeifer, strokovna direktorica UKC Ljubljana je kot zdravnica, vodja Endokrinološkega oddelka, profesorica in raziskovalka, malodane 30 let delo opravljala uspešno, strastno in predano, kar je zagotovo tudi dediščina njenega intenzivnega športnega življenja. Bila je učiteljica smučanja in članica jugoslovanske atletske reprezentance.
Marko Strle je ravnatelj Centra za korekcijo sluha in govora Portorož. Zaljubljen v življenje, spoštuje voljo do dela, ustvarjalen na več področjih, predvsem pa večen optimist. V kar koli se loti, dá celega sebe. Polovičarstva ne pozna in ga niti noče spoznati. Da bo ubral poti pedagoškega poklica je vedel že v prvem razredu. Ko ga je profesorica v 4. letniku Gimnazije opozorila, da ne gre za službo, ampak za poslanstvo, je bil le še bolj prepričan, da se odpravlja na pravo pot. Defektolog, specialni pedagog, ljubiteljski igralec in popotnik je naš nedeljski gost, s katerim se je pogovarjala Mateja Brežan.
Dr. Anica Mikuš Kos je pri svojih osemdesetih letih kar štiri meseca leta 2015 preživela na misijah po svetu, kjer pomaga otrokom na vojnih območjih. Angažirala se je tudi ob begunski krizi v Sloveniji. Prepričana je, da je v Sloveniji še veliko dobrote, a da sovražni govor žal vse prevečkrat preglasi strpnost in pripravljenost pomagati. Predsednica Slovenske filantropije in upokojena otroška psihiatrinja opaža, da so našo družbo prevzele popolnoma nove vrednote: neuspeh se ne tolerira. Z Anico Mikuš Kos o begunski krizi, filantropiji, strpnosti, vrednotah, starosti, evtanaziji …
Sokrat je filozofijo opredelil za ljubezen do modrosti. Modrost pa ni samo znanje, je tudi etika, iskanje smisla, dobrega in lepega, ki odgovarja na temeljna bivanjska vprašanja. Prav to filozofija pomeni tudi Marku Uršiču. Njegov opus sega na področje logike, iz katere je doktoriral, pa tudi metafizike in filozofije religije, zadnja leta pa se posveča predvsem filozofiji narave. Pravi, da se ljudje velikokrat premalo zavedamo čudovitega dela narave in premalokrat pogledamo v nebo, v zvezde, ki se najlepše vidijo pozimi. Sam jih največkrat opazuje na Krasu, ki je poleg Ljubljane njegov dom. Tam tudi piše. Pisanje mu pomeni razvoj duha in letos je po več kot 15-ih letih pisanja izšla zadnja knjiga iz tetralogije, njegovega življenjskega dela z naslovom Štirje časi. Sam sebe vidi kot pripadnika srečne generacije, generacije 68, ki ji je bil odprt ves svet. O svetu takrat in danes, o času in filozofiji nam bo pripovedoval redni profesor na oddelku za filozofijo filozofske fakultete v Ljubljani Marko Uršič.
David Bedrač, pesnik, učitelj slovenščine na največji osnovni šoli na Ptuju, publicist in literarni mentor.
‘A boste eno kavo?’ – je bilo vprašanje, ki ga pred vsakim pogovorom sogovorniku postavi Vanja Lokar. In lahko ste prepričani, da bo odlična. Kako tudi ne, saj se njegovo življenje že več kot 40 let vrti bolj ali manj okoli kave. S kavo je trgoval večji del svojega življenja, zaradi kave je obredel cel svet, dobički, ki jih je koval s kavo, mu omogočajo, da je strasten zbiralec dragocenega porcelana in drugih umetnin. Zaradi kave imajo na gradu Bogenšperk izvirnik Slave vojvodine Kranjske in ne nazadnje, zaradi kave in Vanje Lokarja imajo Slovenci v Trstu na trgu Oberdan spet slovensko knjigarno: Tržaško knjižno središče. Kako je begunec iz Ajdovščine postal eden najbogatejših Slovencev v Trstu, kako je potekala njegova pot od trgovca z lesom do kavnega mogotca, kdaj se je okužil z zbirateljsko strastjo, zakaj je treba tudi največja umetniška dela kdaj dati na trg, da ga ta ovrednoti in kako skuhati dobro kavo?
Javne radiotelevizije so dosežek demokratičnega razvoja. Zakaj jih javnost potrebuje? Ker je njihovo poslanstvo, da služijo javnosti, da so verodostojne, neodvisne, da profesionalno delajo za vse. Skoraj povsod imajo imajo javni RTV servisi težave. Javne radiotelevizije doživljajo kritike, politične pritiske, klestenje proračunov, nekatere kritike so upravičene, za številnimi pa se skrivajo drugi interesi, predvsem želje po vplivu in podrejanju … Zaradi vsega tega je pomembno, da so javne radiotelevizije povezane v močno organizacijo, EBU, ki jo že šest let vodi generalna direktorica Ingrid Deltenre.
Tridesetletni slovenski režiser, ki snema filme na Češkem. Njegov "Družinski film" je letos odprl 26. festival LIFFe. Olmo Omerzu je bil naš Nedeljski gost.
Neveljaven email naslov