Gledališki režiser Janusz Kica o časih kulturne renesanse, režiranju Linhartovega Matička, igralcih in o tem, da je uničujoče delati predstave za pozitivne kritike

Gledališki režiser poljskega rodu Janusz Kica je v zadnjih dveh desetletjih osvojil skoraj vse slovenske odre. Je prvi tuji režiser, ki je uprizoril Linhartovega Matička: "Linhart je kot izjemen in zelo pameten dramaturg igri dodal čistost in preprostost, ohranil pa vse tisto, kar je bistveno za uprizoritev. Kar je mene pritegnilo – v 18. stoletju je to prav gotovo ta neverjetna svobodomiselnost."

Janusz Kica je z letošnjim septembrom zasedel mesto profesorja na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo v Ljubljani.

"Ko sem na začetku devetdesetih prvič prišel v Slovenijo, so bili drugi časi. Bil je čas kulturne renesanse, veliko se je vlagalo v kulturo. Čez čas so spremembe prinesle razočaranje, dvom, kaj predstavlja skupna Evropa in kaj mi v njej? Vse to se je poznalo v teatru."

Gledališki režiser Janusz Kica poudarja izjemno vlogo igralca in pravi, da bi bilo zanj uničujoče, če bi delal predstave za pozitivne kritike. "Približno poznam gledališke ustroje, ki bi zadovoljili kritiško rubriko, meni bi bilo popolnoma nesmiselno delati za ta namen. Uživam v tem, da delam iz sebe, in seveda upam, da to približam občinstvu."

"Gledališče je imelo tudi v najtemnejšem obdobju, denimo poljskega komunizma, neko specifično vrsto svobode. Vedno je našlo pot, da je prek posebnih aluzij izražalo to, kar je človeka zanimalo, mučilo, utrjevalo. Gledališče je svobodno, gledališče si lahko privošči vse."

Glasbeni izbor nedeljskega gosta Janusza Kice:

David Bowie - Life on Mars

The Beatles - A Day In The Life